Jedro

Zgolj zaznamba plombe v zemljiški knjigi ne izkazuje dejstva, da tožeča stranka nima poravnanih davčnih ali drugih obveznosti do RS, saj ne izkazuje obstoja takega dejstva, ampak le to, da je bil zemljiškoknjižnemu sodišču podan predlog za vknjižbo hipoteke v korist RS, o katerem pa še ni bilo odločeno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba EKO SKLADA Slovenskega okoljskega javnega sklada št. 36008-2/2019-32 z dne 12. 12. 2019, odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Zahteva tožeče stranke za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je EKO sklad Slovenski okoljski javni sklad (v nadaljevanju tožena stranka ali EKO sklad) odločil, da se zavrne vloga tožeče stranke št. 36008-2/2019, za pridobitev nepovratne finančne spodbude za ukrep zamenjave stare kurilne naprave z novo kurilno napravo na lesno biomaso, ki zagotavlja toploto centralnemu sistemu ogrevanja (1. točka izreka) in da v tem postopku posebni stroški niso nastali (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožeča stranka dne 23. 5. 2019 priporočeno po pošti oddala vlogo za pridobitev nepovratne finančne spodbude za ukrep zamenjave stare kurilne naprave z novo kurilno napravo na lesno biomaso, ki zagotavlja toploto centralnemu sistemu ogrevanja; Javni poziv 69 SUB-SOCOB 19 Nepovratne finančne spodbude socialno šibkim občanom za zamenjavo starih kurilnih naprav z novimi kurilnimi napravami na lesno biomaso v stanovanjskih stavbah (v nadaljevanju Javni poziv). Javni poziv v preambuli določa, da se ta objavlja v skladu s Splošnimi pogoji EKO sklada, št. 0141-1/2010-5 z dne 22. 4. 2010 (sedaj veljavni Splošni pogoji poslovanja EKO sklada, št. 0141-7/2019-2 z dne 7. 5. 2019, objavljeni na spletni strani tožene stranke (v nadaljevanju Splošni pogoji EKO sklada)). Iz četrtega odstavka 8. točke Javnega poziva izhaja, da so Splošni pogoji EKO sklada sestavni del Javnega poziva. Ob navedbi splošnih pogojev poslovanja EKO sklada je navedena točna povezava (link do spletne strani), kjer so Splošni pogoji poslovanja EKO sklada objavljeni in tako dostopni vsakomur. S tem, ko je bila v Javnem pozivu, ki je objavljen v Uradnem listu RS, navedena povezava do spletne strani, kjer so objavljeni splošni pogoji, je zadoščeno zahtevi, da so pogoji javnega poziva objavljeni v Uradnem listu RS, saj so splošni pogoji tako dostopni vsakomur in se z njimi lahko vnaprej seznani. Splošni pogoji poslovanja EKO sklada v 2. alineji drugega odstavka 3. člena določajo, da do spodbud EKO sklada niso upravičene osebe, ki nimajo poravnanih davčnih in drugih obveznosti do Republike Slovenije. V skladu z načelom materialne resnice, določenim v 8. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), je EKO sklad v ta namen storil vsa potrebna dejanja, da je ugotovil dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločitev.

3. Vlagateljica (tožeča stranka) je v 3. točki obrazca vloge navedla, da bo naložba izvedena na stavbi z naslovom ..., ki stoji na parc. št. 1767/1 k.o. A.. Kakor izhaja iz celotne spisovne dokumentacije, predvsem pa vpogleda v elektronsko zemljiško knjigo, so na predmetni nepremičnini, na kateri namerava vlagateljica izvesti naložbo, vpisane plombe pod Dn št. ..., s katero se predlaga vknjižba hipoteke v zavarovanje terjatev v znesku 110,16 EUR s pripadki, ki je v podrobnosti opisana v izreku sklepa o zavarovanju Okrajnega sodišča v Kopru opr. št. Z 10/2019 z dne 13. 2. 2019, v korist imetnice Republike Slovenije; plomba pod št. zadeve Dn ..., s katero se predlaga vknjižba hipoteke za zavarovanje terjatve v znesku 200,00 EUR s pripadki, ki je podrobneje vpisana v izreku sklepa Okrajnega sodišča v Kopru opr. št. Z 35/2019 z dne 22. 3. 2019, v korist imetnice Republike Slovenije in plomba, ki se vodi pod št. zadeve Dn ..., s katero se predlaga vknjižba hipoteke v zavarovanje terjatve v znesku 577,92 EUR s pripadki in dospelostjo, ki je podrobneje opisana v izreku sklepa Okrajnega sodišča v Kopru opr. št. Z 101/2019 z dne 20. 9. 2019, v korist imetnice Republike Slovenije.

