Jedro

V tem delu je ugotovljeno, da za navedena sporna obdobja obstojijo odločbe imenovanih zdravnikov ZZZS oziroma zdravstvene komisije ZZZS, da je delavka nezmožna za delo iz razloga poškodbe pri delu, ki jih toženka ni izpodbijala in na podlagi katerih so bila delavki izplačana nadomestila plače, toženka pa je od tožnice na njihovi podlagi zahtevala refundacije izplačil. Odločbe imenovanega zdravnika ZZZS in komisije ZZZS niso javne listine, temveč so upravne odločbe, ki postanejo dokončne in pravnomočne ter so pravna podlaga za uveljavitev pravic v zvezi z nadomestilom plače. Delodajalci so stranke oziroma stranski intervenienti v tem upravnem postopku, zato dokončne in pravnomočne odločbe zavezujejo tudi njih. Zaradi predvidenih možnosti napak imajo pravna sredstva zoper odločbe, ki jih toženka ni izkoristila. Pri tem je odveč poudariti, da se je ta pravda pričela s tožbo v letu 2015 in da tožnica nasprotuje povračilu nadomestil plače, ki so se izplačevala skoraj do konca leta 2017. Kot povzročiteljica škode in kot udeleženka omenjenega upravnega postopka, bi morala toženka nenazadnje skladno z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ), načelno prepovedjo povzročanja škode (131. člen OZ) ter posledično obveznostjo, da prepreči oziroma zmanjšuje morebitno škodo, ki je tožnici upoštevaje toženkine trditve nastajala neutemeljeno, nasprotovati omenjenim odločbam in zoper njih vložiti pravna sredstva. Toženka je imela torej ne samo položaj, v katerem bi mogla vplivati na vsebino odločb, za katere sedaj smiselno zatrjuje, da niso pravilne, čeprav tožnico vsekakor zavezujejo in so bile že izvršene, ampak je bila še v položaju, v katerem bi morala vplivati na vsebino odločb.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo (I.) dopustilo spremembe tožbe z dne 13. 5. 2016, 7. 7. 2017, 12. 9. 2017 in 24. 5. 2018, (II.) presodilo, da je tožena stranka (toženka) dolžna tožeči stranki (tožnici) plačati 30.916,77 EUR s pripadki, ki so podrobneje opredeljeni v izreku sodbe sodišča prve stopnje in jih pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo povzemalo, (III.) zavrnilo presežni tožbeni zahtevek za plačilo 171,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2015 dalje do plačila in za plačilo 520,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 7. 2017 dalje do plačila ter (IV.) odločilo, da je toženka dolžna tožnici v roku 15 dni plačati stroške pravdnega postopka v višini 2.132,60 EUR, v primeru poteka paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo oziroma, upoštevaje vsebino pritožbe, zoper ugodilni del sodbe in odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov (izpodbijani del) je toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se izpodbijana sodba ″razveljavi ter spremeni odločitev o glavni stvari tako, da se tožbeni zahtevek zavrne in posledično odloči o stroškovni posledici.″ V pritožbi navaja, da sta sporni (so)odgovornost toženke in predvsem višina škode. Pravice tožnice do regresiranja je v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) izjema od pravila, da stroške za zdravljenje in nadomestila plač nosi tožnica, ki jo je treba razlagati zožujoče. Ni ji treba nositi samo tistih stroškov, ki jih je moč pripisati poškodbi pri delu in seveda ob izkazani krivdni odgovornosti delodajalca. Škoda, ki jo zahteva tožnica, ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. V nadaljevanju pritožbe toženka povzema nekatere ugotovitve sodnega izvedenca medicinske stroke M. Š..2 Kljub jasni opredelitvi izvedenca je sodišče prve stopnje na predlog tožnice nenehno zahtevalo naj izvedenec ekspertizo dopolni, kar je tudi storil. V tretji dopolnitvi se je opredelil do vsakega računa posebej. Pozivi so prešli mejo zakonitega dokaznega postopka in so pomenili nedovoljen