Jedro

Manjša vrednost stvari zaradi ne brezhibnega delovanja pomeni za kupca neposredno škodo in zahtevek za njeno povrnitev ni izločen iz področja garancije. Zato je vezan na enake predpostavke kot zahtevki iz garancije, torej tudi na predpostavko pravočasnega uveljavljanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo objektivno spremembo tožbe in razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati 6.225,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 10. 1997 do plačila ter ji povrniti odmerjene pravdne stroške (prvi odstavek II. točke izreka). V presežku, za plačilo še 4.159,00 EUR, je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek iste točke izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je obema pritožbama ugodilo in izpodbijano sodbo v prvem odstavku II. točke (plačilo 6.225 EUR) spremenilo tako, da je ta del zahtevka zavrnilo, v drugem odstavku te točke (plačilo 4.159 EUR) pa razveljavilo.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne pritožbo tožene stranke. Meni, da je zahtevek na znižanje kupnine pravočasen, ker je tožeča stranka pravočasno grajala napake in pravočasno vložila tožbo iz naslova garancije. Z vložitvijo tožbe je bilo pretrgano zastaranje in ves čas postopka ni teklo. Zato so vsi zahtevki, ki izvirajo iz naslova garancije po vložitvi tožbe, pravočasni. Zahtevek za znižanje kupnine predstavlja po vsebini zožitev zahtevka, zato lahko tožnik v primeru pravočasnega grajanja napake in pravočasno vložene tožbe uveljavlja pravice iz garancije (zamenjava, vrnitev kupnine, znižanje kupnine) ves čas pravdnega postopka. Gre za izbirno pravico tožeče stranke.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/2008) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Trditvena podlaga tožbe se tiče pravic, ki jih lahko kupec iz garancijskega lista uveljavlja zoper prodajalca. Pravni temelj tožbenega zahtevka so tako glede na čas sklenitve pogodbe določbe 501. do 507. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika.(1)

7. Na podlagi garancijskega lista prodajalec in proizvajalec jamčita kupcu za brezhibno delovanje stvari v garancijskem roku. V obravnavanem primeru ni bilo spora o tem, da je tožnica v garancijskem roku toženi stranki sporočila, da pri njej kupljeni traktor ne deluje brezhibno, prav tako ne, da je v skladu s hierarhijo zahtevkov, ki so predvideni pri garanciji, najprej zahtevala popravilo traktorja, nato pa, ker po njenem mnenju to ni bilo opravljeno, njegovo zamenjavo. Glede na ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je zahtevek za zamenjavo traktorja postavila 25. 9. 1998, do vložitve tožbe 19. 2. 1999 njene pravice iz garancijskega lista niso ugasnile. Iz besedila 507. člena ZOR, da pravice kupca nasproti proizvajalcu iz garancijskega lista ugasnejo po enem letu, šteto od dneva, ko je zahteval od njega popravilo ali zamenjavo stvari, namreč izhaja, da v primeru, ko je bila dana tudi zahteva za zamenjavo stvari (kot po vrsti druga zahteva iz garancije), rok enega leta teče od tedaj dalje.(2) Zakon sicer govori le o pravicah kupca nasproti proizvajalcu, a teorija(3) in praksa(4) pravilo razširjata tudi na razmerje do prodajalca kot akcesornega zavezanca nasproti kupcu v primerjavi s proizvajalcem.

8. V tožbi je tožnica uveljavila zahtevek za zamenjavo traktorja, denarni znesek (v višini kupnine za traktor z zakonskimi zamudnimi obrestmi od plačila kupnine) pa postavila zgolj kot procesno facultas alternativa, torej kot možnost, ponudbo toženi stranki, da se svoje obveznosti oprosti, če plača ta denarni znesek. Ker pri nadomestnem upravičenju obveznost ostaja ena sama (409. in 410. člen ZOR), je tudi predmet tožbenega zahtevka en sam, torej zamenjava traktorja (in ne tudi vrnitev /dela/ kupnine, plačilo odškodnine ipd.). Po višini enak denarni znesek je tožnica v obliki tožbenega zahtevka uveljavila v vlogi 7. 1. 2004, in sicer podrejeno s skopo obrazložitvijo na prvem naslednjem naroku 8. 3. 2004, da podrejeno uveljavlja „vrnitev kupnine zaradi manjvrednosti traktorja zaradi napak“. Z vlogo 26. 4. 2005 je tožnica ponovno spremenila tožbo, in sicer je po podanem izvedenskem mnenju primarno zahtevala drugačen denarni znesek, ki je vseboval znesek za manjvrednost traktorja (z utemeljitvijo, da ji je „tožena stranka dolžna vrniti, kar je prejela preveč“) in znesek zaradi delne nemožnosti uporabe traktorja, doslej primarni zahtevek za zamenjavo traktorja pa je uveljavila kot podrejeni. Primarni denarni zahtevek je nato na zadnjem naroku po višini prilagodila novemu izvedenskemu mnenju.

