Jedro

Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča je carinske postopke za sprostitev blaga v prost promet mogoče obnoviti po določbah ZUP.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 30.9.2004. S to odločbo je tožena stranka združila v skupno obravnavanje pritožbi tožeče stranke zoper sklepa Carinskega urada Ljubljana, oba z dne 11.6.2002 (1. točka izreka odločbe tožene stranke), zavrnila pritožbi zoper navedena sklepa (2. točka izreka) in zavrnila predlog tožnika za povrnitev stroškov postopka (3. točka izreka). Z navedenima sklepoma je prvostopenjski carinski organ dovolil obnovo postopka uvoznega carinjenja (za sprostitev blaga v prost promet) po enotnih carinskih listinah (v nadaljevanju: ECL), obe z dne 23.4.1999, iz razloga po 1. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Uradni list RS, 80/99, 70/00 in 52/02). Iz upravnega spisa izhaja, da je bilo ob naknadnem preverjanju verodostojnosti potrdil o poreklu blaga EUR.1 pri carinskih organih v Nemčiji – opravljeno v skladu z določili 31. in 32. člena Protokola 4 Evropskega sporazuma o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije, na drugi strani (Uradni list RS, št. 44/97 – MP št. 13/98; v nadaljevanju: Evropski sporazum) – ugotovljeno, da potrdili o poreklu EUR.1 nista ustrezni, ker izvozno podjetje (niti naslov njegovega sedeža) ne obstaja in ker so žigi na navedenih potrdilih ponarejeni.