pritisk na izvedenca, kar sta navajala tako toženka kot izvedenec sam. Kljub trikrat dopolnjeni, popolnoma jasni in strokovno utemeljeni ekspertizi je sodišče arbitrarno odločilo, da mnenju ne bo sledilo, dokazna ocena o teh neutemeljenih zaključkih pa je iz sodbe izostala. Izostanek dokazne ocene, zakaj izvedencu ni sledilo, je pričakovan, saj sodišče nima strokovnega znanja. Odločitev, da izvedencu ni sledilo je arbitrarna, neobrazložena, strokovno neutemeljena in pristranska. Tem opozorilom toženke sodišče prve stopnje ni sledilo. Kljub navedenemu je angažiralo novega sodnega izvedenca M. K., ki je podal ekspertizo, katera se od ekspertize prejšnjega bistveno razlikuje. Izvedenec K. je ob zaslišanju ekspertizo bistveno spremenil. V nadaljevanju pritožbe toženka izpostavlja nekatere ugotovitve izvedenca K. in dodaja, da sodišče prve stopnje ustne dopolnitve mnenja ni dokazno upoštevalo in se je sklicevalo v sodbi le na pisno ekspertizo. Sodišče prve stopnje obeh ekspertiz ni skrbno obravnavalo in ju ovrednotilo v smislu 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). S tem je storilo tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in predmetno je preraslo v kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dokazna ocena ne sme biti šablonska. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni sledilo Špilerju in zakaj je v celoti sledilo pisnemu mnenju K., ni pa se tudi opredelilo do njegove ustne dopolnitve, s katero je drugi izvedenec smiselno podprl prvega. Obrazložitev je navidezna, saj ni obrazložitve o relevantnih dejstvih. Predvsem ni obrazložitve, zakaj se ni sledilo Š.; zakaj se je sledilo le pisni ekspertizi K., ki je bila ob ustnem zaslišanju bistveno spremenjena; zakaj je v celoti ugodeno tožbenemu zahtevku, če se zavarovanka po 29. 12. 2016 ni več zdravila zaradi poškodbe pri delu; in zakaj sodišče ni sledilo mnenju obeh izvedencev, da je dolgotrajni bolniški stalež poleg siceršnjih težav zavarovanke tudi posledica dolgotrajnega postopanja zavoda glede rešitve njenega invalidskega statusa. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo predloga toženke, ki je skladno z drugim odstavkom 254. člena ZPP predlagala, da se postavi nov izvedenec, saj si mnenja izvedenca v določenem delu razlikujejo. Sodišče prve stopnje je na zadnjem naroku za glavno obravnavo ostale dokaze kot nepotrebne zavrnilo in te odločitve ni obrazložilo. Ker toženka ni poznala razloga za zavrnitev, upravičeno ni opozorila na kršitev (glej tudi sklep VS RS II Ips 329/2017 z dne 22. 2. 2018). Upravičeno je menila, da bo sodišče, ker je K. ob ustnem zaslišanju odstopil v bistvenem delu od svojega mnenja, sledilo neoporečnemu mnenju Š. Toženka je pravočasno predlagala novega izvedenca. Sodišče prve stopnje razlogov za zavrnitev dokaznega predloga ni obrazložilo. Ni presojalo navedb toženke, da ne more biti v škodo toženke, če je javni zavod dolgo presojal delazmožnost poškodovanke. Državljani, ker mora pravna država spoštovati načela iz 2. člena Ustave Republike Slovenije, ne morejo trpeti pravnih posledic nepravočasnega odločanja državnih organov. Nevzdržna je situacija, ko ZZZS za obdobje, ko ZPIZ prepočasi odloča, od delodajalca terja regres. Višina regresnega zahtevka ne more biti odvisna od hitrosti odločanja drugega javnega zavoda. Ne gre pritrditi razlogom sodišča prve stopnje, da so odločbe javnega zavoda javne listine, pri čemer je sodišče spregledalo, da je dovoljeno dokazovati neresničnost dejstev, ki izhajajo iz javnih listin. Nerazumna je tudi razlaga, da je bila toženka neupravičeno obogatena. ZZZS je toženki refundiral plačo, ki jo je toženka izplačala delavki. Neupravičeno obogatena je lahko le delavka.