Jedro

1. Po 29. členu ZSZ mora sodišče, če predlogu za razlastitev ugodi, odločiti tudi o nadomestni nepremičnini ali o odškodnini, ki pripada razlaščencu, o drugih obveznostih razlastitvenega upravičenca in razlaščenca ter o pravicah in obveznostih ostalih udeležencev postopka.

2. Ker je treba upoštevati smisel hipotek (hipoteka je zastavna pravica na nepremičninah ter hipotekarni upnik v primeru, če dolžnik v roku ne plača terjatev, lahko zahteva, da se zastavljena nepremičnina proda – 138. in 153. člen SPZ - hipoteka torej daje upnikom pravico do poplačila iz zastavljene stvari) in ker tudi logično lastniku, katerega nepremičnina je bila obremenjena, pripada zmanjšana odškodnina, saj je vrednost obremenjene nepremičnine nižja in ker se v primeru več hipotek na isti nepremičnini naslednji upnik poplača šele, ko je poplačan predhodni (tretji odstavek 147. člena Stvarnopravnega zakonika SPZ), je za odločitev o tem, komu se plača odškodnina, odločilno, ali in kdo je imel pravice, povezane s predmetnimi nepremičninami.

Izrek

Pritožbam se ugodi, sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločanje o stroških pritožbenega postopka nasprotnega udeleženca in prvega udeleženca se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se lastninska pravica na parcelah št. 3720/71, 3723/34 in 3725/4 ter 3744/3 (sedaj 3744/8 in 3744/9), vse k.o. V., vknjižena v korist nasprotnega udeleženca ali kake druge osebe, ki bi postala zemljiškoknjižni lastnik v okviru izvršilnega postopka, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ajdovščini v zadevi opr. št. I 1 (pravilno In), odvzame v korist predlagateljice, ki je dolžna zemljiškoknjižnemu lastniku plačati odškodnino v 15-ih dneh v znesku 15.090,67 EUR in 3.179,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, zatem do prenehanja obveznosti pa po zakonski obrestni meri, ugotovilo, da so nepremičnine že v posesti predlagateljice, dovolilo vknjižbo v njeno korist in odredilo izbris zaznambe začetka razlastitvenega postopka, ter odločilo še o stroških, kot je to določno navedeno v izreku.

Zoper sklep so vložili pritožbo predlagateljica, nasprotni udeleženec ter prvi udeleženec.

