Jedro

Razlog za očitana ravnanja tožnika niso njegova nezmožnost oz. premajhna zmožnost za pravočasno, strokovno in kvalitetno opravljanje dela. ZDR-1 določa, da delodajalec lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za redno odpoved (člen 83/2). Eden od razlogov za redno odpoved je tudi razlog nesposobnosti (2. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1). Dokazno breme za obstoj odpovednega razloga je na delodajalcu (člen 81/1 ZDR-1). Ker toženka v tem sporu obstoja zatrjevanega odpovednega razloga ni dokazala, iz izvedenih dokazov pa očitno kaže na obstoj krivdnega razloga, je prvostopno sodišče zakonito zaključilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Tožnik je kršil svoje delovne obveznosti, zaradi katerih bi mu toženka lahko podala redno odpoved iz krivdnega razloga. Seveda bi postopek za takšno odpoved trajal še nekaj časa (toženka bi namreč morala predhodno podati opomin pred odpovedjo). Je pa res, da je toženka s podano odpovedjo tožniku priznala tudi odpovedni rok in odpravnino. Poleg tega bi tožnik lahko uveljavil pravice iz naslova brezposelnosti, česar pa ni izkoristil, ker se je skoraj takoj drugje zaposlil. Prav tako ni mogoče zanemariti dejstva, da je toženka tožniku izplačala odpravnino v znesku 1.980,00 EUR, da tožnik zaradi razveljavitve izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi do odpravnine ni upravičen in da toženka niti ni zahtevala vrnitve te odpravnine. Zato na podlagi vseh okoliščin konkretnega primera pritožbeno sodišče ocenjuje, da primerno denarno povračilo znaša pet plač oziroma 5.500,00 EUR.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni v prvem odstavku IV. točke izreka tako, da se znesek 7.700,00 EUR zniža na znesek 5.500,00 EUR, višji zahtevek pa se zavrne.

