Jedro

Tožena stranka (RS) po načelu krivde odgovarja za škodo, ki je vojaku med služenjem vojaškega roka nastala pri preskakovanju ovire na neosvetljenem poligonu, ob izostanku potrebnega varovanja in neupoštevanju vojakove slabše zdravstvene zmožnosti.

Izrek

Reviziji tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se sodba sodišča prve stopnje v izreku o glavni stvari glasi: "Tožena stranka Republika Slovenija je dolžna plačati tožniku B. K. znesek 3.263.870,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.02.1999 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne." Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 315.518,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 229.100,00 SIT od 11.02.1999 dalje do plačila, od zneska 70.000,00 SIT od 24.03.1998 dalje do plačila, od zneska 16.418,00 SIT pa od 08.03.2001 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Revizija tožeče stranke se v preostalem delu zavrne.

Revizija tožene stranke se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločalo o tožnikovem odškodninskem zahtevku ter toženi stranki, glede katere je ugotovilo odgovornost za nastalo nepremoženjsko škodo, naložilo, da mu mora plačati odškodnino v znesku 3.613.870,00 SIT. Za ugotovljeni obseg nepremoženjske škode je bila prisojena odškodnina v znesku 4.500.000,00 SIT, vendar je od navedenega zneska bila odšteta že plačana akontacija v višini 886.130,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek je bil zavrnjen, toženi stranki pa je bilo obenem naloženo, da mora tožniku povrniti ustrezen del njegovih pravdnih stroškov.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je dosojeno odškodnino znižalo na 3.750.000,00 SIT, od tega odštelo prejeto akontacijo in toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 2.863.870,00 SIT. Ustrezno je spremenilo tudi izrek o pravdnih stroških. V preostalem delu je pritožbo tožene stranke zavrnilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlagata revizijo obe pravdni stranki. Tožeča stranka, ki sodbe sodišča prve stopnje ni pritožbeno izpodbijala, napada odločitev o znižanju odškodnine iz vseh odškodninskih postavk (razen iz naslova skaženosti), uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno. Po njenem mnenju je znižanje odškodnine ob ugotovljenem dejanskem stanju neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je določilo primerno odškodnino, pri čemer je upoštevalo tako trajanje in intenzivnost fizičnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, kot tudi intenziven in dolgotrajen strah za izid zdravljenja, predvsem pa opazno zmanjšanje tožnikovih življenjskih aktivnosti, razvidno iz izvedenskega mnenja. Pri tem ni dobila ustrezne teže tožnikova mladost, kar pomeni, da bo zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prizadet - ob povprečni starosti - še najmanj 50 let. Tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v celoti. Po njenem mnenju je nastala tožnikova poškodba zaradi naključja, za katerega toženka ne odgovarja. Ob dejstvu, da se je tožnik pri služenju vojaškega roka poškodoval na oviri, ki sama po sebi ni bila nevarna, niso podani pogoji za ugotavljanje krivdne odgovornosti osebe, ki je vojaško usposabljanje vodila. Celo sam tožnik je povedal, da je bil za izvajanje vaje dovolj usposobljen. Enak zaključek je možen tudi na podlagi izpovedi zaslišanih prič. Sodišče druge stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker tega ni upoštevalo. Očitno je prišlo do poškodbe zato, ker tožnik ovire ni premagoval na pravilni strani in ker ni aktiviral vseh mišic. Končno bi se lahko tožnik, če ne bi bil usposobljen, izvajanju vaje uprl. Podrejeno tožena stranka graja tudi odločitev o višini odškodnine.

Pravdni stranki na reviziji nista odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njiju ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija tožeče stranke je delno utemeljena, revizija tožene stranke pa ni utemeljena.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila po revizijskih navedbah tožene stranke podana zaradi neupoštevanja izpovedi prič in tožnika samega, zaradi nejasnosti razlogov, ki naj bi utemeljevali odgovornost zaradi nevarne stvari, istočasno pa - domnevno - zaradi utemeljevanja "mešanega naključja" ter domnevno nejasnih razlogov o vaditeljevem krivdnem ravnanju. Vse navedeno pa v podatkih spisa nima utemeljitve. Ugotovljene dejanske okoliščine so bile namreč ocenjevane po načelu proste presoje dokazov (8. člen ZPP); dokazna ocena pa je v tej smeri jasna in jo je mogoče preizkusiti.