Predlagateljica uveljavlja vse pritožbene razloge iz Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v povezavi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep spremeni oziroma podrejeno sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišču prve stopnje očita, da v več delih ni sledilo njenim navedbam in zahtevam, odločilo je v nasprotju z določbami materialnega prava o razlastitvi nepremičnin, ki so obremenjene, ni odločilo o bremenih, določilo pa je odškodnino ter hkrati tudi zamudne obresti. Kršene so zato določbe postopka in je posledično nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Nedopustna je odločitev, da plača predlagateljica odškodnino nasprotnemu udeležencu direktno, neupoštevaje dejstvo, da so obremenjene. Sama ne more nositi škode, če poteka trasa hitre ceste po obremenjenih parcelah. Nasprotni udeleženec je tisti, ki je zakrivil okoliščino, da je do bremen sploh prišlo in se do tega sodišče ne opredeli, izrek in obrazložitev sta si v nasprotju. Ignorira tudi predloge predlagateljice in udeležencev, ki so bili pritegnjeni v postopek kot upniki, o plačilu odškodnine na poseben fiduciarni račun, izdana je bila tudi začasna odredba Okrajnega sodišča v Ajdovščini opr. št. Z 1 dne 24.3.2005, ki je bila sodišču posredovana s strani predlagateljice in tega sodišče ne upošteva, čeprav se odškodnina po tej začasni odredbi ne sme plačati nasprotnemu udeležencu, pač pa prvemu udeležencu. Sodišče ne upošteva tega, da je nasprotni udeleženec prvemu udeležencu s pogodbo odstopil svojo terjatev v zvezi s to razlastitvijo. Do teh pripomb se sodišče ne opredeli. Z odločitvijo, ko je naložilo plačilo odškodnine direktno nasprotnemu udeležencu, je oškodovalo predlagateljico. Sklicevanje sodišča na 194. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) je popolnoma zgrešeno, saj gre za situacijo, ko se ustavi izvršba v primeru, če nepremičnine ni mogoče prodati in v takem primeru bremena ostanejo. Situacija v tej zadevi pa ni primerljiva, izvršba ne bi bila niti mogoča, saj razlaščene nepremičnine ležijo v cestnem svetu in so del javne ceste po Zakonu o javnih cestah, torej javno dobro in izven pravnega prometa. Zato ne morejo biti niti predmet izvršbe. To pa še ne pomeni, da je dolžnik poravnal svoje obveznosti. Ker bi se po odločitvi razlaščene nepremičnine prenesle v last predlagateljice, bi posledično kot dolžnik nastopala predlagateljica in bi morala izplačati odškodnino, ki jo mora po tem sklepu že izplačati. Sodišče je s tem ignoriralo namen hipoteke. Napačna je tudi odločitev o zamudnih obrestih, dejstvo je, da je bila lastninska pravica razlastitvenemu zavezancu odvzeta šele z izpodbijanim sklepom, od takrat je določena odškodnina. Od takrat je lahko predlagateljica v zamudi in zavezana plačati zamudne obresti. Opozarja še, da je začela z gradnjo na podlagi veljavnega gradbenega dovoljenja, to dovoljenje pa je bilo izdano po tem, ko je predlagateljica predložila upravnemu organu sklep pristojnega sodišča o uvedbi postopka za razlastitev. Sklicuje se še na določbo 13. člena Zakona o ureditvi določenih vprašanj v zvezi z graditvijo avtocestnega omrežja v Republiki Sloveniji. Predlagateljica pri izgradnji hitre ceste zemljišč torej ni uzurpirala, kar trdi nasprotni udeleženec. V nadaljevanju podrobno razlaga, kako je tekel ta postopek, ko je bila pripravljena plačati akontacijo odškodnine, a je bil sklep o plačilu le-te razveljavljen, ker se je pritožil nasprotni udeleženec, ki je predhodno predlagal plačilo akontacije, čemur predlagateljica niti ni nasprotovala. Škoda za nasprotnega udeleženca bi bilo morebiti le trajanje razlastitvenega postopka, kar pa je sodišče prve stopnje saniralo z valorizacijo odškodnine na dan izdaje prvostopenjske odločbe kljub temu, da Zakon o stavbnih zemljiščih (ZSZ) predvideva določitev odškodnine na podlagi drugega odstavka 26. člena v višini vrednosti, ki jo ima nepremičnina v času sklepa o začetku razlastitvenega postopka, po prvem odstavku pa gre upravičencu odškodnina v višini vrednosti nepremičnine in stroškov, povezanih z razlastitvijo in se je oblikovala tudi sodna praksa, ki ji sledi prvostopenjsko sodišče, po kateri se cene revalorizirajo na dan