Jedro

Tožena stranka nima pravnega interesa za pritožbo zoper sodbo v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in za ugotovitev obstoja delovnega razmerja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, tožena stranka nima pravnega interesa za pritožbo. V tem delu je tožena stranka v postopku uspela, tako da se njena pritožba zavrže. Stranki sta sklenili individualno pogodbo o zaposlitvi, v kateri sta med drugim zapisali, da tožniku pripada nagrada najmanj v višini 10 % doseženega dobička družbe po koncu poslovnega leta. Na podlagi citirane določbe, ki je jasna in nedvoumna ter ne predvideva soglasja tožene stranke za izplačilo, je tožnikov tožbeni zahtevek za izplačilo nagrade v dogovorjeni višini utemeljen.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijani del sodbe v 3. in 4. točki izreka razveljavi in v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožene stranke zoper 2. in 3. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se zavrže, zoper 1. točko izreka pa se pritožba zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati nagrado za poslovno leto 2005 v znesku 52.044,73 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tolarske protivrednosti tega zneska od 1. 4. 2006 do 31. 12. 2006, od zneska 52.044,73 EUR pa od 1. 1. 2007 dalje do plačila, v osmih dneh pod izvršbo (1. točka). Kar je zahteval tožnik več iz naslova nagrade za poslovno leto 2005, je sodišče zavrnilo (2. točka). Zavrnilo je tudi zahtevek tožnika, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 3. 2006 razveljavi (3./1. točka). Posledično navedenemu je zavrnilo zahtevek za vpis delovne dobe v delovno knjižico in prijave v pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije za čas od 10. 3. 2006 do 13. 7. 2006 (3./2. točka). Zavrnilo je tudi plačilo plač v višini 1.456.727,10 SIT bruto mesečno za mesece februar, marec, april, maj in junij 2006 ter sorazmerno število dni za mesec julij 2006, plačilo vseh davkov in prispevkov od plače ter plačila zakonskih zamudnih obresti od vsakega mesečnega neto zneska plače, ki tečejo od prvega dne v mesecu za pretekli mesečni znesek neto plače dalje do plačila, izplačilo božičnice v višini 1.165.381,60 SIT bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2006 dalje do plačila neto zneska božičnice in regresa za leto 2006 v višini 200.000,00 SIT bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska regresa od 1. 7. 2006 dalje do plačila (3./3. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v osmih dneh povrniti njegove stroške postopka v višini 816,73 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (4. točka).

Tožnik je vložil pritožbo zoper 3. točko in 4. točko izreka iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožniku v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajal je, da izpodbijana sodba v delu, ki se nanaša na preizkus odpovedi pogodbe o zaposlitvi z vidika njene formalne zakonitosti nezakonita. Odpoved je podala tožena stranka oziroma njen tedanji direktor J.V., nezakonita pa je iz razloga, ker individualna pogodba na podlagi določbe 72. člena ZDR v razmerju do ZDR vsebuje drugačne določbe o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, in sicer v 13. členu ureja prenehanje pogodbe na podlagi pisnega sporazuma strank in v primeru odstopa poslovodje s funkcije, v 14. členu prenehanje pogodbe zaradi odpoklica iz utemeljenih razlogov, v 15. členu pa prenehanje pogodbe zaradi odpoklica poslovodje brez utemeljenih razlogov. Po določbi 3. odstavka 515. člena ZDG-1 se za zahtevke iz pogodbe o opravljanju funkcije poslovodje uporabljajo pravila, s katerimi so urejena obligacijska razmerja, ureditev ZGD-1 se nanaša na statusno stran poslovodstva, ki pa direktno vpliva na pogodbeno in delovnopravno razmerje med pravnima subjektoma. Tako individualna pogodba ureja prenehanje pogodbe o zaposlitvi drugače kot to določa ZDR. Pravdni stranki sta odstopno pravico ustanovili z individualno