Okoliščine, v katerih se je pripetil dogodek, niso sporne, ustrezno pa so pojasnjene tudi tiste okolnosti na strani tožnika, ki so vaditelju narekovale - zaradi tožnikove slabše zdravstvene zmožnosti - posebno pozornost pri izvajanju testa na vojaških ovirah. Vpletanje ostalih dejstev, ki se nanašajo na dnevni čas, (ne)osvetlitev poligona ter vremenske razmere, je s stališča sprejemanja dokazne ocene bilo nujno. Revizija torej v tej smeri po eni strani graja ugotovljeno dejansko stanje, kar po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP ni dovoljeno, po drugi strani pa je s stališča teze, da izpodbijana sodba kot vzrok škodnega dogodka ustanavlja nekakšno mešano naključje, niti ni mogoče preizkusiti. Slednje trditve namreč ni niti v sodbi sodišča prve stopnje, niti v sodbi sodišča druge stopnje: obe namreč obširno in argumentirano utemeljujeta krivdno odgovornost tožene stranke, ne pa - domnevno hkrati - tezo, da bi škoda nastala zaradi spleta (nezakrivljenih) naključij. Jasno je tudi povedano, da odgovornost tožene stranke ni ugotovljena po načelu vzročnosti zaradi vaje na domnevno nevarnem orodju, temveč zaradi vaditeljevih opustitev dolžne skrbnosti. Izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati v reviziji tožene stranke vsebinsko zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Utemeljitev krivdne odgovornosti tožene stranke ima podlago v bistvenih elementih dejanskih ugotovitev. Tožnik je bil ob izvajanju vaje zdravstveno manj zmožen, kar je bilo voditelju znano; to pa je posledično zahtevalo dodatno varovanje pri preskakovanju ovir. Pred vajo ni bilo poskrbljeno za telesno ogrevanje. Ob izvajanju vaje je bila že skoraj tema, poligon pa ni bil osvetljen. Pri tem tožnik ni imel druge izbire, kot da se načinu izvedbe vaje podredi. Sodišče druge stopnje je citiralo določila Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/94), iz katerih izhaja poleg delovne in materialne dolžnosti vojaka tudi njegova vojaška dolžnost. Prav zaradi zdravstvenih težav je tožnik vajo, pri kateri se je poškodoval, sicer opravil med zadnjimi, vendar jo je končno bil dolžan izvesti. Revizijsko sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, da je vaditelj, za katerega delo tožena stranka odgovarja, "bil dolžan ravnati v skladu s pravili stroke, torej s posebno skrbnostjo", vendar je ravnal malomarno. V slabih vremenskih razmerah in na neosvetljenem poligonu je dopustil zdravstveno šibkemu tožniku izvedbo vaje brez predhodnega ogrevanja in varovanja pri seskoku. Ugotovljena dejstva ne omogočajo sklepanja o obstoju tožnikovega prispevka k nastanku škode (192. člen ZOR, Zakona o obligacijskih razmerjih). Tožena stranka torej za nastalo škodo tožniku odgovarja po določbah 154. in 158. člena ZOR.