9. Revizijsko izpodbijana je odločitev o zahtevku za plačilo 6.225 EUR (prej 1.490.000 SIT) z zamudnimi obrestmi, to je o zahtevku za „manjvrednost traktorja“. Sodišče prve stopnje mu je ugodilo, na ugovor tožene stranke, da je tožba vložena prepozno, pa pojasnilo, da je bila tožba vložena v splošnem zastaralnem roku v skladu s 371. členom ZOR. Sodišče druge stopnje je spremembo sodbe sodišča prve stopnje (tako, da se tožbeni zahtevek zavrne) obrazložilo s 507. členom ZOR, po katerem pravice kupca nasproti proizvajalcu ugasnejo po enem letu od dneva, ko je zahteval od njega popravilo ali zamenjavo stvari. Navedlo je, da je tožnica zahtevek na znižanje kupnine vložila šele 26. 4. 2005, medtem ko je bil zahtevek prodajalcu, naj stvar zamenja, dan že 25. 9. 1998. 10. Po določilu 504. člena ZOR lahko kupec v primeru, če prodajalec v primernem roku ne popravi ali ne zamenja stvari, odstopi od pogodbe ali zniža kupnino in zahteva odškodnino. Čeprav je tožnica kot facultas alternativa bila pripravljena sprejeti denarni znesek v višini kupnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od njenega plačila in je tak znesek vseboval tudi prvotni podrejeni zahtevek, tožnica ni nikoli trdila, da je od pogodbe odstopila. Kasneje uveljavljeni (sporni) denarni tožbeni zahtevek je tožnica (skopo) utemeljila z „manjvrednostjo traktorja“, torej manjšo vrednostjo stvari zaradi njenega ne brezhibnega delovanja. Negativno vrednost stvari zaradi njenega nedelovanja je v skladu z izvedenskim mnenjem ocenila v odstotku glede na ceno traktorja. Manjvrednost traktorja tako vrednostno ustreza zmanjšanju kupnine v razmerju med vrednostjo brezhibno delujoče stvari in vrednostjo stvari z napako ob sklenitvi pogodbe. To torej ni tista škoda in odškodnina, ki bi ne delila enake usode, kot (drugi) zahtevki iz garancije. Ali povedano drugače: manjša vrednost stvari zaradi ne brezhibnega delovanja pomeni za kupca neposredno škodo in zahtevek za njeno povrnitev ni izločen iz področja garancije, pač pa so iz tega režima izločeni le zahtevki za povrnitev škode, ki jo je kupec utrpel na drugih svojih dobrinah (prim. drugi in tretji odstavek 488. člena ZOR). Zato je tudi uveljavljeni zahtevek podvržen enakim predpostavkam kot zahtevki iz garancije.

11. Določilo 504. člena ZOR primarnim garancijskim zahtevkom za (pravilno) izpolnitev pogodbe dodaja še dva subsidiarna zahtevka, ki ju lahko kupec uveljavi do prodajalca kot sopogodbenika. Ta dva zahtevka prideta sicer na vrsto po izteku primernega roka, v katerem stvar ni popravljena ali zamenjana (enako pa velja za odškodninski zahtevek zaradi manjše vrednosti stvari), vendar pa sta tudi ta dva vezana na predpostavko pravočasnega uveljavljanja.(5) Tožnica je zahtevek uveljavila šele po več letih pravdanja, torej nedvomno po izteku vseh rokov, predvidenih za uveljavljanje pravic iz garancije. Neutemeljen je argument revizije, da tožnica zahteva pravzaprav manj. Tožnica ne zahteva manj (čeprav je morda nov garancijski zahtevek za prodajalca celo bolj ugoden), pač pa nekaj drugega, saj je zahtevek zaradi manjvrednosti stvari drug(ačen) garancijski zahtevek kot zahtevek za zamenjavo stvari. Že zato je stališče o pretrganju teka rokov zmotno, sicer pa je treba tožnici pojasniti tudi, da pri uveljavljanju zahtevkov iz garancije ne gre za zastaralne, temveč prekluzivne roke.

12. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, niti razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo in s tem tudi v njej vsebovano zahtevo po povrnitvi stroškov revizijskega postopka.

Op. št. (1): Tudi Zakon o varstvu potrošnikov je bil uveljavljen kasneje.

Op. št. (2): Stojan Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, III. knjiga, stran 1502: „Ker je zahteva na odpravo napake primarna, zakon ne bi omenjal zamenjave kot izhodišče za računanje roka, če ne bi hotel, da teče rok vedno že od prve zahteve.“ Op. št. (3): Nina Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, stran 208. Op. št. (4): Pravno mnenje, občna seja Vrhovnega sodišča SRS, 21. 11. 1984, Poročilo 2/84, stran 18. Op. št. (5): Nina Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, stran 224.