Jedro

Tudi pri sestankih na proste dneve, ki so bili namenjeni krajši seznanitvi (briefing) s strani nadrejenih glede izvedbe nalog naslednjega dne in so trajali od pol ure do ene ure, ne gre za kršitev pravice do izrabe prostega dneva tedenskega počitka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo zneska 2.499,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova odškodnine za neizkoriščene dneve tedenskega počitka (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki v roku 8 dni plačati stroške postopka v znesku 1.202,85 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. V pritožbi vztraja, da mu 24-urni počitek v trajanju 21 dni v času mirovne misije na Kosovu v obdobju od 29. 3. 2013 do 22. 9. 2013 ni bil zagotovljen. Odločilni razlog sodbe, da počitek izhaja iz evidenc toženke, je zmoten, dokazna ocena v tem segmentu je napačna in pomanjkljiva, saj je tožnik povsem določno in prepričljivo izpovedal, da ni bil praktično noben dan prost in brez nadzora nadrejenih. Navaja, da evidence ne izkazujejo dejanskega dela tožnika po posameznih dnevih, saj so se sproti pojavljale nove naloge, ki jih evidence obremenjenosti ne zajemajo. Evidence so neverodostojen dokaz, saj sploh ni jasno, kdo naj bi jih vodil in izdelal, tudi niso podpisane s strani izdelovalca niti s strani pripadnikov kot tudi ne tožnika. Sodišče je odločitev povsem nekritično oprlo na izpovedbo toženkine priče A.A., ki je izpovedovala v korist tožene stranke, pri kateri je priča zaposlena, tožniku pa je bila nadrejena. Iz njegove izpovedi izhaja, da so obstajale evidence o delovnem času in prostih dnevih, ki pa po prepričanju tožnika niti približno niso verodostojne. Sicer pa je tožnik prepričljivo izpovedal, da se je delalo dejansko vsak dan, da je moral biti vedno na razpolago nadrejenim, imeli so sestanke in da mu 24-urni počitek nikakor ni bil zagotovljen. Slednje je dejansko potrdila tudi priča B.B., ki je izpovedovala skladno s tožnikom, vendar jima sodišče neutemeljeno ni sledilo. Nepopoln in pomanjkljiv je zaključek v obrazložitvi sodbe, da sodišče dvomi, da bi C.C. kot tožnikov prvi nadrejeni tožniku ukazal naloge v nasprotju z evidencami, katere naj bi vodil A.A.. Sodišče namreč ni zaslišalo priče C.C. in so vsakršne špekulacije glede njegovih nalog v okviru poveljevanja tožniku neprimerne in nedopustne. Sodišče nedopustno špekulira, da se tožniku sestankov ne bi bilo potrebno udeležiti, saj je že od prej vedel, kakšne so njegove naloge. Navaja, da tožnik ni imel možnosti odreči se udeležbi na sestankih, ki so bili obvezni in v primeru drugačnega tožnikovega ravnanja bi namreč zagotovo šlo za hudo kršitev dolžnosti in vojaških obveznosti, ki bi se za tožnika kot vojaka končale s sankcijami. Neprepričljivo in nelogično bi bilo, da bi tožnik imel kar nekaj dni zapored proste dneve (npr. 11., 12. in 13. maj 2013), kar je še dodaten pokazatelj, da evidencam ne gre povsem poenostavljeno slediti, sploh ob dejstvu, da tožnik niti tožnikove priče teh evidenc sploh nikoli niso videli in je očitno, da so se evidence na misijah sestavljale zgolj za potrebe zadostitve navideznemu vodenju evidenc, ki nimajo ustrezne dokazne vrednosti. Sodišče ni dokazno celovito ocenilo izpovedbe tožnika, ki je izpovedoval, da je imel vsak dan sestanke, in sicer navadne sestanke, ob večerih pa še sestanke s celo četo, medtem ko je tekom dneva opravljal naloge po ukazih nadrejenega (čiščenje vozil, orožja in opreme), torej tudi na proste dneve. O tem sodba nima odločilnih razlogov in je zato nezakonita.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo, sprejelo pa je tudi materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje.

5. Tožnik je bil od 29. 3. 2013 do 22. 9. 2013 napoten na opravljanje vojaške službe izven države v okviru sodelovanja Republike Slovenije in Slovenske vojske v mirovnih silah JOINT ENTERPRISE - KFOR na Kosovem. Opravljal je dela in naloge kot vojak strelec.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju pravilno izhajalo iz določb 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), drugega odstavka 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.) in drugega odstavka 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/2007 in nasl.), ki določajo pravico do tedenskega počitka.

7. Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova kršitve pravice do tedenskega počitka v spornem obdobju na mednarodni misiji KFOR ... utemeljeno zavrnilo, ker tožniku na misiji ni bila kršena pravica do tedenskega počitka, pri tej odločitvi pa je sledilo podatkom evidenc toženke, ki jih je ocenilo kot verodostojne in iz katerih izhaja, da mu je bila omogočena izraba 26 dni tedenskega počitka. Verodostojnost evidenc sta potrdila A.A. in D.D., zato je sodišče prve stopnje štelo, da evidenca odraža dejansko opravljeno delo, tožnik pa tako ne more uspeti s pritožbenimi navedbami zoper vsebino evidenc, glede katerih je sodišče prve stopnje oblikovalo obrazložene dokazne zaključke, ki le še potrjujejo pravilnost izpodbijane odločitve.

8. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da tožniku na dan tedenskega počitka njegov prvi nadrejeni, tj. poveljnik oddelka C.C. ni ukazal oziroma odredil čiščenja vozil ali kakšnega drugega dela. Navedeno je namreč v svoji izpovedi zanikal poveljnik voda A.A.. Na podlagi njegove izpovedi, da se ne bi smelo zgoditi, da bi tožnikov neposredno nadrejeni C.C. dajal ukaze v nasprotju s svojim nadrejenim, je sodišče prve stopnje zaključilo, da C.C., ki je bil v poveljstveni liniji pod A.A., tožniku ni ukazal nalog, ki bi bile v nasprotju z evidencami, ki jih je pripravljal in vodil A.A., saj bi nasprotno ravnanje predstavljalo kršitev načel enostarešinstva in subordinacije, ki veljata v vojaški službi. V smislu kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni utemeljen pritožbeni očitek o tem, da izpodbijana sodba nima odločilnih dejstev glede opravljanja nalog po ukazih nadrejenega (čiščenje vozil, orožja in opreme). Tožnik v pritožbi prav tako neutemeljeno navaja, da gre za nedopustno špekuliranje sodišča prve stopnje, ker C.C. ni zaslišalo. Tožnik izvedbe dokaza z zaslišanjem C.C. ni predlagal, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo A.A. in predvsem na njegovo izpoved oprlo izpodbijano dokazno oceno.

9. Sodišče prve stopnje je glede izpovedi tožnika ter prič A.A. in B.B. pravilno napravilo celostno dokazno oceno, v katero pritožbeno sodišče ne dvomi, pri tem pa je zlasti upoštevalo, da sta tako tožnik kot priča B.B. zgolj splošno izpovedovala o opravljanju različnega dela na misiji, kjer nikoli ni bilo prostega dneva, nista pa vedela prepričljivo pojasniti, katere konkretne delovne obveznosti in zadolžitve je tožnik opravljal na dneve, ki so bili evidentirani kot dnevi tedenskega počitka, zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni moglo zaključiti, katere dejanske in konkretne naloge naj bi tožnik takrat opravljal. Ob izostanku določne opredelitve nalog in zadolžitev, ki so mu bile odrejene oziroma kaj konkretno je počel na proste dneve, tožniku namreč ni uspelo dokazati nasprotno, zato je s tem v zvezi neosnovan pritožbeni očitek, ki opozarja na domnevno kontradiktornost razlogov izpodbijane sodbe.

10. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS1 izhaja, da je potrebno pri presoji, ali je bila pripadniku kršena pravica do tedenskega počitka pri izvajanju aktivnosti za delodajalca, razlikovati med pravili reda in obnašanja na misiji ter delovnimi obveznostmi pripadnika na misiji. Upoštevanje Pravil službe v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 84/2009 in nasl.), zlasti režima dela in bivanja na mednarodni misiji, s tem povezane omejitve, same po sebi ne posegajo v pravico do tedenskega počitka. Le opravljanje zadolžitev in obveznosti za delodajalca (delovnih nalog) lahko glede na svojo vsebino in trajanje posega v pravico pripadnika do izrabe tedenskega počitka, če jih mora opravljati ravno na dan, ko naj bi imel tedenski počitek, česar pa sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni ugotovilo. Ostale zatrjevane aktivnosti, za katere je sodišče prve stopnje presodilo, da jih je tožnik opravljal, kot so nošenje uniforme, omejitev izhoda iz vojaške baze, udeležba na jutranjem postroju in pri dvigu zastave ter razporeditev oziroma pripravljenost v QRF in TACRES, do aktivacije katerih ni prišlo, se skladno s stališči Vrhovnega sodišča RS uvrščajo pod pravila reda in obnašanja, torej ne pomenijo efektivnega opravljanja dela na vojaški misiji v tujini, zato udeležba pri navedenih opravilih pripadniku ne vpliva na možnost izrabe tedenskega počitka oziroma jo ne onemogoča. 11. Tožnik v pritožbi z navajanjem, da ni imel možnosti odreči se udeležbi na sestankih, ki so bili obvezni, neutemeljeno izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku zaradi sestankov ni bil kršen tedenski počitek. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da tudi pri sestankih na proste dneve, ki so bili namenjeni krajši seznanitvi (briefing) s strani nadrejenih glede izvedbe nalog naslednjega dne in so trajali od pol ure do ene ure, ne gre za kršitev pravice do izrabe prostega dneva tedenskega počitka. Vrhovno sodišče RS je namreč že v več zadevah2 poudarilo, da takšno informiranje oziroma neformalno podajanje konkretnih zadolžitev za naslednji dan ne pomeni formalnega in posebej organiziranega sestanka, ki bi kot del delovne obveznosti kratil pravico do počitka, pač pa je del vojaške rutine in vojaških misij na kritičnih območjih. Četudi navedene sestanke tožnik šteje kot obvezne, zgolj zato še ne pomenijo kršitve pravice do počitka.

12. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso bile pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ni presojalo. S pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP, tožnik, ki s pritožbo ni uspel, po načelu uspeha v postopku (154. člen ZPP) sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Sodbe in sklepi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 21/2018 z dne 20. 11. 2018, VIII Ips 11/2019 z dne 8. 10. 2019, VIII Ips 18/2019 z dne 8. 10. 2019, VIII Ips 31/2019 z dne 8. 10. 2019, VIII Ips 3/2020 z dne 25. 2. 2020, VIII Ips 94/2019 z dne 22. 4. 2020, VIII Ips 18/2020 z dne 9. 6. 2020 in VIII Ips 22/2020 z dne 30. 6. 2020. 2 Prim. VIII Ips 54/2019 z dne 3. 12. 2019, VIII Ips 3/2020 z dne 25. 2. 2020, VIII Ips 22/2020 z dne 30. 6. 2020, VIII Ips 37/2020 z dne 10. 11. 2020 in VIII Ips 51/2020 z dne 20. 4. 2021.