Jedro

V postopku izdaje kulturnovarstvenega soglasja se ne odloča o dovoljenju investitorju, da gradi objekt, temveč zgolj o tem, ali gre za poseg, ki je v skladu z režimom varstva kulturne dediščine, in kakšne varstvene pogoje je treba pri posegu upoštevati.

17.Na zakonitost odločitve ne vpliva niti trditev, da iz kulturnovarstvenih pogojev, izdanih za poseg na parc. št. 376/1 k.o. ..., izhaja, da je bilo soglasje dano v nasprotju z gradbenim dovoljenjem za hišo na sosednji parceli in z določbami Odloka o OPN, ker naj bi iz obeh izhajalo, da izvedba zidanih betonskih, kamnitih in ostalih škarp ni dopustna ampak je dovoljeno le delno prilagajanje terena z minimalnimi klančinami položnega naklona. V obravnavani zadevi je namreč sporno, ali ima tožeča stranka položaj stranskega udeleženca v postopku izdaje kulturnovarstvenega soglasja na nepremičnini, ki ni v njeni lasti. Ker takega položaja nima, sodišče okoliščine, ali je toženka soglasje izdala v skladu ali v nasprotju s predpisi ter obstoječimi dovoljenji, ne presoja.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

18.Na podlagi tega sodišče zaključuje, da tožeča stranka ni izkazala neposredne, na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi, ki bi zadoščala za priznanje statusa stranskega udeleženca v postopku izdaje kulturnovarstvenega soglasja za gradbeni poseg na sosednji nepremičnini. Posledično je toženka ravnalo pravilno, ko je z izpodbijanim sklepom njegovo pritožbo zavrgla.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

19.Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker so se ji stranke odpovedale (5. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

1.Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel pritožbo tožeče stranke zoper kulturnovarstveno soglasje št. 35101-0959/2018-2, ki ga je dne 10. 10. 2018 investitorju A. A. izdal Zavod za varstvo kulturne dediščine, Območna enota Kranj (1. točka izreka) za gradnjo kamnite škarpe z žičnato ograjo na parc. št. 377/1 k.o. ... Odločil je še, da stroški organa v postopku niso nastali, pritožnik pa sam krije svoje stroške postopka (2. točka izreka).

2.V obrazložitvi navaja, da je pritožbo zavrgel, ker je ni vložila upravičena oseba. Stranka v postopku izdaje kulturnovarstvenega soglasja je investitor posega v kulturno dediščino, kar tožeča stranka ni, saj parc. št. 377/1 k.o. ... ni v njeni lasti ampak le meji na njeno nepremičnino parc. št. 376/1 k.o. ... Prav tako ni oseba, v katere pravice ali pravne koristi bi posegala izpodbijana odločba. V postopku izdaje kulturnovarstvenega soglasja ne more varovati svojih pravnih koristi, saj se s kulturnovarstvenim soglasjem ne odloča o investitorjevi pravici izvedbe posega, temveč zgolj o tem, ali gre pri predlagani gradnji za poseg, ki je skladen z režimom varstva dediščine, in ali je treba pri posegu upoštevati kakšne varstvene pogoje. Ker kulturnovarstveno soglasje investitorju ne daje pravice do posega, tudi ne more vplivati na pravice drugih oseb, zaradi česar te ne morejo biti stranke oziroma stranski udeleženci v postopku skladno s 43. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Poleg tega ne Zakon o varstvu kulturne dediščine (v nadaljevanju ZVKD-1) ne kakšen poseben predpis ne določata možnosti stranske udeležbe za konkretni primer.

20.Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške, če sodišče tožbo zavrne.

3.Drugostopenjski organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil. Strinja se z odločitvijo prvostopenjskega organa, da zaščite lastninske pravice ne more uveljavljati v postopku izdaje kulturnovarstvenega soglasja. Materialni predpis, ki določa, kdo ima lahko pravno korist v tem postopku, predstavljajo členi 28 do 30 ZVKD-1. Iz njih izhaja, da je namen tega postopka zagotoviti, da bo nameravani poseg v nepremično dediščino načrtovan in izveden v skladu s kulturnovarstvenim režimom za posamezno nepremično dediščino. V tem postopku se ne presoja, ali in kako nameravani poseg vpliva na pravne interese lastnikov sosednjih nepremičnin temveč, ali je dovoljen z vidika varstva kulturne dediščine oziroma, ali je skladen s kulturnovarstvenimi pogoji.

4.Tožnik B. B. se s to odločitvijo ni strinjal. V tožbi je trdil, da je kamnita škarpa že zgrajena in da pravnomočna inšpekcijska odločba investitorju nalaga njeno odstranitev, ker stoji na območju kulturne dediščine, investitor pa soglasij za poseg v to dediščino ni pridobil, zaradi česar je ni bilo mogoče obravnavati kot enostaven objekt. Po uveljavitvi Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ) gradbeno dovoljenje za kamnito škarpo ni več predpisano, ker gre za enostavni objekt, tako da je bila izdaja spornega kulturnovarstvenega soglasja odločilen razlog za ustavitev vodenja izvršbe. Zato je toženka s tem, ko je odločala o kulturnovarstvenem soglasju, dejansko odločala tudi o zakonitosti že zgrajene kamnite škarpe, saj gradbeno dovoljenje zanjo ni več potrebno, postavitev pa mora biti še vedno skladna s prostorskim izvedbenim aktom.

