Jedro

Sodišče prve stopnje je očitno prezrlo, da je tožena stranka predložila tudi dokončen program, iz katerega pa je postavka zimske službe po naseljih izpadla. O tem pomembnem dejstvu izpodbijana sodba nima razlogov. Ali je bila zimska služba v času škodnega dogodka eventuelno predmet posebnega naročila v smislu določila 5. čl. pogodbe med Občino S. in toženo stranko, izpodbijana sodba nima razlogov. Utemeljeno pritožba opozarja na nadaljnje okoliščine, da vozilo ni imelo zimskih gum, niti verig, da je snežilo že tri dni pred nezgodo, da se je promet normalno odvijal in da drugih nezgod tam ni bilo, pa se sodišče prve stopnje tudi do teh pomembnih okoliščin ni opredelilo. Ker v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o navedenih odločilnih dejstvih, je moralo pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem ugodilnem delu in glede stroškovne odločitve (1. in 2. odst. izreka) razveljavi in zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da plača tožeči stranki znesek 153.407,59 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 4.3.1994 do plačila ter da sta tožena stranka in stranski intervenient dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške, in sicer tožena stranka v višini 42.765,38 SIT, stranski intervenient pa v višini 4.953,19 SIT, oba v roku 15-ih dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Navaja, da iz izpovedi voznika V. M. izhaja, da je snežilo že tri dni pred nezgodo, da se je promet normalno odvijal (tudi linijski avtobusni promet), drugih nezgod tam ni bilo, vožnja je bila torej mogoča ob ustrezni hitrosti in previdnosti. Zato je zdrs vozila potrebno pripisati prehitri in neprilagojeni vožnji voznika M. Protispisna je ugotovitev, da je prišlo do zanašanja na poledeneli cesti. V. M. je v prijavi škodnega dogodka zapisal, da je bil na cesti zlizan sneg, izpovedal o strnjenem snegu, ki pa ostaja tudi po pluženju in posipanju ceste. Fizično namreč s cestišča ni mogoče odstraniti vsega snega. Vozilo tudi ni imelo zimskih gum niti verig. Razlog zdrsa je zato na vozilu in v vožnji voznika, snežnim razmeram je pač treba prilagoditi opremo vozila in vožnjo. Zgolj strnjen sneg na cesti ne zadostuje za vzročno zvezo z nastalo škodo. Razlogov o neustreznosti posutja ceste v sodbi ni. Tožena stranka ni storila oz. opustila ničesar, kar bi lahko povzročilo škodo tožnici. Tudi škoda ni izkazana. "Italijanski račun" se nanaša na S. J. iz K. in ne na tožnico. V računu pa je vsebovan tudi popust. Pogodba sklenjena z Občino S., po kateri je tožena stranka vzdrževala ceste, ne daje uporabnikom nobenih pravic. Gre za pogodbo o delu. Če bi bila odgovornost dogovorjena, bi bila solidarna. Za škodo odgovarja imetnica ceste. Če tožena stranka ni izpolnila pogodbe, odgovarja Občini S. in to le, če je škoda nastala. Tožena stranka ni upravljalec ceste, zato tudi objektivna odgovornost ni podana. Dejavnost tožene stranke po pogodbi ni bila opredeljena kot javna služba oz. ni bila sklenjena koncesijska pogodba. Tožena stranka zato ni bila dolžna zagotavljati javno službo, zato ne more odgovarjati tretjim. Tožena stranka je tudi dokazala, da Občina S. za tisto obdobje zadevnih storitev ni naročila, ne plačala.Tudi o tem sodba nima razlogov. Zimska služba ni bila predmet pogodbe. Zato je tožena napačna stranka. Sodišče je za poškodbo blatnika priznalo tožnici odškodnino v vrednosti novega vozila višjega razreda (glavnica in obresti). Račun se nanaša na drugo osebo in je v lirah in manjši za popust. Zato gre za devizno terjatev, od deviznih zneskov pa se priznavajo zamudne obresti v višini deviznih vlog. Tožbeni zahtevek v tolarjih je zato neutemeljen. Prisojeni znesek je tudi približno desetkrat večji od polovice nastale škode, ob tem, da je bila tožba vročena toženi stranki po petih letih, kar vpliva na njene ustavne pravice. Zato predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov.

Pritožba je utemeljena.

Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo natančno, dokazno podprto, pojasnila, da je sicer sklenila s takratnim Izvršnim svetom Skupščine občine S. kot naročnikom pogodbo o medsebojnih razmerjih pri opravljanju del, nalog in opravil za potrebe komunalnega gospodarstva v Občini S.(pogodba z dne 14.5.1991 - priloga B1 spisa), vendar v programu komunalnih storitev skupne rabe za leto 1993 (priloga B3 spisa) ni bila zajeta postavka "urejanje ulic, trgov in cest v naseljih mestnega značaja", v katero spada tudi zimska služba po naseljih. Tak program je bil vnesen v odlok o proračunu Občine S. za leto 1993, ki je bil sprejet na 19. zasedanju zborov Skupščine Občine S. 24.3.1993. Tudi v pritožbi smiselno ponavlja, da v letu 1993 (nezgoda se je pripetila 23.11.1993) ni izvajala zimske službe, ker ji občina te storitve ni naročila, niti zagotovila sredstev. Sodišče prve stopnje tem trditvam ni sledilo, sklicujoč se na predlog programa izvajanja komunalnih storitev skupne rabe za leto 1993 iz decembra 1992 (priloga B2 spisa), pri čemer je očitno prezrlo, da je tožena stranka predložila tudi dokončen program (priloga B3 spisa), iz katerega pa je postavka zimske službe po naseljih izpadla. O tem pomembnem dejstvu izpodbijana sodba nima razlogov, kar ji pritožba utemeljeno očita. Iz 1. alinee 5. čl. citirane pogodbe sicer izhaja, da v primeru potrebe po izvajanju del, nalog in opravil, katere niso zajete v programu, le-ta izvede izvajalec po posebnem naročilu naročnika, kar bi lahko potrjevalo tožbene trditve, da je tožena stranka sporni odcep ceste posula (šele) naslednji dan po nezgodi in česar tožena stranka ni prerekala, vendar tudi o tem, ali je bila zimska služba v času škodnega dogodka eventuelno predmet posebnega naročila v smislu citiranega določila 5. čl. pogodbe med Občino S. in toženo stranko, izpodbijana sodba nima razlogov. Zato je vsaj preuranjen zaključek sodišča prve stopnje o soodgovornosti tožene stranke zaradi opustitve dolžnosti (posipanja poledenelih in zasneženih cestišč) po takrat veljavnem Pravilniku o obnavljanju, rednem vzdrževanju in varstvu cest. Neutemeljeno je šele pritožbeno oporekanje dejstvu poledenelega cestišča. Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da je avto zaneslo v ovinku, kjer je bilo cestišče poledenelo in pokrito s snegom ter neposuto in tudi priča V. M. je izpovedal, da je bila na cestišču zaradi strnjenega snega "ledena plošča", čemur tožena stranka niti v odgovoru na tožbo, niti tekom postopka ni oporekala. Utemeljeno pa pritožba opozarja na nadaljnje okoliščine (o katerih je izpovedala ista priča), da vozilo ni imelo zimskih gum, niti verig, da je snežilo že tri dni pred nezgodo, da se je promet normalno odvijal in da drugih nezgod tam ni bilo, pa se sodišče prve stopnje tudi do teh pomembnih okoliščin ni opredelilo. Pritožbeno sodišče v tem delu pritrjuje pritožbi, da morajo udeleženci v prometu zimskim razmeram (snegu - poledici) prilagoditi ne le vožnjo, ampak tudi opremo vozila. Ker v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o navedenih odločilnih dejstvih, je moralo pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljaviti (tudi odločitev o pravdnih stroških, saj je ta odvisna od končnega uspeha pravdnih strank) in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (1. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Podrobnejši napotki prvostopnemu sodišču v smislu 360. čl. ZPP niso potrebni, saj izhajajo že iz razlogov tega sklepa. V kolikor bo sodišče prve stopnje v ponovnem postopku (ponovno) ugotovilo, da je podana soodgovornost tožene stranke, naj ponovno celovito oceni prispevek voznika Mavra k nastanku škode (1. odst. 192. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih), tudi z upoštevanjem okoliščin, na katere opozarja pritožba in kot izhajajo iz razlogov tega sklepa ter v zadevi ponovno odloči. V skladu s 3. odst. 165. čl. ZPP se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.