odločanja o odškodnini. Če je bil nasprotni udeleženec v uzurpacijo posesti prepričan, je imel na voljo druga pravna sredstva. Zato se predlagateljica ne strinja z obrazložitvijo sodišča, ki smiselno predpostavlja, da je določitev zakonskih zamudnih obresti nekakšna odškodnina razlastitvenemu zavezancu, ker je predlagateljica pričela z gradnjo avtoceste pred plačilom akontacije. Odškodnina za razlastitev je namreč določena v 26. členu ZSZ. Predlagateljica se pritožuje tudi na določitev višine odškodnine v točki 3 in 4 izreka, saj je iz razlogov sklepa pod točko 35 razvidno, da je sodišče upoštevalo vrednost stroškov, povezanih z razlastitvijo, kot je ocenila izvedenka, in predlagateljica predpostavlja, da se je sodišče odločilo za to iz razloga, ker nista bili razlaščeni tudi parceli št. 33501 in 33502 k.o. V., kar naj bi pomenilo, da bodo zaradi razlastitve zavezancu nastali stroški zaradi razkosanosti, manjvrednosti in slabše dostopnosti do teh dveh parcel. Temu predlagateljica nasprotuje, saj je že v pripombah na izvedensko mnenje nasprotovala razlastitvi teh dveh nepremičnin, saj sta bili že prodani v postopku izvršbe in nista last razlastitvenega zavezanca. Zato tudi ne bodo mogli nastati stroški povezani z razlastitvijo v višini 91,5 %, pač pa kvečjemu 21,5 %, kot je navedla izvedena S.L. dne 7.1.2010 pod točko 2. Nasprotni udeleženec vlaga pritožbo le glede višine odškodnine, meni, da bi moral biti znesek izplačila višji. Glede višine nad prisojenim zneskom (torej glede nepriznanega), naj se sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Bistvena okoliščina je, da je bila nepremičnina s strani predlagatelja oziroma investitorja že zasežena in po njej teče avtocesta, kar pomeni, da se udeleženec ne upira razlastitvi. Upoštevati pa je treba dolžino postopka, in stanje zemljišč pred začetkom razlastitvenega postopka, to pa bi moralo biti upoštevano pravilno. Zlasti ta očitek velja za parcelo iz točke 2 izreka, saj se je ta del razlastitvenega postopka začel v letu 2005. Namen pri razlastitvi bi tudi moral odigrati bistveno drugačno vlogo pri ocenjevanju, posebej, ker se prav glede tega drugega dela izkaže, kar sodišče prezre, da to ni bilo več kmetijsko zemljišče. Sklep je v nasprotju s poštenjem, logiko in enakostjo v razmerju predlagatelja do nasprotnega udeleženca, kot v razmerju nasprotnega udeleženca do njegovih upnikov, ki izgublja zaradi poteka časa oziroma vrsto let trajajočega postopka in predlagatelj zlorablja to, saj je posest fizično in samovoljno odvzel. Če bi se zagotovila poštena in ustrezna protivrednost že pred leti, bi lahko udeleženec poplačal svoj dolg v odnosu do upnikov, sedaj pa tega ne more. Nesprejemljivo je zato, da se presodi odškodnina le z revalorizacijo cen iz leta 1998 oziroma za en del iz leta 2005, nelogično je, zakaj je sodišče uporabilo to metodo, če je izvedenka S.L. izračunala tudi vrednost zemljišča s stroški, povezanimi z razlastitvijo za leto 2010, ti pa so višji kot le z uporabo valorizacije, ki jo uporabi sodišče. Strinja se s tem, da gre za nečisto premoženjsko škodo in je upravičen do obresti. Ne more pa biti predlagateljica deležna bonitet. Sodišče je sicer ustrezno in skladno s stališčem Vrhovnega sodišča zapisalo, da tečejo obresti do prenehanja, kar pomeni, da se vprašanje prenehanja presoja lahko kasneje samostojno, ne strinja pa se pritožnik z razlogi, ko naj bi se obresti v višini glavnice že natekle do 22.5.2007, saj se niso, saj sodišče očitno ne upošteva, da so priznane zmanjšane obrestne stopnje za obdobje do 27.6.2003 in po izračunu pritožnika do uveljavitve OZ-A obresti niso dosegle oziroma presegle glavnice. Nelogično je tudi, da bi za neke terjatve obresti tekle, za druge pa ne in v tem primeru nasprotni udeleženec, če bo imel izkazan pravni interes, napoveduje izpodbijanje določb OZ pred Ustavnim sodiščem. Upniki morajo biti v enakem položaju, enako velja za dolžnike. Glavni očitek nasprotnega udeleženca je v izhodišču cenitve, poudarek je na nepremičnini za katero se je razlastitveni postopek začel s sklepom 10.3.2005, ko ni šlo za kmetijsko zemljišče. Odškodnina bi torej morala biti določena v znesku, ki je bistveno višji. Priglaša stroške pritožbe.