pogodbo s tem, da sta se dogovorili, da lahko obe odstopita od pogodbe (odpoklic poslovodje, odstop poslovodje). Načina uresničitve te pravice v individualni pogodbi nista dogovorili, tako da se glede tega smiselno uporabljajo določbe 14. člena OZ o izjavi volje. Tretji odstavek 14. člena individualne pogodbe povsem jasno določa le možnost sočasne izvedbe postopka zaradi prenehanja delovnega razmerja in ne možnost naknadnega postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je razvezana na podlagi določbe 2. odstavka 14. člena pogodbe z dnem odpoklica, v konkretni zadevi z dnem 20. 1. 2006. Iz določbe 15. člena individualne pogodbe, ki ureja položaj predčasnega odpoklica poslovodje brez utemeljenega razloga oziroma izven razlogov iz 14. točke pogodbe individualna pogodba preneha z dnem odpoklica, za družbo pa nastane le obveznost, da neutemeljeno odpoklicanemu poslovodji zagotovi drugo delovno mesto, ustrezno stopnji njegove izobrazbe. Glede na določbe individualne pogodbe delovno razmerje v vseh primerih preneha z dnem predčasnega odpoklica, razen v primeru odstopa poslovodje po njegovi volji, ko pogodba preneha z iztekom šestmesečnega odpovednega roka, s tem dnem pa ustanovitelj poslovodjo predčasno odpokliče. Tožnik je podal odstopno izjavo 12. 1. 2006 in uveljavljal pravico do prodaje poslovnih deležev v vrednosti 480.000.000,00 SIT. Tožena stranka tožniku ni mogla izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, ker je le-ta že prej podal odstopno izjavo. Prvi odstavek 18. člena ZDR določa, da v imenu delodajalca, ki je pravna oseba, nastopa njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi ali od njega pooblaščena oseba. Po določbi 4. člena družbene pogodbe poslovodjo imenuje in razrešuje skupščina, ki je pristojna tudi za sklepanje pogodb s poslovodjo, prokuristi in uslužbenci s posebnimi pooblastili ter za odločanje o vseh zadevah, ki se nanašajo na delovno razmerje teh oseb, kadar zakon ali drug predpis ne določata drugače. Sprememba družbene pogodbe je bila vpisana v sodni register dne 2. 3. 2006. Izredna odpoved o zaposlitvi z dne 9. 3. 2006 vsebuje 10 zatrjevanih nedoločenih kršitev in so le na splošno naštete tako, da se pogodba odpoveduje na podlagi 1. in 2. alinee 111. člena ZDR, ker izredna odpoved vsebuje trditev, da imajo kršitve pod točko 2, 4, 5, 6, 9 in 10 znake kaznivega dejanja, je mogoče sklepati, da delodajalec te kršitve opira na pravno podlago iz 1. alinee 111. člena ZDR, za vse ostale pa na pravno podlago iz 2. alinee 111. člena ZDR. Podana je absolutna bistvena kršitve pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZDR, ker sodbe ni mogoče preizkusiti, podana pa je tudi zmotna uporaba materialnega prava. Za zakonitost izredne odpovedi mora biti namreč dokazan kateri od točno navedenih razlogov iz 1. odstavka 111. člena ZDR in tudi da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče do izteka odpovednega roka. Tako mora delodajalec izrecno navesti kršitev kot tudi znake kaznivega dejanja, ki jih izpolnjuje ta kršitev. Znaki kaznivega dejanja pa so v tem primeru bistveni elementi odpovednega razloga po 1. alinei 111. člena ZDR. Da mora v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka 1. odstavka 111. člena ZDR znake kaznivega dejanja ugotoviti že delodajalec v odpovedi, prav tako pa mora navedeno ugotavljati tudi sodišče prve stopnje v dokaznem postopku in jih tako navesti, kot utemeljiti v obrazložitvi sodbe. Izpodbijana sodba glede znakov kaznivega dejanja nima nobenih razlogov, ker niso vsebovani niti v izredni odpovedi, ki vsebuje le splošno trditev, da imajo očitane kršitve znake kaznivega dejanja. Prekoračitev oziroma zloraba pooblastil poslovodje ni element nobenega od dejanj iz kazenskega zakonika. Tudi sicer pri kaznivem dejanju iz 244. člena Kazenskega zakonika, ki je splošno v razmerju do drugih dejanj, se izvršitveno ravnanje lahko pojavi le v treh oblikah (izrabitev položaja, prestop meja pravic in