Prvostopenjsko sodišče se je strinjalo odločitvijo tožene stranke in z razlogi, ki jih je zanjo navedla v svoji odločbi. Presodilo je, da gre v obravnavanem primeru za uporabo izrednega pravnega sredstva obnove postopka po ZUP in ne za vprašanje postopanja po 154. členu CZ, zaradi česar so ugovori, ki se nanašajo na uporabo navedene določbe CZ, pravno nepomembni. Glede na to, da se je tožeča stranka sama vpisala v rubriko št. 14 ECL, je zavrnilo tudi njene ugovore o nelegitimiranosti v spornih carinskih postopkih. Presodilo je, da je bila obnova pravočasno uvedena znotraj enomesečnega roka. Ker ni mogoče govoriti o enotnosti carinske službe, tudi ni mogoče šteti, da je pristojni carinski urad v Ljubljani za nova dejstva izvedel še preden mu je Generalni carinski urad, Sektor za preiskovalne zadeve, poslal rezultate preverjanja ECL. Dejstvo, da izjava o poreklu blaga EUR.1 ni verodostojna, je po presoji prvostopenjskega sodišča novo dejstvo oziroma nov dokaz, ki bi v primeru, če bi bil znan ob carinjenju blaga, pripeljal do drugačne odločbe. Načelo zaslišanja stranke ni bilo kršeno, saj je bila tožeča stranka seznanjena z uradnimi prevodi nemškega dopisa o preverjanju potrdil o poreklu blaga EUR.1. Odločilo je na nejavni seji, saj je v okviru tožbenih ugovorov opravilo le presojo v postopku ugotovljenih dejstev – presojo, ali so bili izpolnjeni pogoji za uporabo izrednega pravnega sredstva obnove upravnega postopka.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in zatrjuje kršitve Ustave Republike Slovenije (22., 23., 24., 25. člena in 2. odstavka 120. člena) ter 6. člena EKČP. Predlaga, da pritožbeno sodišče po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Navaja, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno oziroma je sporno, zato bi prvostopenjsko sodišče moralo opraviti zahtevano glavno obravnavo. V zvezi s tem se sklicuje na stališča Ustavnega sodišča Republike Slovenije iz odločb, št. Up-197/02-16 z dne 3.4.2003 in št. Up-395/03-12 z dne 29.9.2003 ter sklepov št. Up-551/03-5 z dne 14.11.2003 in I Up 559/2003 z dne 24.2.2004. O zadevi je dejansko odločal sodnik poročevalec in ne senat, pri izdaji sodbe pa so sodelovale sodnice, ki so bile zaposlene pri toženi stranki. Prvostopenjsko sodišče ni sprejelo dokaznega sklepa oziroma je zavrnilo njegove dokazne predloge, zaradi česar ni jasno, kako je prišlo do dejstev, na katerih sodba temelji. Izpodbijana sodba ni obrazložena, obrazložitev je nejasna in sama s seboj v nasprotju. Določba 1. odstavka 260. člena ZUP je bila selektivno uporabljena. Ponarejeno potrdilo o poreklu EUR.1 je v vzročni zvezi z nezakonito odločbo, zato bi organ moral postopek obnoviti po 2. točki namesto po 1. in 5. točki 260. člena ZUP. Prvostopenjsko sodišče ni presodilo tožbenih navedb glede kaznivega dejanja ponarejanja listin in se nedopustno sklicuje na določbo 2. odstavka 67. člena ZUS. Prvostopenjski organ v sklepu o obnovi ne bi smel navesti dva obnovitvena razloga, ki se med seboj izključujeta. Potrdilo o poreklu EUR.1 je sestavni del prejšnjega dejanskega stanja, saj je že bilo priloženo ob carinjenju in že presojano. Izvedensko mnenje je carinski organ naročil, ne da bi o tem obvestil stranko, kar predstavlja kršitev 3. odstavka 190. člena ZUP. Tudi sodišče prve stopnje se je izognilo dokazovanju z izvedencem. Tožena stranka tujega izvedenca ni povabila na ustno obravnavo, ampak je njegovo poročilo štela za nesporno, čeprav ni bilo overjeno, poleg tega iz mnenja nista razvidna ime in priimek izvedenca, niti njegovo pooblastilo. Meni, da je do neplačila carine prišlo zaradi napake carinskega organa in zato carinski dolg ne bi smel biti obračunan (5. odstavek 154. člena CZ). Carinski delavec ni opazil, da so bili žigi na spornih potrdilih o poreklu EUR.1 črne barve, čeprav je Carinska uprava Republike Slovenije leta 1997 z dopisom obvestila carinske organe, da so žigi nemških carinskih organov modre barve. Tožena stranka se ni ukvarjala s pritožbenimi navedbami glede zakonitega oziroma pogodbenega zastopnika tožeče stranke in je neupravičeno štela, da se je tožeča stranka sama vpisala v polje št. 14 ECL, ki sicer omogoča alternativni vpis tako deklaranta kot zastopnika. Zatrjuje, da fizična oseba, ki je vložila carinsko deklaracijo, ni imela pooblastila direktorja pravne osebe za zastopanje. V zvezi s tem se sklicuje na sodbo upravnega sodišča, opr. št. U-940/2006 z dne 24.8.2005, s katero je bil za plačilo carinskega dolga zavezan prejemnik blaga, vpisan v polje št. 8 ECL, in ne oseba, vpisana v polje št. 14 ECL. Navaja, da carinski delavec ni imel pooblastila za odločanje, zaradi česar je odločba nična, poleg tega ugovarja tudi stvarni in krajevni pristojnosti prvostopenjskega carinskega organa. Prvostopenjski carinski organ je obšel enomesečni rok za obnovo postopka z obrazložitvijo, da je sektor za preiskovalne zadeve poseben organ, ki je ločen od carinskega urada. Odločitev carinskega organa prve stopnje naj bi bila v nasprotju z ustaljeno sodno prakso upravnega sodišča glede razmerja med določbami ZUP o obnovi postopka ter določbami CZ o naknadnem obračunu carinskega dolga (navaja sodbo upravnega sodišča z opr. št. U-562/2002). V obravnavani zadevi je že potekel enoletni rok iz točke c 1. odstavka 154. člena CZ, ki ga hoče carinski organ obiti z uporabo določb o obnovi postopka po ZUP, ki določa petletni zastaralni rok. Dokončnost upravnega akta je pogoj za obnovo upravnega postopka, vrhovno sodišče pa je v številnih zadevah (I Up 434/2002, I Up 604/2002, I Up 434/2002, I Up 363/2002, I Up 433/2002, I Up 292/2002, I Up 325/2002, I Up 366/2002, I Up 364/2002, I Up 365/2002) zavzelo stališče, da je carinska deklaracija pravni akt, ki ne more postati dokončen in pravnomočen. Tožena stranka bi morala postopek obnoviti, preden je potrdilo o poreklu poslala na preverjanje, saj se postopek preverjanja potrdila ne more opraviti, če ni prej začet upravni postopek.