4. Zaradi dvoma, da vlagateljica ne izpolnjuje vseh pogojev za pridobitev subvencije, je EKO sklad opravil poizvedbe pri Finančni upravi Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) ali ima vlagateljica do Republike Slovenije neporavnane davčne ali druge obveznosti in dne 9. 12. 2019 prejel odgovor, da navedenih podatkov ob odsotnosti ustrezne pravne podlage ne more posredovati. Pri preverjanju ali je o pritožbah zoper sklepa Okrajnega sodišča v Kopru, št. Z 35/2019 z dne 22. 3. 2019 ter št. Z 101/2019 z dne 20. 9. 2019, že bilo odločeno, prejela odgovor, da navedeno sodišče v citiranih zadevah ni prejelo v reševanje nobene pritožbe.

5. EKO sklad je z ugotovljenim dejanskim stanjem seznanil vlagateljico, ki je v odgovoru navedla, da ji postopka v zvezi s plombama, ki se vodita pod št. zadeve Dn ... in Dn ..., nista znana in da predlogov za vknjižbo hipoteke ni prejela, glede plombe, ki se vodi pod št. zadeve Dn ..., pa je navedla, da je bil ta sklep že razveljavljen. EKO sklad je zaključil, da je v zvezi s plombo, ki se vodi pod št. zadeve Dn ..., dolg do Republike Slovenije prenehal, v zvezi s terjatvami, ki se nanašajo na ostali dve plombi, pa vlagateljica ni navedla nobenih dokazov, da so vpisane plombe neutemeljene, saj so njeni ugovori pavšalni in nedoločni. Vlagateljica tako ni izkazala, da nima neporavnanih davčnih in drugih obveznosti do Republike Slovenije, zato je njeno prošnjo zavrnil. 6. Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo tožene stranke kot nezakonito. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da se vlogi, ki jo je tožeča stranka dala za pridobitev nepovratne finančne spodbude za ukrep zamenjave stare kurilne naprave za novo na polena, ki zagotavlja toploto na centralni sistem, ugodi (1. točka predloga) in da sodišče toženi stranki naloži, da ji povrne nematerialno škodo v višini 5.000,00 EUR ter materialne stroške sodnega postopka (2. in 3. točka predloga). Skupaj s tožbo je tožeča stranka vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katero sodišču predlaga, da toženi stranki naloži, da v roku 3 dni izvrši plačilo 8.000,00 EUR za naložbo A- vgradnja kurilne naprave, ki zagotavlja toploto na centralnem sistemu ogrevanja, po Javnem pozivu 69 SUB-SOCOB 19 na njen TRR (1. točka predloga), ter ji naloži plačilo denarne kazni v višini 50.000,00 EUR, kolikor ta v roku treh dni ne bo izvršila obveznosti, določene v 1. točki predloga za začasno odredbo. Hkrati naj sodišče izda nov sklep, s katerim naj toženi stranki določi nov rok za izpolnitev obveznosti in izreče novo denarno kazen, višjo kot v prejšnjem sklepu (2. točka predloga); odloči, da začasna odredba stopi v veljavo takoj (3. točka predloga); toženi stranki naloži povrnitev materialne škode v višini 80,00 EUR v roku osem dni z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje začasne odredbe do plačila (4. točka predloga); toženi stranki naloži, da pri Petrolu kupi 1000 l nafte in jih dostavi tožeči stranki v roku 8 dni (5. točka predloga); in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka (6. točka predloga).

