Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da za tožnika obstaja utemeljen dvom o njegovi zanesljivosti in verodostojnosti, ker je bil obsojen za naklepno kaznivo dejanje, za katero je bil preganjan po uradni dolžnosti, storil pa ga je na delovnem mestu, torej v povezavi z opravljanjem varovanja.

Tožnik nima prav, ko meni, da bi se mu lahko očital utemeljen dvom le v primeru, da bi storil kaznivo dejanje po uveljavitvi zakona. Kolikor bi zakon menil, da je čas storitve kaznivega dejanja relevanten za uporabo zakona (in ne ob uveljavitvi zakona odprt kazenski postopek), bi to iz njega izhajalo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravni organ je s 1. točko izreka odločil, da se tožniku odvzame izkaznica zasebnega varovanja za varnostnika; v 2. točki izreka odredil, da jo je imetnik dolžan vrniti v 8 dneh od vročitve odločbe; v 3. točki pa, da izkaznica iz 1. točke izreka preneha veljati z dnem vročitve odločbe. V obrazložitvi je navedel, da je po uradni dolžnosti uvedel postopek odvzema službene izkaznice. A. je organ obvestila o izreku sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, št. II Kp 10131/2010, s katero je potrdilo sodbo prvostopnega sodišča zoper tožnika, imetnika službene izkaznice za varnostnika, ki mu je bila izdana 11. 4. 2008, zaradi kaznivega dejanja spolnega nasilja po 181. členu Kazenskega zakonika RS (KZ). Prvi odstavek 16. člena Zakona o zasebnem varovanju (ZZasV-1) določa, da zasebno varovanje lahko opravlja varnostno osebje, ki je varnostno preverjeno in nima varnostnih zadržkov. Eden izmed razlogov varnostnega zadržka pa je v 4. točki drugega odstavka 16. člena ZZasV-1 določen obstoj utemeljenega dvoma o zanesljivosti ali verodostojnosti osebe. Na podlagi izrečene sodbe pri tožniku obstajajo varnostni zadržki po 16. člena ZZasV-1, zaradi pogojne obsodbe na 1 leto zapora, s preizkusno dobo treh let, zaradi kaznivega dejanja spolnega nasilja po prvem odstavku 181. člena KZ. V postopku je organ opravil ustno obravnavo, na kateri je pooblaščenec poudaril, da je bil disciplinski postopek, kjer je bilo ugotovljeno, da stranka ni kriva, ustavljen. Organ ugotavlja, da je bil tožnik s pravnomočno sodbo spoznan za odgovornega za kaznivo dejanje spolnega nasilja po prvem odstavku 181. člena KZ, ki ga je storil na delovnem mestu na A., med opravljanjem del in nalog zasebnega varovanja. Ugotavlja, da obstaja utemeljen dvom o zanesljivosti ali verodostojnosti, kot določa četrti odstavek 16. člena ZZasV-1. Izrečena je bila obsodilna sodba, ki je pravnomočna, kar je višji standard od zahtev izpolnjevanja utemeljenega dvoma o zanesljivosti in verodostojnosti iz 1. točke četrtega odstavka 16. člena ZZasV-1. Pri presoji utemeljenega dvoma o zanesljivosti in verodostojnosti pa je upošteval tudi okoliščine in težo storitve kaznivega dejanja, vrsto in višino predpisane oziroma izrečene kazni, čas, ki je potekel od storitve, vpliv na varnost ljudi in premoženja, starost osebe v času storitve oziroma kršitve, povezavo med dejanjem in nalogami, ki jih v zasebnem varovanju opravlja. Za olajševalne okoliščine je uradna oseba upoštevala čas, v katerem je bilo kaznivo dejanje storjeno in ali je storilec poravnal in povrnil škodo, vse to pa v povezavi s posledicami, ki so nastale. Obratno je pri obtoževalnih okoliščinah za odločitev upoštevala dejstvo, da gre v danem primeru za varnostne zadržke na podlagi 4. točke drugega odstavka 16. člena ZZasV-1, saj je bilo očitano kaznivo dejanje storjeno v povezavi oziroma pri opravljanju nalog zasebnega varovanja. Poudarja, da je težko našteti vsa dejanja, ki bi jih lahko storili v povezavi z zasebnim varovanjem varnostniki, primeroma pa lahko sem šteje kazniva dejanja zoper življenje in telo, zoper premoženje in druga kazniva dejanja, ki jih lahko stori pri opravljanju zasebnega varovanja. Zaradi vseh navedenih dejstev je v skladu z upoštevanjem načela sorazmernosti ugotovila, da tožnik ne more zakonito in strokovno opravljati nalog zasebnega varovanja, saj obstaja utemeljen dvom o njegovi zanesljivosti in verodostojnosti, zato je službeno izkaznico na podlagi prvega odstavka 37. člena ZZasV-1 odvzela.

