Jedro

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku izvedlo le listinske dokaze, ni pa ponovilo ostalih izvedenih dokazov z zaslišanjem strank in prič v prejšnjih postopkih, pri tem pa je svojo odločitev oprlo na zaslišanje priče B.B in na izpovedbo direktorice tožene stranke, ki pa jih sodišče v ponovljenem postopku ni izvedlo ali ponovilo, kar pomeni, da je svojo odločitev oprlo tudi na izvedbo dokazov, ki jih v tem postopku ni izvedlo. Sodišče prve stopnje mora v ponovljenem postopku ponoviti ali izvesti dokaze, ki jih je izvedlo v prejšnjih postopkih, v kolikor svojo odločitev opre na dokaze, ki jih je sodišče sicer izvedlo v prejšnjem postopku. S tem je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev pravil postopka po določilih 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijani sklep o zavrženju tožbe pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne v nov postopek.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sklep, s katerim je odločilo, da se tožba tožnika, ki jo je sodišče prejelo dne 13. 6. 2013 zoper toženo stranko, zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja zavrže (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper sklep in navaja, da je sodišče storilo bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik je podrobno navajal in dokazoval, da ni prejel niti pisnega obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti pisne odpovedi. Po prepričanju tožnika je tožena stranka drugo pisanje z datumom 14. 11. 2012 implementirala v sodni spis med ostale dokazne predloge z namenom, da zavede sodišče. Tožena stranka očitno lastne dokazne priloge iz sodnega spisa povzema protispisno. Osebna vročitev pisanja ni bila v ničemer dokazana. Sodišče je prav tako storilo bistvene kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj napačno navaja in povzema vsebino listin in jim pripiše drugačno vsebino, kot jih imajo v resnici. V eni od listin je navedeno, da se opravi vročitev pisemske pošiljke trajno prenehanje potreb po delavcu in ne po delu delavca, kot to navede sodišče prve stopnje. Glede uzakonjenega 8. člena ZPP pritožba navaja, da gre za metodološki napotek sodniku, kako naj si ustvari subjektivno predstavo o objektivnih dejstvih. Pri tem je kršitev načela proste ocene dokazov lahko dvojna. Formalni okviri proste dokazne ocene zahtevajo, da mora biti ta vestna, skrbna (preverljivo obrazložena) in analitično sintetična. Tožena stranka bi morala kot dokaz morebitne zakonite osebne vročitve predložiti tudi lastnoročen podpis tožnika, oziroma morebiti povratnico z lastnoročnim podpisom tožnika. Iz ugotovljenih dejstev izhaja, da se je vročevalec po neuspešnem poskusu vročitve po 142. členu ZPP odločil za vročanje po 141. členu ZPP, čeprav je imel po ZPP tudi druge možnosti. Pritožba glede vročanja navaja vrsto odločitev Vrhovnega sodišča RS. Iz izpovedbe A.A. in B.B. izhaja, da je šlo za zavestna, namerna in naklepno storjena dejanja, za katera tožnik sumi, da predstavljajo izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja. A.A. je na naroku 27. 8. 2014 kot priča izpovedala, da osebno kot direktorica tožene stranke zasebnemu detektivu ni dala nobenih posebnih navodil v zvezi z vročanjem. B.B. se je skliceval na večkratno neuspešnost vročanja listine, prejete dne 7. 1. 2013. Navedel je tudi, da ker tožnika ni izsledil, ga seznanja, da v skladu s 141. členom ZPP in ob dejstvu, da vročanje pisanja ni bilo možno, zaradi njegovega nesodelovanja, in ga obvešča, da je dne 10. 1. 2003 en izvod pustil v njegovem poštnem nabiralniku na naslovu stalnega prebivališča, kopijo izvirnika v zapečateni kuverti pa na oglasni deski delodajalca, z navedenim pa je opravljena vročitev na dan 10. 1. 