Jedro

Tožnik je s tem, ko je sporno elektronsko sporočilo poslal na elektronske naslove določenih oseb, še preden je bilo to sprejeto na svetu zavoda, kršil pravila organizacije dela in poslovanja pri toženi stranki, ki je bilo običajno tako, da je bilo posredovanje podatkov tožene stranke tretjim možno le, če je bilo poslovno poročilo sprejeto na svetu zavoda in je direktor odobril posredovanje teh podatkov. S takšnim ravnanjem je tožnik kršil svoje delovne obveznosti. Vendar pa tožniku v zvezi z očitano kršitvijo ni mogoče očitati naklepnega ravnanja. Zgolj dejstvo, da tožnik elektronskega sporočila ni poslal pomotoma, ampak ga je poslal namenoma, še ne pomeni, da je tudi namenoma oziroma naklepno kršil svoje obveznosti oziroma navodila delodajalca. Naklep tožnika bi bil podan, če bi se tožnik zavedal svojih obveznosti in navodil tožene stranke, pa bi jih namerno kršil. Tožniku ni mogoče očitati naklepnega ravnanja, saj je ravnal v dobri veri in v dobro tožene stranke. Zato odpovedni razlog za izredno odpoved po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR ni podan in je izpodbijana izredna odpoved nezakonita.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se IV. točka izreka v zvezi s I. in II. točko izreka izpodbijane sodbe delno spremeni tako, da se I., II. in IV. točka izreka sodbe glasijo: „I. Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke, podana tožniku, z dne 31. 8. 2012, nezakonita in na njeni podlagi delovno razmerje med strankama ni prenehalo, ampak je, razen v obdobju tožnikove zaposlitve pri drugih delodajalcih, trajalo do vključno 1. 10. 2014, in tega dne prenehalo na podlagi te sodbe.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku do vključno 1. 10. 2014, razen za obdobje zaposlitve pri drugih delodajalcih, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ter mu obračunati nadomestila bruto plače od septembra 2012 do 1. 10. 2014, razen za čas tožnikove zaposlitve pri drugih delodajalcih, v mesečnih zneskih po 2.428,49 EUR, zanj vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto zneske pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 10. dne v mesecu za plačo preteklega meseca, vse v roku 15 dni, pod izvršbo.

IV. Zavrne se tožbeni zahtevek za vrnitev tožnika nazaj na delo in tožbeni zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja, vključno z obračunom in plačilom nadomestila bruto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov za čas od 2. 10. 2014 do vrnitve nazaj na delo.“

II. V preostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 293,60 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje že odločalo in s sodbo opr. št. Pd 293/2012 z dne 15. 3. 2013 zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku zaradi hujših kršitev delovnih obveznosti z dne 31. 8. 2012 in v zvezi s tem reparacijski in reintegracijski zahtevek. Ugotovilo je, da je tožnik storil očitano hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in je zato podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami). Nadalje je razsodilo, da je tožnik dolžan toženi stranki plačati 2.400,00 EUR, iz naslova odškodninske odgovornosti za nastalo škodo toženi stranki, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2012 do plačila.

2. Na pritožbo tožnika je Višje delovno in socialno sodišče izpodbijano sodbo s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 548/2013 z dne 19. 6. 2013 delno spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek tožene stranke za plačilo 2.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 10. 2012 dalje, potrdilo pa je odločitev o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

3. Zoper pravnomočni del sodbe pritožbenega sodišča (glede zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) je bila s strani tožnika vložena revizija, ki ji je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo opr. št. VIII Ips 230/2013 z dne 3. 6. 2014 ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje je bilo naloženo, naj v ponovljenem postopku ugotovi, ali je tožnik svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja kršil s tem, ko je poslal obdobno poročilo o poslovanju, še preden je bilo to (formalno) sprejeto na svetu zavoda, in pa s tem, ko je sporočilo poslal konkretnim prejemnikom, oziroma ali je s takim ravnanjem kršil navodila delodajalca. V zvezi s tem naj sodišče prve stopnje ugotovi, ali sta država in H. glede na zakonsko in statutarno ureditev res v enakem položaju kot katerakoli tretja oseba. V zvezi z obliko krivdnega ravnanja tožnika pa naj sodišče prve stopnje ugotovi, ali je tožnik naklepno oziroma iz hude malomarnosti kršil svoje delovne obveznosti oziroma navodila delodajalca.

