Jedro

Pritožbeni očitek, da sodišče ne pojasni odstopanja od primerljivih primerov sodne prakse, se nanaša na zmotno uporabo materialnega prava glede višine prisojene odškodnine in v tem delu je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da njen izrek odslej glasi:

I. “Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni od vročitve te sodbe plačati znesek 700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 9. 2019 do plačila.

II. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna v 8 dneh od vročitve te sodbe plačati toženi stranki stroške postopka v znesku 101,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

IV. Tožeča stranka je dolžna v 8 dneh od vročitve te sodbe plačati stranskemu intervenientu Z. S., Z. ., d.d., C. x, M., matična številka... stroške postopka v znesku 28,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.“

II. Tožena stranka je dolžna v 8 dneh od vročitve te sodbe plačati tožeči stranki 133,90 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pod točko I razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnica) znesek 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 12. 9. 2019, presežku z zakonskimi zamudnimi obrestmi je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II). V točki III je odločilo, da je tožnica dolžna v 8 dneh plačati toženki znesek 326,13 EUR pravdnih stroškov ter v točki IV, da je tožnica dolžna plačati stranskemu intervenientu pravdne stroške v višini 36,63 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica v delu glede višine odškodnine in pravdnih stroškov iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava ter kršitve pravil postopka. V razlogih navaja, da je prisojena odškodnina občutno prenizka in odstopa od sodne prakse sodišč v podobnih primerih, pri čemer opozori, da sodišče v točki 12 na strani 8 sodbe navaja primere prisojene odškodnine za ugriz psa. Sodišče odstopanja ne pojasni, zapiše le, da je dosojena odškodnina pravična. V tem delu je sodba neobrazložena oziroma manjkajo zaključki o odločilnih dejstvih, kar naj bi predstavljalo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je odločitev o višini odškodnine sprejelo samo brez pomoči predlaganega izvedenca medicinske stroke, torej je bila primerljiva sodna praksa edino merilo. Očita kršitev načela individualizacije odškodnine, pomena prizadete dobrine in namena odškodnine in se sklicuje na sodno prakso. Nadalje navaja, da o strahu, ki ga je ob nenadnem ugrizu psa, ki je pritekel za njo po cesti, utrpela tožnica, sodišče ne pove ničesar, čeprav se tudi strah zatrjuje v tožbi. Nadalje ne soglaša z zaključkom sodišča, da je zdravljenje potekalo brez posebnosti in da je šlo za zelo lahko poškodbo. Sodišče zaključi, da ni prišlo do vnetja rane, kar iz zdravstvene dokumentacije ne izhaja. Zdravljenje je trajalo 22 dni in kolikor bi šlo le za površinsko 2 cm rano brez vnetja, ne bi trajalo toliko časa. Premajhen pomen je sodišče dalo nevšečnosti v zvezi s poškodbo (obisk antirabične ambulante, jemanje antibiotikov, večkratni obisk zdravnika, intenzivnost bolečin, težave pri hoji. Okoliščine, ki jih je pri svoji presoji o višini nastale nematerialne škode upoštevalo sodišče, so v tolikšni meri strokovne narave, da bi bila potrebna postavitev izvedenca medicinske stroke. S slednjim ob pregledu v spisu nahajajoče se zdravstvene dokumentacije, se postopek ne bi z ničemer zavlekel. 3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Tožbeni zahtevek glasi na denarni znesek, ki ne presega 2.000,00 EUR. Ta znesek je določen kot mejni v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Sodba, izdana v takem sporu se sme izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, niti zaradi procesnih kršitev relativnega značaja (prvi odstavek 458. člena ZPP). Ker tožnica z delom navedb v pritožbi (ne soglaša z zaključkom sodišča, da je zdravje potekalo brez posebnosti in da je šlo za zelo lahko poškodbo, da ni prišlo do vnetja rane) ugovarja zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter izraža svoje nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno sodišča, sodišče druge stopnje na te pritožbene navedbe ne odgovarja, ker tega pritožbenega razloga v obravnavanem pritožbenem postopku ni dopustno presojati.

5. Pritožbeni preizkus zadeve je tudi pokazal, da sodišče ni zagrešilo kršitev pravil pravdnega postopka, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti ter tudi ne v pritožbi očitane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba potrebne razloge o vseh odločilnih dejstvih (točka 12. obrazložitve). Glede očitka, da bi sodišče moralo angažirati izvedenca medicinske stroke, s čimer smiselno zatrjuje kršitev 8. točke drugega odstavka 339.člena ZPP, je tožnica prekludirana1, ker bi morala kršitev uveljavljati že na naroku dne 8.7.2020, ko je sodišče pojasnilo, da dokaza z angažiranjem izvedenca ne bo izvedlo. Pritožbeni očitek, da sodišče ne pojasni odstopanja od primerljivih primerov sodne prakse, se nanaša na zmotno uporabo materialnega prava glede višine prisojene odškodnine in v tem delu je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo.

