Jedro

Uspeh v pravdi je treba ocenjevati ne le matematično, pač pa upoštevaje vse okoliščine primera. Odločitev o stroških mora biti razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (sklep o stroških v točki IV. izreka) potrdi odločba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo dovolilo spremembo nasprotne tožbe (točka I. izreka). S sodbo je odločalo o tožbenem in nasprotnem tožbenem zahtevku za izločitev deležev iz zapustnikovega premoženja. Dolžnikovemu tožbenemu zahtevku je delno ugodilo (za izločitev 8/100) in ga v presežku zavrnilo (za preostalih 7/100). Toženkinemu nasprotnemu tožbenemu zahtevku za izločitev 1/5 je v celoti ugodilo.

2. O pravdnih stroških je odločilo v točki IV. izreka. Glede na potek pravde in upoštevaje drugi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške.

3. Zoper stroškovno odločitev vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP. Meni, da je odločitev arbitrarna in sprejeta v nasprotju z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Uporabiti bi ga bilo mogoče le, če bi tudi tožena stranka le deloma zmagala v pravdi. Ker je z nasprotno tožbo v celoti uspela, je treba uporabiti prvi odstavek 154. člena ZPP. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa o stroških tako, da se tožeči stranki naloži v plačilo vse pravdne stroške tožene stranke po nasprotni tožbi skupaj s pritožbenimi stroški in pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Drži, da je temeljno pravilo pri odločanju o pravdnih stroških doseženi uspeh v pravdi. Stranka, ki v njej ne uspe, mora nasprotni stranki povrniti stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). To velja tudi pri delnem uspehu strank. Ocenjevati ga je treba ne le matematično, za kar se zavzema pritožba, pač pa upoštevaje vse okoliščine primera (drugi in tretji odstavek 154. člena ZPP). V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje glede na ugotovljene okoliščine primera (specifičen potek pravde) pri odločanju o pravdnih stroških pravilno izhajalo iz navedenega merila in o pravdnih stroških odločilo ob pravilni uporabi 154. člena ZPP.

7. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da sta obe pravdni stranki uveljavljali istovrstna zahtevka: vsaka svoj izločitveni zahtevek iz zapuščine po pok. očetu na istem premoženju; tožeča stranka s tožbo, vloženo 30.9.2009, tožena stranka z nasprotno tožbo, vloženo dne 21.12.2009 hkrati z odgovorom na tožbo tožeče stranke. Že v fazi priprave na glavno obravnavo sta bili pravdi združeni v enotno obravnavanje (sklep z dne 28.12.2012). Združitev pravd se odredi, če se z njim pospeši obravnavanje ali zmanjšajo stroški (2. odstavek člena 300 ZPP). Kljub združitvi pravde ohranijo samostojnost. Vendar to ne izključuje uporabe drugega in tretjega odstavka 154. člena ZPP pri odločitvi o pravdnih stroških, če jo narekujejo okoliščine skupnega obravnavanja primera. Odločitev o stroških namreč ne sme biti le rezultat matematične operacije, pač pa razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična.

8. Pravilna je ocena in ugotovitev sodišča, da v obravnavanem primeru načelo pravičnosti narekuje, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka. S skupnim obravnavanjem so se pravdni stroški strank znižali. Ni jih mogoče natančno razmejiti. Obe pravdni stranki, ki sta se upirali nasprotnim tožbenim zahtevkom, sta bili zastopani po odvetnikih. Trditve za oba zahtevka sta podajali v enotnih vlogah. Obe sta predlagali izvedbo določenih istih dokazov (npr. zaslišanje strank, izvedenec). Izvajali so se na glavnih obravnavah o obeh zahtevkih. Tudi večina prič je bila zaslišana o pravnorelevantnih okoliščinah za oba zahtevka (npr. skupno življenje strank z zapustnikom). Njuni odvetniški stroški za postopek na prvi stopnji in narok so torej primerljivi. Enako velja za stroške z izvajanjem dokazov. Pričnin ni bilo, ker jih priče niso priglasile. Stroške izvedenca, ki je hkrati ocenjeval vrednost celotne sporne nepremičnine in vrednost vlaganj vsake od pravdih strank, pa sta stranki plačali vsaka do ½. Ob takih okoliščinah in poteku postopka, ko se je izvajal po tožbi in nasprotni tožbi enotno in s sorazmerno enakimi stroški za obe stranki, pri stroškovni odločitvi ne more biti edino merilo uspeh strank v posamezni pravdi z matematično primerjavo med višino vtoževanih in doseženih deležev, ki se v korist pravdnih strank izločita iz zapustnikovega premoženja, in po katerem bi tožnik uspel le do ½ tistega, kar je vtoževal, toženka pa do celote. To velja tudi zato, ker so bila po podatkih spisa (izvedenec) ugotovljena vlaganja strank v očetovo nepremičnino po vrednosti primerljiva z vrednostjo spornega predmeta, kot sta ga stranki označili v tožbah, in kar vpliva na njuno taksno obveznost (22.100 EUR:22.000 EUR po tožbi tožeče stranke in 54.112,50 EUR:57.000 EUR po nasprotni tožbi). Z zavrnilnim delom tožnikovega zahtevka pa tudi ni bilo nikakršnih dodatnih stroškov, ker je dokazni postopek z izvedencem tekel hkrati za oba tožbena zahtevka oziroma obe pravdni stranki.

9. Tako se izkaže, da je izpodbijana odločitev pravilna v dejanskem in pravnem pogledu. Ker tudi ni obremenjena z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami, je bilo treba pritožbo zoper sklep o stroških, vsebovan v sodbi, zavrniti in v izpodbijanem stroškovnem delu potrditi odločbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 166. člena ZPP).

10. Ker pritožnica ni uspela s pritožbo, mora sama trpeti stroške, ki so ji nastali z njeno pripravo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).