opustitev dolžnosti). Nobena od zatrjevanih kršitev glede na določbe družbene pogodbe in individualne pogodbe pa ne vsebuje dejanj, ki bi presegala okvir pooblastil poslovodje. Tako je bilo tudi zmotno uporabljeno materialno pravo. Nejasnosti glede nedoločnosti pa ne morejo šteti v škodo delavcu. Ob predpostavi, da bi bila odpoved formalno zakonita, pa bi bila prepozna. Za izredno odpoved po določilih 2. odstavka 110. člena ZDR je potrebno, da je le-ta podana v 15-ih dneh od dneva seznanitve z razlogi, oziroma v šestih mesecih od nastanka razloga, ki morata biti kumulativno izpolnjena. Za primer iz 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR je določen 15-dnevni subjektivni rok in objektivni rok v času trajanja zastaralnega roka za kazenski pregon. Izpodbijana sodba glede preizkusa pravočasnosti odpovedi pri kršitvah, za katere je sodišče presojalo, da so vsebinsko utemeljene in pravočasne, ne vsebuje nobenega razloga glede objektivnega roka. Glede subjektivnega roka pa sodišče prve stopnje zavzame stališče, da je odpoved pravočasna, ker je J.V. izpovedal, da so po odstopu tožnika s funkcije dne 12. 1. 2005 na dan začele prihajati podrobnosti in da delodajalec glede na naravo kršitev vse do zagovora ni mogel vedeti, ali je kršitev storjena, zaradi česar 15-dnevni rok teče od dneva zagovora tožnika. Kdaj je delodajalec seznanjen z razlogi za izredno odpoved je dejansko vprašanje. Sodišče je nekritično sledilo izpovedbam prič in ni presojalo vseh dokazov skladno z določili 8. člena ZPP. Tožnik je priglasil pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka je vložila pritožbo zoper 1., 2. in 3. točko izreka iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlagala, da sodbo v izpodbijanih točkah razveljavi in odloči (pravilno: pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne), da se zahtevek tožnika v celoti zavrne in da je tožnik dolžan plačila vseh stroškov postopka, podrejeno pa je predlagala, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče je odločilo, da mora tožena stranka plačati tožniku nagrado za poslovno leto 2005 v znesku 52.044,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Sodišče je navedlo, da je za odločitev o tem, ali je tožnik upravičen do nagrade, moralo najprej ugotavljati voljo strank. V nadaljevanju je svojo odločitev oprlo na gramatikalno razlago 7. člena individualne pogodbe o zaposlitvi, sklicujoč se, da je zapis v pogodbi dovolj jasen in da ne zahteva uporabe drugih metod razlage. Po mnenju tožene stranke je sodišče prve stopnje določbo 7. člena napačno interpretiralo, kajti nagrada je po svoji naravi stimulativno plačilo za posebne dosežke. V 7. členu pogodbe o zaposlitvi je določeno, da ima tožnik pravico do nagrade, ki je odvisna od doseženega dobička družbe in prispevka tožnika k temu dobičku, kar po koncu poslovnega leta določi lastnik. Kriteriji uspešnosti so določeni v 3. členu pogodbe, tako da tožena stranka meni, da zapis 7. člena ni nedvoumen, zato je potrebno ugotavljati pravo voljo strank z razlago vseh pogodbenih določil, oziroma z ugotavljanjem volje strank, na podlagi vseh izvedenih dokazov. Ne glede na to, kako je pravica do nagrade zapisana v pogodbi, je potrebno upoštevati naravo instituta nagrade, ki pomeni, posebno plačilo za posebne uspehe. Tožnik je v letu 2005 huje kršil zakonske in druge pogodbene obveznosti, zato mu nagrada ne pripada. Prav tako pa je tožnik prejel nagrado v letu 2005 v obliki udeležbe na dobičku iz naslova lastništva poslovnih deležev tožene stranke. Iz izvedenih dokazov zlasti izpovedi priče Z.V. izhaja, da tožnik ni uresničil pričakovanj tožene stranke.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo in v celoti prerekala pritožbene navedbe tožnika ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne. Navajala je, da je bila individualna pogodba o zaposlitvi sklenjena dne 2. 2. 2002, zato pravdni stranki ob sklepanju pogodbe nista mogli upoštevati določila 72. člena ZDR, ki je začel veljati 1. 