4. V novem sojenju je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožniku z dne 31. 8. 2012 nezakonita in da na njeni podlagi delovno razmerje med strankama ni prenehalo, ampak je trajalo do vključno 15. 3. 2013 in je tega dne prenehalo na podlagi te sodbe (točka I izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku do vključno 15. 3. 2013 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, od tega obračunati bruto plačo od septembra 2012 do 15. 3. 2013 v mesečnih zneskih po 2.428,49 EUR, za tožnika vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto zneske pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 10. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v roku 15 dni pod izvršbo (točka II izreka) ter da je tožena stranka dolžna tožniku od bruto zneska 14.602,98 EUR obračunati in zanj vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka od vročitve te sodbe, pod izvršbo (točka III izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za vrnitev tožnika nazaj na delo ter priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno z nadomestilom plače od 15. 3. 2013 dalje (točka IV izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka v višini 2.211,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo (točka V izreka).

5. Tožnik vlaga pritožbo zoper zavrnilni del sodbe (točka IV izreka), to je v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za vrnitev nazaj na delo ter v delu, v katerem je zavrnilo priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno z nadomestilom plače od 15. 3. 2013 dalje, iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremeni. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je delovno razmerje med strankama trajalo le do 15. 3. 2013. Sodba sodišča prve stopnje z dne 15. 3. 2013 je bila s sodbo VS RS opr. št. VIII 230/2013 z dne 3. 6. 2014 razveljavljena, zato bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti trajanje delovnega razmerja do 1. 10. 2014, to je do odločitve sodišča prve stopnje v ponovljenem postopku. Sodišče je odločitev o nepriznanju zahtevka na vrnitev nazaj na delo oprlo na izpoved sedanjega direktorja, ki je izpovedal, da je zaupanje med strankama porušeno in da ne bi bilo mogoče nadaljevati dela v homogeni ekipi, pri čemer pritožba izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo nobenega od članov te „homogene skupine“ niti ni tožena stranka takega zaslišanja predlagala. V zvezi s tem ni jasno, kdo poimensko naj bi ekipo sestavljal in kdo od njih je dejansko izjavil, da s tožnikom raje ne bi delal. Delovno mesto, ki ga je zasedal tožnik, je po njegovem odhodu prevzela in še sedaj zaseda delavka, ki je, po poročanju medijev, v kazenskem postopku zaradi suma zlorabe položaja in gospodarske kriminalitete, kar pomeni, da je takšna oseba vredna zaupanja, tožnik, ki je vedno delal v dobro tožene stranke, pa ne. Meni, da sodišče prve stopnje ni dovolj konkretno in jasno obrazložilo razlogov za takšno odločitev. Sodišče prve stopnje bi moralo odgovoriti na vprašanje, kako je lahko zaupanja pri toženi stranki vredna oseba, ki je v zvezi s svojim delom pri javnem zavodu obremenjena s sumom zlorabe položaja in gospodarske kriminalitete. Priglaša pritožbene stroške.

6. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del sodbe, to je zoper I., II., III. in V. točko izreka, iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v tem delu zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je zaključek sodišča prve stopnje, da za zakonitost izredne odpovedi niso izpolnjene vse potrebne predpostavke, napačen. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo. V zvezi z razlago instituta „naklepa“ se sklicuje na odločitev VDSS opr. št. Pdp 1037/2013 z dne 19. 3. 2014 in na odločitev VS RS opr. št. VIII Ips 352/2008. Navaja, da je sodišče prve stopnje koncepcijo namena napačno razlagalo skozi prizmo kazenskopravnih pravil o krivdi, saj bi moralo krivdo pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi razlagati po pravilih civilnega prava. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da mora biti namen podan glede same posledice ravnanja. V zvezi s tem izpostavlja odločitev VDSS opr. št. Pdp 1194/2012. Opozarja, da je namen v civilnem pravu izkazan tudi v drugi obliki, to je v obliki eventualnega namena, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Sklicuje se na odločitev VDSS opr. št. Pdp 754/2010. Sodišče prve stopnje se do te oblike namena ni opredelilo, zaradi česar sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik kršitev izvedel namenoma, istočasno pa je prišlo do zaključka, da njegovo ravnanje ni bilo naklepno. Takšen zaključek je sam s seboj v nasprotju, zato je tudi iz tega razloga podana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ne drži, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ne vsebuje očitka hude malomarnosti. Že v zatrjevanju obstoja namena je samo po sebi zajeto tudi zatrjevanje obstoja hude malomarnosti. Očitek hude malomarnosti izhaja iz 2. odstavka na strani 6 izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kjer je tožena stranka tožniku očitala, da je tožnik vedel in moral vedeti, da pošilja podatke, ki niso bili ne predstavljeni ne obravnavani ne potrjeni s strani pristojnih organov. Poleg tega izrecno sklicevanje na posamezno obliko krivde v sami izredni odpovedi niti ni potrebno, saj zadošča natančen opis dejanja, ki omogoča zaključek o tem, kakšna oblika krivde je podana. Navedeno izhaja iz odločitve VDSS opr. št. Pdp 1823/2003. Tožena stranka se ne strinja z zaključkom in argumentacijo sodišča prve stopnje, da to, da je tožnik sporočilo poslal namenoma, še ne dokazuje, da je to storil naklepno. V zvezi s tem navaja, da odsotnost navodil direktorja govori v prid prisotnosti namena. Nepravilen je zaključek, da naj bi tožnik imel namen storiti to, kar je bilo dogovorjeno na sestanku pri ministrstvu, če je sodišče prve stopnje samo ugotovilo, da je tožnik storil vse prej kot tisto, kar je bilo na sestanku dogovorjeno. Prav tako sodišče ne more priti do zaključka, da je tožnik z oddajo sporočila ravnal v dobri veri, ko pa je samo ugotovilo, da je tožnik vedel, da ravna brez odobritve nadrejenega. Zaključki so med seboj v nasprotju, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Nelogičen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bil tožnik prepričan, da je upravičen do oddaje takega sporočila zaradi krizne situacije in izrednosti sestanka, saj krizni položaj zaradi preprečevanja zmanjševanja verodostojnosti tožene stranke terja ravno izjemno premišljeno ravnanje, v katerem se iz zavoda posredujejo le točni, sprejeti in potrjeni podatki. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik ravnal v dobri veri, je v nasprotju z zaključkom, da je bilo tožnikovo ravnanje neprimerno in je povzročilo izgubo verodostojnosti. Poleg tega bi morala biti trditev tožnika o dobri veri oprta na določena pravila računovodske stroke. Opozarja na neskladje med ugotovitvijo, da tožnik upravičenja za pošiljanje osnutka poročila s komentarjem ni dobil od direktorja in da takega upravičenja ni imel na podlagi pogodbe o zaposlitvi in ugotovitvijo, da tožnik svojih pooblastil ni prekoračil, ker naj bi deloval v okviru svojih nalog iz III. in XVI. člena pogodbe o zaposlitvi. Navedeno nasprotje predstavlja absolutno bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik imel podlago za takšno ravnanje v pogodbi o zaposlitvi. Naloge, kot izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi, je imel tožnik izključno v razmerju do svojega delodajalca in ne v razmerju do tretjih oseb. Izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o odmeri odškodnine po 118. členu ZDR in navaja, da je ta, glede na kriterije za določitev višine, odmerjena previsoko. Tožnik je intelektualni delavec, kjer je starost okrog 50 let idealna, saj delavec združuje veliko izkušenj, obenem pa ni obremenjen s fizičnimi omejitvami zaradi starosti. Tožnik je hitro našel nadomestno zaposlitev v svojem poklicu, in to na vodstvenem delovnem mestu, in je bilo teh zaposlitev več. Primerna odškodnina tako ne bi smela preseči treh plač tožnika. Opozarja na odločitve v zadevah VDSS opr. št. Pdp 751/2009, Pdp 404/2007 ter Pdp 586/2010. 7. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnika predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrne. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje o določitvi trajanja delovnega razmerja pri toženi stranki do 15. 3. 2013 pravilna. V 118. členu ZDR je jasno določeno, da se trajanje delovnega razmerja določi najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, pri čemer je jasno, da se termin „odločitev“ nanaša na sodno odločitev o argumentih za nadaljevanje delovnega razmerja. Ker je sodišče odločitev o tem, da delovnega razmerja med pravdnima strankama ni mogoče nadaljevati, sprejelo že v sodbi z dne 15. 3. 2014, je jasno, da je do dejanske odločitve sodišča prve stopnje o tem, da se delovno razmerje ne more nadaljevati, prišlo že 15. 3. 2013. S sodbo v ponovljenem postopku pa je bila ta odločitev le ponovno potrjena. Opozarja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je tožnik najpozneje s 1. 9. 2013 zaposlil pri drugem delodajalcu, kar pomeni, da delovno razmerje med pravdnima strankama v nobenem primeru ni moglo trajati dlje kot do 31. 8. 2013. V zvezi s tem se sklicuje na odločitev VS RS opr. št. VIII Ips 98/2012. Odločitev, da nadaljevanje delovnega razmerja med pravdnima strankama ni mogoče, je pravilna, saj je tožena stranka vse od podaje odpovedi naprej opozarjala, da med njima ni zaupanja. Kako pomembno je zaupanje med delavcem na takem delovnem mestu in delodajalcem, je sodna praksa že potrdila. Sklicuje se na odločitev VDSS opr. št. Pdp 593/2008. Poleg tega prostega delovnega mesta za tožnika pri toženi stranki ni več.

8. Tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne. Navaja, da je VS RS v sodbi opr. št. VIII Ips 230/2013 jasno obrazložilo, kdaj bi bil podan tožnikov naklep in da zgolj dejstvo, da tožnik sporočila ni poslal namenoma, še ne pomeni, da je tudi naklepno kršil svoje obveznosti oziroma navodila delodajalca. Tožnik je ves čas postopka trdil, da je deloval izključno v dobri veri in v dobro tožene stranke. Ves čas je bil prepričan, da pri svojem delu ravna kot skrben gospodar in dela izključno v dobro tožene stranke in v dobro njenih interesov. Delovanje v dobri veri pa je razumel kot delovanje v dobro bolnišnice kot institucije in ne kot delovanje v dobro posamezne osebe. Ne držijo navedbe tožene stranke, da naj bi tožnik s sporočilom posredoval napačne podatke ter da za to ni imel pravne podlage. Šlo je za izreden sestanek, sklican na zahtevo sveta zavoda, kjer je bilo tudi zahtevano, da se pogleda v finančno stanje tožene stranke v cilju iskanja rešitve nastale situacije. Na sestanku so bile ustrezno posredovane vse informacije, pri čemer so bili tudi posredovani podatki realni. Zavrača vse očitke tožene stranke iz pritožbe, ker so neutemeljeni. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

9. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

10. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, katere uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev ter v pretežnem delu sprejelo materialno pravno pravilno odločitev, deloma pa je sprejeta odločitev napačna zaradi deloma zmotne pravne presoje.