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Med drugim navaja, da je toženka s trditvami o (so)odgovornosti, ki so nekonkretizirane, prekludirana in izpodbija le višino tožbenega zahtevka. V zvezi s soodgovornostjo je toženka dokazni predlog po dopolnitvi izvedenskega mnenja izvedenca D. M. umaknila. Pravica tožnice do regresa je zakonska pravica in ne gre za izjemo. Odločb imenovanega zdravnika toženka v tem postopku ne more izpodbijati. Tožnica predlaga, naj se pribavita spisa delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Ps 1974/2017 in Višjega delovnega in socialnega Psp 152/2019, kjer je bilo odločeno, da je bila oškodovanka vse do 28.1.2019 začasno nezmožna za delo zaradi poškodbe pri delu. Vtoževana škoda je v celoti v zvezi s poškodbo pri delu, kar bi bilo mogoče ugotoviti že brez izvedencev. V nadaljevanju pritožbe se tožnica sklicuje na mnenje K. in poudarja, da je bil delo izvedenca Š. pavšalno in nekonkretizirano. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj ni sledilo Š. in je angažiralo K., in sicer, ker Š. ni v celoti odgovoril na vprašanja in svoje ekspertize ni želel dokončati. ZZVZZ ne pozna deljenega razloga bolniške odsotnosti. Sodišče se ni sklicevalo le na pisno izvedensko mnenje K. Nista podani bistveni kršitvi, ki ju uveljavlja toženka. Toženka je le podredno predlagala novega izvedenca in po ustni dopolnitvi ekspertize ni bilo več dvomov glede višine tožbenega zahtevka. V sklepu II Dor 65/2016 je obravnavano drugačno dejansko stanje. V tem sporu so odločbe upravnih aktov za toženko zavezujoče. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženka, ki sicer v pritožbi navaja, da je sporna tudi njena (so)odgovornost, temelja njene 100% odškodninske odgovornosti s pritožbo konkretizirano ne izpodbija. Ker je zmotna uporaba materialnega prava pritožbeni razlog, na katerega pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče opravilo preizkus izpodbijane sodbe tudi v tej smeri. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in so razvidna iz 8. do 21. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, zato jih pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo ponavljalo, izhaja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je podana toženkina 100 % odgovornost za tožnici nastalo škodo in da torej poškodovana delavka ni prispevala k nastali škodi. Kot pa bo pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve je sodišče prve stopnje pravilno odločilo tudi o višini tožbenega zahtevka.

6. Pritožba najprej zmotno meni, da je tožničina pravica do regresa, ki je vsebovana v ZZVZZ, nekakšna izjema od pravila, da stroške zdravljenja in nadomestila trpi ZZZS, ki jo je treba razlagati zožujoče. Neutemeljen pa je tudi njen ugovor, da vsa tožnici prisojena škoda ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Sodišče je namreč v tej zvezi povsem pravilno in obrazloženo angažiralo kar dva sodna izvedenca medicinske stroke, pritožbeno sodišče pa prav tako soglaša še s pravnimi zaključki prvostopenjskega sodišča, ki se nanašajo na odločbe imenovanega zdravnika.

7. Pritožbenemu citiranju ugodnih delov izvedenskih ekspertiz, ki jih je sodišče prve stopnje tudi sicer zelo celovito in korektno povzelo v izpodbijani sodbi, ni mogoče slediti. Sodišče prve stopnje je izvedencu Š. sledilo le delno. Razlog za navedeno postopanje je bil v tem, da izvedenec svojega dela ni opravil celovito, ampak ga je opravil pavšalno. Predmetni izvedenec, kljub izrecni zahtevi sodišča, ki je rezultirala v večih dopolnitvah pisne ekspertize, ni želel po posamičnih računih in izvidih konkretno ugotavljati, kateri vtoževani zneski se nanašajo na poškodbo pri delu. Vprašanje vzročnosti je razdelil le po obdobjih in torej pavšalno. Posledično, ker ni želel izvedenskega dela opraviti do konca, tudi zaslišan ni bil. Sodišče prve stopnje se je zato utemeljeno odločilo za