2013. Pritožba podrobno navaja izpovedbe B.B., ki se je večkrat zglasil na stalnem naslovu tožnika ter ga tudi večkrat poskušal priklicati po telefonu. Pritožba navaja, da bi se sredstva za zaposlitev tožnika lahko zagotavljala iz prihodkov javne službe oziroma s prodajo blaga, to je predvsem od prihodka vstopnin in prodajo artiklov v muzejski trgovini. Vendar pa je bila plača le strošek tožnika in je tako nastalo okrog 5.000,00 EUR primanjkljaja, ki ga je bila tožena stranka primorana pokrivati s prihodki iz drugih del. Takšno mnenje ima tudi svet tožene stranke. Tožena stranka, B.B. in C.C. so jasno pokazali namen, da se izognejo zamudi prekluzivnega roka za podajo pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, hkrati pa zavesti tožnika tako, da bi sprejel novo listino kot pravo. Pritožba navaja vrsto odločitev Vrhovnega sodišča RS glede kazenske odgovornosti po Kazenskem zakoniku, pri čemer ocenjuje, da je šlo za ponareditve listin v smislu 1. točke 257. člena KZ. Prav tako je v sodbi opr. št. VIII Ips 34/2014 Vrhovno sodišče RS pojasnilo, da kaznivo dejanje ponarejanja listin stori, kdor ponaredi listino ali spremeni pravo listino, zato da bi se taka listina uporabila kot prava, ali kdor ponarejeno ali spremenjeno listino uporabi kot pravo. Tako tožnik sumi, da ravnanje tožene stranke, B.B. ter C.C. predstavlja izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja poskusa goljufije po KZ. Prav tako sumi, da ravnanje tožene stranke in B.B. ter C.C. predstavlja izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic po KZ. Navede tudi, da se po 86. členu OZ lahko pravica do uveljavljanja ničnosti uveljavlja ves čas. Sodišče je storilo tudi bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotno uporabilo materialno pravo, saj je navedlo, da je bila vročitev opravljena skladno z določilom 141. člena ZPP, na kar napotuje določilo četrtega odstavka 87. člena ZDR. Prav tako je sodišče storilo bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi v izpodbijanem sklepu nejasni in med seboj v nasprotju. Pritožba sodišču prve stopnje očita tudi zmotno uporabo materialnega prava. ZPP v začetku drugega odstavka 214. člena tudi določa, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Pisanje tožniku ni bilo nikoli osebno vročeno. Tožnik tudi navaja, da ko javnemu uslužbencu, za katerega se uporablja tudi drugi del ZJU preneha delovno razmerje za določen čas zaradi poteka tega časa, in o tem prejme le pisno obvestilo (ali če se to zgodi brez takšnega obvestila - glede na jasno določen čas trajanja delovnega razmerja do določenega datuma v pogodbi o zaposlitvi), ni podlage za uveljavljanje predhodnega varstva (vložitve zahteve in nato pritožbe) po določbah 24. in nadaljnjih členov ZJU. Zato je glede na določbo 5. člena ZJU treba uporabiti ZDR in s tem določbo tretjega odstavka 204. člena, po katerem lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev, pred pristojnim delovnim sodiščem. Gre za zahtevo po direktnem sodnem varstvu v predpisanem prekluzivnem roku. Tožnik je 2. 4. 2013 izvedel za kršitev svojih pravic, zato bi bilo vsakršno njegovo ukrepanje pred tem brezpredmetno. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v celoti popravi z dopolnjeno in ponovljeno izvedbo dokazov, izvede tudi nove dokaze ter opravi druga procesna dejanja. Tožnik v pritožbi navaja tudi obširno sodno prakso sodišč v zadevah, za katere meni, da so primerljive z omenjeno zadevo. Tožnik v pritožbi navaja tudi vrsto odločitev tako Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v delovnih, civilnih in kazenskih sporih za katere ocenjuje, da so primerljivi s predmetno zadevo. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Po oceni tožene stranke ne obstoji noben izmed uveljavljanih pritožbenih razlogov. Sodišče tudi ni storilo nobene bistvene kršitve pravil postopka ter je popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pravilne so ugotovitve sodišča, da tožnik 2. 