Prvi udeleženec v pritožbi izpodbija odločitev glede odškodnine v točki 3 in 4, predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Vrednotenje predmetnih nepremičnin je nepravilno, sodišče je upoštevalo stanje pred začetkom gradnje, to je nezakonito, dejstvo je, da so predmetne nepremičnine imele status nezazidanega stavbnega zemljišča že pred vložitvijo predloga za razlastitev, saj se je gradnja začela že pred postopkom razlastitve, po drugem odstavku 23. člena ZSZ pa se določi višina odškodnine za odvzete nepremičnine po vrednosti, ki jo imajo v času izdaje sklepa o razlastitvi. Tako se izkaže, da bi moralo sodišče ovrednotiti nepremičnine kot nezazidana stavbna zemljišča in določiti višjo odškodnino. Priglaša pritožbene stroške.

Predlagateljica je odgovorila na pritožbo prvega udeleženca. Poudarja, da je pri odločitvi o višini odškodnine pravilno upoštevano stanje zemljišč po stanju, preden se je po planskem aktu spremenilo v nezazidano stavbno zemljišče, saj je do spremembe prišlo zaradi gradnje infrastrukture. Pritožba naj se zato zavrne.

Nasprotni udeleženec je odgovoril na pritožbo predlagateljice in priglasil stroške. Razlastitev je lahko le razlastitev formalnega lastnika, in nepremičnine ne morejo biti predmet vnovčenja v korist tretjih upnikov. Bremena, tudi če bi po razlastitvi ostala, bi bila brezpredmetna, saj nepremičnina ne more biti v pravnem prometu in tudi ne predmet izvršbe. Pravilni so tudi razlogi sklepa glede zamude. Pritožbo naj se zavrne.

Pritožbe so utemeljene.

V skladu s 350. členom ZPP v zvezi s 37. členom ZNP je sodišče druge stopnje preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu sodišče druge stopnje zaključuje, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovilo in sodišče druge stopnje glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, zato je, kot bo v nadaljevanju obrazloženo, razveljavilo sklep in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Udeleženci v nepravdnem postopku so predlagatelj, oseba, proti kateri je predlog vložen (nasprotni udeleženec), oseba, glede katere se vodi postopek oziroma oseba, na katero se sodna odločba neposredno nanaša, ter oseba, katere pravni interes utegne biti s sodno odločbo prizadet, pa tudi osebe in organi, ki jim zakon daje pravico, da se udeležujejo postopka (19. člen ZNP). Predlagateljica in nasprotni udeleženec sta formalna udeleženca. Tekom postopka je predlagateljica prvoten predlog razširila še na prvega do četrtega udeleženca in pojasnila, da je glede na tek več izvršilnih postopkov, zastavne pravice tretjih, izdane začasne odredbe o prepovedi odtujitve in obremenitve ter izplačila nasprotnemu udeležencu treba odgovoriti tudi na vprašanje, komu naj se plača odškodnina za razlaščene nepremičnine ter odločiti o izbrisu bremen. S tem so tudi ti udeleženci postal formalni udeleženci postopka.

Ustava Republike Slovenije (URS) v 69. členu določa, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon. Lastninska ali druga stvarna pravica na nepremičnini se v javno korist, to je v korist občine ali države kot razlastitvenih upravičencev, lahko omeji proti nadomestilu v naravi ali proti plačilu odškodnine pod pogoji, ki jih določa Zakon o stavbnih zemljiščih (ZSZ – Ur. l. RS št. 44/97 s spremembami – ta zakon se v tem postopku še uporablja, saj je Zakon o urejanju prostora (ZUreP-1, Ur. l. RS, št. 110/2002) v 177. členu določil, da se razlastitveni postopki, ki do uveljavitve ZUreP-1 niso pravnomočno končani, nadaljujejo in končajo po prejšnjih predpisih, v obravnavanem primeru torej po določbah ZSZ). Za razlastitev mora biti izkazana javna korist. Ta je izkazana že, če je razlastitev predvidena za namen, ki je določen z zakonom in če je razlastitev določene nepremičnine potrebna zaradi gradnje objektov infrastrukture, kadar tako gradnjo določa prostorski izvedbeni načrt (22. člen ZSZ). Iz trditvene in dokazne podlage udeležencev in ugotovitev prvega sodišča izhaja, da je predlagateljica z vlogo z dne 24. 8. 1998 podala predlog za razlastitev nepremičnin s parc. št. 3720/71, 3723/34 in 3725/4, vse k.o. V., v lasti nasprotnega udeleženca in je sodišče izdalo 14.9.1998 sklep o uvedbi razlastitvenega postopka za navedeno zemljišče. Naknadno je predlagateljica podala še predlog za razlastitev parcele št. 3744/3 k.o. V., ter je bil sklep o uvedbi postopka izdan 10.3.2005, s tem, da je ugotovljeno, da je prišlo do prenumeracije, sedaj sta predmet postopka poleg prvih treh navedenih parcel tudi parceli št. 3744/8 in 3744/9 (zaznamba začetka razlastitvenega postopka je bila zaznamovana v zemljiški knjigi). S tem je bil uveden postopek razlastitve, v katerem je moralo v nadaljevanju sodišče odločiti o predlogu za razlastitev in določiti odškodnino razlaščencu.