1Kerševan, Androjna, Upravno procesno pravo, GV Založba 2018, str. 135.

5.Trdil je še, da je bila toženka dolžna kot materialno podlago upoštevati tudi Odlok o občinskem prostorskem načrtu občine Cerklje na Gorenjskem (v nadaljevanju Odlok o OPN). Glede na določbe 55. člena in drugega odstavka 59. člena pa kulturnovarstvenega soglasja ne bi mogla izdati. Iz drugega odstavka 59. člena Odloka o OPN o naravnem spoju med sosednjima nepremičninama namreč izhaja, da se varuje tudi interes sosednje nepremične. Opozarjal je, da je toženka odločila tudi v nasprotju s predhodno izdanim gradbenim dovoljenjem št. 351-136/2015-23 z dne 22. 7. 2015, v katerem je izrecno zapisano, da novih podpornih zidov in škarp ne bo. Nesprejemljivo je, da tožeči stranki zaradi odločitve, ki je legalizirala zgrajeno kamnito škarpo po postopku, v katerem ni bila udeležena, nastaja škoda na rastlinah na njeni njivi. Uveljavljal je še, da iz razloga, ker gradbeno dovoljenje za enostavne objekte po GZ in Uredbi o razvrščanju objektov ni več predpisano, teh svojih koristi ne more varovati drugje, kot v postopku izdaje kulturnovarstvenega soglasja. Zaradi izdanega kulturnovarstvenega soglasja mu je onemogočeno tudi uveljavljanje civilnih pravic. Predlagal je, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteval je še, da toženki naloži povrnitev stroškov postopka.

6.Med postopkom je tožnik umrl, zato so v položaj tožeče stranke vstopili njegovi dediči C. C., Č. Č. in D. D.

-------------------------------

7.Toženka v odgovoru na tožbo vztraja, da tretja oseba v tem postopku ne more varovati svoje lastninske pravice pred zatrjevanimi vplivi, ki naj bi jih imel poseg na njeno nepremičnino, ker se v postopku izdaje kulturnovarstvenega soglasja ne presoja, kako bodo posegi na kulturni dediščini vplivali na sosednje nepremičnine. V zvezi z graditvijo objektov se interesi oseb, v katerih pravice ali koristi posega nameravani objekt, varujejo v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja. Njeno odločanje je omejeno izključno na predpise o varstvu kulturne dediščine. To pomeni, da odločitev o izdaji ali zavrnitvi kulturnovarstvenega soglasja ne more temeljiti na razlogih, ki niso del kulturnovarstvenega režima. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

8.Tožba ni utemeljena.

Zveza:

9.Med strankama je sporno, ali ima tožeča stranka v postopku izdaje kulturnovarstvenega soglasja status stranskega udeleženca postopka.

10.Prvi odstavek 43. člena ZUP določa, da se ima pravico udeleževati postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes, pri čemer pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist (drugi odstavek 43. člena ZUP). Stranski udeleženec je samo tisti, ki varuje svojo pravico oziroma pravno korist v upravni zadevi, ki je predmet upravnega postopka, in kolikor jo v tem upravnem postopku sploh lahko varuje. Pravni interes stranskega udeleženca je v tem, da s končno meritorno odločitvijo v zadevi, s katero se bo spremenil pravni položaj stranke, ne bo poseženo v kakšno njegovo javnopravno, materialno pravico. Obstajati mora torej določeno razmerje stranskega udeleženca do upravne zadeve, ki je predmet konkretnega upravnega postopka.

Zakon o ugotavljanju katastrskega dohodka (2011) - ZUKD-1 - člen 28 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 43, 43/1

11.Zato je relevantno, kaj je sploh predmet tega postopka oziroma kaj je upravna zadeva, o kateri je organ pristojen odločati. Po 28. členu Zakona o varstvu kulturne dediščine (v nadaljevanju ZVKD-1) je treba pridobiti kulturnovarstvene pogoje zavoda za - posege v vplivno območje spomenika, če to obveznost določa akt o razglasitvi, - posege v varstvena območja dediščine, - posege v registrirano nepremično dediščino ali v enoto urejanja prostora, če to obveznost določa prostorski akt, in - za raziskavo dediščine, ki ni arheološka ostalina. Kulturnovarstveno soglasje se lahko zavrne samo v primeru, da je poseg v neskladju s kulturnovarstvenimi pogoji, določenimi na podlagi četrtega odstavka 29. člena tega zakona ali v primeru iz enajstega odstavka 29. člena tega zakona (drugi odstavek 30. člena ZVKD-1). Pred izdajo kulturnovarstvenega soglasja je treba torej pridobiti kulturnovarstvene pogoje zavoda (prvi odstavek 29. člena ZVKD-1).