1. 2003. Individualna pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena za nedoločen čas (1. člen pogodbe). S tem sta pravdni stranki določili, da je delovno razmerje neodvisno od mandata tožnika, kar je bila običajna praksa pred uveljavitvijo novega ZDR. Pred 1. 1. 2003 je ZDR že določal pogodbeno delovno razmerje, vendar se za način spremembe in prenehanja pogodbe o zaposlitvi niso upoštevala pravila za odpoved in spremembo pogodbe. Pravdni stranki torej ob sklepanju individualne pogodbe o zaposlitvi nista predvideli, da s prenehanjem funkcije poslovodje avtomatično preneha tudi delovno razmerje, kar nedvomno izhaja iz 3. odstavka 14. člena navedene pogodbe. Ta določa, da je za prenehanje delovnega razmerja zaradi kršitev obveznosti potrebno izvesti poseben postopek. Glede na navedeno je tožena stranka pravilno izvedla postopek za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je takoj po skupščini zaprosil za odobritev letnega dopusta, kar je poslovodja tožene stranke J.V. tudi odobril, na podlagi navedenega pa nesporno izhaja, da sta pravdni stranki po skupščini, na kateri je bil tožnik odpoklican s funkcije, ohranili delovno razmerje. Ker se je tožena stranka po odpoklicu tožnika seznanila z hudimi kršitvami pogodbe o zaposlitvi in obstojem zakonskih pogojev za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je pogodbo o zaposlitvi odpovedala po postopku, kot ga določa veljavna zakonodaja. ZDR izrecno določa, da se način prenehanja pogodbe o zaposlitvi lahko drugače uredi. Če pa ta ureditev ni definirana, potem veljajo določila ZDR tudi za poslovodne osebe. Med strankama nikoli ni bilo dvoma o tem, da je J.V. pogodbo podpisal z učinkom za toženo stranko, tožnik je isto pogodbo odpovedal dne 12. 1. 2006. Pogodbo je tako tudi odpovedal zakoniti zastopnik tožene stranke, to je J.V.. Dejstvo je, da na dan 9. 2. 2006 tožnik ni bil več poslovodna oseba, zato je napačen sklep tožnika, da bi družbo v postopku za izredno odpoved pogodbe morala zastopati skupščina in ne poslovodna oseba. Tožena stranka je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi opozorila na kršitve, ki so imele tudi elemente kaznivega dejanja ter ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank je tudi odločila, da se pogodba o zaposlitvi izredno odpove. Tožena stranka je izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi v 15-dnevnem subjektivnem roku.

Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba tožene stranke je v delu neutemeljena, v delu pa je nedopustna.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na pravilno uporabo materialnega prava.

K pritožbi tožnika: Tožnik je vložil pritožbo zoper 3. in 4. točko izreka, torej zoper del, s katerim je sodišče zavrnilo njegov tožbeni zahtevek v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in zoper odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodbe ni bilo mogoče preizkusiti, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Ugotoviti je, da sta pravdni stranki sklenili individualno pogodbo o zaposlitvi za mesto direktorja družbe, in sicer za nedoločen čas, pri čemer je tožnik nastopil delo dne 1. 3. 2000, kot to izhaja iz 1. člena pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 2. 2. 2000. Pritožbeno sodišče tožniku v zvezi s podanimi pritožbenimi ugovori glede skladnosti pogodbe o zaposlitvi z določili Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002) oziroma formalnimi razlogi podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot to navaja tožnik, pojasnjuje, da navedena individualna pogodba o zaposlitvi ni mogla biti sklenjena skladno z določili 72. člena ZDR, ki sicer ureja pogodbo o zaposlitvi s poslovodnimi osebami, saj je ZDR stopil v veljavo dne 1. 1. 2003, pogodba o zaposlitvi pa je bila sklenjena že 2. 2. 2000. Ugotoviti je, da je bil tožnik pri toženi stranki skladno s pogodbo direktor in pri tem tudi v delovnem razmerju za nedoločen čas.

