Jedro

Z navedbami, da znesek 341.252,00 SIT obsojenki ni bil nakazan kot solidarnostna pomoč za njenega sina, pač pa ji je bil ta znesek izplačan zaradi njenega dalj časa trajajočega bolniškega staleža, zagovornica uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornice obs. M.R. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. M.R. se oprosti povrnitve stroškov iz 6. točke 2. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, to je povprečnine, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 29.11.1999 je bila obs. M.R. spoznana za krivo kaznivih dejanj goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ in ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ. Za vsako od kaznivih dejanj sta ji bili določeni kazni po 2 meseca zapora, nato pa ji je bila izrečena enotna kazen 3 mesece zapora. Obsojenka je bila oproščena povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP. Sodišče prve stopnje pa je odločilo, da je obsojenka dolžna plačati oškodovani Agenciji Republike Slovenije za plačilni promet, Podružnici M., glavnico v znesku 341.252,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi, oškodovani Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije, Sindikatu finančnih organizacij Slovenije, Republiškemu odboru sindikata, Koordinacijskemu odboru sindikata APP pa znesek 2,481.984,10 tolarjev z zakoniti zamudnimi obrestmi. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 1.6.2000 pritožbo zagovornice obsojenke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenko pa oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Zagovornica obs. M.R. v zahtevi za varstvo zakonitosti z dne 19.9.2000 uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale za zakonitost sodne odločbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče spremeni pravnomočno sodbo oziroma razveljavi odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, ker ni podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo pravnomočne sodbe, trditev v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je znesek 341.252,00 tolarjev prejela obsojenka zaradi njenega dalj časa trajajočega bolniškega staleža, ne pa zaradi sinove bolezni, pa zadeva vprašanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, kar ne more biti predmet presoje pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti.

Zahteva zagovornice obs. M.R. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornica obs. M.R. v zahtevi za varstvo zakonitosti, enako kot je trdila že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, navaja, da znesek 341.252,00 tolarjev obsojenki ni bil nakazan kot solidarnostna pomoč za njenega sina, pač pa da ji je bil ta znesek izplačan zaradi njenega dalj časa trajajočega bolniškega staleža. V zvezi s tem tudi trdi, da je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno, ker sodišče ni pribavilo podatkov o obsojenkinem dalj časa trajajočem bolniškem staležu. S takimi navedbami zagovornica obsojenke smiselno uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej razlog, katerega z zahtevo za varstvo zakonitosti po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati. Sicer pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo predlaganega dokaza, saj je na podlagi listin v spisu (sporočil o obremenitvi - priloge C25, C26 in C27) ugotovilo, da je bil znesek 341.252,00 tolarjev iz sredstev skupne porabe kot solidarnostna pomoč nakazan prav zaradi zatrjevane bolezni njenega sina. Zneski 82.630,00 tolarjev, 90.202,00 tolarja in 168.420,00 tolarjev, torej skupno 341.252,00 tolarjev, so ji bili izplačani, kar je razvidno iz navedenih prilog, prav zato, ker je obsojenka v vlogi z dne 10.2.1995 zaprosila za finančno pomoč, v kateri je navajala, da se njen sin že dalj časa zdravi v bolnišnici, da so stroški zdravljenja zelo visoki in da sama tega bremena ne zmore.

Utemeljena tudi ni zahteva za varstvo zakonitosti v delu, ko zagovornica obsojenke zatrjuje, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP oziroma, da premoženjskopravnega zahtevka v višini 2,481.984,10 tolarjev s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi ni podala upravičena oseba. Enako je zagovornica obs. M.R. navajala že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje in že pritožbeno sodišče takemu njenemu stališču ni pritrdilo. Zmotno namreč meni zagovornica obs. M.R., da bi le delavci, zaposleni pri Agenciji za plačilni promet Republike Slovenije, ki so zbirali prostovoljne prispevke, lahko uveljavljali premoženjskopravne zahtevke, s katerimi izvršilni odbor ni mogel razpolagati. Razlogom sodbe pritožbenega sodišča, v katerih ni pritrdilo takemu stališču obsojenkine zagovornice, je potrebno dodati, da delavci obsojenki prostovoljno zbranih sredstev niso neposredno vročali, temveč so se tudi prostovoljni prispevki delavcev najprej zbirali na žiro računu sindikata, nato pa so bili po odločitvi izvršnega odbora sindikata nakazani obsojenki.

Zatrjevana razloga kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP nista podana, medtem ko zagovornica zatrjevanega razloga, in sicer, da so podane tudi druge kršitve določb kazenskega postopka, ki naj bi vplivale nazakonitost sodne odločbe, ni obrazložila. Po določilu 1. odstavka 424. člena ZKP pa se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, ki jih mora seveda tudi obrazložiti.

Vrhovno sodišče je zato zahtevo zagovornice obs. M.R. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP.