Jedro

Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, torej pravno sredstvo, ki se nanaša na že pravnomočno končan kazenski postopek. Namen tega pravnega sredstva je poleg odprave kršitev zakona, ki so bile storjene s pravnomočno sodno odločbo ali sodnim postopkom, ki je tekel pred to pravnomočno odločbo, zagotoviti enotno uporabo zakona v državi. Te značilnosti zahteve za varstvo zakonitosti - še posebno ob tem, da se nanaša na že pravnomočno končan kazenski postopek, za katerega tožnik ne navaja, da mu v njem (pred pravnomočnostjo) ne bi bila zagotovljena pravica do obrambe tudi preko BPP v smislu 29. člena Ustave in 6. člena EKČP - in pomen tega izrednega pravnega sredstva za enotno uporabo zakona v državi, ki ni vezan na konkreten kazenski postopek, po mnenju sodišča (kot ga je zavzelo že v zadevi I U 174/2017, nato pa tudi npr. v zadevah III U 133/2022, I U 1028/2022 in III U 234/2023) omogočajo, da se pri odločanju o dodelitvi BPP upoštevajo prosilčeve objektivne možnosti za uspeh in s tem razlaga 24. člena ZBPP na temeljni, torej jezikovni ravni, kot se je uveljavila tudi v drugih (nekazenskih) zadevah.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo Bpp 998/2024 z dne 18. 10. 2024 je toženka odločila, da se zavrne tožnikova prošnja z dne 2. 10. 2024 za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred Vrhovnim sodiščem v zadevi III K 16193/2023 oziroma za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju: ZVZ) zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru III Kp 16193/2023 z dne 12. 9. 2024 (v nadaljevanju tudi: sodba z dne 12. 9. 2024).

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožnik po pooblaščencu 2. 10. 2024 vložil obravnavano prošnjo za dodelitev BPP. Toženka pojasnjuje, da mora v skladu z določbami 11. do 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) prosilec za dodelitev BPP kumulativno izpolnjevati tako materialni oziroma t.i. subjektivni kriterij, kot tudi objektivni oziroma t.i. vsebinski kriterij iz 24. člena ZBPP. Na podlagi prvega odstavka tega člena ZBPP toženka presoja okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v njej verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati. V tretjem odstavku 24. člena ZBPP je nato določeno, kdaj se šteje, da je zadeva očitno nerazumna. Kot dalje pojasnjuje toženka, je pri odločanju pregledala tožnikovo prošnjo za BPP z navedbo razlogov za vložitev ZVZ ter pridobljeno dokumentacijo, tj. sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 16193/2023 z dne 2. 2. 2024 (v nadaljevanju: sodba z dne 2. 2. 2024) in sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 12. 9. 2024. Nato citira določbe 420. in 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), ki urejajo ZVZ, ter povzame odločitev iz sodbe Okrožnega sodišča v Kopru z dne 2. 2. 2024, zoper katero so se pritožili državni tožilec, tožnik in njegov zagovornik. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 12. 9. 2024 pritožbi tožnikovega zagovornika delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se elektronske naprave, kot so vpisane v zapisnik o zasegu predmetov z dne 9. 3. 2024 pod zaporedno številko 1, ne odvzamejo, v ostalem pa je njegovo pritožbo ter pritožbi tožnika in državnega tožilca kot neutemeljene zavrnilo ter v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3.Kot nato citira toženka, tožnik z obravnavano prošnjo uveljavlja dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem tretje stopnje, saj bo zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 12. 9. 2024 vložil ZVZ, in sicer, ker sodišče pri izreku kazenske sankcije ni dovolj upoštevalo olajševalnih okoliščin, ker so primerljive kazni nižje ter sodba z dne 2. 2. 2024 tako odstopa od sodne prakse, ker sodišče ni prevedlo medicinske dokumentacije in druge "obt." v slovenščino, ker niso izpolnjeni vsi znaki kaznivega dejanja po 308. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) in zaradi kršitev tega člena KZ-1, ker niso bile zaslišane priče, kar predstavlja kršitev 371. člena ZKP, ker je bil tožnik le migrant in ne vodič in ker je 308. člen KZ-1 neustaven, saj predvideva nesorazmerno visoke kazni. Nato toženka povzame še vsebino ZVZ, v kateri tožnik zatrjuje procesne kršitve, in sicer, da mu listinska dokumentacija ni bila prevedena do prvega naroka za glavno obravnavo, tudi pozneje pa so bili prevodi le ustni in tudi sicer pomanjkljivi, kar je ogrožalo pravičnost postopka. Poudarja, da je v postopku izrecno navedel, da ni pismen, saj ni obiskoval šol, zato ne zna brati in pisati. Nato se v ZVZ sklicuje na pravico do uporabe lastnega jezika v postopku ter poudarja, da razume in govori le jezik gudžri, zato mu je sodišče s postavitvijo tolmača za urdu jezik kršilo pravico do poštenega sojenja. Osredotoča se tudi na vročitev pisnega odpravka sodbe in v zvezi s tem izpostavlja, da bi mu šele vročitev prevoda v paštu jeziku omogočila učinkovito uveljavljanje pravice do pravnega sredstva.