Ker so bila po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje zemljišča, ki so predmet razlastitve v obravnavanem primeru, pred sprejetjem Uredbe o Lokacijskem načrtu za Primorski krak avtoceste za izgradnjo hitre ceste Vipava – Selo (UR. l. RS št. 46/96) kmetijska zemljišča, je tak njihov status sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno upoštevalo kot izhodišče za odmero odškodnine pri razlastitvi (prim. sklepe VS RS II Ips 553/2005, 421/2008, 122/2007 in druge v podobnih primerih). Uveljavljeno stališče sodne prakse je namreč, da je za odmero odškodnine pri razlastitvi odločilna ugotovitev statusa stavbnega ali kmetijskega zemljišča pred izdajo odloka, s katerim se je zaradi gradnje infrastrukture (avtoceste oz. hitre ceste) v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZSZ spremenilo v nezazidano stavbno zemljišče (in torej ne pred vložitvijo predloga za razlastitev oz. ob izdaji sklepa o uvedbi razlastitvenega postopka). Zato je pritožbena graja zmotne uporabe materialnega prava glede tega vprašanja, podana v pritožbah obeh udeležencev, neutemeljena.

Odškodnina za odvzete nepremičnine obsega vrednost nepremičnine in stroške, povezane z razlastitvijo, višina odškodnine pa se določi po vrednosti, ki jo ima nepremičnina v času izdaje sklepa iz 33. člena ZSZ. Nasprotni udeleženec je tekom razlastitvenega postopka opozarjal, da je predlagateljica pred začetkom postopka razlastitve prevzela nepremičnine, ki so predmet razlastitve, v posest. Po določbi 2. odst. 37. člena. ZSZ je predvideno plačilo akontacije odškodnine v višini najmanj 75 % s cenitvijo ugotovljene vrednosti nepremičnin, kar mora predlagateljica plačati, če želi predhodno doseči izročitev nepremičnin v posest, ugotovljeno pa je, da je predlagateljica prevzela posest, ne da bi bil tak sklep o izročitvi predhodno izdan. V obravnavanem primeru je bil torej izveden razlastitveni postopek v drugačnem »vrstnem redu« kot ga predvideva zakon - predlagateljica je sporne nepremičnine najprej vzela v posest in na njih pričela z gradnjo hitre ceste, kasneje pa je bil šele izdan sklep o začetku postopka razlastitve in s tem tudi za določitev odškodnine. Ne glede na sedaj ugotovljen obstoj splošnega interesa oziroma javne koristi, je bil opisani postopek nezakonit. Posledice takega ravnanja v pravnem redu niso izrecno urejene. Ustava ne dopušča razlastitve na podlagi zakona, ampak le po izvedbi postopka, v katerem je v postopku s pravnimi sredstvi preizkušen obstoj javne koristi za razlastitev. O vprašanju, kako vrednotiti položaje "dejanskih razlastitev" v obdobju od dejanskega odvzema iz posesti do izvedbe razlastitvenega postopka, je v odločbi II Ips 874/2009 z dne 16.9.2010 zavzelo stališče Vrhovno sodišče RS, s katerim pritožbeno sodišče soglaša. Poudarilo je, da je treba upoštevati, da je tudi v primeru, ko se izkaže, da je ob "dejanski" razlastitvi obstajala javna korist, ki bi utemeljevala odvzem nepremičnine, tako ravnanje javnopravnih subjektov (potencialnih razlastitvenih upravičencev) nezakonito. Odziv pravnega reda mora biti zato tak, da bo potencialne razlastitvene upravičence vzpodbujal k izvedbi zakonitega razlastitvenega postopka in hkrati ustrezno ovrednotil težo storjene nezakonitosti. Ta je v primeru naknadno ugotovljene javne koristi (kot v obravnavanem primeru) manjša kot v primeru, ko taka korist niti naknadno ni bila ugotovljena. Pri presoji, kakšna je ustrezna posledica takih nezakonitih ravnanj, je Vrhovno sodišče izhajalo iz ureditve instituta razlastitve in zapisalo, da rešitev, po kateri bi imel prikrajšani le pravico do enake odškodnine kot v primeru zakonito izvedenega postopka razlastitve, ne učinkuje preventivno. Opozorilo je tudi na stališča Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) o vsebini jamstva zasebne lastnine. Sodišče izhaja iz v mednarodnem pravu uveljavljenega razlikovanja med primeri nedopustne razlastitve (zasegi), ki zahtevajo polno odškodnino, in primeri, ko je razlastitev sicer dopustna in ji za njeno zakonitost manjka le izplačilo odškodnine. V prvem primeru je prizadeta oseba upravičena do odškodnine, ki v največji možni meri odpravlja posledice nedopustnega ravnanja in vzpostavlja situacijo, ki bi po vsej verjetnosti obstajala, če nedopustnega ravnanja ne bi bilo. V drugem primeru je ustrezna odškodnina v višini tržne vrednosti zemljišča v času odvzema posesti, valorizirana z namenom odprave učinkov inflacije v vmesnem obdobju in z obrestmi, predpisanimi za uporabo tujega denarja. V sodbi velikega senata o pravični odškodnini v zadevi Guiso-Gallisay proti Italiji z dne 22. 12. 2009 pa je bilo potrjeno stališče senata, ki je pomenilo spremembo dotedanje prakse v primerih t. i. dejanskih razlastitev. Dotlej je namreč ESČP kot ustrezno štelo odškodnino v višini valorizirane tržne vrednosti zemljišča in povečane za vrednost zgrajenega s strani države oziroma lokalne skupnosti, v navedeni zadevi pa je prisodilo odškodnino v višini valorizirane tržne vrednosti zemljišča v času, ko je zavezanec mogel z gotovostjo ugotoviti, da je izgubil lastninsko pravico, z obrestmi do dneva plačila odškodnine (kot odmeno za nemožnost uporabe v času od dejanskega odvzema do plačila odškodnine). Tako se izkaže stališče predlagateljice, da udeležencu zamudne obresti ne gredo za obdobje pred izdajo izpodbijanega sklepa, s katerim je odločeno o razlastitvi, kot materialnopravno zgrešeno, enako velja za stališče, da ne more hkrati biti vrednost (upoštevaje v tem primeru čas uvedbe razlastitvenih postopkov) revalorizirana, prav tako pa je zmotno stališče udeležencev v pritožbi, da bi bilo treba določiti vrednost po tržni vrednosti v času izdaje sklepa o uvedbi postopka ali izpodbijanega sklepa, torej upoštevaje sedanje cene.