V predmetnem postopku je sodišče presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka tožniku podala dne 9. 3. 2006. Med strankama v postopku ni bilo sporno, da je tožnik – direktor podal odstopno izjavo, s katero je odstopil s funkcije poslovodnega delavca – direktorja tožene stranke in odpovedal pogodbo o zaposlitvi z odpovednim rokom šest mesecev od vročitve odpovedi večinskemu lastniku tožene stranke dne 12. 1. 2006, navedeno pa pomeni, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki do navedenega dne, torej mu je tožena stranka tudi lahko podala odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 3. 2006 na podlagi 86. člena, 110. člena, 1. in 2. alinee 1. odstavka in 2. odstavka 111. člena ZDR, in sicer je navedla, da tožniku izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno z delavcem za delovno mesto „direktor“ brez odpovednega roka. Ugotoviti je, da je tožnik predhodno podal izjavo o odstopu s funkcije direktorja, tožena stranka pa je tožnika odpoklicala, oziroma razrešila iz krivdnih razlogov na skupščini tožene stranke z dne 20. 1. 2006, kot to izhaja iz zapisnika 49. skupščine tožene stranke. Tožena stranka je tožniku nato podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 3. 2006, pri čemer je tožniku predhodno omogočila zagovor. Prva alinea 1. odstavka 111. člena ZDR določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, 2. alinea 1. odstavka 111. člena ZDR pa določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Ob navedenem pa je potrebno poudariti, da lahko delavec ali delodajalec izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, kot to določa 1. odstavek 110. člena ZDR. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pa mora pogodbena stranka podati najkasneje v 15-ih dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi, odkar se je izvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon, kot to določa 2. odstavek 110. člena ZDR.

Iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi: zaradi opravljanja družbi konkurenčne dejavnosti; zaradi pridobitve protipravne premoženjske koristi 15.801.903,89 SIT, kar vse je ostalo pri poskusu; ker tožena stranka ni uveljavljala določenega popusta (casa – sconto) v višini 0,1 % za vsak dan predčasnega plačila pred zapadlostjo začasnih in končne situacije z družbo E. d.o.o. za projekt X; zaradi zlorabe oziroma prekoračitve pooblastila, ker je v decembru 2005 pri družbi P. d.o.o. naročil izdajo računa za gradbeno-obrtniška dela na objektu X v višini 5.850.720,00 SIT, čeprav ta dela niso bila nikoli izvedena; ker je zase in tretjo osebo pridobil premoženjsko korist cca. 1.890.000,00 SIT, s tem da je svoji tajnici M.D. odredil, da si obračunava višje stroške prevoza kot so ji šli in je delavka tožniku nosila gotovino od prejetih izplačilih v obdobju od septembra 2001 do decembra 2005; je zase pridobil premoženjsko korist cca. 1.620.000,00 SIT s tem, da je podpisal pogodbo s sinom delavke N.Ž., s katerim je zavezal delodajalca za izplačilo štipendij v mesečnem znesku 95.000,00 SIT; opustil potrebne skrbnosti vestnega in poštenega gospodarstvenika pri pridobivanju poslov, tako da družba za leto 2006 in 2007 nima poslov, kljub splošno znani konjunkturi v gradbeništvu; je prekoračil pooblastila s tem, da je brez odobritve skupščine plačal sponzorska sredstva Nogometnemu klubu ... in sicer dne 13. 10. 2005 znesek 3.600.000,00 SIT in dne 20. 12. 2005 znesek 3.000.000,00 SIT; da je zase ali za tretjo osebo pridobil protipravno premoženjsko korist v skupni višini 853.204,49 SIT s tem, ko je brez podlagi v pogodbi o zaposlitvi ali soglasja skupščine kupil s sredstvi delodajalca predmete za osebno rabo (motorna kosilnica z nitko, motorna kosilnica, čistilnik visokotlačni, GSM Nokia 6310, PC CPU Intel Celeron, zvočniki Creative Inspire, monitor Samsung 957P, PC ohišje Chief, PC Intel Pentium, monitor Samsung SM 959P); zlorabil pooblastila in odobril plačila mobilnemu operaterju A. d.d. za najem in uporabo dveh mobilnih telefonskih številk ... in ..., ki so jih uporabljale tretje osebe in tako je nastala škoda v višini 397.678,60 SIT.

