Jedro

Tožnik je bil 10 dni zaporedoma odsoten z dela, o svoji odsotnosti ni obvestil delodajalca in je tudi ne opravičil, zato mu je tožena stranka utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po tretji alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje: v delu točka II, točka 3 spremeni tako, da se toženi stranki naloži, da je dolžna tožniku izplačati neto znesek 144,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 4. 2013 dalje do plačila ter na ta znesek obračunati in plačati prispevke in akontacijo dohodnine v 8 dneh pod izvršbo in spremeni izrek o stroških postopka tako, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, delno sodbo na podlagi pripoznave in sklep, s katerimi je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati bruto znesek 894,95 EUR ter ji po predhodnem odvodu predpisanega davka in prispevkov plačati pripadajoči neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2013 dalje do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe (I/A. točka). Kar je zahtevala tožeča stranka več, to je do zneska 1.015,05 EUR bruto ter plačilo nadomestila plač od 23. 3. 2013 do dne izdaje sodbe, je zavrnilo (I/B. točka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 4. 2013 razveljavi (II/1. točka), da se ugotovi, da tožeči stranki dne 9. 4. 2013 ni prenehalo delovno razmerje, temveč mu delovno razmerje preneha na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje, zato je tožena stranka dolžna tožečo stranko za to obdobje prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ (II/2. točka) ter da je tožena stranka dolžna tožeči stranki preostanek mesečne plače za čas od 1. 2. 2013 do 28. 2. 2013 144,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 4. 2013 do plačila ter obračunati in plačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine od te plače od bruto zneska v višini 1.015,05 EUR (II/3. točka) in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini 6.120,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila (II/4. točka) in da je tožena stranka dolžna obračunati tožeči stranki sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2013 v višini 587,79 EUR bruto, od tega zneska odvesti predpisan davek, tožeči stranki pa izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2013 do plačila ter tožeči stranki plačati regres za letni dopust za leto 2014 v višini 227,02 EUR in plačati akontacijo dohodnine od bruto zneska 270,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe prvostopnega sodišča dalje do plačila (II/5. točka). Sodišče je z delno sodbo na podlagi pripoznave toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati sorazmerni del regresa za leto 2013 v višini 195,93 EUR, od tega zneska odvesti predpisan davek, tožeči stranki pa izplačati pripadajoči neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2013 dalje do plačila, vse v 8 dneh, pod izvršbo. S sklepom je sodišče prve stopnje razsodilo, da tožeča stranka krije svoje stroške sodnega postopka in je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 692,35 EUR v roku za prostovoljno izpolnitev brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Zoper zgoraj navedeno sodbo v točki I/B in točki II ter zoper stroškovni sklep se pritožuje tožeča stranka in predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, pri čemer naj pridrži tudi odločanje o pritožbenih stroških, ki jih priglaša oziroma te stroške naloži v plačilo toženi stranki. Sodišču prve stopnje očita napačno uporabo materialnega prava, zmotno ugotovitev dejanskega stanja in več bistvenih kršitev določb postopka iz 8., 14., 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in prvega odstavka tega člena. Glede plače za mesec februar trdi, da mu je bila izplačana v prenizkem znesku in z zamudo. Ob nespornem dejstvu, da mu je bila ta plača izplačana komaj 17. 4. 2013 in ne najkasneje 18. 3. 2013 je sodišče tožnikove izkazane trditve o zamudi preslišalo, s tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi s toženčevim zatrjevanjem, da je imel podlago za znižanje tožnikove februarske plače je tožnik izrecno izpostavil, da bi določilo tretjega odstavka 11. člena obravnavane pogodbe o zaposlitvi ne bilo nično, bi bilo potrebno zaradi grozeče izgube zaradi nedoseganja planiranih poslovnih rezultatov znižati izhodiščne plače vsem delavcem toženca. Sodišče se o tem tožnikovem argumentu ni izjasnilo, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ne drži trditev prvostopnega sodišča, da naj bi zakonita zastopnica tožene stranke izpovedala, da je bil zaradi tožnikovega izostanka z dela z dne 27. in 28. 2. 2013 tako moten delovni proces, da bi tožencu grozila izguba. Napačen je tudi prvostopni zaključek, da je toženec plačal prispevke od tožnikove februarske plače in akontacijo dohodnine. Iz konto kartice tožnika, na katero se sklicuje pritožbeno sodišče, to ne izhaja. Iz plačilne liste za mesec februar izhaja le, da so bili tožniku prispevki in akontacija dohodnine obračunani, ne pa tudi izplačani. V bančni izpisek, na katerega se sklicuje sodišče, le v to ne bi smelo vpogledati, saj je bil predložen prepozno. Zaključek prvostopnega sodišča pa je napačen tudi, če je smelo vpogledati v ta izpisek. Tožnik je toženca glede prispevkov in akontacije dohodnine, kar je bilo plačano dne 18. 