K pritožbi tožene stranke:

11. Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje očita absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko se pri ugotavljanju oblike krivdnega ravnanja tožnika ni opredelilo do eventualnega namena, zaradi česar sodbe v tem delu ne bi bilo mogoče preizkusiti in da naj bi sodišče prve stopnje sprejelo nasprotujoče si zaključke. Absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, podano pa ni tudi nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Tudi pri presoji oblike krivdnega ravnanja tožnika je sodišče prve stopnje jasno in argumentirano, upoštevajoč napotila Vrhovnega sodišča RS, pojasnilo, zakaj tožniku ni mogoče očitati naklepnega kršenja delovne obveznosti in navodil delodajalca, oziroma zakaj je zaključilo, da je naklep tožnika izključen, tako da je pritožbeno sodišče tudi v tem delu odločitev sodišča prve stopnje lahko preizkusilo.

12. Predmet presoje tega individualnega delovnega spora je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 31. 8. 2012 iz odpovednega razloga po določbi 2. alinee 1. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih ZDR. Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala naklepno hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, s tem, ko je dne 2. 8. 2012 na elektronski naslov A.A. (generalne direktorice B.), v vednost pa na elektronski naslov C.C., D.D. in E.E. brez pooblastila, navodila, odobritve, soglasja ali vedenja za to pristojnega direktorja tožene stranke naklepno poslal elektronsko sporočilo Pojasnilo o ... za posamezno obdobje s priponko z naslovom Poročilo o poslovanju F. v obdobju od I. - VI. 2012 z dne 2. 8. 2012. Prav tako se mu iz enakih razlogov očita, da je v zgoraj navedeno elektronsko sporočilo in v priponko tega sporočila vnesel besedilo s komentarjem, da je nujno potrebno takoj uvesti krizni management in pospešiti nujne sanacijske ukrepe.

13. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnik elektronsko sporočilo z dne 2. 8. 2008 poslal na podlagi sestanka z dne 23. 7. 2012, ki je bil sklican s strani ministra G. na temo poslovanja tožene stranke in na katerem so bili poleg tožnika prisotni še direktor tožene stranke, generalna direktorica direktorata B. pri Ministrstvu G., A.A. in direktor H., D.D.. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je tožnikovo elektronsko sporočilo v prvem delu vsebovalo odgovor na vprašanje, ki mu ga je v prisotnosti in z vednostjo direktorja tožene stranke postavila A.A., da pa sporočilo v nadaljevanju v delu, ki se sklicuje na prilogo „Poročilo o poslovanju tožene stranke v obdobju od januarja do junija 2012“, bistveno presega dogovor o tem, kar naj bi z vednostjo direktorja tožnik sporočil A.A.. Poročilo o poslovanju tožene stranke v obdobju od januarja do junija 2012 še ni bilo sprejeto na pristojnem organu tožene stranke, svetu zavoda, ki je na podlagi statuta tožene stranke pristojen za sprejemanje periodičnih obračunov. Tožnik soglasja s strani direktorja tožene stranke za pošiljanje poročila v takem obsegu ni imel oziroma je bilo sporočilo v takem obsegu poslano brez njegove vednosti. Teh ugotovitev pritožba ne izpodbija.

14. Neutemeljeno pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo nasprotujoče si zaključke pri ugotavljanju tožnikovega upravičenja za pošiljanje navedenega sporočila. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik z vsebino sporočila, vključno z vsebino priponke in komentarjem o uvedbi kriznega managementa, deloval v okviru svojih nalog oziroma da ni prekoračil svojih pooblastil, ni v nasprotju z nadaljnjo ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik za pošiljanje takšnega sporočila ni imel pooblastila, navodila, odobritve oziroma soglasja direktorja tožene stranke. Ugotovitev, da je bil tožnik upravičen za pripravo takšnega sporočila, se namreč nanaša zgolj na vsebino sporočila, za pripravo katerega je bil tožnik upravičen na podlagi III. člena pogodbe o zaposlitvi. Upravičenja za pošiljanje takega sporočila pa tožnik neposredno na podlagi pogodbe o zaposlitvi ni imel niti mu v konkretnem primeru takšnega pooblastila ni dal direktor tožene stranke.