Tožnik v tožbi navaja, da je bilo v izpodbijani odločbi nepravilno uporabljeno materialno pravo ter da odločba nima navedenih razlogov ter se jo zato ne da preizkusiti. Tožnik je bil res pravnomočno obsojen, vendar se sodba nanaša na dogodek z dne 11. 12. 2007 in je izrečena pogojna obsodba. Pogojna obsodba pa ni utemeljen razlog za odvzem izkaznice. Namreč ZZasV-1 je pričel veljati 26. 3. 2011. Ob upoštevanju pričetka veljavnosti bi tožena stranka tožniku utemeljeno očitala utemeljen dvom o zanesljivosti ali verodostojnosti za kaznivo dejanje, zaradi katerega bi bil tožnik v kazenskem postopku, ter bi bila proti njemu vložena obtožnica ali bi bil pravnomočno obsojen, ki bi ga storil v času po uveljavitvi ZZasV-1. Tožena stranka v obrazložitvi navaja, da naj bi pri tožniku obstajal utemeljen dvom o zanesljivosti in verodostojnosti tožnika, pri tem pa na strani 3 obrazložitve navaja le, da je ta utemeljen dvom izkazan s samo pogojno obsodbo za kaznivo dejanje. Četudi je bil tožnik pogojno obsojen za kaznivo dejanje, pa ta okoliščina sama po sebi ne more predstavljati tiste relevantne okoliščine, na katere podlagi bi mu bilo mogoče odvzeti izkaznico. Tožena stranka pavšalno navaja, da naj pri presoji utemeljenosti dvoma o zanesljivosti ali verodostojnosti tožnika upoštevala tudi okoliščine in težo storitve kaznivega dejanja, vrsto in višino predpisane oziroma izrečene kazni, čas, ki je potekel od storitve, vpliv na varnost ljudi in premoženja, starost osebe v času storitve oziroma kršitve, povezava med dejanjem in nalogami, ki jih je v zasebnem varovanju opravljala, saj ne navede, kaj konkretno je vplivalo na njeno odločitev. Tožnik je star 55 let in je glede na njegovo dosedanje znanje in zmožnosti delovno mesto varnostnika edina zaposlitev, ki jo zna opravljati in jo opravlja že od leta 1978 dalje. Morebitna kvalifikacija, ob upoštevanju starosti, ni mogoča. Dejanje je bilo storjeno v letu 2007, do današnjega dne, torej po preteku več kot petletnega obdobja pa tožnik ni storil nobene nove kršitve. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da četudi se sodba nanaša na dejanje storjeno 11. 12. 2007, pa je potrebno pojasniti, da je postala pravnomočna in izvršljiva šele 28. 6. 2012. Predviden datum konca preizkusne dobe je 28. 6. 2015. Glede na dejstvo, da je organ pri svoji odločitvi upošteval višji standard (pravnomočno sodbo s storjenim dejanjem pri opravljanju zasebnega varovanja), kot ga določa ZZasV-1 (utemeljen dvom o zanesljivosti ali verodostojnosti je podan, če je oseba v kazenskem postopku ali je proti njej vložena obtožba za naklepno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, ki ga je storila v povezavi z opravljanjem zasebnega varovanja), meni, da je odločitev pravilna in zakonita. Res da gre za pogojno obsodbo, ki pa ne izključuje dejstva, da gre za kaznivo dejanje spolnega nasilja, storjenega pri opravljanju zasebnega varovanja in v tem primeru ni važen čas storitve. Prereka, da ni navedla, kaj je konkretno vplivalo na njeno odločitev. Iz drugega, tretjega, četrtega in šestega odstavka na strani 3 je jasno razvidno, na podlagi katerih dejstev je odločila. Poudarja še, da je v javnem interesu, da osebe, ki storijo dejanja v zvezi z opravljanjem zasebnega varovanja, vsaj začasno ne opravljajo zasebnega varovanja.

Tožba ni utemeljena.