Tožena stranka na pritožbo – sedaj revizijo – ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 začel veljati ZUS-1, ki je v 2. odstavku 107. člena določil, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, še naprej obravnavajo kot pritožbe po določbah ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1 oziroma v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Ker v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje pred 1.1.2007 vložene pritožbe kot pritožbe po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, jo vrhovno sodišče obravnava kot revizijo, izpodbijana sodba pa je postala pravnomočna s 1.1.2007. Po določilu 1. odstavka 85. člena ZUS-1 se revizija lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Skladno z določilom 86. člena ZUS-1 vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava.

Vrhovno sodišče pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča in upravnih organov prve in druge stopnje, da je v vseh obravnavanih carinskih zadevah podan obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP. To izhaja iz dejstva, da je bilo ob naknadnem preverjanju verodostojnosti potrdil o poreklu blaga EUR.1, ki so podlaga za preferencialno obravnavo carinskega blaga, ugotovljeno, da naj bi bila ta ponarejena. To so nove ugotovitve oziroma nova dejstva, za katera je carinski organ prve stopnje izvedel šele po sprostitvi blaga v prost promet, in ki bi lahko privedle do drugačnega obračuna carinskega dolga, če bi bile znane že v prejšnjem postopku. Ne gre torej le za nov dokaz o (starem) dejstvu, ki je že bilo predmet obravnave v carinskem postopku, kot meni tožeča stranka, ampak za nov dokaz o novem dejstvu. Tudi vrhovno sodišče ocenjuje, da je podana zadostna kvalificiranost novih dejstev, saj je verjetno, da bi lahko (sama zase ali v zvezi z drugimi, že ugotovljenimi okoliščinami) pripeljala do drugačne odločitve – nepreferencialne obravnave blaga. Zato so navedbe o selektivni uporabi določbe 1. točke 260. člen ZUP neutemeljene. Navedbe, ki se nanašajo na 2. točko 260. člena ZUP, v obravnavanem primeru niso relevantne, saj obnova ni bila dovoljena na tej podlagi, niti ne drži, da bi moral biti postopek v primeru suma ponarejenosti listine obnovljen na podlagi 2. točke. Takšna interpretacija v ZUP namreč nima podlage, saj se obnova lahko dovoli po vsaki izmed točk, naštetih v 260. členu ZUP, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji. Tožnikova trditev, da je bil postopek obnovljen po 1. in 5. točki 260. člena ZUP – po dveh točkah hkrati – pa nima podlage v spisu.