15. Sodišče prve stopnje je sprejelo pravilno materialno pravno odločitev, da je tožnik s tem, ko je elektronsko sporočilo poslal na elektronske naslove A.A., C.C. in D.D., še preden je bilo le - to sprejeto na svetu zavoda, kršil pravila organizacije dela in poslovanja pri toženi stranki (2. alinea 1. odstavka 16. člena pogodbe o zaposlitvi). Način poslovanja pri toženi stranki je bil namreč tak, da je bilo posredovanje podatkov tožene stranke tretjim možno le, če je bilo poslovno poročilo sprejeto na svetu zavoda in je direktor odobril posredovanje teh podatkov. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da se med tretje osebe štejeta tudi ustanovitelj (država) in financer (H.) tožene stranke. Njun položaj se sicer od tretjih oseb razlikuje v tem, da imata na podlagi statuta v svetu zavoda štiri člane, in sicer ustanovitelj tri, H. pa enega, vendar pa jima ne Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) ne Zakon o zdravstveni dejavnosti (ZZdej) ne dajeta nobenih dodatnih upravičenj za pregled poslovanja tožene stranke, razen upravnega nadzora po 80. členu ZZdej. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da navedeni prejemniki niso imeli pravice zahtevati vpogled v nepotrjeno obdobno sporočilo o poslovanje tožbene stranke. Sicer pa tega niti niso zahtevali.

16. Ob siceršnji ugotovitvi, da je tožnik z očitanim ravnanjem kršil svoje delovne obveznosti, pa se pritožbeno sodišče strinja z nadaljnjo presojo sodišča prve stopnje, da tožniku v zvezi z očitano kršitvijo ni mogoče očitati naklepnega ravnanja. Sodišče prve stopnje je obliko krivdnega ravnanja tožnika pri kršitvi delovnih obveznosti ugotavljalo ob upoštevanju napotil Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sklepu opr. št. VIII Ips 230/2013 z dne 3. 6. 2014, zaradi česar so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje obliko krivde ugotavljati preko razlage pravil civilnega prava, neutemeljene. Sodišče prve stopnje je sledilo stališču VS RS v citiranem sklepu, da zgolj dejstvo, da tožnik elektronskega sporočila ni poslal pomotoma, ampak ga je poslal namenoma, ne pomeni, da je tudi namenoma oziroma naklepno kršil svoje obveznosti oziroma navodila delodajalca. Naklep tožnika bi bil podan, če bi se tožnik zavedal svojih obveznosti in navodil tožene stranke, pa bi jih namerno kršil. Huda malomarnost tožnika pa bi bila podana, če bi do kršitve prišlo, ker se tožnik teh obveznosti in navodil ni zavedal, čeprav bi se jih ob skrbnosti, ki se zahteva od vodje finančne službe, mogel in moral. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik sporočilo poslal namenoma, v nasprotju s presojo sodišča prve stopnje, da tožnik z očitanim ravnanjem ni naklepno kršil svojih obveznosti.