4. 2014 izrecno pozival, naj razgradi posamezne zneske, pa tega ni storil. Očitno je, da je toženec plačal prispevke in akontacije dohodnine za več svojih delavcev, da je to storil tudi za tožnika, pa iz te listine ne izhaja. Če je prvostopno sodišče štelo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, ni jasno, zakaj tožniku ne bi pripadala plača oziroma njeno nadomestilo za čas od 23. do 25. 3. 2013. Glede tožnikove pripadajoče plače in toženčeve obveznosti plačila prispevkov in akontacije dohodnine za obdobje od 23. 3. do 9. 4. 2013 je napačno prvostopno sklicevanje na določilo 42. člena ZDR. Če bi bila izredna odpoved zakonita, potem preneha na dan vročitve te odpovedi. Po drugem odstavku 83. člena ZDR je dolžan delodajalec pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku. Da toženec tožnika neposredno po 22. 3. 2013 ni pozival na delo je bilo v postopku nesporno, kar je potrdila tudi zaslišana zakonita zastopnica. Da toženec tožnika neposredno ni obvestil o njegovem stališču, da mu bo odpovedal pogodbo o zaposlitvi je bilo prav tako nesporno ugotovljeno. Prav tako je tožnik v dopisih tožencu pojasnil razloge za odsotnost dela po 25. 3. 2013. Za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, za kakršno se je odločil toženec, tako ni bilo pogojev že po določbi drugega odstavka 83. člena ZDR. Glede na izpovedbo toženčeve zakonite zastopnice, da je tožnika čakala 9 dni in je 10. dne pogodbo odpovedala v upanju, da se bo tožnik zresnil izhaja, da ni mogoče govoriti o okoliščinah, ki bi omogočale nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Iz navedenega je izpodbijani del prvostopne odločitve v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi nepravilen in nezakonit. Sodišče je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje. Če se tožniku ne bi postavljali novi pogoji za delo po 26. 2. 2013 ni mogoče razumeti smisla sestankov 28. 2. in 27. 3. 2013. Da je toženca na teh sestankih veljavno zastopal A.A. izhaja iz izpovedi zakonite zastopnice tožene stranke kot tudi iz izpovedi njene nečakinje B.B.. Glede pisne izjave A.A., na katero je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev je tožnik poudaril, da gre za skeniran podpis. Sodišče strankama na obravnavi ni predočilo, da ne gre za skeniran podpis, temveč za lastnoročen podpis s čemer je prikrajšalo tožnika do pravice do izjave. Napačen je tudi zaključek prvostopnega sodišča, da toženec tožniku ni preprečeval dela. Če temu ne bi bilo tako, tožnik 26. 2. 2013 ne bi tožencu poslal elektronskega sporočila, ki ga je predložil v postopku. Da je toženec tožnika ponovno pozval, naj se zglasi v službi 28. 2. 2013 izhaja tudi iz listine, ki jo sodišče šteje kot izjavo priče A.A.. Tožnika dela od 25. 3. 2013 ni opravljal zaradi razlogov, ki bili na njegovi strani, temveč zaradi razlogov, ki so bili na strani toženca. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka tudi pri stroškovni odločitvi. Tožbeni zahtevek temelji na dveh različnih podlagah, v enem gre za iskanje plačil, ki mu pripadajo po pogodbi o zaposlitvi do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, po drugem pa za napad na nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi in iskanje odprave prikrajšanj iz tega naslova na vseh ravneh. Vtoževane denarne terjatve, vezane na nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi so bistven sestavni del spora o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja in se za ta del zahtevka uporablja določilo 41. a člena ZDSS-1, drugače pa je glede vtoževanih terjatev za čas do 9. 4. 2013. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev ter priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje (kamor sodi tudi izrek o stroških glede na določbo 166. člena ZPP) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Zatrjevana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj je ta kršitev podana le v primeru, če ima sodba take pomanjkljivosti zaradi katerih se je ne more preizkusiti, zlasti če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu takih pomanjkljivosti nima. Tudi bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj je ta kršitev podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov, izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Pritožbeno zatrjevanje, da naj bi obstajalo nasprotje je neutemeljeno, saj ga pritožbeno sodišče ni ugotovilo, te pritožbene navedbe pa so le pritožbene navedbe v zvezi s, po stališču tožeče stranke, nepravilno dokazno oceno, kar pa ne predstavlja bistvene kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot se zmotno zavzema pritožba.