4.Toženka v zvezi z navedenim ugotavlja, da je pritožbeno sodišče, torej Višje sodišče v Kopru, v sodbi z dne 12. 9. 2024 ugotovilo, da je iz kazenskega spisa razvidno, da so bile tožnikove navedbe glede nezadostnega znanja urdu jezika ovržene že z njegovo izjavo na predobravnavnem naroku, da je njegov materin jezik paštu, uradni jezik pa urdu ter da aktivno obvlada oba jezika in želi, da se postopek nadaljuje v urdu jeziku. Jezika gudžri tam sploh ni omenjal. Pritožbeno sodišče je pojasnilo še, da glede na izjavo tožnika, da ne zna brati in pisati, pisno prevajanje ni imelo nobenega smisla ter druge rešitve, kot je ustno prevajanje, sodišče ni imelo na voljo. Tudi sicer pa tako tožnik kot njegov zagovornik tekom postopka nista podala nobenih ugovorov glede prevajanja oziroma nista imela kakršnihkoli drugih pomislekov ali zahteve po vročanju pisnega prevoda. Tega, da tožnik ne zna brati in pisati, njegov zagovornik v pritožbi ni omenjal, kar pomeni, da njegovi očitki ne obravnavajo konkretne procesne situacije. Toženka na podlagi povedanega ugotavlja, da tožnikov zagovornik v zvezi s tem v ZVZ ponavlja trditve, ki jih je uveljavljal že v pritožbi in jih je pritožbeno sodišče upoštevalo ter se do njih obrazloženo opredelilo. Kar se tiče ugovorov, ki se nanašajo na pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje, toženka poudarja, da to po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni razlog, iz katerega bi bilo mogoče vložiti ZVZ. Glede očitkov o kazenski sankciji (previsoki zaporni kazni) in (ne)upoštevanju olajševalnih okoliščin pri njenem izreku prav tako ugotavlja, da gre za navedbe, enake pritožbenim, o katerih se je torej že opredelilo pritožbeno sodišče in ugotovilo, da so okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije, pravilno ugotovljene in tudi ustrezno ovrednotene, tako glede teže kaznivega dejanja kot glede olajševalnih okoliščin. Pojasnilo je, da je zaporna kazen primerna teži kaznivega dejanja in vsem ostalim okoliščinam, primerljiva pa je tudi s kaznimi v podobnih zadevah. Enako velja glede višine denarne kazni. Glede ugovora, da sodišče ni prevedlo med. dokumentacije in druge "obt." v slovenščino, toženka ugotavlja, da tega v osnutku ZVZ ni zaslediti in se to očitno nanaša na drugo zadevo. V zvezi z navedbami, da niso izpolnjeni vsi znaki kaznivega dejanja po 308. členu KZ-1 in sploh glede kršitve tega člena, pa ugotavlja, da je iz ZVZ razvidno, da se tožnikov zagovornik opredeljuje do narave kaznivega dejanja po 308. členu KZ-1, pri čemer ga opisuje zgolj na teoretični ravni, iz česar pa ne izhaja nobena konkretizirana trditev, ki bi se nanašala na obravnavani primer. O neustavnosti novele KZ-1G pa se je Vrhovno sodišče že večkrat izreklo v drugih zadevah, v katerih je tožnikov zagovornik podal enake navedbe, tudi sicer pa gre za navedbe, ki ostajajo na posplošeni in abstraktni ravni. Glede na povzete razloge iz sodbe Višjega sodišča v Kopru z dne 12. 9. 2024 toženka zaključi, da tožnik z razlogi, navedenimi v prošnji za BPP, nima verjetnih izgledov za uspeh z ZVZ. Ker tako ni izpolnjen pogoj iz 24. člena ZBPP, je prošnjo za BPP zavrnila. Ob tem poudarja, da zgolj zakonska možnost vložitve ZVZ, čeprav z majhno objektivno verjetnostjo za uspeh, še ne pomeni, da je tožnik samodejno upravičen do dodelitve BPP, saj pri vložitvi izrednega pravnega sredstva ne gre za ustavno zagotovljeno pravico, kot to velja za predhodni postopek. Ker je torej prošnjo zavrnila že zaradi neizpolnjevanja objektivnega pogoja iz 24. člena ZBPP, toženka ni presojala, ali tožnik izpolnjuje subjektivni (materialni) kriterij za dodelitev BPP.

