Jedro

Po 23. členu zakona o jugoslovanskem državljanstvu (Ur.l. SFRJ, št. 38/64) je državljanstvo prenehalo po samem zakonu, zato se je v državljansko knjigo vpisal le datum črtanja. Vsakdo, ki ima pravni interes, lahko dokazuje, da je bilo črtanje nezakonito.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Oddelka za notranje zadeve občine Piran št. ... z dne ..., s katero je ta ugotovil, da M.Z. ni državljan Republike Slovenije, ker se po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) ni štel za jugoslovanskega državljana. Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da je M.Z. prenehalo jugoslovansko državljanstvo po 23. členu zakona o jugoslovanskem državljanstvu (Uradni list SFRJ, št. 38/64 in 42/64) po samem zakonu, ker se je pred 1.1.1965 izselil iz Jugoslavije in pridobil državljanstvo države, katere narodnosti je pripadal. Zato je bil s 3.3.1963 črtan iz evidence državljanov. Glede na predpisano avtomatično izgubo državljanstva se ne izdajajo ugotovitvene odločbe, prenehanje se le vpiše v državljansko knjigo. Tožena stranka še navaja, da za izgubo državljanstva ni bilo pomembno, kako se je oseba izselila iz Jugoslavije. Pomembno je, da je pripadala narodnosti države, katere državljanstvo je pridobila, ni pa pomembno, na kakšni pravni osnovi je pridobila tuje državljanstvo. Tožnika nista dokazala in ne predložila dokazov, da se njun oče ni opredelil za italijansko narodnost. Državljansko knjigo je šteti za javno listino, zato vse, kar je vanjo vpisano velja za resnično, dokler se ne dokaže nasprotno.

Tožnika v tožbi navajata, da je bil njun oče slovenskega porekla in četudi se je odselil okrog leta 1963 v Italijo, je bil vpisan v državljansko knjigo SFRJ. Državljanstva SFRJ ni izgubil po 23. členu zakona o jugoslovanskem državljanstvu, saj ni pridobil državljanstva narodnosti, kateri je pripadal. Italijansko državljanstvo je pridobil na podlagi pariške konvencije kot oseba, ki je bila rojena na ozemlju, ki je nekdaj bilo teritorij Kraljevine Italije. Tožnika predlagata, da se izpodbijana odločba odpravi, saj je M.Z. bil jugoslovanski državljan do svoje smrti 10.9.1971. V odgovoru na tožbo tožena stranka ugotavlja, da tožnika uveljavljata iste tožbene razloge, kot sta jih v pritožbi, zato predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Tožba ni utemeljena.

Iz upravnih spisov izhaja, da je bil M.Z. črtan iz državljanske knjige, ker mu je prenehalo jugoslovansko državljanstvo na podlagi 23. člena zakona o jugoslovanskem državljanstvu (Uradni list SFRJ, št. 38/64). Ta člen določa, da jugoslovanskemu državljanu, ki se je pred uveljavitvijo tega zakona izselil iz Jugoslavije, živi v tujini in je pridobil državljanstvo države, katere narodnosti pripada, preneha jugoslovansko državljanstvo z dnem, ko je pridobil tuje državljanstvo, če ni v mednarodni pogodbi drugače določeno. Zakon o jugoslovanskem državljanstvu je začel veljati 1.1.1965, M.Z. pa se je iz Jugoslavije izselil pred tem datumom, kar ni sporno. Prav tako ni sporno, da je M.Z. bil italijanski državljan, saj tega dejstva tožnika ne osporavata. Pravilno je stališče tožene stranke, da se je oseba po uradni dolžnosti črtala iz državljanstva, če so se stekli pogoji iz že citiranega 23. člena zakona, ker je osebi jugoslovansko državljanstvo prenehalo po samem zakonu. Tudi pravilnik za izvajanje zakona o državljanstvu FLRJ je določal, da se vpisi v državljansko knjigo opravljajo po uradni dolžnosti. Zato v primeru izgube državljanstva po 23. členu zakona ni bilo potrebno izdati posebne odločbe, ampak se je v državljansko knjigo samo vpisal dan, mesec in leto, ko je bil kdo črtan iz državljanske knjige (5. člen pravilnika). Državljanska knjiga, v kateri je bil vpisan in po tem iz nje črtan M.Z., se je vodila na podlagi zakona, zato je javna knjiga, in se šteje, da je vse kar je vpisano, resnično in zakonito, dokler se v predpisanem postopku ne ugotovi drugače. To pomeni, da vsakdo, ki ima pravni interes lahko v predpisanem postopku dokazuje drugačno stanje, če meni, da vpis ne odgovarja dejanskemu stanju. Dokazno breme dokazovanja drugačnega stanja je na strani tistega, ki meni, da vpis v državljansko knjigo ni pravilen oziroma zakonit. Tožnikoma je v upravnem postopku bila dana možnost, da dokažeta drugačno stanje oziroma, da dokažeta nezakonitost črtanja iz državljanstva M.Z., saj sta bila k temu izrecno pozvana, vendar v tej smeri niti nista predlagala nobenih dokazov, kaj šele dokazala, da je črtanje nezakonito. Zato je odločitev tožene stranke pravilna.

Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).