7. V tožbi tožeča stranka povzema besedilo sodbe tega sodišča, št. III U 262/2019-5 z dne 6. 11. 2019 in zatrjuje, da tožena stranka ni sledila stališčem Upravnega sodišča v obrazložitvi navedene sodbe. Toženi stranki očita, da je tekom postopka spremenila spletno stran v delu, ki se nanaša na splošne poslovne pogoje v škodo tožeče stranke. Ugovarja tudi ugotovljenemu dejanskemu stanju glede neporavnanih davčnih in drugih obveznosti do Republike Slovenije. Zatrjuje, da so navedene plombe ali izbrisane ali ne obstajajo. Toženi stranki očita namerno povzročanje škode in kršenje človekovih pravic. Vztraja, da ni izkazano, da naj bi imela neporavnane finančne obveznosti do Republike Slovenije.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo obširno povzema potek dosedanjega postopka in prereka tožbene navedbe tožeče stranke. V zvezi z ugovorom, da izpodbijana odločba ni skladna s sodbo Upravnega sodišča RS, št. III U 262/2019 z dne 6. 11. 2019, je navedla, da s to sodbo sodišče ni ugotovilo utemeljenosti tožbenih ugovorov v smeri, da je bilo nepravilno uporabljeno materialno pravo, temveč je zaradi ugotovljenih kršitev pravil upravnega postopka in nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja izpostavilo le možnost, da je bilo materialno pravo nepravilno uporabljeno. V ponovnem postopku je zaradi ugotovitve resničnega dejanskega stanja zato tožečo stranko pozvala na predložitev ustreznih dokazil, prav tako pa je storila vse potrebno, da se je ugotovilo resnično dejansko stanje, s čemer je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Pojasnjuje tudi, da splošnih pogojev poslovanja ni spreminjala po prejemu sodbe Upravnega sodišča, kakor zmotno meni tožeča stranka. Nove splošne pogoje poslovanja EKO sklada je spremenila 7. 5. 2019, ko je Vlada RS dala zadnje soglasje k tem pogojem in od takrat dalje niso bili več spremenjeni. Glede na ugovore, da splošni pogoji EKO sklada niso bili objavljeni v Uradnem listu, ampak je bila v Javnem razpisu objavljena le povezava na spletno stran, se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča, št. I U 1654/2016 z dne 18. 1. 2018, ki tak način objave dopušča. Nasprotuje pa tudi izdaji začasne odredbe, saj za to niso izpolnjeni pogoji.

K točki I izreka:

9. Tožba je utemeljena.

10. V zadevi ni sporno, da temelji odločitev tožene stranke na podatkih zemljiške knjige, da sta na nepremičnini z naslovom ..., stoječi na parc. št. 1767/1 k.o. A., ki je v solasti tožeče stranke in na kateri namerava izvesti naložbo vgradnje nove kurilne naprave na lesno biomaso, vpisane plombe, ki se vodijo pod opr. št. Dn ..., s katero se predlaga vknjižba hipoteke v zavarovanje terjatve v znesku 200,00 EUR na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Kopru, opr. št. Z 35/2019 z dne 22. 3. 2019, v korist imetnice Republike Slovenije; in plomba št. Dn ..., s katero se predlaga vknjižba hipoteke v zavarovanje terjatve v znesku 577,92 EUR na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Kopru, opr. št. Z 101/2019 z dne 20. 9. 2019, v korist imetnice Republike Slovenije.

11. Pojem plombe v zemljiški knjigi opredeljuje Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1) v prvem odstavku 134. člena, in sicer je to pomožni vpis, s katerim se javno objavi, da je bil glede določene nepremičnine začet zemljiškoknjižni postopek, v katerem zemljiškoknjižno sodišče o vpisu še ni pravnomočno odločilo. O vpisu odloči zemljiškoknjižno sodišče s sklepom (prvi in drugi odstavek 152. člena ZZK-1). Zoper sklep, ki ga izda zemljiškoknjižni sodniški pomočnik je dopusten ugovor (prvi odstavek 157. člena ZZK-1) o katerem odloča zemljiškoknjižni sodnik (prvi odstavek 158. člena ZZK-1). Zoper sklep o vpisu, ki ga je izdal zemljiškoknjižni sodnik in zoper sklep, s katerim ta odloči o ugovoru, vloženem zoper odločitev zemljiškoknjižnega sodniškega pomočnika, je dopustna pritožba v roku 15 dni (prvi in drugi odstavek 159. člena ZZK-1). Iz navedenega izhaja, da dokazi, na katerih temelji izpodbijana odločba, ne izkazujejo dejstva, da tožeča stranka nima poravnanih davčnih ali drugih obveznosti do Republike Slovenije, kakor zmotno zaključuje tožena stranka. Zaznamba plombe pri nepremičnini tožeče stranke namreč ne izkazuje obstoja takega dejstva, ampak le to, da je bil zemljiškoknjižnemu sodišču podan predlog za vknjižbo hipoteke v korist Republike Slovenije, o katerem pa še ni bilo odločeno. Poizvedbe, ki jih je opravila tožena stranka pri Višjem sodišču v Kopru, glede na opisani postopek ne izkazujejo niti tega, da je bilo o zahtevku predlagatelja zemljiškoknjižnega vpisa pravnomočno odločeno, niti tega, da bi bilo v zadevah zavarovanja (Z), ki se vodijo pri Okrajnem sodišču v Kopru in so relevantne za odločanje v tem postopku, pravnomočno odločeno, kot napačno zaključuje tožena stranka.