Revizija tožene stranke graja tudi odločitev o višini odškodnine. Po njenem stališču višine dosojene odškodnine izvedensko mnenje ne omogoča, slednje pa naj bi tudi potrjevalo prepričanje, da tožniku škoda zaradi strahu in skaženosti sploh ni nastala. Po drugi strani pa tožeča stranka z revizijo izpodbijani sodbi očita, da je brez utemeljitve znižala pred sodiščem prve stopnje dosojeno odškodnino za telesne bolečine, za strah in za duševne bolečine ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti. Vendar pa je delno utemeljena le revizija tožeče stranke. Ugotovljeno tožnikovo občasno šepanje res predstavlja le skaženost blažje stopnje, vendar po življenjskem izkustvu to le predstavlja takšno stopnjo poslabšanega zunanjega izgleda, ki na tožnikovo počutje negativno vpliva. Odškodnina iz tega naslova v znesku 150.000,00 SIT je zato primerna. Tudi višine odškodnine za prestani strah ni mogoče spreminjati. Čeprav tožena stranka neutemeljeno trdi, da tožnik ni prestajal upoštevnega strahu za izid zdravljenja, pa je znižanje dosojene odškodnine od 300.000,00 SIT (sodišče prve stopnje) na 200.000,00 SIT v skladu z dejanskimi ugotovitvami o trajanju in intenzivnosti strahu, predvsem pa v skladu s podobnimi primeri škod in odškodnin zanje. Uporaba določb 200. in 203. člena ZOR o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo namreč ne zahteva le opredelitve škode po posameznih postavkah glede na njen obseg (od manjših do večjih in katastrofalnih), temveč tudi približno enako odmero odškodnine v podobnih primerih. Isto velja tudi za odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Z odškodnino v znesku 1.800.000,00 SIT je bilo upoštevano relativno dolgo bolečinsko obdobje, bolnišnično zdravljenje, dve operaciji, petmesečna uporaba bergel ter fizioterapevtsko razgibavanje. Zviševanje odškodnine iz tega naslova bi poseglo v obstoječo sodno prakso.

Revizijsko sodišče pa ugotavlja, da sodišče druge stopnje ni pravilno vrednotilo škode iz naslova duševnih bolečin ob zmanjšanju tožnikovih življenjskih aktivnosti. Okoliščina, da je bil tožnik ob škodnem dogodku star 24 let, je pri odmeri višine odškodnine iz tega naslova prišla do izraza v premajhni meri. Artroza skočnega sklepa ima za posledico omejeno gibljivost desnega gležnja, to pa oteženo hojo. Po izvedenčevih ugotovitvah tožnik ne more teči ali skakati, razvil pa se mu je tudi Sudeckov sindrom. Od športnih aktivnosti zmore le kolesarjenje in plavanje. Službeno delo na terenu opravlja s povečanimi napori. Primerjava s podobnimi obsegi škod in odškodnin zanje pokaže, da je pred sodiščem druge stopnje dosojena odškodnina iz tega naslova v znesku 1.600.000,00 SIT prenizka. Zato jo je revizijsko sodišče dvignilo za 400.000,00 SIT in jo torej določilo v takšni meri, kot je to storilo že sodišče prve stopnje. Odločitev o tem temelji na določbi prvega odstavka 395. člena ZPP.

Tožniku odmerjena pravična denarna odškodnina torej predstavlja znesek 4.150.000,00 SIT. Ob odbitku že plačane akontacije v znesku 886.130,00 SIT, je tako tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 3.263.870,00 SIT.

Zaradi delne ugoditve reviziji tožeče stranke in delne spremembe izpodbijane sodbe je bilo treba tudi znova odločiti o pravdnih stroških. Pri tem je revizijsko sodišče štelo, da je tožeča stranka s svojih zahtevkom uspela s 83%, tožena stranka pa s preostalimi 17%. Ob enaki odmeri višine pravdnih stroškov, je tako po medsebojnem pobotanju tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 315.518,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva sojenja pred sodiščem prve stopnje (11.02.1999) dalje, vendar le glede zneska 229.100,00 SIT, glede zneska 70.000,00 SIT (stroški izvedenca) pa od 24.03.1998 dalje do plačila. V znesku 315.518,00 SIT je upoštevan tudi znesek 16.418,00 SIT, kolikor je revizijsko sodišče tožeči stranki priznalo njenih revizijskih stroškov (polovica od prijavljenih in priznanih revizijskih stroškov v znesku 32.837,00 SIT.