5.Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo v upravnem sporu iz razlogov nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožnikovi prošnji za BPP za pravno svetovanje in sestavo ZVZ, pri čemer naj se kot izvajalca BPP določi odvetnika A. A. Zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške tega upravnega spora, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6.V tožbi pojasnjuje, da je vložil ZVZ, kjer so navedeni vsi razlogi za ZVZ, in sicer, da ni priznal krivde, saj ni storil očitanega mu kaznivega dejanja, da je sodišče del postopka prevajalo v napačen jezik, da ni zaslišalo vseh prič in da je tožniku kršilo postopkovne pravice. Meni, da je izpolnjen vsebinski pogoj za dodelitev BPP in da je diskriminiran v primerjavi z upravičenci, ki jim je bila BPP za isto pravno sredstvo odobrena, kar predstavlja kršitev 2., 14. in 21. člena Ustave Republike Slovenije ter 5. in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP). Da tožnik ima možnosti za uspeh v konkretni zadevi, kaže dejstvo, da se je glede neustavnosti 308. člena KZ-1 izjasnila že ustavna sodnica dr. Neža Kogovšek Šalamon v odklonilnem ločenem mnenju k sklepu Ustavnega sodišča U-I-475/22, Up-1729/22 z dne 3. 5. 2023. Toženka se ne more postavljati v vlogo Vrhovnega sodišča. Tožnik navaja, da ne more plačati stroškov odvetnika, ter citira zakonske odločbe, ki so relevantne za ugotavljanje materialnega položaja prosilca za dodelitev BPP. Meni, da je diskriminiran v primerjavi z upravičenci, ki jim je BPP v celoti odobrena in jim v dohodek ne štejejo otroških dodatkov in kmetijskih subvencij, ter da mu je s tem kršena pravica do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave). Ugovarja tudi, da je odločitev o zavrnitvi prošnje za BPP pomanjkljivo obrazložena. Kot dokaz je v tožbi predlagal izpodbijano odločbo, priložil je še ZVZ z dne 1. 10. 2024 zoper sodbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 2. 2. 2024 in sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 12. 9. 2024 (drugih dokaznih listin tožnik v tožbi ni konkretno opredelil niti priložil), predlagal pa je tudi svoje zaslišanje.