angažiranje (novega) izvedenca K. Ob nedokončani Š. ekspertizi in predvsem dejstvu, da Š. ni bil skladno z načelom neposrednosti niti zaslišan, je vsakršno pritožbeno izpostavljanje, da si ekspertizi nasprotujeta, neutemeljeno. Nedokončana in le pisna ekspertiza Š. namreč nima zadostne moči, da bi lahko v smislu 254. člena ZPP pomenila nasprotovanje celoviti, jasni, konkretni, obrazloženi in strokovni pisni ekspertizi izvedenca K., ki je bil v zvezi z njo tudi zaslišan na naroku, pri čemer na njegovo ustno dopolnitev ni bilo več nobenih pripomb. Sodišče prve stopnje je kljub navedenemu izvedenski ekspertizi Š. v delu, v katerem je bila celovita, sledilo. Pritožbeno lastno mnenje, da je že Š. izdelal perfektno ekspertizo, je ob povedanem seveda zmotno. Pozivi Š., ki svojega dela ni želel dokončati, vsekakor niso prešli meja zakonitega dokaznega postopka, čeprav tako menita toženka in je tako menil tudi Š., ki je zavrnil nadaljnje sodelovanje v pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje je torej ravnalo pravilno, da je angažiralo (novega) izvedenca K. in da se je pri odločitvi v pretežni meri oprlo na njegovo celovito ekspertizo, ki jo je še dodatno potrdil ob ustnem zaslišanju. Vse predmetno je razvidno oziroma v zadostni meri obrazloženo v izpodbijani sodbi, zato v tej zvezi sodišče prve stopnje ni ravnalo arbitrarno, nepojasnjeno in pristransko. Za presojo, da se izvedenec Š. ni ukvarjal z ocenjevanjem vzročnosti v zvezi s posamičnimi računi in izvidi, oziroma da svojega dela ni dokončal in je torej ostala njegova ekspertiza v določeni meri pavšalna, ni potrebno posebno strokovno znanje, ampak zadošča že splošna razgledanost. 8. V izpodbijani sodbi ni mogoče najti podlage za zaključek, da je sodišče prve stopnje sledilo le pisni ekspertizi izvedenca K. (glej tudi točko 36. obrazložitve izpodbijane sodbe) in da sta njegova pisna ekspertiza in njena ustna dopolnitev bistveno različni. Kot pa bo pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve sta oba izvedenca, torej tudi K., ocenjevala naravno vzročnost, ki je ni mogoče preprosto enačiti s pravno relevantno vzročnostjo, in to predvsem z vidika zdravljenja poškodovane delavke. Tožnica vtožuje poleg stroškov zdravljenja tudi povrnitev izplačanih nadomestil. Naravna vzročnost se v primeru stroškov zdravljenja dejansko povsem izenači s pravno vzročnostjo med vzrokom zdravljenja in nastalimi stroški zdravljenja, medtem ko pri izplačanih nadomestilih takšne povezave ni in je ne more biti. V izpodbijani sodbi upoštevaje vse navedeno v zvezi z omenjenimi ekspertizami ni prišlo do kršitev metodološkega napotka iz 8. člena ZPP in prav tako ne do zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijano sodbo je mogoče preizkusiti, ni navidezna in vsebuje dokazno oceno, ki ni šablonska, ter tudi zadostne razloge o odločilnih dejstvih. Zakaj ni sledilo izvedenski ekspertizi Š. je v sodbi obširno pojasnjeno. Š. je res vzroke za nezmožnost pri delu v obdobju po 12. 1. 2015 razdelil v razmerju 50 % poškodba pri delu in 50 % ostalo, vendar je sodišče prve stopnje zaradi zgoraj pojasnjenih razlogov v tem delu utemeljeno sledilo izvedencu K. Navedbo K., da je nelogično, da bi se zavarovanka le zaradi obravnavane poškodbe zdravila 5 let, pritožba izzvzame iz konteksta, ki je v nadaljnji pritožbeni navedbi v tem, da se zavarovanka zaradi poškodbe po 29. 12. 2016 ni več zdravila in da se je do 29. 12. 2016 zdravila tudi zaradi drugih zdravstvenih težav. Izvedenec K. je med drugim sicer pojasnil, da je bila poglavitni vzrok za delovno nezmožnost poškodba pri delu. Sodišče prve stopnje je navedlo pravne razloge, zakaj je tožnici prisodilo vračilo nadomestil plače tudi po 29. 12. 2016, ko se toženka ni več zdravila zaradi poškodbe pri delu, in torej obstoji obrazložitev o tem.