Tožena stranka je navedla, da gre za hude kršitve pogodbenih in drugih obveznosti, med katerimi imajo nekatere znake kaznivega dejanja (kršitve pod točko 2, 4, 5, 6, 9, 10 te odpovedi) in da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Sodišče prve stopnje je štelo, da je bila tožniku kršitev iz 1. točke podana prepozno, zato je po vsebini ni presojalo. V nadaljevanju je ugotovilo, da so bile tožniku kršitve iz 2., 3., 5., 6. in 10. točke utemeljeno očitane, tako da je sodišče navedlo, da ni ugotavljalo še utemeljenosti 4. točke odpovedi. Ob navedenem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče pri kršitvah, za katere je štelo, da so tožniku dokazane, zmotno uporabilo materialno pravo, kajti glede pravočasnosti podane odpovedi je ugotavljalo le subjektivni rok za podajo odpovedi, kjer se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka lahko seznanila z razlogi šele na zagovoru, potem ko je natančno preverila poslovanje, vendar je ob navedenem potrebno poudariti, da 2. odstavek 110. člena ZDR izrecno določa, da izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko poda pogodbena stranka najkasneje v 15-ih dneh od seznanitve z razlogi (subjektivni rok), ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga (objektivni rok). V primeru krivdnega razloga, če ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, pa pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 15-ih dneh, odkar se je izvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in storilca, ves čas ko je možen kazenski pregon. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje izhaja, da glede nobene kršitve ni preizkusilo, ali je bila ta podana skladno z objektivnim rokom iz 110. člena ZDR, pri čemer je potrebno izrecno opozoriti, da je tožena stranka, kot to izhaja iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tožniku podala le-to na podlagi 1. in 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, ob tem pa je zgolj na 5. str. obrazložitve navedla, da je „delodajalec zaključil, da gre za tako hude kršitve pogodbenih in drugih obveznosti, med katerimi imajo nekatere znake kaznivega dejanja (kršitve pod točko 2, 4, 5, 6, 9, 10 te odpovedi), da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.“. Poudariti je, da 82. člen ZDR ureja dokazno breme in v 2. odstavku določa, da je utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved, dolžna dokazati tista stranka, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, v konkretnem primeru torej tožena stranka. Tako je objektivni rok za kršitve iz 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR šest mesecev od nastanka razloga, za kršitve iz 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR pa ves čas, ko je možen kazenski pregon. Ob navedenem pa je potrebno poudariti, da delodajalec ne more pavšalno in na splošno trditi, da ima neko dejanje znake kaznivega dejanja in pri tem ne navede konkretnega kaznivega dejanja in sodišče tudi ne more samo določenega dejanja konkretizirati kot kaznivo dejanje, pač pa lahko sodišče le presoja zakonitost podane odpovedi, ko je moral delodajalec že sam navesti, da ima kršitev vse znake določenega kaznivega dejanja in torej dejanje opredeliti z vsemi znaki kaznivega dejanja. Tako bo moralo sodišče v ponovljenem postopku primarno ugotoviti, ali je tožena stranka spoštovala objektivni rok za podajo odpovedi, in sicer različno za kršitve iz 1. in 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR in pri tem tudi izrecno ugotoviti, ali so posamezne kršitve, za katere je tožena stranka navedla, da imajo znake kaznivega dejanja, to tudi konkretizirala.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in sodbo v točki 3 razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri čemer je razveljavilo tudi odločitev glede izplačila božičnice v znesku 1.165.381,60 SIT bruto in odločitev glede regresa za letni dopust v višini 200.000,00 SIT bruto, saj iz obrazložitve glede božičnice izhaja, da bi šlo lahko za božičnico ali za izplačilo „poračuna plače“, kakor so pri toženi stranki rekli 13. plači, tako da je odločitev o tem odvisna tudi od odločitve glede trajanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki, prav tako pa je od trajanja delovnega razmerja odvisna odločitev glede izplačila regresa za letni dopust. Sodišče je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka in odločilo, da so stroški nadaljnji stroški.

K pritožbi tožene stranke: Tožena stranka je vložila pritožbo kot je izrecno navedla zoper 1., 2. in 3. točko izreka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ob navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v 2. točki zavrnilo višji tožbeni zahtevek tožnika iz naslova nagrada za poslovno leto 2005, kar pomeni, da je tožena stranka v tem delu uspela, posledično pa ne more vložiti pritožbe v delu, s katerim je ona uspela, zato je pritožbeno sodišče pritožb tožene stranke v 2. točki zavrglo na podlagi 343. člena ZPP.