12. V zadevi tako ni bilo z gotovostjo ugotovljeno, da so terjatve Republike Slovenije do tožeče stranke, ki naj bi temeljile na sklepih Okrajnega sodišča v Kopru, opr. št. Z 35/2019 z dne 22. 3. 2019 in opr. št. Z 101/2019 z dne 20. 9. 2019, pravnomočno ugotovljene, oziroma vsaj izvršljive. Glede na to, da podatki o navedenih dejstvih, to je, ali ima tožeča stranka poravnane davčne in druge obveznosti do države, niso predmet obveznih prilog 7. točke Vloge 69 SUB-SOCOB 19 niti ne izjave, navedene v 6. točki Vloge 69 SUB-SOCOB 19 in tudi ne Javnega poziva, je na toženi stranki dolžnost, da dokaže zatrjevani obstoj terjatev Republike Slovenije do tožeče stranke. Dejansko stanje, na katerem sloni izpodbijana odločba, je torej, kot je bilo že navedeno, glede odločilnih dejstev nepopolno ugotovljeno, v posledici česar je izpodbijana odločba nezakonita in jo je bilo že iz tega razloga treba odpraviti.

13. Zaradi navedenega je sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo, saj na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo upravnega akta ni moglo rešiti spora, ker so bila odločilna dejstva za odločitev o stvari nepopolno ugotovljena. Sodišče je zato v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

14. Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave in izvajanja dokazov, za kar ima podlago v določbi 1. alineje prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov tožbi treba ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, stranski udeleženec z nasprotnim interesom pa v upravnem sporu ni sodeloval. Predlogu tožeče stranke, naj v sporu polne jurisdikcije samo odloči o stvari, sodišče ni sledilo. Pri takšnem odločanju, ki ga ureja prvi odstavek 65. člena ZUS-1, gre zgolj za možnost, ki pomeni izjemo od temeljnega koncepta upravnega spora kot sodnega nadzora nad zakonitostjo aktov uprave in ki se zato uporabi le izjemoma. V zvezi z zahtevkom tožeče stranke za plačilo nematerialne odškodnine v znesku 8.000,00 EUR, sodišče dodaja, da za odločanje o tem v obravnavanem primeru ni podlage, saj ne gre za postopek, kot je postopek pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, ampak gre za postopek upravnega spora, v katerem lahko v skladu s prvim odstavkom 67. člena ZUS-1 sodišče odloči zgolj o tožnikovem zahtevku, da se mu povrne škoda nastala z izpodbijanim aktom, in še to le sodbo, s katero odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke po 65. členu ZUS-1. Glede na sprejeto odločitev, torej ni podlage za odločanje o zahtevku za povrnitev škode v obravnavanem primeru.

K točki II izreka:

15. Sodišče je predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrglo.

16. Po prvem odstavku 32. člena ZUS-1 vložena tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, kolikor zakon ne določa drugače. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 pa sodišče na zahtevo tožeče stranke odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožeči stranki težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank. V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1 lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka tega člena zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se taka ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetno izkaže za potrebno.

17. Glede na opisano ureditev po ZUS-1, je vložena tožba procesna predpostavka za odločanje upravnega sodišča o zahtevi za izdajo začasne odredbe. Z začasno odredbo se v skladu z 32. členom ZUS-1 začasno odloži izvršitev izpodbijanega akta oziroma začasno uredi stanje do pravnomočne sodne odločitve o tožbi. Če je o tožbi pravnomočno odločeno, začasne odredbe po 32. členu ZUS-1 ni več mogoče izdati. V zadevi je bila sprejeta pravnomočna odločitev sodišča o tožbi, zato v konkretnem primeru ni več podana procesna predpostavka za vsebinsko odločanje o predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, saj je sodišče s sodbo iz I. točke izreka, zoper katero pritožba ni dovoljena, odločilo o tožbi tožeče stranke. Sodišče je zato zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrglo, saj ni izpolnjena procesna predpostavka za odločanje o tej zahtevi.

K točki III izreka:

18. Po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 se v primeru, ko je sodišče tožbi ugodilo in je izpodbijani upravni akt odpravilo, tožeči stranki, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Glede na to, da je bila zadeva rešena na seji in da tožeča stranka v postopku ni imela pooblaščenca, ki je odvetnik, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika tožeči stranki priznalo pavšalni znesek stroškov tega upravnega spora v višini 15,00 EUR, ki ga mora tožena stranka povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Od poteka tako določenega parcijskega roka (skladno s 133. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) dalje tečejo tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Sodne takse za tožbo in sodne takse za zahtevo za izdajo začasne odredbe sodišče od tožeče stranke doslej še ni terjalo in ju, glede na sprejeto odločitev in določila opombe 6.1. c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1), tudi ne bo.