Po 26. členu ZSZ odškodnina za odvzeto nepremičnino obsega vrednost nepremičnine in stroške, povezane z razlastitvijo. Odločitev o višini odškodnine in stroškov povezanih z razlastitvijo je sodišče oprlo na cenitev sodne izvedenke in cenilke S.L. Ta je po sklepu sodišča izdelala cenitev, vanjo pa zajela tudi stroške, povezane z razlastitvijo. Udeleženci, tudi predlagateljica, so se s cenitvijo seznanili, predlagateljica konkretnih pripomb na izračune ni podala, tudi ne na konkretne, v izračunih upoštevane stroške (povečani stroški obdelave drugih zemljišč, neamortizirana vlaganja in razkosanost kompleksa ter daljše poti). Res bi bili stroški nižji, kar v pritožbi izpostavi predlagateljica (ne priznanih 91,5%, pač pa le 71,5%), če bi se razlastilo še parcelo št. 3350/2, saj bi se postavke zaradi razkosanosti, daljših dovoznih poti in prilagoditve novemu stanju zmanjšale, vendar pa ostaja dejstvo, da parceli št. 3350/2 in tudi ne št. 3350/1 nista bili odvzeti v tem razlastitvenem postopku (to je nasprotni udeleženec sicer predlagal že v letu 2001, a se je predlagateljica temu upirala) in okoliščina prodaje (v izvršilnem postopku) tretjemu ne spremeni ničesar, bistveno je, da se v tem razlastitvenem postopku ni udejanjil odvzem večjega kompleksa, ki bi stroške, povezane z razlastitvijo, zmanjšal. Po 29. členu ZSZ mora sodišče, če predlogu za razlastitev ugodi, odločiti tudi o nadomestni nepremičnini ali o odškodnini, ki pripada razlaščencu, o drugih obveznostih razlastitvenega upravičenca in razlaščenca ter o pravicah in obveznostih ostalih udeležencev postopka. Konkretnejših določb ta zakon ne vsebuje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da glede predmetnih nepremičnin teče izvršilni postopek, ter udeleženci terjajo poplačilo terjatev s prodajo nepremičnin nasprotnega udeleženca. Učinek zaznambe izvršbe je, da pridobi upnik hipoteko na nepremičnini ("prisilna" hipoteka - drugi odstavek 87. člena in 88. člen Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1). Če je upnik pridobil hipoteko že pred tem (glede prvega udeleženca to izhaja iz podatkov zemljiške knjige), ta učinkuje od trenutka njenega nastanka z vsemi posledicami, ki so rezultat izvršilnega postopka. ZIZ v 173. členu ureja v primeru prodaje prenehanje zastavne pravice ter določa, da na nepremičnini vknjižena zastavna pravica ugasne z dnem, ko postane sklep o izročitvi nepremičnine kupcu pravnomočen (ZIZ, 192. člen – nepremičnina se izroči kupcu bremen prosta – pravice in bremena se izbrišejo po pravnomočnosti sklepa o izročitvi), čeprav zastavni upniki niso popolnoma poplačani. Zemljiškoknjižno sodišče na podlagi obvestila izvršilnega sodišča o pravnomočnem sklepa o izročitvi nepremičnine po uradni dolžnosti odloči o vknjižbi lastninske pravice v korist kupca in dovoli tudi izbris zaznamb izvršbe in stečaja, hipotek, zemljiških dolgov, obligacijskih pravic prepovedi odsvojitve in obremenitev ter zaznamovanih ("prisilnih") prepovedi odsvojitve in obremenitve in vseh vknjiženih predkupnih in odkupnih pravic (drugi odstavek 89. člena ZZK-1). Prav tako dovoli izbris vseh tistih pravic, ki učinkujejo po trenutku, od katerega učinkuje zaznamba izvršbe (tretji odstavek 89. člena ZZK-1). Takih določb ZZK-1 glede vpisov na podlagi sklepa o razlastitvi ne vsebuje. V 112. členu med drugim v 5. do 7. odstavku določa le, da zemljiškoknjižno sodišče po uradni dolžnosti odloči o vknjižbi lastninske pravice v korist razlastitvenega upravičenca na podlagi odločbe o razlastitvi ter v 8. odstavku, da se določbe petega do sedmega odstavka smiselno uporabljajo za izbris drugih stvarnih pravic na nepremičnini, ki je predmet razlastitve, če je razlastitveni organ z razlastitveno odločbo odločil, da te pravice ugasnejo. Odločitev o pravicah in obveznostih ostalih udeležencev postopka mora torej sprejeti sodišče, ko odloča o razlastitvi in ker ZSZ za primere, ko obstoje na nepremičninah, ki so predmet razlastitve, hipoteke in druge pravice tretjih, konkretnih določb o usodi le teh nima, je po oceni pritožbenega sodišča primerna smiselna uporaba določb o prisilni prodaji v izvršbi.