II. V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 4. 2015 nezakonita (I. točka izreka). Nadalje je ugotovilo, da delovno razmerje tožeči stranki pri toženi stranki po izteku odpovednega roka ni prenehalo, temveč je še trajalo v obdobju od 6. 6. 2015 do vključno 8. 6. 2015 ter od 25. 7. 2015 do 2. 8. 2015 in za to obdobje je toženi stranki naložilo, da tožečo stranko prijavi v delovno razmerje in v zavarovanje, v matično evidenco ZPIZ in ji prizna vse druge pravice iz naslova delovnega razmerja (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki obračuna razliko nižje izplačane bruto plače od zneska 1.000,00 EUR bruto, povišanega za 10 % dodatek za delovno dobo, in sicer za mesec junij 2015 v znesku 265,24 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 19. 7. 2015 dalje do plačila in za mesec julij 2015 v znesku 473,19 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 19. 8. 2015 dalje do plačila, od bruto plač pa odvesti predpisane davke in prispevke, neto zneske pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi izplačati na račun tožeče stranke (III. točka izreka). Toženi stranki je tudi naložilo, da tožeči stranki iz naslova denarnega povračila obračuna znesek v višini 7.700,00 EUR bruto in po odvodu davkov in prispevkov izplača neto znesek v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila. Višji zahtevek iz tega naslova v višini 3.300,00 EUR je zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti pred iztekom paricijskega roka (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne stroške postopka v znesku 866,30 EUR, in sicer v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Izrecno poudarja, da je prvostopno sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno in nepopolno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da očitek tožniku o nepravočasno in s tem nekvalitetno opravljenem delu predstavlja krivdni razlog in ne razlog nesposobnosti. Pri očitani konkretni kršitvi tožnika bi moralo upoštevati njegovo zavestno oz. voljno sestavino. Pravno relevantna vzročnost med kršitvami in njegovim zavestnim in voljnim ravnanjem je bistvenega pomena pri ugotovitvi ali gre za kršitev in krivdni razlog ali ne. Glede na tožnikovo izjavo, da mu je vseeno ali na dan prevozi 15 kilometrov, ker ima plačane dnevnice, pomeni, da se tožnik ni zavedal, da krši delovne norme. Tožnik s svojim ravnanjem ni kršil posameznih določil pogodbe o zaposlitvi ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, kot to določa ZDR-1 kot pogoj za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Več kot očitno je, da ravnanje delavca ustreza zakonskemu opisu razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti delavca. Delavec namreč ni dosegal pričakovanih delovnih rezultatov in del ni opravljal pravočasno, strokovno in kvalitetno. Iz tega razloga mu je tudi bila podana odpoved zaradi nesposobnosti. Nesposobnost v sferi delavca je bila tista, ki je pripeljala do nedoseganja pričakovanih rezultatov, ne pa njegovo krivdno ravnanje. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Nesporno je bilo ugotovljeno, da je tožnik vse do decembra 2014 kvalitetno in normalno opravljal delo. Po tem datumu pa so se začele težave, da je tožnik delo začel opravljati prepočasi in z daljšimi pavzami. Od decembra 2014 je po toženčevem mnenju iz nekega pritožniku psihičnega ali fizičnega stanja začel delati prepočasi. V konkretnem primeru ne more iti za krivdni element, saj se tožnik ni zavedal, da bi kršil kakšno delovno normo. Ali gre za starost ali za kakršnokoli fizično ali psihično bolezen, to toženki ni poznano, je pa dejstvo, da je to okoliščina, zaradi tožnikove nezmožnosti, ne pa njegove samovoljnosti oziroma kršitve. Odpovedni razlog nesposobnosti po 2. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 je subjektivno pogojen odpovedni razlog. Tožnik ni priznal niti ene same kršitve in kot take mu je tudi delodajalec ni očital. Delodajalec mu je očital nedoseganje rezultatov dela zaradi njegove psihične ali fizične prepreke, zaradi katere je potreboval daljše pavze, pa se jih sam niti ni zavedal. Odpoved iz razloga nesposobnosti je po teži milejši ukrep kot odpoved iz krivdnega razloga. Toženka je ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti tožniku priznala tudi odpovedni rok in odpravnino. Sodišče prve stopnje je tudi povsem neobrazloženo priznalo tožniku znesek 7.700,00 EUR ter ni upoštevalo, da je takoj po prenehanju pogodbe o zaposlitvi že dobil drugo zaposlitev. Sodišče se je pomanjkljivo opredelilo do denarnega povračila in do kriterijev, po katerih se je odločilo za tolikšen znesek. Zakonsko določeno maksimalno povračilo znaša 18 mesečnih plač. V kolikor bi sodišče res upoštevalo vse kriterije, dosojeni znesek nikakor ne bi mogel znašati skoraj 40 % celotnega možnega dosojenega zneska. Poleg tega bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati tudi dejstva, da je toženec ravnal povsem v korist delavca ob sami odpovedi. V kolikor bi tožnik prejel odpoved iz krivdnega razloga, ne bi bil upravičen do nadomestila za primer brezposelnosti in ne bi prejel odpravnine. Poleg vsega navedenega pa je prišlo tudi do neupravičene obogatitve tožnika, saj mu je bila izplačana odpravnina.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3.,6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, je pa deloma zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je prvostopno sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti in se da preizkusiti, prav tako je izrek sodbe razumljiv in ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe. Sodba ima vse razloge, v njej so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ki so jasni in niso med seboj v nasprotju. Prav tako o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov ter med samimi temi listinami in zapisniki. Prvostopno sodišče je skladno z 8. členom ZPP svojo odločitev sprejelo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. V celoti pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, s katerim se strinja tudi pritožbeno sodišče. 7. Pravilna je ugotovitev prvostopnega sodišča, temelječa na izvedenih dokazih, da je tožnik delo opravljal nepravočasno in nekvalitetno, da je konstantno zamujal dogovorjene roke in termine, kar je povzročilo neodobravanje pri poslovnih partnerjih toženke in privedlo celo do odpovedi poslovnega sodelovanja. Tožnik si je večkrat podaljšal pripadajoče odmore med vožnjo in si počitkov ni ustrezno razporedil. Vse to izhaja tudi iz seznanitve z razlogom nesposobnosti za delo (priloga B1), v katerih je toženka podala tožniku take očitke. Vse to očitno kaže na tožnikovo neupoštevanje navodil delodajalca in s tem na kršitev delovnih obveznosti. Ob tem je pravilna navedba v pritožbi, da je za takšno ravnanje tožnika pomembna njegova zavestna oz. voljna sestavina, do česar pa se je prvostopno sodišče obširno opredelilo in pravilno ugotovilo, da so bila očitana ravnanja posledica njegove samovoljnosti. Tako je npr. tožnik zahteval odmor v trajanju 12 ur namesto predpisanih 9 ur in je v SMS sporočilu celo odklonil delo ob le 9 urah pavze. Tožnikova samovoljnost se več kot očitno kaže tudi pri očitku v zvezi s tem, da tožnik ni prišel pravočasno na kraj naklada ali razklada, kar je prvostopno sodišče podrobno opisalo. Nenazadnje na tožnikovo samovoljnost kaže prav pritožbena navedba, ko je tožnik izjavil, da mu je vseeno, če v enem dnevu prevozi le 15 km, saj ima plačane dnevnice. Vse to vodi do pravilnega zaključka sodišča prve stopnje, da razlog za očitana ravnanja tožnika niso njegova nezmožnost oz. premajhna zmožnost za pravočasno, strokovno in kvalitetno opravljanje dela, česar toženka tudi ni uspela dokazati. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) določa, da delodajalec lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za redno odpoved (člen 83/2). Eden od razlogov za redno odpoved je tudi razlog nesposobnosti (2. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1). Dokazno breme za obstoj odpovednega razloga je na delodajalcu (člen 81/1 ZDR-1). Ker toženka v tem sporu obstoja zatrjevanega odpovednega razloga ni dokazala, iz izvedenih dokazov pa očitno kaže na obstoj krivdnega razloga, je prvostopno sodišče zakonito zaključilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Temu ustrezno so neutemeljeni tudi vsi pritožbeni očitki o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja in napačni uporabi materialnega prava.

