Jedro

Udeleženčevo zdravje je najpomembnejša vrednota, zato je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na to, da zaradi pridržanja udeleženec ne bo mogel nastopiti nove službe ali bo morebiti izgubil svoje prebivališče, ker ne bo več zmožen plačevati najemnine.

Izrek

Pritožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se zadržani osebi omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov in se jo zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične klinike še najdalj do 21.4.2022. 2. Zoper ta sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil odvetnik zadržane osebe. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da se zadržano osebo izpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom, postopek pa ustavi. Navaja, da v sklepu izpostavljeno ogrožanje ne izpolnjuje zakonskega standarda ogrožanja življenja in hudega ogrožanja svojega lastnega zdravja. Zadržana oseba je popolnoma samostojna. Živi urejeno življenje v Avstriji, ima lastne vire preživljanja, se samostojno ureja in preživlja, saj redno plačuje mesečno najemnino za stanovanje, je mobilen, saj ima lastno osebno vozilo, dela toliko, kolikor za življenje potrebuje. Zgolj enkrat izrečena besedna zveza, da bi mami polomil roke, ne zadošča za tako hud ukrep, kot je konkretni. Pri zadržani osebi še niti ni bila postavljena diagnostika, saj je izvedenka dejala, da gre zgolj po prvem vtisu za osebo z že kronificirano psihozo, ki torej še ni z ničemer potrjena. Tudi hudo moteno presojo realnosti in obvladovanja svojega ravnanja pri zadržani osebi je izvedenka ocenila pavšalno. Prej navedene okoliščine kažejo na osebo, ki ni izgubila realitetne kontrole, svoje ravnanje pa v zadostni meri obvladuje, saj lahko živi v tujem okolju. Zadržana oseba ni agresivna ali nasilna. Izpostavljene okoliščine, ki z ničemer niso bile potrjene, saj sodišče ni zaslišalo sestre in matere, niti ju ni bilo moč priklicati po telefonu, ne izpolnjujejo zakonskega minimalnega standarda ogrožanja življenja in hudega ogrožanja svojega zdravja. V tednu zadržanja je bila oseba dogovorjena za nastop nove službe, kar pomeni, da so mu obstoječi prihranki pošli, to pa bi lahko pomenilo izgubo lastnega prebivališča, saj ne bi bil več sposoben plačevati najemniškega stanovanja. Gre za nenadomestljivo škodo. Sodišče je protispisno v izpodbijani sklep navedlo strinjanje ali nenasprotovanje odvetnika (tč. 10 sklepa). Iz zapisnika o naroku je razvidno, da se je odvetnik zavzemal, da se pridržanega odpusti iz zadržanja brez privolitve v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične klinike, saj zato niso bili podani pogoji.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je postopek potekal v skladu z določili Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr1), glede na ugotovljena dejstva pa je bilo pravilno uporabljeno tudi materialno pravo. Sklep ima tudi vse razloge o odločilnih dejstvih.

5. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu imajo oporo v izvidu in mnenju izvedenke dr. A. A., zaslišanju zadržane osebe ter zbrani listinski dokumentaciji. Sodišče prve stopnje je tako na podlagi mnenja izvedenke ugotovilo, da je pri udeležencu prisotna huda psihična bolezen - že dalj časa trajajoča, po vtisu že kronificirana psihoza. Pritožba neutemeljeno navaja, da diagnoza še ni potrjena. Izvedenka je že sedaj lahko opredelila, da gre za psihozo, potrebna pa je seveda še diferencialno diagnostična obdelava. Zaradi tega je udeleženčeva presoja realnosti hudo motena, hudo moteno pa je tudi obvladovanje njegovega ravnanja. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbeno navedbo, da je ta ocena izvedenke zgolj pavšalna. Izvedenka je namreč pojasnila, da gre pri osebi za že utrjene blodnje raznovrstne vsebine, v ospredju so nanašalno preganjalne, vendar tudi veličavske blodnje, do katerih je nekritičen, jih racionalizira, vendar se pod vplivom le teh počuti občutno ogroženega. Izvedenka je tudi navedla, kaj izhaja iz hetero anamnestičnih podatkov, to je izjav mame in sestre ob sprejemu, vse to pa kaže tudi na heteroagresivnost zadržane osebe do okolice. Odvetnik zadržane osebe po zaslišanju izvedenke ni podal pripomb v smeri, da dvomi, da sta mama in sestra ob sprejemu navedli to, kar je povzela izvedenka, niti ni predlagal njunega zaslišanja s tem v zvezi. Zato so sedanje pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene. Pravilen je tako zaključek sodišča prve stopnje, da zadržana oseba hudo ogroža tako svoje zdravje in življenje (brez zdravljenja se bo psihoza še naprej poglabljala, kronificirala), kot zdravje in življenje drugih, saj je pod vplivom bolezenskega razmišljanja in občutkov ogroženosti udeleženec nepredvidljiv in ob tem heteroagresiven do okolice. Že pred sprejemom je v domačem okolju omenjal dolge nože in mačete, omenjal razmišljanja, da bi mami polomil roke, bližnji pa so se ga zaradi tega bali in se mu umikali (mama se je pred njim skrila v avto). Pritožba neutemeljeno navaja, da je šlo zgolj za enkrat izrečeno besedno zvezo o tem, da bo mami polomil roke, saj gre za grožnjo, ki bi se pod vplivom bolezenskega razmišljanja lahko tudi uresničila. Udeleženčevo zdravje je najpomembnejša vrednota, zato je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na to, da zaradi pridržanja udeleženec ne bo mogel nastopiti nove službe ali bo morebiti izgubil svoje prebivališče, ker ne bo več zmožen plačevati najemnine.

6. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o protispisni navedbi sodišča v 10. točki izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je korektno povzelo dogajanje na naroku dne 21.3.2022, tudi to, da je odvetnik zadržane osebe predlagal, da se udeleženca izpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom, ker meni, da zanj pridejo v poštev tudi druge milejše oblike zdravljenja.

7. Sodišče prve stopnje je glede na mnenje izvedenke tudi pravilno ocenilo, da vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi (milejšimi) oblikami pomoči. Navedenega ogrožanja zaenkrat ni mogoče odpraviti na kak drug način izven oddelka pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, saj udeleženec pri njih ne bi bil sposoben sodelovati. Glede na mnenje izvedenke pa je primerna tudi doba pridržanja v trajanju enega meseca, saj bo v tem času osebi uvedena ustrezna terapija in z njo dosežen tolikšen učinek, da bo začela paranoidna simptomatika izzvenevati in da udeleženec doseže tolikšno kritičnost, da bo razumel in sprejel, da gre za bolezen, ki potrebuje zdravljenje in da bo terapijo moral jemati tudi po odpustu iz bolnice.

8. Glede na navedeno so tudi po oceni pritožbenega sodišča podani vsi kumulativno zahtevani pogoji za pridržanje na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom v skladu s 53. členom v zvezi z 39. členom ZDZdr. Poseg v udeleženčeve ustavnopravno varovane pravice ima torej vso potrebno zakonsko podlago.

9. Pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo nobene od tistih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku2 - ZNP-1 in v zvezi s prvim odstavkom 30. člena ZDZdr). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1). V času odločanja o pritožbi še ni bilo pogojev za pravnomočnost sklepa (še ni potekel rok za pritožbo ostalih udeležencev). Zato sklepa še ni mogoče potrditi. Skladno s tretjim odstavkom 67. člena ZDZdr je odločeno le o pritožbi odvetnika zadržane osebe. Učinek pravnomočnosti sklepa bo nastopil, ko se bo iztekel rok za pritožbo ostalih udeležencev ali ko bo pritožbeno sodišče odločilo o njihovi morebitni pritožbi.

1 Ur. l. RS, št. 77/2008 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 16/2019.