9. Toženka je v pripombah na pisno ekspertizo K. primarno predlagala dopolnitev mnenja in šele podredno postavitev novega izvedenca. Sodišče prve stopnje je toženkinemu primarnemu predlogu sledilo in izvedenca v zvezi s pripombami ter pisno ekspertizo na naroku zaslišalo. Po izvedenčevi ustni dopolnitvi toženka ni imela nobenih dodatnih vprašanj za izvedenca in pripomb na njegovo delo. Na istem naroku je sodišče prve stopnje vse ostale dokazne predloge kot nepotrebne zavrnilo in končalo dokazovanje ter zaključilo glavno obravnavo. Toženka, ki je bila na naroku prisotna, glede navedenega ni podala nobenih pripomb. V pritožbi zato neutemeljeno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje angažirati novega izvedenca, ker si mnenja izvedenca (op. verjetno K. ali pa celo obeh) ″v določenem delu bistveno razlikujejo″. Razlik ni, ker se je sodišče prve stopnje pravilno v pretežni meri oprlo na mnenje Kotnika in ker izvedenec K. ob ustnem zaslišanju ni bistveno spremenil svoje pisne ekspertize, temveč je podal samo dodatna pojasnila. V tem delu gre le za toženkino lastno in osamljeno dokazno oceno, ki ji ni mogoče slediti. Upoštevaje zgoraj navedeno toženka upoštevnega dokaznega predloga po postavitvi novega izvedenca sploh ni podala, saj je šlo le za njen podredni dokazni predlog, podan v pisnih pripombah zoper pisno ekspertizo. Ker je ustno zaslišani izvedenec odgovoril na toženkine pripombe in potrdil svojo pisno ekspertizo, je toženkin podredni dokazni predlog postal brezpredmeten oziroma velja zanj enako, kot da sploh ne bi bil podan. Sodišče prve stopnje je namreč sledilo toženkinemu primarnemu dokaznemu predlogu, zato se utemeljeno ni ukvarjalo z njenim podrednim dokaznim predlogom in ni storilo nobene postopkovne kršitve s tem, ker se do zavrnitve tega podrednega dokaznega predloga v izpodbijani sodbi ni izrecno opredelilo. Vsekakor so tudi sicer razlogi za zavrnitev še enega novega izvedenca iz izpodbijane sodbe razvidni in so opisani zgoraj ter izhajajo predvsem iz dejstva, da je izvedenec K. svoje delo opravil strokovno in celovito.

10. Pritožbeno sklicevanje na deljeno vzročnost pred 29.12.2016 (takrat je bilo zdravljenje poškodovanke zaključeno, v času od poškodbe pri delu dalje 19.10.2012 pa se je delavka do 29.12.2016 nesporno zdravila še zaradi nekaterih drugih zdravstvenih težav), na nekakšno zatrjevano podaljševanje bolniške po 29.12.2016 s strani tožnice (ZZZS), na dolgotrajnost odločanja ZPIZ in na načelo pravne države ni utemeljeno upoštevaje (v odločilnem delu) pravilne pravne razloge, ki izhajajo iz 48. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Izvedenec K. je obširno pojasnil, kateri računi in izvidi (stroški zdravljenja) se nanašajo na zdravljenje poškodovane delavke in predmetnih dejanskih ugotovitev ter pravilnih ocen sodišča prve stopnje v zvezi s stroški zdravljenja pritožba konkretno ne izpodbija. Ta pritožbena kritika gre očitno v smeri izplačanih 100 % nadomestil plače za delovno nezmožnost iz razloga poškodbe pri delu. V tem delu je ugotovljeno, da za navedena sporna obdobja obstojijo odločbe imenovanih zdravnikov ZZZS oziroma zdravstvene komisije ZZZS, da je delavka nezmožna za delo iz razloga poškodbe pri delu, ki jih toženka ni izpodbijala in na podlagi katerih so bila delavki izplačana nadomestila plače, toženka pa je od tožnice na njihovi podlagi zahtevala refundacije izplačil. Kdo je bil neupravičeno obogaten ni relevantno, saj se uveljavlja regresni odškodninski tožbeni zahtevek in tožnica skladno 91. členom ZZVZZ zahteva od toženke (delodajalke) odškodnino, ki obsega stroške zdravljenja in izplačanih nadomestil. Odločbe imenovanega zdravnika ZZZS in komisije ZZZS niso javne listine (javne listine so npr. potrdila osebnega zdravnika – glej tudi Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (pravila)), temveč so upravne odločbe, ki postanejo dokončne in pravnomočne ter so pravna podlaga za uveljavitev pravic v zvezi z nadomestilom plače. Skladno s pravili (22. člen) se poškodbe pri delu opredeljujejo s predpisi pokojninskega in invalidskega zavarovanja in torej ugotovitev vzroka (poškodbe pri delu) ni golo