Jedro

Sleherna sprememba pri načinu odplačevanja skupnega kredita preživninskih zavezancev ne more predstavljati bistvene spremembe, ki bi skladno s 132. členom ZZZDR terjala spremembo določene preživnine.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, po katerem bi moral tožnik od 15. 5. 2012 dalje za mld. G. plačevati znižano preživnino 310,00 EUR namesto 368,00 EUR mesečno, v odločitvi o stroških (3. točka izreka) pa tako, da je tožnik dolžan povrniti toženki pravdne stroške v znesku 454,45 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (2. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 179,68 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje znižalo preživnino, ki jo je tožnik od 1. 7. 2010 dolžan plačevati mld. G. na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 35/2009-IV z dne 1. 7. 2010 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 3949/2010 z dne 17. 11. 2010 iz 368,00 EUR mesečno na 310,00 EUR mesečno od 15. 5. 2012 dalje. Kar je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka se pritožuje iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da preživnino za mld. G. zniža na 140,00 EUR mesečno. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Pritožba izpodbija višino mesečnih stroškov preživljanja mld. G. po posameznih postavkah in ocenjuje, da njene potrebe znašajo 280,00 EUR mesečno. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati tudi, da bi morala zakonita zastopnica uveljaviti uporabnino za svoje stanovanje, v katerem živi njena mati, zaradi česar bi strošek najemnine za toženko odpadel. Sodišče prve stopnje je prilive sredstev tožnika v znesku 1.286,14 EUR mesečno neutemeljeno štelo za njegov dohodek, saj ta sredstva predstavljajo prihodek družbe I., d.o.o. Zato je ocena, da tožnik mesečno od družbe I., d.o.o. pridobi 1.286,14 EUR, neutemeljena. Prilivi iz naslova kilometrin pa so lahko le strošek, ki je refundiran gospodarski družbi, ne pa prihodek tožnika. Poleg tega sodišče ni upoštevalo, da družba I., d.o.o. že dve leti izkazuje bilančno izgubo, kar pomeni, da tožnik kot družbenik nima nikakršnih prihodkov.

Glede skupnega kredita bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je tožnik dolžan zakoniti zastopnici toženke vrniti celoten polovični znesek kredita in da je zakonita zastopnica v vmesnem času od tožnika pred Okrajnim sodiščem v Litiji v pravdni zadevi P 69/2013 iz tega naslova iztožila tudi plačilo 13.920,57 EUR. Znesek, ki ga zakonita zastopnica plačuje iz naslova kredita, ni 605,00 EUR, temveč zgolj polovico tega, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo.

Napačna je tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal višjih stroškov zaradi povečanega obsega stikov z G. 4. Tožena stranka pritožbo vlaga iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe v ugodilnem in stroškovnem delu ter vrnitev zadeve v novo sojenje. Tožena stranka se z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje strinja, razen z ugotovitvami iz 17. točke obrazložitve, ki se nanašajo na višino razpoložljivega dohodka pravdnih strank. Če je sodišče ugotavljalo višino razpoložljivega dohodka, bi moralo uporabiti iste kriterije, kot so bili uporabljeni v sodbi, s katero je bila preživnina določena. Odločitev sodišča, da se v razpoložljivi dohodek zakonite zastopnice všteje preživnina za G., od dohodkov tožnika pa odšteje preživnina, je napačna. Zaradi tega je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, za koliko so se povišali dohodki tožnika in zakonite zastopnice v vtoževanem obdobju. Ob tem, da so se potrebe toženke zgolj malenkostno znižale, tožnikov materialni položaj pa se je izboljšal, ni pogojev za znižanje preživnine. Ker sodišče ni navedlo razlogov glede odločilnih dejstev, in sicer po kakšnih kriterijih je določalo razpoložljivi dohodek pravdnih strank, razlogi o tem pa tudi sicer niso jasni, je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

5. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlaga zavrnitev pritožbe toženke. Tudi tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožeče stranke predlaga zavrnitev pritožbe tožeče stranke.

6. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Pritožba tožene stranke je utemeljena.

7. Spremembo odločitve o pravnomočno dosojeni preživnini ureja 132. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki določa, da lahko sodišče na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Ker predstavlja sprememba preživnine poseg v pravnomočno sodno odločbo, torej poseg v ustavnopravni institut pravnomočnosti, je treba pojem spremenjenih razmer razlagati tako, da morajo biti te bistvene. V nasprotnem primeru je pravnomočnost prvotne odločitve o določitvi preživnine vsebinsko izvotljena. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno povzelo to materialnopravno izhodišče, a ga ni pravilno uporabilo.