Ker je treba upoštevati smisel hipotek (hipoteka je zastavna pravica na nepremičninah ter hipotekarni upnik v primeru, če dolžnik v roku ne plača terjatev, lahko zahteva, da se zastavljena nepremičnina proda – 138. in 153. člen SPZ - hipoteka torej daje upnikom pravico do poplačila iz zastavljene stvari) in ker tudi logično lastniku, katerega nepremičnina je bila obremenjena, pripada zmanjšana odškodnina, saj je vrednost obremenjene nepremičnine nižja in ker se v primeru več hipotek na isti nepremičnini naslednji upnik poplača šele, ko je poplačan predhodni (tretji odstavek 147. člena Stvarnopravnega zakonika SPZ), je za odločitev o tem, komu se plača odškodnina, odločilno, ali in kdo je imel pravice, povezane s predmetnimi nepremičninami. Sodišče prve stopnje se po eni strani ni izreklo glede pravno pomembnih trditev predlagateljice o izdani začasni odredbi, ki prepoveduje izplačilo nasprotnemu udeležencu, ko je odločilo, da mora predlagateljica plačati njemu odškodnino, po drugi strani pa je tudi materialno pravo zmotno uporabilo, ko je odločilo, da je treba odškodnino plačati nasprotnemu udeležencu kljub pridobljenim pravicam (tudi hipotekam) udeležencev, ki so bili pritegnjeni v ta postopek, čeprav je predlagateljica predlagala, da se bremena izbrišejo. Hipoteke ni mogoče ustanoviti na nepremičnini, ki ni v pravnem prometu, saj gre za zavarovanje, ki v primeru neplačila terjatve povzroči prodajo nepremičnine in poplačilo iz kupnine. Tudi ZIZ v 32. členu kot predmete izvršbe izključuje tudi stvari, ki niso v prometu. Razlastitveni postopki so zaznamovani v zemljiški knjigi, na predmetnih nepremičninah teče hitra cesta. Javno dobro v skladu s čl. 111/I ZZK-1 kot pravno dejstvo v zemljiški knjigi očitno še ni zaznamovano, vendar pa je glede na navedeno jasno, da izvršba ne bo mogoča, in bo sodišče v izvršilnem postopku moralo izvršbo ustaviti in razveljaviti opravljena izvršilna dejanja (prim. 76. člen ZIZ), ne bo pa to, kot razlaga sodišče prve stopnje in kar utemeljeno graja predlagateljica v pritožbi, primer iz 194. člena ZIZ, ko se izvršba ustavi, ker nepremičnine ni bilo mogoče prodati in bremena ostanejo. Iz zemljiške knjige izhaja, da so vpisane poleg hipotek, ki so posledica izvršilnih postopkov, tudi druga bremena, ki niso posledica teka izvršilnih postopkov, npr. pogodbeno ustanovljene hipoteke, prepovedi odsvojitve in obremenitve, glede česar sodišče tudi ni zavzelo stališča, po drugi strani iz podatkov zemljiške knjige izhajajo tudi določeni podatki o višini terjatev, zavarovanih s hipoteko, vendar pa je hkrati ugotovljeno, da je prvi udeleženec že prejel določeno poplačilo na račun zavarovane terjatve (skupne hipoteke) s prodajo dveh nepremičnin v izvršbi. Kolikšen je še obseg zavarovane terjatve prvega udeleženca, ni ugotovljeno, zato tudi ni mogoče glede na dejstva, ki so ugotovljena v sklepu, ugotoviti kdo so tisti od udeležencev (hipotekarni upniki), ki in v kolikšnem obsegu imajo pravico do poplačila iz predmetnih nepremičnin.