Zmotno je pritožbeno zavzemanje, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je taka kršitev podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Take kršitve pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje namreč ne pomeni navedene kršitve pravil postopka.

Po določbi 2. člena ZPP v pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov, kar velja tudi za postopek v delovnih sporih glede na določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednje), zato so neutemeljene in protispisne pritožbene navedbe v zvezi z odločitvijo zakonitih zamudnih obresti za plačo za mesec februar 2013. Tožnik je namreč vtoževal tek zakonskih zamudnih obresti od 18. 4. 2013. Utemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na znižanje plače za navedeni mesec, ker je sodišče v tem delu napačno uporabilo določbe 11. člena pogodbe o zaposlitvi med strankama, iz katerega izhaja, da je izhodiščno plačo možno znižati do 20 % le v primeru, če bi družba zaradi nedoseganja planiranih poslovnih rezultatov lahko prišla v izgubo. Pravilno opozarja pritožba, da tožena stranka ni izkazala, da bi v mesecu februarju 2013 prišla v izgubo, prav tako pa tudi ne, da bi še komu drugemu znižala plačo za 20 %. Nedoseganje planiniranih poslovnih rezultatov in izgubo se dokazuje s poslovnimi listinami, česar tožena stranka ni storila. Sodišče je tožbenemu zahtevku ugodilo na podlagi navedb tožene stranke in izpovedi zakonite zastopnice tožene stranke, ki je izpovedala, da naj bi prišlo do motenj v delovnem procesu zaradi dvodnevne odsotnosti tožnika. Navedeni razlog pa ne predstavlja razloga za znižanje plače, določen v 11. členu pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek tožnika za plačilo polne plače za mesec februar 2013 zavrnilo. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku izplačati razliko za mesec februar 2013, skupaj z obračunom in odvodom davkov in prispevkov.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika, da je sodišče napačno razsodilo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo davkov in prispevkov od izplačane plače za mesec februar 2013. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je tožena stranka dokazala, da je odvedla akontacijo dohodnine in prispevke za socialno varnost za tožnika za mesec februar 2013. S takim dokaznim zaključkom se strinja tudi pritožbeno sodišče. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi bila tožena stranka prekludirana s predložitvijo navedenih dokazov. Tožena stranka je namreč pravočasno predložila plačilno listo za mesec februar, iz katere je razvidno, da so plačani tudi davki in prispevki, kasnejša predložitev dodatnih računovodskih dokumentov pa je bila potrebna zaradi nadaljnjega dokazovanja, pri čemer tožena stranka ni bila prekludirana. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da bi tožnik lahko predložil nasprotne dokaze, saj lahko vsak zaposleni pridobi zase podatke o plačanih davkih in prispevkih. Zmotno je pritožbeno zavzemanje tožnika, da lahko delodajalec le s predložitvijo REK 1 obrazca dokaže, da je plačal za delavca davke in prispevke. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje tožnika v delu, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo njegov tožbeni zahtevek za plačilo neto plače za čas od 23. 3. do 9. 4. 2013, ko mu je prenehalo delovno razmerje. Za navedeno obdobje je tožena stranka za tožnika plačala le prispevke, izplačala pa mu ni neto plače iz razloga, ker je bil od 25. 3. 2013 dalje neupravičeno odsoten. Zmotno je zavzemanje tožnika, da bi mu tožena stranka morala plačati nadomestilo plače za 23. in 24. 3. 2013, ko sta bila sobota in nedelja in se pri toženi stranki ne dela. Za čas dnevnega in tedenskega počitka delodajalec delavcu ni dolžan plačevati nadomestila, temveč le za čas odmora med delovnim časom (tretji odstavek 126. člena ZDR) in za čas letnega dopusta in drugih upravičenih odsotnosti, kot izhaja iz določbe 137. člena ZDR. Prav tako je zmotno stališče tožnika, da bi mu tožena stranka morala izplačati neto plačo za čas nezakonite odsotnosti z dela, to je od 25. 3. do 9. 4. 2013, ko mu je prenehalo delovno razmerje. V navedenih dneh tožnik namreč pri toženi stranki ni delal, prav tako pa ni bil odsoten iz razlogov, določenih z zakonom oziroma razlogov na strani delodajalca, kajti le v teh primerih je delavec upravičen do nadomestila plače kot določa to 137. člena ZDR. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno.