dejstvo, ki bi se v tem postopku lahko znova presojalo, ampak gre za ugotovitev posameznega materialno pravnega upravičenja (za pravno kategorijo), ki vpliva na pridobitev pravice do nadomestila in na pridobitev pravic na drugih področjih.3 Po 229. členu pravil nadomestila delavcem izplačujejo delodajalci, ki jim ZZZS povrne izplačano nadomestilo po predložitvi zahtevka, le-temu pa morajo delodajalci predložiti pravilno in popolno izpolnjeno potrdilo o upravičeni zadržanosti z dela. ZZZS nadomestila ne povrne delodajalcu, če o upravičeni zadržanosti ni odločal imenovani zdravnik ZZZS ali zdravstvena komisija ZZZS. Slednji pa z zgoraj omenjeno odločbo in ne javno listino med drugim opredelijo oziroma določijo vzrok začasne zadržanosti od dela (233. člen pravil). Odločbe se vročajo delodajalcem (tako tudi 31. člen ZZVZZ) in le-ti se lahko zoper odločbo imenovanega zdravnika pritožijo na komisijo, zoper odločbo komisije pa imajo možnost sprožiti upravni spor. Povedano drugače, delodajalci so stranke oziroma stranski intervenienti v tem upravnem postopku, zato dokončne in pravnomočne odločbe zavezujejo tudi njih. Zaradi predvidenih možnosti napak imajo pravna sredstva zoper odločbe, ki jih toženka ni izkoristila. Pri tem je odveč poudariti, da se je ta pravda pričela s tožbo v letu 2015 in da tožnica nasprotuje povračilu nadomestil plače, ki so se izplačevala skoraj do konca leta 2017. Kot povzročiteljica škode in kot udeleženka omenjenega upravnega postopka, bi morala toženka nenazadnje skladno z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ), načelno prepovedjo povzročanja škode (131. člen OZ) ter posledično obveznostjo, da prepreči oziroma zmanjšuje morebitno škodo, ki je tožnici upoštevaje toženkine trditve nastajala neutemeljeno, nasprotovati omenjenim odločbam in zoper njih vložiti pravna sredstva. Toženka je imela torej ne samo položaj, v katerem bi mogla vplivati na vsebino odločb, za katere sedaj smiselno zatrjuje, da niso pravilne, čeprav tožnico vsekakor zavezujejo in so bile že izvršene, ampak je bila še v položaju, v katerem bi morala vplivati na vsebino odločb. Skladno z vsem navedenim se tudi po presoji pritožbenega sodišča učinek toženkinega sodelovanja v upravnih postopkih (stranske intervencije) odraža v tej regresni pravdi na način, da ni mogoče preprosto spregledati dokončnih in pravnomočnih upravnih odločb, ki so bile že izvršene. Da takšne upravne odločbe delodajalce zavezujejo izhaja tudi iz sodne prakse gospodarskih sodišč, ki jo je mogoče uporabiti v konkretnem primeru.4 Pritožbeno zatrjevana dolgotrajnost odločanja ZPIZ torej ni bistvena okoliščina za presojo v konkretni zadevi, temveč je bistveno to, da toženka ni izkoristila svojih pravic v upravnih postopkih pri ZZZS, pa bi jih morala in mogla. Na tem mestu velja še pripomniti, da ima podobne pravice tudi v postopkih pred ZPIZ. V tej regresni pravdi morajo torej pravdno sodišče, tožnica in toženka omenjene izdane dokončne in pravnomočne ter izvršene upravne odločbe, ki zavezujejo delavko, tožnico in delodajalko, spoštovati.

11. Ker drugih pritožbenih trditev toženka ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijanje sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo in tudi sicer zmotna uporaba materialnega prava ni podana. Prav tako je pravilna tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o povrnitvi pravdnih stroškov.

12. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Pravdnih stroškov pravdni stranki nista priglasili, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.

1 Že na tem mestu pritožbeno sodišče pripominja, da je izvedenec v obdobju, ki je opredeljeno v izpodbijani sodbi, razloge za zavarovankino nezmožnost za delo opredelil v razmerju 50 % (poškodba pri delu) in 50 % (drugi razlogi), zato je lahko nekoliko zavajajoče pritožbeno poudarjeno izpostavljanje, da poškodba pri delu ni bila vodilni razlog. 2 Glej npr. odločbi VS RS VIII Ips 207/2008 in VIII Ips 207/2008, ki se sicer nanašata na presojo invalidnosti, vendar ZPIZ izdaja odločbe, ki so glede učinkov smiselno enake odločbam ZZZS. 3 Glej npr. odločbi VSL I Cpg 291/2019 in I Cpg 1075/2011.