6. Pritožbeno ni sporno, da je tožnico 22. 7. 2019 ugriznil toženkin pes, v posledici česar je ta utrpela ugriznino na nartu desne noge ter, da ji je toženka odgovorna za škodo, ki jo je utrpela v tem škodnem dogodku, sporna ostaja višina prisojene odškodnine. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, na katere je sodišče druge stopnje vezano, so: Tožnica je utrpela ugriznino v velikosti 2 cm, ki ni segala v podkožje, bil ji je predpisan antibiotik, katerega je morala jemati 10 dni 2x na dan, vmes 24. 7. 2019 je obiskala antirabično ambulanto, kjer ji nadaljnji ukrepi niso bili predpisani. Osebnega zdravnika je obiskala 5 x; 25. 7. 2019 ji je bil narejen prevez, 1. 8. 2019 je bila poleg preveza oskrbljena rana) deihisciranje rane), 5. 8. 2019, ko ji je bil narejen prevez in oskrba rane in 13. 8. 2019, ko je bilo zdravljenje uradno zaključeno. Razen oskrbe rane in preveze le-te drugi ukrepi niso bili potrebni, tožnica ni tožila za kakšnimi posebnostmi, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da zdravljenje poškodbe ni potekalo na običajen način. Zdravljenje je trajalo skupaj 22 dni, pri čemer komplikacije (gnojenje rane) iz predložene medicinske dokumentacije ne izhajajo. Dejstvo, da tožnica 4 dni ni bila v službi, ni v neposredni vzročni zvezi z ugrizom psa. Tožnica je nekaj dni trpela telesne bolečine zaradi ugriza psa, poleg tega so ji v zvezi s poškodbo nastale nevšečnosti prej navedene nevšečnosti.

7. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, vsebovani v 179. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom naj denarno zadoščenje, glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin, ki se odraža pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti izravna, s škodnim dogodkom porušeno vrednostno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera.

8. Treba je delno pritrditi pritožbi, da je upoštevaje obe načeli, zlasti načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti, ki jo je sodišče prve stopnje prisodilo v znesku 350,00 EUR, nekoliko prenizka. Iz primerljivih judikatov, kjer so oškodovanci ob ugrizu psa utrpeli zelo lahko poškodbo, ki je zahtevala kratkotrajno zdravljenje in je bila povezana z malo nevšečnostmi, so bile prisojene odškodnine v višini 700,00 EUR.2 Ob ugotovljeni intenzivnosti telesnih bolečin in upoštevaje nesporne nevšečnosti med zdravljenjem, je po presoji sodišča druge stopnje, tudi ob dejstvu, da gre za lahko telesno poškodbo, odškodnina v višini 700,00 EUR ustrezno odmerjena in odraža pravično denarno zadoščenje ob že navedenih materialnopravnih izhodiščih. Judikata3 na katera se v pritožbi sklicuje tožnica, nista primerljiva, ker je v obeh primerih sodišče ugotovilo kvalitativno in kvantitativno obsežnejše telesne bolečine in nevšečnosti zdravljenja.

9. Neutemeljeno pritožba očita, da bi sodišče prve stopnje tožnici moralo presoditi tudi odškodnino iz naslova strahu. Iz pravočasno podanih tožbenih trditev izhaja, da je tožnica uveljavljala odškodnino v višini 2.000,00 EUR z naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, ter da glede duševnih bolečin zaradi strahu ni podala konkretiziranih trditev, niti ni opredelila zneska odškodnine .

10. Sodišče druge stopnje je glede na obrazloženo delno ugodilo tožničini pritožbi in na podlagi pete alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje spremenilo.

11. Delna sprememba sodbe je terjala tudi novo odločitev o stroških postopka. Pritožba odločitve sodišča o pravdnih stroškov izrecno ne izpodbija, uradni pritožbeni preizkus pa je pokazal, da je odločitev sodišča v skladu z določbami ZPP o povrnitvi potrebnih pravdnih stroškov ter z določbami Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT). Ob spremenjenem tožbenem uspehu tožnice, ki sedaj znaša 35 % ji je toženka glede na izračun njenih pravdnih stroškov v višini 733,20 EUR dolžna povrniti 256,60 EUR (obrazložitev v točki 15 sodbe sodišča prve stopnje). Toženka je v pravdi, glede na spremenjen pravdni uspeh, uspela s 65 % in ji, ob pravilno priznanih pravdnih stroških v višini 550,80 EUR gredo stroški v višini 358,00 EUR. Po medsebojnem pobotu pravdnih stroškov je tako tožnica dolžna povrniti toženki 101,40 EUR. V skladu s spremenjenim tožbenim uspehom je tožnica dolžna povrniti stranskemu intervenientu (obrazložitev v točki 18 izpodbijane sodbe) pravdne stroške v višini 28,90 EUR.

12. Glede na dosežen pritožbeni uspeh, ki ga je sodišče druge stopnje izračunalo v višini 21 % (glede na zavrnjen del tožbenega zahtevka v višini 1.650,00 EUR in v pritožbi zvišani odškodnini v višini 350,00 EUR) je tožnica upravičena tudi do povračila pritožbenih stroškov (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ti so naslednji: pritožba (tarifna številka 21/I OT, 350 točk in 2 % materialni stroški, kar skupaj znesek 637,50 EUR oziroma ob pritožbenem uspehu 21 %, je tožnica upravičena do povračila 133,90 EUR stroškov pritožbenega postopka.

1 Določba 286.b člena ZPP: Stranka mora kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. 2 VSL sodba II Cp 2445/2012, VSL sodba I Cp 1655/2017. 3 I Cp 15/2017 in I Cp 157972017