Pritožbeno sodišče je nato preizkusilo še pritožbo v delu, ki se nanaša na izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in posledične denarne zahtevke. Tožnik je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pred sodiščem prve stopnje izpodbijal iz dejanskih in neformalnih razlogov. Do pritožbe ni trdil, da bi mu bil onemogočen zagovor po drugem odstavku 83. člena ZDR. V zvezi z navedenim ni navajal ničesar. Zato je pritožbeno zatrjevanje, da mu zagovor ni bil omogočen in da niso bili podani razlogi, ki jih predpisuje zakon, da delodajalec zagovora ne omogoči, pritožbena novota. Pritožnik v pritožbi ni podal razlogov, ki jih določa prvi odstavek 337. člena ZPP, zato pritožbeno sodišče pritožbe v tej smeri ni smelo obravnavati.

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi drugega odstavka 80. člena, tretjega odstavka 81. člena, 110. člena ter tretje alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, ker najmanj 5 dni zaporedoma ni prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti in sicer ni prišel na delo od dne 25. 3. 2013 do 8. 4. 2013, kar pomeni 10 dni zaporedoma, pri čemer o razlogih za svojo odsotnost ni obvestil delodajalca. Tožena stranka je v izredni odpovedi navedla, da je zaupanje delodajalca do delavca zaradi njegovega ravnanja porušeno do te mere, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Delodajalec delavcu ne more več zaupati opravljanje delovnih nalog, ker ne ve, ali bo delavec naslednji dan sploh še prišel na delo in ob upoštevanju narave dela, delodajalec ne more dopustiti, da bi trajalo tako stanje. Sodišče je v dokaznem postopku ugotovilo, da so razlogi navedeni v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi obstajali, kar pomeni, da tožnika od 25. 3. 2013 do vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bilo na delo in da svoje odsotnosti ni opravičil. Tožnik je zatrjeval, da so bili razlogi za njegovo odsotnost na strani tožene stranke, kar pa ni uspel dokazati v postopku pred sodiščem prve stopnje. Iz izvedenega dokaznega postopka je sodišče namreč ugotovilo, da tožnika po zaključku bolniškega staleža, ki je trajal od 1. 3. do 22. 3. 2013 ni bilo več na delo in svoje odsotnosti ni opravičil. Prvi delovni dan po zaključku bolniškega staleža je bil 25. 3. 2013, tega dne je bila tožena stranka tudi seznanjena, da je tožniku bil zaključen bolniški stalež 22. 3. 2013. Do nesporazuma med tožečo in toženo stranko je prišlo pred nastopom bolniškega staleža, ko je A.A., kot pooblaščenec zakonite zastopnice tožene stranke tožniku povedal, da bo delovni proces tekel normalno naprej, da pa mora biti tožnik pozoren na odmore za cigarete in odhode na kavo. Sodišče je sprejelo pisno izjavo A.A. (priloga B9), ker priča ni bila sposobna za prihod na sodišče in je kasneje tudi umrla. Stališče tožnika, da sodišče pisne izjave ne bi smelo sprejeti, ker naj bi bil podpis na izjavi skeniran, je protispisno. Pritožbeno sodišče je vpogledalo v prilogo B7 in se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da gre za izjavo, ki jo je podal podpisani A.A.. Tožnik ne v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbenem postopku ne pojasnjuje, zakaj naj izjava A.A. ne bi bila verodostojna. Iz izvedenega dokaznega postopka tako ne izhaja, da bi tožena stranka tožniku onemogočala nadaljnje delo pri toženi stranki, temveč le, da je zahtevala, da omeji izhode zaradi kajenja cigaret in pitja kave. Zahteva po delovni disciplini pa ne predstavlja oviranja dela delavca pri delodajalcu, zato je zmotno stališče tožnika, da mu je tožena stranka preprečevala delo. Po določbi prvega odstavka 154. člena ZDR ima delavec med delovnim časom pravico do odmora, ki traja 30 minut. Tožnik ni nikoli trdil, da mu tožena stranka odmora ne bi omogočila. Delavec pa je dolžan opravljati delo po pogodbi o zaposlitvi, kar pomeni po navodilih delodajalca. Tako je pravno zmotno stališče tožnika, da je zahteva delodajalca, da ne odhaja iz delovnih prostorov zaradi kajenja in pitja kave onemogočanje dela. Iz izvedenega dokaznega postopka tudi izhaja, da je bil tožnik od 25. 