4. 2013 ni prejel ustne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot to poskuša prikazati tožnik. Takrat je direktorica tožnika le obvestila, da mu je delovno razmerje prenehalo v posledici podane pisne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz meseca januarja 2013. Tožena stranka je javni zavod in se zanjo uporablja tudi Zakon o uresničevanju javnega interesa na področju kulture - ZUJIK, v določenih segmentih pa tudi Zakon o javnih uslužbencih - ZJU. Vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bila opravljena v skladu z določbo 87. člena ZDR, ki napotuje na uporabo pravil o vročanju Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Tožena stranka ponovno poudarja, da se tožnik vseskozi spreneveda o poteku in načinu odpovedi pogodbe o zaposlitvi in navaja lažne trditve in zlorablja svoje procesne pravice, ko celo trdi, da je tožena stranka obvestilo, ki ga je podpisala direktorica tožene stranke implementirala med ostale dokazne priloge, z namenom, da zavede sodišče. Tožena stranka za takšno ravnanje ni imela nobenih razlogov, je pa dejstvo, da ji je tožnik takšna in podobna ravnanja očital še v času trajanja delovnega razmerja, čeprav povsem neutemeljeno. Tožnik je bil obveščen o nameravani odpovedi. Na podlagi drugega odstavka 28. člena Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti v RS, ki zavezuje pravdni stranki, je moral svet tožene stranke o razlogih, številu in kategorijah presežnih delavcev in o roku, v katerem bo tožniku prenehalo delovno razmerje, obvestiti tako prizadetega delavca kot tudi reprezentativni sindikat najmanj 45 dni pred prenehanjem delovnega razmerja tožniku, kar je bilo storjeno. Prav tako je bil tožnik v skladu s četrtim odstavkom 83. člena ZDR obveščen o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Obvestilo je bilo tožniku vročeno zaradi slabih izkušenj s tožnikom in večje varnosti in gotovosti po privatnem detektivu B.B.. Vročitev je bila opravljena v skladu z določbo 87. člena ZDR, ki napotuje na uporabo pravil o vročanju Zakona o pravdnem postopku. Po pooblastilu tožene stranke je vročevalec B.B. dne 15. 11. 2012 vročil tožniku obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, konkretno obvestilo o trajnem prenehanju potreb po delu delavca, in o tem zapisal poročilo istega dne. Iz omenjenega poročila izhaja, da je tožnika vročevalec najprej iskal na njegovem stalnem naslovu, ker ga sicer ni našel, pustil pa mu je o tem obvestilo ter kontaktne številke. Kasneje istega dne ga je tožnik sam kontaktiral, da sta se dogovorila za kraj sestanka, sestala sta se v notranjosti gradu v D., kjer je vročevalec tožene stranke vročitev neposredno opravil, tožnik pa je vročeno pošiljko sprejel in podpisal povratnico - obvestilo o vročitvi. Tako so lažne trditve tožnika, da tega obvestila ni prejel. Tožena stranka ponovno opozarja na določilo šestega odstavka 139. člena ZPP, da se, v kolikor bi bila kršena pravica o vročanju, ni mogoče na to sklicevati, če naslovnik kljub kršitvi prejme pisanje. V tem primeru se šteje, da je bila vročitev opravljena v trenutku, ko je tožnik pisanje dejansko prejel. Iz obvestil in poročil vročevalca detektiva B.B. s pooblastilom z dne 7. 1. 2013 izhaja, da se je tožnik na vse mogoče načine izogibal sami vročitvi oziroma je le-to onemogočal. Tekom vročanja je vročevalec tožnika večkrat obiskal na stalnem naslovu, in sicer dne 7. 1. 2013, 8. 1. 2013 in 10. 1. 2013 na stalnem naslovu kot tudi na delovnem mestu. Vročevalec je tožnika tudi večkrat klical na telefonsko številko, ki mu jo je tožnik sam predal ob zadnjem srečanju 15. 11. 2012. O svojem delu je vročevalec tožniku tudi vsakokrat pustil na vratih obvestilo, katero je tudi v dokaz fotografiral. Na zadnjem obvestilu o vročanju z dne 1. 