Prav tako je sodišče zavrglo pritožbo zoper 3. točko izreka, saj je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ugotovitve delovnega razmerja za čas od 10. 3. 2006 do 13. 6. 2006 ter posledično vseh pripadajočih pravic iz delovnega razmerja. Navedeno pomeni, da je v tem delu prav tako uspela tožena stranka in torej ne more imeti pravnega interesa, da izpodbija odločitev sodišča v delu, s katerim je ona uspela. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v tem delu zavrglo. 352. člen ZPP namreč določa, da sodišče druge stopnje zavrže s sklepom prepozno, nepopolno ali nedovoljeno pritožbo, če tega ni storilo sodišče prve stopnje. 343. člen ZPP pa določa, da je pritožba nedovoljena, če jo je vložila oseba, ki ni imela te pravice, ali oseba, ki se je pritožbi odpovedala ali jo umaknila, ali če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo (konkretno je tožena stranka v tem delu uspela). Je pa sicer pritožbeno sodišče v tem delu razveljavilo sodbo na pritožbo tožnika.

Glede odločitve v 1. točki izreka sodbe, s katero je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati nagrado za poslovno leto 2005 v znesku 52.044,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tolarske protivrednosti tega zneska od 1. 4. 2006 do plačila, pritožbeno sodišče ugotavlja, da 7. člen individualne pogodbe o zaposlitvi določa, da poleg zneska plače, dogovorjenega v 6. členu pogodbe, gre poslovodnemu delavcu pravica do nagrade, ki jo v odvisnosti od doseženega dobička družbe in prispevka poslovodnega delavca k temu dobičku po koncu poslovnega leta določi lastnik, pri čemer pa 2. odstavek navedenega člena izrecno določa, da stranki soglašata, da se letna nagrada določi najmanj v višini 10 % od doseženega dobička družbe po koncu poslovnega leta. Tako se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, ki je pri presoji določil 7. člena pogodbe pogodbe uporabilo gramatikalno razlago kot primerno razlago, saj je potrebno pogodbena določila brati in razlagati tako, kot se glasijo. V konkretnem primeru pa je določilo 2. odstavka 7. člena jasno in nedvoumno in tako ni potrebno nikakršno soglasje lastnika za izplačilo, prav tako pa ni potrebno ugotavljati v konkretnem primeru volje pogodbenih strank, saj sta jasno in nedvoumno zapisali svojo voljo v 7. členu pogodbe. Tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam tožene stranke, da bi moralo sodišče ugotavljati voljo strank in sklepati na pravo vsebino pogodbe tudi iz konkludentnih dejanj in nadaljnjih dogovorov pravdnih strank, prav tako pa naj bi sodišče upoštevalo naravo instituta nagrade, ki naj bi po svoji naravi pomenila nagrado za poseben uspeh oziroma dosežke. Pravdni stranki sta sklenili individualno pogodbo o zaposlitvi in v njej zapisali vse pravice in dolžnosti obeh pravdnih strank, pri čemer pa sta tudi v 7. členu, v 2. odstavku izrecno zapisali, da pripada tožniku nagrada najmanj v višini 10 % od doseženega dobička družbe po koncu poslovnega leta. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zoper 1. točko zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški obeh pravdnih strank nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.

Pritožbeno sodišče se je kljub določbi 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) odločilo za razveljavitev izpodbijanega dela sodbe, saj sodbe niti ni moglo preizkusiti, izvedbe dokazov o odločilnih dejstvih, na podlagi katerih se ugotavlja utemeljenost tožnikovega tožbenega zahtevka pa ni mogoče v celoti prepustiti sodišču druge stopnje. Za popravo nepravilnosti po 1. odstavku 30. člena ZDSS-1 je po stališču pritožbenega sodišča mogoče šteti le dopolnitev oziroma preverjanje dokaznega postopka, ki je bil izveden pred sodiščem prve stopnje oziroma popravo določenih procesnih napak, vse v skladu z načelom pospešitve postopka. Prelaganje sojenja od sodišča prve stopnje na sodišča druge stopnje pa po stališču pritožbenega sodišča ni bil namen zakonodajalca pri oblikovanju določb 30. člena ZDSS-1, saj bi bila v takšnem primeru strankam odvzeta tudi možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje ugotovljeno v postopku pred sodiščem druge stopnje.