Iz teh razlogov je moralo pritožbeno sodišče pritožbi predlagateljice in prvega udeleženca ugoditi (po materialnem pravu mu kot hipotekarnemu upniku s prvim vrstnim redom gre prednostno plačilo iz zneska, ki gre nasprotnemu udeležencu kot odškodnina) in sklep razveljaviti (s tem je posledično ugodeno tudi pritožbi nasprotnega udeleženca), da bo sodišče prve stopnje ugotovilo tudi ta dejstva, kot zgoraj razloženo, da bo lahko sprejelo pravilno odločitev. Pri tem bo moralo upoštevati, da gre hipotekarnim upnikom le plačilo (terjatev) iz vrednosti zastavljene nepremičnine, tega pa zamudne obresti, ki so odmena za nemožnost uporabe nasprotnega udeleženca v času dejanskega odvzema do plačila odškodnine, ne morejo predstavljati, v tem obsegu pa se bo moralo sodišče prve stopnje tudi izreči, kakšen je učinek izdane začasne odredbe izdane v zadevi pod opr. št. Z 2005/20002 z dne 24.3.2005, za katero predlagateljica trdi (v postopku se je nanjo sklicevala, in sklep priložila), da prepoveduje plačilo odškodnine nasprotnemu udeležencu, pač pa prvemu udeležencu in zavzeti stališče tudi (če bo še aktualno) kakšen je učinek prenosa terjatve nasprotnega udeleženca na prvega udeleženca ter upoštevati tudi določbo 29. člena ZSZ, ki mu med drugim nalaga tudi, da odloči tudi o pravicah in obveznostih ostalih udeležencev postopka.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v povezavi s 37. členom ter na 104. členu ZNP.