17. Sodišče prve stopnje je pri presoji tožnikovega ravnanja utemeljeno sledilo njegovi izpovedi o razlogih za posredovanje sporočila. Tožnik je namreč na zaslišanju pojasnil, da mu direktor pred in po sestanku ni dal nobenih navodil in da je nameraval narediti tisto, kar je bilo dogovorjeno na sestanku. Izpovedal je tudi, da je bil v dobri veri, da je direktor zadovoljen, saj ni bilo več njegovih pripomb na poročilo in ga je zato poslal naprej. Prepričan je bil tudi, da lahko glede na samostojnost svojega dela, glede na krizno stanje tožene stranke in glede na izrednost sestanka pri ministru, posreduje tudi obdobno poročilo poslovanja in podatke komentira, kot je tudi sicer ravnal v razmerju do sveta zavoda. Pojasnil je tudi, da v odnosih do ministrstva in H. tovrstnih komentarjev še ni dajal, da pa je bil glede na izrednost sestanka prepričan, da je to potrebno in v dobro tožene stranke. Razlogi, ki jih je navajal tožnik, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, utemeljujejo presojo, da je tožnik ravnal v dobri veri in v dobro tožene stranke in je zato sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnikov naklep izključen. Pritožbene navedbe, ki takšen zaključek izpodbijajo, so neutemeljene.

18. Po oceni pritožbenega sodišča tožniku tudi ni mogoče očitati hude malomarnosti, vendar, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, hude malomarnosti tožena stranka tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti ni očitala. Neutemeljeno je zavzemanje pritožbe, da že sam očitek naklepa vsebuje tudi očitek hude malomarnosti. Zgolj navedba v izredni odpovedi, da je tožnik vedel in moral vedeti, da pošilja podatke, ki niso bili ne predstavljeni ne obravnavani ne potrjeni s strani pristojnih organov, pa ne predstavlja konkretiziranega očitka, da je tožnik ravnal s hudo malomarnostjo. Še posebno glede na dejstvo, da je tožena stranka v izredni odpovedi na večih mestih tožniku izrecno očitala zgolj naklepno kršenje delovnih obveznosti.

19. Neutemeljena je pritožba v delu, ki se nanaša na višino prisojenega denarnega povračila po 2. odstavku 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nadaljnji). Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo denarno povračilo v višini 14.602,98 EUR. Ob upoštevanju kriterijev, ki jih določa 2. odstavek 118. člena ZDR-1, je dosojeno denarno povračilo v višini 6 kratnika tožnikove povprečne plače v zadnjih treh mesecih dela pri toženi stranki tudi po oceni pritožbenega sodišča ustrezno. V skladu z 2. odstavkom 118. člena ZDR-1 sodišče višino denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Ob upoštevanju dejstev, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen slaba tri leta, da je bil od septembra 2013 do novembra 2013 zaposlen pri drugem delodajalcu I. d.o.o., pri katerem je prejemal bruto mesečno plačo v znesku 1.500,00 EUR, da je od aprila 2014 dalje tožnik zaposlen pri J. d.o.o., pri katerem prejema bruto povprečno mesečno plačo v znesku 1.448,00 EUR, da mu K. logistika za svetovanje dvakrat mesečno ni plačal ničesar, da je star 51 let ter ima še vedno relativno dobre zaposlitvene možnosti, ni možen zaključek, da je dosojeno denarno povračilo nesorazmerno oziroma previsoko. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje določilo previsok znesek denarnega povračila, so zato neutemeljene. V zvezi z odločitvami VDSS v zadevah opr. št. Pdp 751/2009, Pdp 404/2007 ter Pdp 586/2010, na katere se sklicuje pritožba, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v teh primerih res dosojeno denarno povračilo v nižjem znesku, vendar je potrebno upoštevati, da sodišče višino denarnega povračila prisodi glede na konkretne okoliščine v posameznem primeru, ki pa so drugačne od okoliščin, ugotovljenih v tem sporu. Prisojeno denarno povračilo pa, upoštevaje zgoraj navedene okoliščine, po višini bistveno ne odstopa od podobnih primerov v sodni praksi.