7.Toženka je sodišču predložila Bpp spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, odgovora na tožbo pa ni podala.

8.Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave. Po določbi zadnje alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 lahko namreč sodišče odloči brez glavne obravnave, če odloča le na podlagi listin in so se stranke strinjale, da se glavna obravnava ne opravi, pri čemer sodišče ni vezano na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v postopku izdaje upravnega akta. V tem upravnem sporu sta obe stranki podali takšno pisno izjavo, s katero sta se strinjali, da sodišče odloči brez glavne obravnave. Vsled tega sodišče tudi ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnika.

K I. točki izreka:

9.Tožba ni utemeljena.

10.Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijane odločbe, s katero je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP za vložitev ZVZ ter za pravno svetovanje in zastopanje v predmetnem kazenskem postopku pred sodiščem tretje stopnje.

11.Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Toženka je v svoji obrazložitvi navedla vse bistvene razloge za odločitev, ki jim sodišče sledi in jih zato na tem mestu ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede na tožbene navedbe pa le še dodaja:

12.Namen BPP je opredeljen v 1. členu ZBPP, pri čemer se BPP, kot izhaja iz 2. člena ZBPP, dodeli na način, pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ta zakon. Kot je predpisano v tretjem odstavku 11. člena ZBPP, se pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom. Tako se po prvem odstavku 24. člena ZBPP pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, poleg ostalega predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v njej verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati (prva alineja navedene zakonske določbe). V skladu s tretjim odstavkom 24. člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna med drugim, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

13.Upravnosodna praksa (prim. sodbe tega sodišča v zadevah I U 174/2017, III U 133/2022 in I U 1028/2022) je že zavzela stališče, da je navedeno zakonsko ureditev glede dodelitve BPP v kazenskih zadevah treba razlagati skladno z 29. členom Ustave in zahtevami iz točke c) tretjega odstavka 6. člena EKČP, ki zagotavljajo pravico do poštenega sojenja, med drugim tudi preko pravice do obrambe. Zato je treba kot ključni okoliščini pri presoji utemeljenosti dodelitve BPP za kazenski postopek pred sodiščem prve stopnje uporabiti težo dejanja in zagrožene kazni ter zahtevnost kazenskega postopka, v katerem se je znašel prosilec. Pri tem je ocena glede možnosti uspeha za prvostopenjski kazenski postopek nebistvena, saj je treba kot tožnikovo pričakovanje v smislu tretjega odstavka 24. člena ZBPP tudi v primeru obsodilne sodbe šteti ustrezno upoštevanje okoliščin, ki lahko vplivajo npr. na kvalifikacijo kaznivega dejanja ali odmero kazni (tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi v zadevi X Ips 226/2014).