Po presoji vrhovnega sodišča je bila uvedba obnove postopka v tem primeru tudi pravočasna. Po določbi 2. odstavka 263. člena ZUP je na enomesečni rok, v katerem lahko predlaga uvedbo obnove postopka stranka, vezan tudi organ, če začne obnovo po uradni dolžnosti. Omenjeni subjektivni (prekluzivni) rok teče v primeru iz 1. točke 260. člena ZUP od dneva, ko je stranka oziroma organ mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. Z organom je mišljen organ, ki je izdal odločbo, na katero se nanaša obnovitveni razlog, ne pa Carinska uprava Republike Slovenije kot organ v sestavi ministrstva, pristojnega za finance. Ker je krajevno in stvarno pristojni Carinski urad Ljubljana prejel rezultate preverjanja potrdil o poreklu blaga EUR.1 dne 7.6.2002, sta dne 11.6.2002 izdana sklepa o uvedbi obnove postopka carinjenja pravočasna. Identično stališče je vrhovno sodišče zavzelo tudi v zadevah I Up 770/2006, I Up 817/2006, I Up 1357/2006, I Up 1179/2005, I Up 844/2006, I Up 842/2006, I Up 1351/2006, I Up 766/2006, I Up 759/2006, I Up 860/2006, I Up 1204/2005, I Up 1206/2005, I Up 1201/2005, I Up 767/2006, I Up 627/2006, I Up 1180/2005, I Up 1101/2006, I Up 760/2006, I Up 626/2006, I Up 1183/2005, I Up 1162/2006, I Up 816/2006, I Up 845/2006, I Up 1207/2005, I Up 625/2006, I Up 1190/2005 in I Up 763/2006. Tožeča stranka ima prav, ko poudarja, da je dokončnost upravne odločbe procesna predpostavka za dovolitev obnove ter da ECL ne predstavlja odločbe carinskega organa v smislu 210. člena ZUP. Ne glede na to je po ustaljeni sodni praksi vrhovnega sodišča carinske postopke za sprostitev blaga v prost promet mogoče obnoviti po določbah ZUP (glej npr. zadeve navedene v prejšnjem odstavku ter zadevi X Ips 899/2006 in X Ips 900/2006). Z vložitvijo ECL se namreč zahteva izvedba določenega carinskega postopka (10. odstavek 3. člena CZ), torej odločitev pristojnih organov o upravni zadevi – o pravici, obveznosti ali pravni koristih stranke na področju upravnega prava (2. člen ZUP). V primerih, ko gre za reden potek teh postopkov, tako nedvomno pride od odločitve o upravni zadevi, četudi ne pride do izdaje odločbe v smislu 210. člena ZUP. Do odločitve v postopkih sprostitve blaga v prost promet pride, ko carinski organ prepusti blago deklarantu (56. člen CZ), kar se zgodi po tem ko deklarant izvede formalnosti glede uvoza blaga in carinski dolžnik plača uvozne dajatve in izpolni druge ukrepe trgovinske politike (2. odstavek 63. člena CZ), carinski organ pa potrdi te listine. Carinsko blago tako pridobi status domačega blaga in carinski postopek je s tem končan. Taka odločitev je tudi dokončna, saj zoper njo ni predvidena pritožba v smislu 1. odstavka 224. člena ZUP. Stroga jezikovna razlaga določbe 260. člena ZUP, ki jo zagovarja tožeča stranka, bi v carinskih postopkih onemogočala obnovo, kar pa po presoji vrhovnega sodišča ni bil namen zakonodajalca.

Določbe o naknadnem obračunu carinskega dolga po 154. členu CZ se v praksi res lahko uporabijo v podobnih dejanskih situacijah, ko bi bila možna tudi uporaba določb o obnovi postopka po ZUP, vendar gre za drugačno pravno podlago. Zato so navedbe, ki se nanašajo na naknadni obračun carinskega dolga po CZ, nerelevantne, če gre za obnovo postopka po ZUP (in obratno). Bistveno je le, da je bila pravna podlaga za obračun carinskega dolga pravilno uporabljena. Iz tega razloga vrhovno sodišče tudi v obravnavanem primeru zavrača navedbe, ki se nanašajo na uporabo 154. člena CZ. Ravno tako zavrača navedbe o neenotnosti sodne prakse glede razmerja med določbami ZUP in CZ. Določbe CZ o naknadnem obračunu carinskega dolga ne izključujejo obnove po ZUP (glej npr. zadeve X Ips 329/2006, X Ips 330/2006, X Ips 917/2006, X Ips 918/2006).

Niso utemeljeni ugovori, ki se nanašajo na krajevno in stvarno pristojnost carinskih organov, ki so začeli postopek o dovolitvi obnove. Nobeden izmed inšpekcijskih organov ni izdal sklepa o dovolitvi obnove, niti ni prišlo do kakršnega koli odstopa upravne zadeve. Sporna sklepa o dovolitvi obnove je v skladu z 266. členom ZUP izdal Carinski urad Ljubljana, ki je v upravni zadevi, ki naj bi se obnovila, dokončno meritorno odločil. Glede na to, da se v tem upravnem sporu izpodbija sklep o dovolitvi obnove postopka, ki ga je nedvomno začel stvarno in krajevno pristojni carinski urad, so navedbe o tem, da uradna oseba, ki je sprejela ECL, ni imela pooblastila za odločanje oziroma za sprejem ECL, pavšalne in zato neutemeljene. Ugovor, ki se nanaša na pasivno legitimacijo tožeče stranke v carinskem postopku, je pravilno zavrnilo že prvostopenjsko sodišče. Tožeča stranka je vpisana v polje št. 14 ECL, zato je njen položaj deklaranta razviden iz tega vpisa. Deklarant pa je v skladu s 3. odstavkom 143. člena CZ carinski dolžnik. Ker je stališče prvostopenjskega sodišča skladno z navedenim, zatrjevani odstop od sodne prakse ni podan.