3. 2013 do vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi 9. 4. 2013 odsoten z dela, svoje odsotnosti ni sporočil in tudi ne opravičil, zaradi česar mu je tožena stranka utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, skladno z določbo tretje alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Zmotno je stališče tožnika, da niso bili izpolnjeni pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga, ker je tožena stranka izpovedala, da je tožnika čakala, da se bo spametoval. Na podlagi navedene izpovedi ni mogoče zaključiti, da ne bi bili podani razlogi iz prvega odstavka 110. člena ZDR, to je, da upoštevanje vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ne izkazuje, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Trud delodajalca, da bi delavec upošteval pogoje dela in izpolnjeval delovne obveznosti namreč ni mogoče šteti, da je nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka mogoče. Tožnik namreč kljub pozivom tožene stranke po zaključku bolniškega staleža ni prišel na delo. Glede na navedeno, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede na zavrnitev zahtevka za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tudi utemeljeno zavrnjen zahtevek tožnika za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi z dnem sodbe sodišča prve stopnje in vzpostavitvijo delovnega razmerja od izredne odpovedi dalje do sodne razveze. Prav tako ni podlage za tožbeni zahtevek za odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče tudi v tem delu pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno.

Utemeljeno pa se tožnik pritožuje glede odločitve o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je namreč v tem individualnem delovnem sporu odločalo o dveh sklopih tožbenih zahtevkov. Prvi sklop se nanaša na plačilo plače in nadomestila plače ter davkov in prispevkov za čas trajanja delovnega razmerja in drugi del na zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in posledične denarne zahtevke. Po določbi petega odstavka 41. člena ZDSS-1 delodajalec vedno krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja. Na podlagi navedene zakonske določbe je torej za tisti del spora, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in posledično denarnih zahtevkov, uporabiti navedeno zakonsko določbo in bi sodišče prve stopnje moralo odločiti, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Za prvi del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo plače, nadomestila plače in regresa za letni dopust v zvezi z delom, katerega je bila izdana tudi delna sodba na podlagi pripoznave, delno je bilo zahtevku ugodeno, delno pa je bil zavrnjen, pa je potrebno uporabiti določbe ZPP o odmeri stroškov postopka. Glede na uspeh v postopku, ki se je na pritožbeni stopnji delno spremenil, je tako za ta del stroškov pritožbeno sodišče ugotovilo, da sta stranki vsaka le delno uspeli, zaradi česar je potrebno uporabiti določbe drugega odstavka 154. člena ZPP. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče izrek o stroških postopka spremenilo tako, da je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je moralo odločati še o stroških pritožbenega postopka, katere sta priglasili obe stranki. Tožnik je s pritožbo uspel le v majhnem delu glede razlike v plači za mesec februar 2013 in glede odločitve o stroških postopka, v pretežnem delu pa je bil s pritožbo neuspešen. Tožena stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo, pri čemer za del, ki se nanaša na odločitev o prenehanju delovnega razmerja, ni upravičena do povrnitve stroškov postopka. Glede na uspeh s pritožbo, je tako pritožbeno sodišče sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka, za kar je imelo podlago v drugem odstavku 154. člena ZPP in 165. členu ZPP.