14.Vendar je že v citirani upravnosodni praksi obenem odgovorjeno tudi na vprašanje, ali je treba opisana načela o zagotavljanju pravice do poštenega postopka preko pravice do obrambe in s tem pravice do BPP širiti tudi na postopek z izrednimi pravnimi sredstvi. Vrhovno sodišče v zvezi s stališči iz prejšnjega odstavka v sodbi X Ips 226/2014 izrecno govori o prvostopenjskem kazenskem postopku; tako Vrhovno sodišče v omenjeni sodbi, kot tudi Ustavno sodišče v odločbi Up-729/03, U-I 187/04 pa dodajata, da se po stališčih Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) opisani vidik 6. člena EKČP nanaša tudi na pritožbene postopke. ESČP v zadevi Monnell in Morris proti Združenemu kraljestvu, na katero se v navedeni odločbi sklicuje tudi Ustavno sodišče, podrobneje opredeljuje merila, ki jih je treba upoštevati pri zagotavljanju pravice do BPP v pritožbenem postopku, in med drugim poudarja, da interesa pravičnosti ni mogoče razumeti kot zahteve po samodejni zagotovitvi pravne pomoči, kadarkoli se želi obsojena oseba, čeprav z majhno objektivno verjetnostjo za uspeh, pritožiti, ko je že bila deležna poštenega sojenja na prvi stopnji. Po stališčih ESČP je sicer treba upoštevati celotno izpeljavo postopka v domačem pravnem redu in vlogo, ki jo ima v njem prizivno in kasacijsko sodišče, iz česar je mogoče sklepati, da v postopku s pravnimi sredstvi zagotovitev poštenega sojenja ni več vezana na skoraj absolutno potrebo po dodelitvi BPP, ki je vezana izključno na težo dejanja in zagrožene kazni ter zahtevnost kazenskega postopka, kot to velja za postopek na prvi stopnji, temveč je mogoče v postopku s pravnimi sredstvi, ob ustreznem upoštevanju značilnosti tega postopka, pri dodelitvi BPP upoštevati tudi prosilčeve objektivne možnosti za uspeh v tem postopku.

15.Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, torej pravno sredstvo, ki se nanaša na že pravnomočno končan kazenski postopek. Namen tega pravnega sredstva je poleg odprave kršitev zakona, ki so bile storjene s pravnomočno sodno odločbo ali sodnim postopkom, ki je tekel pred to pravnomočno odločbo, zagotoviti enotno uporabo zakona v državi. Te značilnosti zahteve za varstvo zakonitosti - še posebno ob tem, da se nanaša na že pravnomočno končan kazenski postopek, za katerega tožnik ne navaja, da mu v njem (pred pravnomočnostjo) ne bi bila zagotovljena pravica do obrambe tudi preko BPP v smislu 29. člena Ustave in 6. člena EKČP - in pomen tega izrednega pravnega sredstva za enotno uporabo zakona v državi, ki ni vezan na konkreten kazenski postopek, po mnenju sodišča (kot ga je zavzelo že v zadevi I U 174/2017, nato pa tudi npr. v zadevah III U 133/2022, I U 1028/2022 in III U 234/2023) omogočajo, da se pri odločanju o dodelitvi BPP upoštevajo prosilčeve objektivne možnosti za uspeh in s tem razlaga 24. člena ZBPP na temeljni, torej jezikovni ravni, kot se je uveljavila tudi v drugih (nekazenskih) zadevah. Po tej razlagi zakonska ureditev (iz 24. člena ZBPP) organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne. Po obširni in ustaljeni upravnosodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka (npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva). Vendar je glede na besedilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP doseg te zakonske določbe brez dvoma večji in organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve.