Določba 16. člena ZZasV-1 med pogoji, ki jih mora izpolnjevati varnostno osebje in povezane osebe, določa tudi odsotnost varnostnih zadržkov. Po določbi 4. točke drugega odstavka so varnostni zadržki ugotovitve varnostnega preverjanja, iz katerih izhaja, da obstaja utemeljen dvom o zanesljivosti ali verodostojnosti osebe. V določbi četrtega odstavka 16. člena je določena zakonska fikcija, da je za osebo, ki že opravlja zasebno varovanje, podan utemeljen dvom o zanesljivosti ali verodostojnosti, če je v kazenskem postopku in je proti njej vložena obtožba za naklepno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, ki ga je storil v povezavi z opravljanjem zasebnega varovanja.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je pravnomočna sodba II Kp 10131/2010 podlaga za ugotovitev, da tožnik ne izpolnjuje več pogojev iz prvega odstavka 16. člena ZZasV-1 oziroma konkretno varnostnega zadržka po 4. točki drugega odstavka 16. člena ZZasV-1. Tožnik ugovarja, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, ko je za dejansko podlago navedenih določb štela citirano kazensko sodbo. Po mnenju sodišča je ugovor neutemeljen. Tožnik je bil s pravnomočno obsodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja spolnega nasilja po prvem odstavku 181. člena KZ, storil pa ga je na delovnem mestu v A. med opravljanjem del in nalog zasebnega varovanja. Navedenemu tožnik ne ugovarja. Po mnenju sodišča pa je navedeno podlaga za uporabo določbe 1. točke četrtega odstavka 16. člena ZZasV-1, kar pomeni, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da za tožnika obstaja utemeljen dvom o njegovi zanesljivosti in verodostojnosti. Obsojen je bil za naklepno kaznivo dejanje, za katero je bil preganjan po uradni dolžnosti, storil pa ga je na delovnem mestu, torej v povezavi z opravljanjem varovanja. Konkretno tožnik ugovarja, da organ pravnomočne sodbe ne bi smel uporabiti v zvezi z določbo 1. točke četrtega odstavka 16. člena ZZasV-1, ker se je inkriminirani dogodek zgodil 11. 12. 2007, zakon pa je pričel veljati 26. 3. 2011. Glede na naveden ugovor sodišče ugotavlja, da je dejansko stanje, ki ga določa prvi odstavek 4. člena ZZasV-1, glede na njegovo gramatikalno razlago, ob uveljavitvi zakona – 26. 3. 2011, obstajalo. Zoper tožnika je tekel kazenski postopek za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, in ki je bilo storjeno v povezavi z opravljanjem zasebnega varovanja. Kolikor pa je organ postopek odvzema licence sprovedel šele, ko je bil obveščen o pravnomočni obsodbi, pa se tožnik na višji standard, kot imenuje tožena stranka pravnomočno sodno odločbo v razmerju do obtožbe iz 1. točke četrtega odstavka 16. člena ZZasV-1, ne more sklicevati. Drugače povedano, kolikor bi se za tožnika lahko ugotovil dvom o zanesljivosti in verodostojnosti že z nižjim standardom gotovosti (obtožbo), se tožnik na dejstvo pravnomočnosti ne more sklicevati. Tožnik tudi nima prav, da bi se mu lahko očital utemeljen dvom le v primeru, da bi storil kaznivo dejanje po uveljavitvi zakona. Kolikor bi zakon menil, da je čas storitve kaznivega dejanja relevanten za uporabo zakona (in ne ob uveljavitvi zakona odprt kazenski postopek), bi to iz njega izhajalo. Ugotoviti pa tudi je, da gre pri zakonski ureditvi za kontinuiteto glede spornega pogoja, saj je tudi Zakon o zasebnem varovanju – ZZasV kot pogoj, ki ga mora izpolnjevati oseba, ki neposredno opravlja zasebno varovanje, določal odsotnost zadržkov javnega reda (36. člen – zadržek javnega reda je podan, če je posameznik pravnomočno obsojen za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti). Tudi iz tega razloga sam čas storitve kaznivega dejanja, glede na uveljavitev zakona, ni relevanten.

Po določbi 37. člena ZZasV-1 lahko pristojni organ imetniku službene izkaznice zaradi razlogov varovanja javnega interesa, pri čemer upošteva okoliščine storitve in težo kršitev ter vpliv na varnost ljudi ali premoženja, z odločbo izreče odvzem posamezne službene izkaznice, če ugotovi, da imetnik službene izkaznice ne izpolnjuje več z zakonom predpisanih pogojev ali ni več poslovno sposoben. V obravnavani zadevi je organ ugotovil, da imetnik službene izkaznice ne izpolnjuje več z zakonom predpisanih pogojev. Sodišče ne more slediti ugovoru, da je tožena stranka le pavšalno navedla druge okoliščine, ki so navedene v prvem odstavku 37. člena, saj je navedla tako okoliščine, ki jih je upoštevala kot olajševalne in tiste, ki jih je upoštevala kot oteževalne. Po mnenju sodišča navedba okoliščin izpolnjuje standard obrazložitve, zato ugovor, ki se nanaša na kršitev določb postopka, ni utemeljen.

Tožnik meni, da bi tožena stranka morala upoštevati njegovo starost, dolžino zaposlitve, dejstvo, da zaradi starosti in dolžine zaposlitve ni mogoča prekvalifikacija ter da je bilo dejanje storjeno že v letu 2007 ter da do danes ni storil novega kaznivega dejanja. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je nekatere od omenjenih okoliščin, ki jih tožnik navaja, tožena stranka v okviru 37. člena ZZasV-1 upoštevala in navedla težo (čas storitve kaznivega dejanja ter težo kršitve), drugo pa so okoliščine, ki v okviru 37. člena ZZasV-1 ni bila dolžna upoštevati.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.