8. Tožnik je v tožbi trdil, da so se potrebe mld. G. znižale zaradi vstopa v šolo (prej je obiskovala vrtec). Izpis iz vrtca in vstop v osnovno šolo pa po presoji pritožbenega sodišča ne predstavlja okoliščine, ki bi utemeljevala znižanje potreb otroka. Z vstopom v šolo namreč nastanejo novi stroški, povezani s šolanjem, poleg tega pa je splošno znano, da se z odraščanjem otroka tudi njegove potrebe povečujejo. Zato pritožbeni očitki tožnika, ki znižanje potreb utemeljuje z izstopom iz vrtca, niso utemeljeni. To potrjujejo ugotovitve sodišča prve stopnje, da so se G. potrebe le malenkostno znižale (za 8%).

9. Sodišče je dalje ugotovilo, da so se preživninske zmožnosti tožnika in zakonite zastopnice izboljšale. Tožnik namreč poleg plače sedaj prejema tudi redne mesečne prilive v znesku 1.286,14 EUR, kar je 121% dvig mesečnih dohodkov glede na njegove dohodke ob določitvi preživnine, ki so znašali 1.108,78 EUR mesečno. Dohodki zakonite zastopnice, ki poleg plače sedaj prejema še 132,34 EUR uporabnine, znašajo skupaj 1.767,39 EUR mesečno, kar glede na njene mesečne dohodke ob določitvi preživnine, ki so znašali 1.576,33 EUR, pomeni dvig njenih mesečnih dohodkov za 12%. Preživnina, ki jo tožnik plačuje G., ni dohodek zakonite zastopnice, na kar pritožba toženke utemeljeno opozarja. Glede okoliščin odplačevanja skupnega kredita zakonite zastopnice in tožnika pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ga od septembra 2013 odplačuje tudi tožnik, in sicer 330,00 EUR mesečno(1) Ob določitvi preživnine pa je kredit v mesečnem znesku 650,00 EUR odplačevala le zakonita zastopnica. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja tudi, da je tožnik iz naslova neplačanih obveznosti iz naslova kredita zakoniti zastopnici novembra 2013 plačal 13.370,86 EUR.

10. Drži sicer, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, da so se mesečni stroški zakonite zastopnice, ki jih je imela z odplačevanjem kredita, zaradi začasnega moratorija na plačevanje kredita(2) in zaradi sodelovanja tožnika pri odplačevanju kredita znižali, vendar pa ugotovljena sprememba pri odplačevanju kredita po presoji pritožbenega sodišča ne predstavlja bistveno spremenjene okoliščine. Pri presoji sprememb načina odplačevanja kredita, ki je bil najet v zvezi s skupnim premoženjem, je namreč treba upoštevati, da se življenjske razmere nenehno spreminjajo, zaradi česar tudi sleherna sprememba pri načinu odplačevanja skupnega kredita preživninskih zavezancev ne more predstavljati bistvene spremembe. Drugačno stališče, za katerega se zavzema pritožnik, bi namreč izvotlilo institut pravnomočnosti, zaradi česar ni utemeljeno. Za odločitev v v obravnavani zadevi je ključna ugotovitev sodišča prve stopnje glede izboljšanja dohodkovnega položaja preživninskih zavezancev, in sicer, da so se tožnikovi mesečni dohodki zvišali kar za 1.286,14 EUR mesečno (121%), dohodki zakonite zastopnice pa mesečno za znesek uporabnine (12%). Po presoji pritožbenega sodišča ta ugotovitev utemeljuje zaključek, da se sorazmerje med odločilnimi dejavniki za določitev preživnine, ki je bila določena leta 2010, ni spremenilo. Zaradi izboljšanja preživninske zmožnosti tožnika in le bagatelnega znižanja potreb G. tako zahtevek na znižanje preživnine materialnopravno ni utemeljen (132. člen ZZZDR).

Na konkretne pritožbene navedbe višje sodišče podaja še naslednje odgovore:

11. Toženka sicer pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje preživnino napačno štelo med dohodke zakonite zastopnice. Kljub temu pa pritožbeni očitek toženke o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen, saj ne drži, da sodišče prve stopnje ni navedlo kriterijev, po katerih je določalo razpoložljivi dohodek zakonite zastopnice. Kriteriji, čeprav napačni, so bili navedeni v sodbi, zato je bil preizkus razlogov sodbe mogoč.

12. Pritožbene navedbe tožnika, da bi sodišče prve stopnje kot spremenjeno okoliščino moralo upoštevati, da je zakonita zastopnica lastnica stanovanja, v katerem živi njena mati, zaradi česar bi bila upravičena do najemnine, so neutemeljene. Navedena okoliščina je namreč obstajala že ob določitvi preživnine leta 2010, zaradi česar ne predstavlja spremenjene okoliščine na strani zakonite zastopnice.