1. 2013 je vročevalec tožnika obvestil in opozoril na 141. člen ZPP ter da je izvod pisanja pustil v poštnem nabiralniku, kopijo izvirnika pa je v zapečateni kuverti izobesil na oglasni deski delodajalca. V dokaz je svoje storitve fotografiral. 141. člen ZPP v prvem odstavku določa, da v kolikor vročitev ni možna, se le-ta opravi tako, da vročevalec pisanje pusti v hišnem ali izpostavljenem predalčniku na naslovu stanovanja. Šteje se, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo pisanje puščeno v predalniku, na kar je treba naslovnika v pisanju posebej opozoriti. Tožena stranka je o vročitvi obvestila sodišču posredovala dokazilo, pa tožnik kljub temu zatrjuje, da ga ni prejel in da ga je tožena stranka celo implementirala med ostale listine. Tudi vsa pritožbena navajanja, ki gredo v smeri, da je tožnik prejel ustno odpoved, so neutemeljena, tožnik se je poleg že opravljene vročitve na stalnem naslovu, imel možnost seznaniti s pisno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi dne 2. 4. 2013, ko je kot že omenjeno prišel na delovno mesto in sicer z zapečateno kuverto, v kateri je bila kopija izvirnika redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na oglasni deski v prostorih tožene stranke. Tožena stranka je torej bila dolžna vročitev opraviti v skladu z ZDR v povezavi z ZPP, ne pa po ZUP-u, kot to zmotno zatrjuje tožnik, zato so pritožbena navajanja neutemeljena. Prav tako so neutemeljena pritožbena navajanja tožnika o opisovanju ravnanj tožene stranke, B.B. in C.C. in podtikanja sumov o kaznivih dejanjih, ko tožnik navaja številno sodno prakso, pri čemer naj bi obstajali sumi izpolnitve zakonskih znakov kaznivega dejanja poskusa goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1, znaki kaznivega dejanja poskusa posebnega primera ponarejanja listin po 2. točki prvega odstavka 252. člena KZ-1 ter znaki kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po določilih tretjega odstavka 257. člena KZ-1. Tožnik s takšnimi navajanji zlorablja svoje procesne pravice in navedenim neutemeljeno očita storitev kaznivih dejanj. Neutemeljena so tudi pritožbena navajanja v zvezi z uporabo 86. člena OZ o ničnosti, ko tožnik zatrjuje, da zatrjevani in dokazani poskusi vročanja pisanj tožene stranke ne morejo imeti učinka, saj so nični oziroma pravno absolutno neučinkoviti. Navedena zakonska določila za primer vročanja ni mogoče uporabiti, zato je sklicevanje nanj neutemeljeno. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožnika, da bi sodišče moralo v ravnanju navedenega ugotoviti obstoj kaznivih dejanj, pri čemer se sklicuje na sodno prakso, ki jih v konkretnih primerih ni mogoče uporabiti, saj se nanaša na primer ugotavljanja razlogov izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Prav tako so neutemeljeni očitki tožnika o protispisnosti, kar naj bi pomenilo nadaljnjo bistveno kršitev pravil postopka, saj navedb tožnika ni mogoče tolmačiti, kot to poskuša tožnik, temveč kot jih je zapisalo sodišče. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožnika, da naj bi mu sodišče očitalo kršitev bolniškega staleža, saj ta očitek iz sklepa sodišča ne izhaja. Neutemeljena so tudi navajanja tožnika v zvezi s telefonsko številko, ki jo je dal B.B.. Navedbe so protislovne in iz njih ni mogoče zaključiti, da je sodišče storilo bistveno kršitev pravil postopka. Tožnik je imel možnost uveljavljanja svojih pravic pred sodiščem, pri čemer je sodišče tudi pravilno uporabilo sodno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 696/2012, saj jo je uporabilo kot primerljivo za upoštevanje roka, ki ga je tožnik moral upoštevati za uveljavljanje sodnega varstva, vsa ostala navajanja tožnika in sklicevanje na nadaljnjo obrazložitev sodne odločbe pa so za konkreten primer neuporabljiva. Tožnik bi naj za kršitev pravic izvedel šele 2. 