16.Tožnik torej nima prav, kolikor meni, da toženka ni imela zakonske podlage za vsebinski preizkus zadeve, ki ga je opravila na podlagi obrazložitve sodbe Višjega sodišča v Kopru z dne 12. 9. 2024 in navedbe nosilnih razlogov iz te sodbe ter njihove primerjave z razlogi, ki jih želi tožnik uveljavljati z ZVZ (in jih je navedel v obravnavani prošnji za dodelitev BPP, v zvezi s katero je nato predložil še izvod ZVZ). Pri tem gre za presojo razumnosti oziroma oceno verjetnih izgledov za uspeh z ZVZ, torej izrednim pravnim sredstvom. Toženka je prepričljivo obrazložila, zakaj šteje, da tožnik takšnih izgledov za uspeh nima. Pojasnila je svojo oceno, da glede na obrazložitev sodbe z dne 12. 9. 2024 ni razumno oziroma verjetno pričakovati, da bi tožnik z očitki, kot jih je navedel v obravnavanem Bpp postopku, z ZVZ lahko uspel, ti očitki so namreč v bistvenem enaki pritožbenim in jih je že pritožbeno sodišče argumentirano zavrnilo. Glede tega, da je sodišče del postopka prevajalo v napačen jezik oziroma da kazenski postopek ni potekal v jeziku, ki ga tožnik razume, in da mu ni bil vročen pisen odpravek sodbe, je pritožbeno sodišče pojasnilo, da se je tožnik izrecno strinjal, da postopek teče v urdu jeziku, medtem ko jezika gudžri sploh ni omenjal, in da pisno prevajanje, ker tožnik ne zna brati, ni bilo smiselno. Tožnik ne navede ničesar novega oziroma ne pojasni, zakaj se ne strinja s stališčem pritožbenega sodišča. Prav tako je toženka obrazložila, da tožnik z vsemi navedbami, s katerimi graja zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ne more uspeti, saj iz tega razloga po prvem odstavku 420. člena ZKP ni mogoče vložiti ZVZ. Dalje je toženka pojasnila, da je in kako je pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrnilo očitke glede (ne)zaslišanja prič ter da tožnik niti v ZVZ ni navedel, na podlagi katerih dejstev in podatkov ve, kaj naj bi izpovedale. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se je Višje sodišče v Kopru v sodbi z dne 12. 9. 2024 obrazloženo opredelilo tudi o očitkih glede kazenske sankcije in upoštevanja olajševalnih okoliščin. Toženka je pojasnila, zakaj ocenjuje, da tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh z ZVZ niti z navedbami glede novele KZ-1G oziroma z njo spremenjenega 308. člena KZ-1. V zvezi s tožnikovim sklicevanjem na odklonilno ločeno mnenje ustavne sodnice dr. Neže Kogovšek Šalamon k sklepu U-I-475/22, Up-1729/22 z dne 3. 5. 2023, sodišče zgolj še pripominja, da je v navedeni zadevi, v kateri je Ustavno sodišče pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 308. člena KZ-1 zavrglo, pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti šestega odstavka 308. člena KZ-1 pa zavrnilo, večina (tj. sedem) ustavnih sodnikov ocenila, da ne odpira pomembnih ustavnopravnih vprašanj.

17.Po povedanem sodišče dodaja še, da so tožbene navedbe v smeri, da tožnik ni storil očitanega kaznivega dejanja, da ni priznal krivde in da so mu bile kršene postopkovne pravice, podane na posplošeni ravni ter da zgolj pavšalno sklicevanje na ZVZ za drugačno odločitev sodišča ne zadošča. Posplošeni in neizkazani so tudi očitki o diskriminatornosti izpodbijane odločitve in v tej zvezi kršitvi 14. člena Ustave v zvezi s 1. členom ZBPP, saj tožnik ni konkretiziral in ne predložil odločb, ki bi jih bilo mogoče primerjati z izpodbijano odločbo, niti ni pojasnil, kateri konkretni drugi primeri, na katere se povsem pavšalno sklicuje, naj bi bili v bistvenem enaki obravnavani zadevi, tako da bi bilo mogoče govoriti o neenaki obravnavi tožnika. Njegovi tožbeni ugovori, kot že rečeno, tudi sicer ostajajo na ravni pavšalnih in neizkazanih zatrjevanj. Ker izpodbijana odločba ne temelji na stališču, da tožnik ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev BPP, pa tudi vse s tem povezane tožbene navedbe za sprejeto odločitev niso bistvene.

18.Glede na vse navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

19.Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

20.Tožnik je hkrati s tožbo podal predlog za taksno oprostitev, zato sodišče dodaja, da se sodna taksa v tem postopku, upoštevajoč šesti odstavek 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in na tej podlagi ustaljeno sodno prakso, ne plača. Ker je torej tožnik plačila sodne takse v tem upravnem sporu oproščen že glede na zakon, sodišče o tem ne bo odločalo s sklepom.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o brezplačni pravni pomoči (2001) - ZBPP - člen 1, 2, 11, 24

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.