K pritožbi tožnika:

20. Neutemeljena je pritožba tožnika v delu, v katerem graja odločitev sodišča prve stopnje o sodni razvezi po 2. odstavku 118. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je namreč ob dejstvu, da je tožnik vztrajal pri zahtevku za vrnitev na delo k toženi stranki, tožena stranka pa je izpostavila, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče, ker je zaupanje med njima porušeno, ugotavljalo, ali so podani pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 2. odstavku 118. člena ZDR-1. Odločitev sodišča prve stopnje, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče in s tem odločitev, da so podani zakonski pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, je pravilna. Pri odločitvi je sodišče prve stopnje upoštevalo izpoved nekdanjega direktorja, da je neprimerno, da se ministrstvu pošljejo dvojni podatki o obdobnem poslovanju, ker se s tem izgublja verodostojnost, ki je bila tedaj pomembna zaradi zaključevanja projekta energetske sanacije, zaradi govoric o izgubi tožene stranke in možnosti, da ne bo plač. Upoštevalo je tudi izpoved sedanjega direktorja, ki je bil mnenja, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama zaradi izgube zaupanja ni več mogoče. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je bilo med strankama zaupanje porušeno, da pa je zaupanje med vsakokratnim vodstvom in vodjo finančno računovodskega odseka v zvezi s podatki o poslovanju še posebno pomembno. Zaradi tega nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni več mogoče. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o neobrazloženosti odločitve sodišča prve stopnje v tem delu. Pritožba tudi neutemeljeno izpostavlja očitke toženi stranki v zvezi z zaposlovanjem na delovnem mestu, katerega je zasedal tožnik, saj za odločitev v tej zadevi ni bistveno, koga je tožena stranka zaposlila na tem delovnem mestu.

21. Pritožba tožnika pa je utemeljena v delu, ki se nanaša na datum sodne razveze pogodbe o zaposlitvi in na to odločitev vezane zahtevke. Sodišče prve stopnje je namreč delovno razmerje in pravice iz delovnega razmerja priznalo le do odločitve sodišča prve stopnje v prvem postopku, to je do 15. 3. 2013, kar je zmotno. Odločitev sodišča prve stopnje je bila s sklepom VS RS, opr. št. Ips 230/230 z dne 19. 6. 2013, razveljavljena, kar pomeni, da na to odločitev oziroma datum sprejema te odločitve ni mogoče vezati pravnih posledic. Pravilno bi namreč moralo sodišče prve stopnje tožniku delovno razmerje z vsemi pravicami iz delovnega razmerja priznati do odločitve sodišča prve stopnje v ponovljenem postopku, to je do 1. 10. 2014. Ker pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik v vmesnem obdobju, to je od septembra 2013 do novembra 2013, in od aprila 2014 dalje zaposlen pri drugem delodajalcu, mu je mogoče priznati delovno razmerje in pravice iz delovnega razmerja do 1. 10. 2014, brez upoštevanja zaposlitev pri drugih delodajalcih.

22. V skladu z navedenim je zato pritožbeno sodišče pritožbi tožnika v tem delu delno ugodilo in na podlagi 5. alinee prvega odstavka 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka v zvezi z IV. točko izreka delno spremenilo tako, da je tožniku priznalo delovno razmerje in pravice iz delovnega razmerja do 1. 10. 2014, razen za obdobje tožnikove zaposlitve pri drugih delodajalcih.

23. Ker v preostalem niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožnika v preostalem delu ter v celoti pritožbo tožene stranke in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe ne odgovarja, saj za rešitev zadeve niso relevantne in sodišče presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in tiste pritožbene razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

25. Tožnik je s pritožbo delno uspel, pri tem pritožbeno sodišče njegov uspeh ocenjuje v višini 50 %, zato mu je tožena stranka v skladu z določbami 154. in 155. člena ZPP dolžna povrniti stroške pritožbe, odmerjene v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZodvT; Ur. l. RS, št. 67/2008). Potrebni stroški znašajo 587,20 EUR (Tar. št. 3210 - faktor 1,6). Ob upoštevanju 50 % uspeha je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v višini 293,60 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka tega roka za prostovoljno izpolnitev do plačila. Odgovor tožnika na pritožbo tožene stranke ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ne gre za potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP in tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.