Jedro

Presoja, ali je tožnica v skladu s 116. členom ZUP povrnitev stroškov postopka zahtevala pravočasno, torej do izdaje odločbe, ali pa je to pravico zaradi zamude roka, ki je prekluziven, izgubila, je odvisna od odgovora na vprašanje, kdaj se šteje, da je odločba v upravnem postopku izdana. Izdajo odločbe, torej določitev njene vsebine v predpisani obliki, je treba ločiti od vročitve odločbe, to je od začetka njenih učinkov. Tudi 116. člen ZUP pojem izdaje odločbe loči od pojma njene vročitve.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Murska Sobota, zavrgel zahtevo zavezanke za povrnitev stroškov postopka v zvezi s postopkom inšpiciranja davka iz dejavnosti za leto 2002 ter odločil, da posebni stroški niso zaznamovani. Pri tem se sklicuje na 3. odstavek 129. člena ZUP. Poudarja, da je Ustavno sodišče izdalo odločbo, št. U-I-252/2002 z dne 8. 10. 2003. Odločilo je, da 8. člen Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 in naslednji), ki se na podlagi 406. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 26/05, v nadaljevanju ZDavP-1) razveljavi, v kolikor se nanaša na stroške v postopku, ki ga uvede davčni organ po uradni dolžnosti. Za ureditev stroškov se zato, dokler se ni začel uporabljati ZDavP-1, uporablja ZUP. Skladno s 43. členom ZUST je ustavna odločba začela učinkovati naslednji dan po objavi, torej 30. 10. 2003. Če se je postopek začel po uradni dolžnosti, gredo stroški v breme stranke, če se je postopek končal za stranko neugodno ali če se v postopku izkaže, da ga je ta povzročila s svojim protipravnim ravnanjem. Če se je postopek končal za stranko neugodno, gredo stroški v breme organa, razen osebnih stroškov (2. odstavek 113. člena ZUP). Povrnitev stroškov mora stranka zahtevati do izdaje odločbe, sicer izgubi pravico do povrnitve stroškov. Uradna oseba, ki vodi postopek, mora stranko na to opozoriti v smislu 1. odstavka 116. člena ZUP. V primeru, da stranka ne poda zahteve do izdaje ustreznega akta, izgubi pravico do povračila upravičenih stroškov, ker gre za prekluzivni rok. Davčni organ, ki je vodil ponovni postopek, je pooblaščenko zavezanke v zapisniku z dne 4. 2. 2005 na strani 1 opozoril v skladu s 1. odstavkom 116. člena ZUP. Pooblaščenka je tako imela možnost, da bi vse do izdaje odločbe, to je do 23. 5. 2005, priglasila svoje stroške postopka v skladu z omenjenim členom, ki se, kot obrazloženo zgoraj, subsidiarno uporablja v davčnem postopku. Zavezanka oziroma njena pooblaščenka pa je zamudila rok za priglasitev stroškov postopka. Ker stroški postopka niso bili priglašeni do izdaje odločbe z dne 23. 5. 2005, je davčni organ navedeno zahtevo v povezavi s 3. odstavkom 129. člena ZUP zavrgel. Drugostopenjski davčni organ je pritožbo tožnice zoper izpodbijani sklep davčnega organa prve stopnje, zavrnil. Pri tem povzema odločbo Ustavnega sodišča U-I-252/00 z dne 8. 10. 2003. Ugotavlja tudi, da je v danem primeru prvostopni organ v zapisniku, št. 46202-57/2005-2-1004-16 z dne 6. 4. 2005 opozoril pooblaščenko stranke o pravici do povračila stroškov, s čimer je bila dana možnost, da bi vse do izdaje odločbe, to je do 23. 5. 2005, priglasila stroške. Tega pa ni storila. Ker stroški postopka niso bili priglašeni do izdaje odločbe z dne 23. 5. 2005, je prvostopni organ zahtevo zavrgel. Ob tem je neupošteven ugovor pritožnice, da je bil zahtevek za vračilo stroškov vložen pravočasno, ko je bil vložen 24. 5. 2005. Pritožnica nima prav, ko meni, da sta odločba ali sklep izdana takrat, ko sta vročena stranki. Odločba oziroma sklep je izdan takrat, ko jo podpiše uradna oseba, pristojna za njeno izdajo. Res je, da pravno učinkuje šele, ko je vročena stranki, vendar pa navedeno na datum izdaje odločbe ne vpliva. Enako stališče je zavzelo tudi Upravno sodišče v svoji sodbi, št. U 1652/2004 z dne 15. 11. 2005. Zahteva za povračilo stroškov ni bila vložena do izdaje odločbe z dne 24. 5. 2005, zato jo je prvostopni organ upravičeno zavrgel v smislu 3. točke 1. odstavka 129. člena ZUP.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je zahtevo za vračilo stroškov postopka vložila pravočasno. V dani zadevi ni sporno, da je bila zahteva vložena 24. 5. 2005. Zmotno pa je stališče obeh davčnih organov, da naj bi bila odločba izdana dne 23. 5. 2005 oziroma posledično tožnikova zahteva za povračilo stroškov prepozna. Skladno s stališči pravne teorije in sodne prakse se odločba, izdana v upravnem postopku, šteje za izdano, ko je vročena stranki. V danem primeru je bilo to 3. 6. 2005, kar je v skladu s komentarjem 7. točke 207. člena ZUP. Če bi držalo stališče tožene stranke, bi lahko prišlo do zlorab tako, da bi organ svojo odločbo podpisal za nazaj. Sporna odločba, ki naj bi bila izdana 23. 5. 2005, ni bila odpravljena istega dne in ni bila odpravljena priporočeno po pošti pritožniku. Zato je tožnik prepričan, da je pravočasno vložil zahtevo za povračilo stroškov postopka, s tem, ko ga je vložil 24. 5. 2005. Podana je kršitev določb postopka. Prvostopni organ bi moral meritorno odločiti o zahtevi tožnika za povračilo stroškov.

Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma da njegovi tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje. Naloži naj ji tudi povračilo vseh stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz izpodbijanega sklepa.

Ker omenjena zadeva izpolnjuje pogoje iz 2. alinee 2. odstavka 113. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1), je sodišče odločilo po sodniku posamezniku. O zadevi je odločilo brez glavne obravnave, skladno z določbo 59. člena ZUS-1. Za odločitev pravna relevantna dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločba, namreč med strankama niso sporna.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama ni sporno, da ima izpodbijana odločba datum 23. 5. 2005 ter da je tožnica zahtevo za povrnitev stroškov postopka vložila 24. 5. 2005. Ne moreta pa se stranki spora dogovoriti o tem, kdaj se šteje, da je odločba v upravnem postopku izdana. Od tega vprašanja je namreč odvisen odgovor na dilemo, ali je tožnica v skladu s 116. členom ZUP povrnitev stroškov postopka zahtevala pravočasno, torej do izdaje odločbe, ali pa je to pravico, zaradi zamude roka, ki je prekluziven, izgubila.

V skladu z 28. členom izdati odločbo pomeni, določiti njeno vsebino na način, kot to predvideva 207. člen ZUP v povezavi z 210. in naslednjimi členi ZUP. Izda jo organ, določen v 28. členu ZUP. Izdajo odločbe, torej določitev njene vsebine v predpisani obliki, pa je potrebno ločiti od vročitve odločbe, to je začetka njenih učinkov. Odločba namreč učinkuje na procesno in materialno pravnem področju. Najpomembnejši učinek odločbe sta dokončnost oziroma pravnomočnost in njena izvršljivost. Veže tako organ kot stranke. Če odločba ni bila ustno razglašena, začne vezanost nanjo takrat, ko je odločba v pisnem odpravku odposlana strankam. Šele takrat namreč postane zaznavna za zunanji svet in obstoji v pravnem oziru. Vročitev odločbe ima funkcijo razglasitve, prav tako pa tudi učinke sprožitve teka roka za pravna sredstva, teka paricijskega roka, nastanka dokončnosti in pravnomočnosti ter izvršljivosti. Pravno naziranje tožnice, ko izdajo odločbe enači z njeno vročitvijo, glede na navedeno ni pravilno. To smiselno izhaja tudi iz 116. člena ZUP, ki izrecno določba, da mora stranka povrnitev stroškov zahtevati do izdaje odločbe. Izjemo od tega pravila določa v 2. odstavku 116. člena, ko lahko stranka, v postopku, ko je prišlo do umika zahteve, zahteva povrnitev stroškov tudi v osmih dneh od dneva, ko je prejela sklep. 116. člen ZUP torej nesporno loči pojem izdaje odločbe od pojma njene vročitve in v zvezi z njima določa tudi drugačno ureditev. V kolikor bi veljalo pravno tolmačenje tožnice, bi tudi slednja lahko zlorabila procesne pravice na ta način, da bi zahtevo za povrnitev stroškov podala šele po tem, ko bi že prejela obvestilo o prispeli pošiljki z odločbo, pa te pošiljke, zaradi varovanja roka, ne bi takoj prevzela. V takem primeru stroškovni del izreka v odločbi tudi nikoli ne bi mogel biti zajet. Takega namena ureditve sporne zadeve pa zakonodajalec ni imel. Določil je prekluzivni rok, v katerem mora stranka zahtevati povrnitev stroškov postopka in na katerega dejstvo, kdaj se tožeča stranka odloči sprejeti odločbo (razen če ne gre za izjemo iz 2. odstavka 116. člena ZUP), nima vpliva. V danem primeru tudi ni sporno, da je bila tožnica v smislu 1. odstavka 116. člena ZUP o pravici do povrnitve stroškov upravnega postopka, pravočasno in pravilno opozorjena v zapisniku, št. 46202-57/2005-2-1004-16 z dne 6. 4. 2005, pa je v zakonskem roku ni izkoristila.

Glede na navedeno je davčni organ storil pravilno, ko je zahtevo tožnice za povrnitev stroškov postopka, zaradi njene nepravočasnosti in s tem izgube pravice do povrnitve stroškov, zavrgel. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katero je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo, na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Izrek o stroških postopka temelji na členu 25/4 ZUS-1.