8. Materialnopravno pravilna je tudi nadaljnja odločitev prvostopenjskega sodišča, ko je tožniku priznalo obstoj delovnega razmerja za čas od 6. 6. 2015 do 8. 6. 2015 ter od 25. 7. 2015 do 2. 8. 2015, torej za čas tožnikove brezposelnosti, in mu za ta čas pravilno prisodilo tudi razliko v plači. Gre za razliko med dejansko prejeto plačo pri drugih delodajalcih in pripadajočo plačo pri toženki, vse kot izhaja iz II. in III. točke izreka izpodbijane sodbe prvostopnega sodišča. 9. Utemeljene pa so pritožbene navedbe, da je prisojeno denarno povračilo previsoko. Prvostopno sodišče je na predlog toženke in ob soglasju tožnika odločilo skladno s 118. členom ZDR-1 in pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo z 2. 8. 2015, ker se je tožnik 3. 8. 2015 zaposlil pri drugem delodajalcu. Na podlagi prvega in drugega odstavka 118. člena ZDR-1 je tožniku prisodilo denarno povračilo v višini sedmih plač oz. v znesku 7.700,00 EUR, višji zahtevek iz tega naslova pa je zavrnilo. Prvostopno sodišče je pri odmeri denarnega povračila pravilno upoštevalo, da je bil tožnik pri toženki in pravnih prednikih zaposlen več kot 9 let. Pravilno je upoštevalo njegove zaposlitvene možnosti in dejstvo, da se je tožnik praktično takoj zaposlil pri drugem delodajalcu. Vendar glede na kriterije za določitev višine povračila po drugem odstavku 118. člena ZDR-1 ni dovolj upoštevalo okoliščin, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi ter pravic, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Iz izvedenega postopka pred sodiščem prve stopnje je razvidno, da je tožnik kršil svoje delovne obveznosti, zaradi katerih bi mu toženka lahko podala tudi redno odpoved iz krivdnega razloga. Seveda bi postopek za takšno odpoved trajal še nekaj časa (toženka bi namreč morala predhodno podati opomin pred odpovedjo). Je pa res, da je toženka s podano odpovedjo tožniku priznala tudi odpovedni rok in odpravnino. Poleg tega bi tožnik lahko uveljavil pravice iz naslova brezposelnosti, česar pa ni izkoristil, ker se je skoraj takoj drugje zaposlil. V obravnavanem primeru pa tudi ni mogoče zanemariti dejstva, da je toženka tožniku izplačala odpravnino v znesku 1.980,00 EUR, kar izhaja iz plačilne liste za junij 2015 (A13), da tožnik zaradi razveljavitve izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi do odpravnine ni upravičen in da toženka niti ni zahtevala vrnitve te odpravnine. Zato na podlagi vseh okoliščin konkretnega primera pritožbeno sodišče ocenjuje, da primerno denarno povračilo znaša pet plač oziroma 5.500,00 EUR.

10. Materialnopravno pravilna je bila tudi odločitev prvostopnega sodišča o stroških postopka, ki jih je tožniku priznalo skladno s členom 155 ZPP in členom 154/3 ZPP ter ob upoštevanju Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015) stroške pravilno odmerilo v višini 866,30 EUR.

11. Ker so uveljavljeni pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, delno podani (glede višine prisojenega denarnega povračila), je pritožbeno sodišče v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo ter prisojeno denarno povračilo zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi znižalo na pet tožnikovih bruto plač, na znesek 5.500,00 EUR, tako kot izhaja iz izreka te sodbe.

12. Ker v preostalem delu niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožene stranke v preostalem delu in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka je s pritožbo delno uspela, vendar je odločitev o višini ustreznega denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 zgolj posledica temeljnega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi. Za takšne spore peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) določa, da delodajalec sam krije svoje stroške postopka, ne glede na uspeh. Tožena stranka zato sama krije svoje stroške pritožbe, tožnik pa sam krije stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe (155. člen ZPP).