4. 2013, zato je sodišče tudi pravilno zaključilo, da bi tudi v tem primeru moral vložiti tožbo v prekluzivnem roku 30 dni iz določbe 204. člena takrat veljavnega ZDR, kar pa ni storil in je tožbo vložil šele 13. 6. 2013. Okoliščina, da tožnik ni pravočasno uveljavljal pravnega varstva svojih pravic, pa ni krivda tožene stranke. Tožnik je namreč tožbo vložil prepozno. Tožena stranka je tako prepričana, da je tožniku delovno razmerje prenehalo na zakonit način, saj so tekom postopka prenehanja bile upoštevane vse zavezujoče zakonske določbe, tako določbe ZDR, ZJU, ZUJIK kot zavezujoče kolektivne pogodbe ter tožena stranka tudi ni kršila nobenih ustavnih pravic tožnika. Tožena stranka vztraja, da je redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku v skladu s 141. členom ZPP pravilno vročila dne 10. 1. 2013, v tem primeru je 30-dnevni rok za sodno varstvo potekel 10. 2. 2013. Tožba pa bi bila vložena prepozno tudi, če bi se kot datum, ko je bil tožnik z odpovedjo seznanjen upošteval datum 2. 4. 2013, ko naj bi tožnik ustno od direktorice zvedel za odpoved in hkrati za kršitev pravic zaradi domnevnega nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Tudi v tem primeru je rok za vložitev tožbe potekel dne 3. 5. 2013, torej je tožnik v vsakem primeru zamudil prekluzivni rok za vložitev tožbe, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem je ugotovilo, da je sodišče storilo absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa z dne 24. 9. 2015 pod točko 5 obrazložitve navedlo: „Novih dokazov pa stranki nista predlagali in je tako sodišče v ponovljenem postopku ponovno pregledalo in prečitalo vse v spis predložene listine.“ Iz zapisnika glavne obravnave z dne 24. 9. 2015 pa izhaja, da sodišče sklene: „da se v dokazne namene ponovno pregledajo in prečitajo vse v spis predložene listine s strani obeh strank, ki se nahajajo v sodnem spisu kot priloge A/1 - A/5 in od B/1 do B/15. Prav tako je sodišče zapisalo, da: „Na posebno vprašanje navzočim strankam in poleg že izvedenih dokazov, glede na določbe ZPP v zvezi s prekluzijo dokaznih predlogov, morda predlagajo še kakšen dokaz, obe stranki izjavita, da novih dokaznih predlogov nimata“. Navedeno pomeni, da je sodišče v ponovljenem postopku izvedlo le listinske dokaze, ne pa tudi ponovilo ostale sicer izvedene dokaze z zaslišanjem strank in prič v prejšnjih postopkih, pri tem pa je svojo odločitev oprlo na zaslišanje priče B.B., privatnega detektiva, ki je bil pooblaščen za vročanje, na izpovedbo direktorice tožene stranke A.A., ki pa jih sodišče kot že navedeno v ponovljenem postopku ni izvedlo ali ponovilo, kar pomeni, da je svojo odločitev oprlo tudi na izvedbo dokazov, ki jih v tem postopku ni izvedlo. Pritožbeno sodišče ob tem navaja, da mora sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ponoviti ali izvesti že izvedene dokaze, ki jih je izvedlo v prejšnjih postopkih, v kolikor svojo odločitev opre na dokaze, ki jih je sodišče sicer izvedlo v prejšnjem postopku. Glede na navedeno, je sodišče storilo bistveno kršitev pravil postopka po določilih 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Pritožbeno sodišče na ostale obširne pritožbene ugovore ne odgovarja, saj so v tej fazi postopka brezpredmetni.

7. V ponovljenem postopku bo tako moralo sodišče izvesti oziroma ponoviti vse dokaze, na katere bo oprlo svojo odločitev in tako ponoviti oziroma izvesti vse dokaze z vpogledom v izpovedbe strank kot tudi ponoviti relevantne listinske dokaze, katere je sodišče v tem postopku sicer izvedlo oziroma ponovilo v celoti. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo, za kar je imelo pravno podlago v določilih 1. točke 365. člena ZPP.

8. Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.