13. Pritožbene navedbe tožnika, da prilivi s strani družbe I., d.o.o., ki jo je septembra 2011 ustanovil tožnik, ki je tudi edini družbenik, ne predstavljajo prihodka tožeče stranke, so neutemeljene, saj je sodišče prve stopnje kot prihodke tožnika upoštevalo le nakazila, ki jih je prejel na svoj osebni transakcijski račun (C1). Torej gre za njegova sredstva, ne pa za sredstva družbe. Ker je dodaten vir tožnikovih dohodkov izkazan, so neutemeljene sicer dopustne pritožbene novote, da družba I., d.o.o. že dve leti izkazuje bilančno izgubo, zaradi česar tožnik kot družbenik nima nikakršnih dohodkov (414. člen ZPP).

14. Tožena stranka je v peti pripravljalni vlogi zatrjevala, da nakazila družbe I., d.o.o. zavedena kot plačilo kilometrine, ne predstavljajo plačila kilometrine, temveč dobiček tožnika, ki ga je družba tožniku izplačala (l. št. 105) in tožnika tudi pozvala, naj jih pojasni, česar pa tožnik ni storil. Ker se neprerekana dejstva štejejo za priznana (214. člen ZPP), so navedbe pritožnika, da navedena izplačila kilometrine ne predstavljajo tožnikovega dohodka, čemur v postopku ni oporekal, neutemeljene.

15. Pritožnik navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati tudi, da je na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Litiji P 69/2013 dolžan zakoniti zastopnici plačati 13.920,57 EUR iz naslova obveznosti za odplačevanje skupnega kredita. Sodba, ki jo prilaga tožnik, je bila izdana aprila 2014, torej po zaključku glavne obravnave v obravnavani zadevi februarja 2014, zato navedeno zatrjevano dejstvo in dokazilo nista upoštevna. Nova dejstva in dokazi, ki jih stranka lahko predlaga v pritožbi, morajo biti vezani na časovno obdobje do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, saj pritožbeno sodišče presoja zakonitost izpodbijane sodbe po stanju na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje(3).

16. Ker tožnik ni izkazal višjih stroškov zaradi povečanih stikov s toženko, na njem pa je bilo dokazno breme, da za svoje trditve ponudi tudi dokaze (7. in 212. člen ZPP), tožnikova pritožbena graja dokazne ocene v tem delu ni utemeljena, niti niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi morala zakonita zastopnica izkazati, da v času stikov plačuje stroške za G. 17. Pritožbena navedba tožnika, da je sodišče s povzetjem njegove izjave, podane na poravnalnem naroku, ravnalo nezakonito, ker je navedeno izjavo upoštevalo kot podlago za odločanje, uveljavlja relativno bistveno kršitev določbe 309. a člena ZPP, ki ni v ničemer vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

18. Ker je pritožba tožene stranke utemeljena, ji je pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijano sodbo v 1. točki izreka spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi moral tožnik od 15. 5. 2012 dalje za mld. G. plačevati znižano preživnino 310,00 EUR namesto 368,00 EUR mesečno.

Pritožba tožnika pa ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (2. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Sprememba sodbe je terjala ponovno odločitev o pravdnih stroških. V sporih iz razmerij med starši in otroki je materialnopravna podlaga za odločitev o stroških postopka določilo 413. člen ZPP, ki določa, da sodišče v teh sporih odloči po prostem preudarku. Upoštevaje to načelo je pritožbeno sodišče glede na popoln neuspeh tožnika s tožbo spremenilo stroškovno odločitev sodišča prve stopnje tako, da je tožnika obvezalo na plačilo pravdnih stroškov tožene stranke, ki znašajo 454,45 EUR, in sicer nagrada za postopek znaša 183,30 EUR (tar. št. 3100 ZOdvT), nagrada za narok (tar. št. 3102) 169,20 EUR ter 20,00 EUR materialni izdatki po tar. št. 6002, na kar se prizna 22% DDV.

20. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa je s pritožbo v celoti uspela, je v skladu z določilom 413. člena ZPP pritožbeno sodišče odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 179,68 EUR, in sicer znaša nagrada za postopek 110,40 EUR (tar. št. 3210), kar povečano za 22%DDV pomeni 134,68 EUR, stroške sodne takse za pritožbo pa znašajo 45,00 EUR.

(1) Zakonita zastopnica je zaradi poplačila prejšnje kreditne obveznosti najela novo posojilo s predvidenim zneskom mesečne anuitete 605,80 EUR, pri čemer je prva anuiteta zapadla v plačilo 30. 11. 2013. (2) ki je trajal od 31. 3. 2011 do 31.7. 2013

(3) tako tudi VSL sodba in sklep IV Cp 893/2013