12.V četrtem odstavku 29. člena ZVKD-1 je res določeno, da se kulturnovarstveni pogoji določijo: - za poseg v registrirano nepremično dediščino ali v enoto urejanja prostora: v skladu z določbami prostorskega akta ali akta o določitvi varstvenih območij dediščine, - za poseg v spomenik ali vplivno območje spomenika: v skladu z aktom o razglasitvi ali z določbami prostorskega akta ali akta o določitvi varstvenih območij dediščine.

Pridruženi dokumenti:*

13.Vendar sklicevanje na prostorski akt po prepričanju sodišča ne pomeni, da Zavod za varstvo kulturne dediščine (v nadaljevanju ZVKD) presoja, ali je poseg v skladu z določbami prostorskega izvedbenega akta v delu, ki se nanaša na graditev objektov in z določbami predpisov o urejanju prostora, saj je to v pristojnosti organa, ki odloča o izdaji gradbenega dovoljenja. Iz ZVKD-1 namreč nedvoumno izhaja, da je namen ZVKD-1 varstvo kulturne dediščine (prvi odstavek 1. člena), kar je v javno korist (prvi odstavek 2. člena). Tako se sodišče strinja s toženko, da v postopku izdaje kulturnovarstvenega soglasja ne odloča o dovoljenju investitorju, da gradi objekt, temveč zgolj o tem, ali gre za poseg, ki je v skladu z režimom varstva kulturne dediščine, in kakšne varstvene pogoje je treba pri posegu upoštevati. Zato je dolžna upoštevati tiste določbe prostorskih aktov, ki se nanašajo na varstvo oziroma ohranjanje kulturne dediščine, ne pa tudi ostalih določb, katerih skladnost z nameravano gradnjo presoja organ, pristojen za izdajo gradbenega dovoljenja.

14.Posledično tožeča stranka s sodelovanjem v tem postopku ne bi mogla vplivati na varstvo svojih pravnih koristi. Določbi točke (2.1) 55. člena in drugega odstavka 59. člena Odloka o OPN, na kateri se sklicuje, sicer urejata pogoje za postavitev objektov na območju vaških jeder in konfiguracijo terena pri urejanju okolice, iz česar bi lahko izhajal njun namen varstva zasebnih interesov lastnikov bližnjih nepremičnin, vendar se njihovo varstvo upošteva v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, če je njegova pridobitev predpisana.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

15.Tega ne spremeni trditev tožeče stranke, da je njen pravni interes za priznanje statusa stranskega udeleženca utemeljen s tem, da gre za enostaven objekt, za katerega izdaja gradbenega dovoljenja ni predpisana. Četudi bi šlo za enostaven objekt (česar sodišče v tem postopku ne presoja) toženka ne more prevzeti pristojnosti, ki bi jih imel organ za izdajo gradbenega dovoljenja in presojati, ali je nameravani poseg v okolje skladen z vsemi zahtevami prostorskega akta. Tudi v takem primeru, tj. če gre za enostaven objekt, se v postopku izdaje kulturnovarstvenega soglasja, kot pravilno izpostavlja toženka, ne odloča o zakonitosti gradnje na splošno, ampak o tem, ali nameravani poseg ustreza zahtevam režima varstva kulturne dediščine, oziroma o tem, ali poseg izpolnjuje kulturnovarstvene pogoje, ki jih določi ZVKD, tako da bo zadostil zahtevam tega režima. Zavod ni pristojen za odločanje o skladnosti nameravane gradnje izven obsega, ki zagotavlja varstvo kulturne dediščine, saj je z normami, na podlagi katerih odloča Zavod, varovan zgolj javni interes varstva kulturne dediščine. Zato sama odločitev o kulturnovarstvenem soglasju na tožnikov pravni položaj tudi v primeru, če gre za enostaven objekt, ne vpliva. Presoja, ali gradnja nasprotuje določbam Odloka o OPN o meji med zemljiščema, pa je v pristojnosti inšpekcijskega organa.

16.Napačno je tudi razumevanje tožeče stranke, da v primeru nepriznanja njenega interesa za stransko udeležbo nima niti civilnopravnega instrumenta, da bi zavarovala svoj interes po naravnem spoju na mejni črti. Drži sicer, da tožeča stranka svojih zasebnih koristi ne more uveljavljati v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja, kadar njegova izdaja ni predpisana, vendar to ne izključuje civilnopravnega varstva. Če ji zaradi protipravne gradnje, tj. gradnje, ki bi bila v nasprotju s predpisom, nastaja pravno priznana škoda, lahko povračilo uveljavlja v pravdnem postopku. Ne drži, da se lahko investitor v zvezi z domnevno škodo uspešno sklicuje, da ima za poseg kulturnovarstveno soglasje. Izdano soglasje pomeni zgolj, da je poseg skladen z režimom varstva kulturne dediščine; kar dokazuje okoliščino, da škoda ne nastaja nepremični kulturni dediščini, ne pa tudi, da ne nastaja na tožnikovi nepremičnini.