Po ustaljenem stališču vrhovnega sodišča se procesno razmerje med carinskim organom in stranko vzpostavi z izdajo sklepa o obnovi postopka (glej npr. zadevo I Up 158/2005). Mednarodno sodelovanje carinskih organov na podlagi Evropskega sporazuma ter njihovo ravnanje s podatki, pridobljenimi ob takšnem sodelovanju, še ne predstavlja upravnega postopka. Pred pravnomočnostjo sklepa o dovolitvi obnove upravnega postopka zato ni mogoče govoriti o ugotovitvenem postopku in izvajanju dokazov v upravnem postopku. Zato vrhovno sodišče zavrača navedbe, da je carinski organ izvedel dokazovanje z izvedencem, ne da bi dal tožeči stranki možnost, da ga zasliši. Izpodbijani sklep je procesne narave in ne pomeni vsebinske odločitve o carinskem dolgu. O tem se bo odločalo v obnovljenem postopku, takrat pa bo tožeča stranka imela na voljo vsa pravna sredstva za obrambo svojih pravic in interesov.

Glede na vse zgoraj navedeno je prvostopenjsko sodišče (ob zakoniti in pravilni uporabi določbe 2. odstavka 67. člena ZUS) korektno odgovorilo na vse pravno pomembne ugovore tožeče stranke, zato so navedbe o neobrazloženosti izpodbijane sodbe neutemeljene.

Ker je šlo v obravnavanem primeru za presojo pogojev za začetek obnove carinskega postopka, neizvedba glavne obravnave ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Izvedba glavne obravnave po oceni vrhovnega sodišča ne bi mogla v ničemer spremeniti relevantnega procesnega dejanskega stanja (obstoj novega dejstva oziroma dokaza, ki predstavlja obnovitveni razlog) – za razliko od dejanskega stanja, ki ga je treba ugotoviti za izdajo vsebinske odločbe (o carinskem dolgu) in ki se bo ugotavljalo v obnovljenem postopku. Zato neizvedba glavne obravnave ni vplivala na pravilnost in zakonitost izdane sodbe (2. odstavek 75. člena v zvezi s 1. točko 1. odstavka 85. člena ZUS-1 oziroma 4. odstavek 72. člena ZUS). Stališča ustavnega sodišča glede glavne obravnave v upravnem postopku, na katera se sklicuje tožeča stranka navedenemu ne nasprotujejo. Navedba, da je odločal sodnik posameznik, je pavšalna, ravno tako so pavšalne trditve o pristranskosti sodnic iz prvostopenjskega postopka, katerih izločitev bi sicer tožeča stranka lahko uveljavljala le do izdaje izpodbijane sodbe (2. odstavek 72. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP-UPB3; Uradni list RS, št. 73/07, v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1).

Vrhovno sodišče kot neutemeljene zavrača tudi ugovore, ki se nanašajo na zatrjevane kršitve ustave in EKČP. Procesni predpisi, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri izdaji izpodbijane odločbe, pomenijo izpeljavo določb ustave in EKČP, zato jih je bilo dolžno presojati tudi v tem obsegu. Pri presoji zatrjevanih kršitev je vrhovno sodišče upoštevalo tudi ta vidik, vendar zatrjevanih kršitev ni našlo.

Drugi revizijski ugovori so po presoji vrhovnega sodišča pavšalni oziroma pravno nepomembni za odločitev, zato se do njih ni opredeljevalo.

Predlog tožeče stranke, da vrhovno sodišče samo opravi glavno obravnavo, ni utemeljen, saj po 91. členu ZUS-1 o reviziji odloča vrhovno sodišče brez obravnave.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.