Jedro

Zgolj pobiranje stanarine še ne more pomeniti priznavanja statusa imetnika stanovanjske pravice. Uvrstitev po Pravilniku o dodeljevanju stanovanj iz vojaškega stanovanjskega fonda ni podlaga za zahtevek za izročitev stanovanja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo izpraznitev stanovanja. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava tožena stranka. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi tako da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji vztraja pri stališču, da ne zaseda spornega stanovanja nezakonito v smislu SZ, ker je ta zakon začel veljati po dodelitvi stanovanja. Tožencev tudi ne zadene krivda za dogajanja v zgodovinsko in pravno izjemni situaciji, v kateri se sama država ni takoj znašla. Ministrstvo za obrambo je namreč začelo pošiljati imetnikom stanovanjske pravice jeseni odločbe o najemnini in najemnino tudi pobiralo. Če je RS prevzela od prejšnje države pravice, bi morala prevzeti tudi obveznosti do vseh tistih, ki so imeli dotlej pravico do zadovoljevanja svojih stanovanjskih potreb iz vojaškega stanovanjskega fonda. Sodišča bi morala ugotavljati, ali je v konkretnem primeru prišlo do zlorabe. Sicer pa bi morala presojati upravičenost dodelitve glede na stanovanjske okoliščine. Predpis, ki je podlaga za ugoditev izpraznitvenim zahtevkom, je sicer legalen, ni pa legitimen, če se na njegovi podlagi mečejo iz stanovanj slovenski državljani, ki izpoljnjujejo pogoje za pridobitev stanovanja. Navaja še, da od VS RS pričakuje, da bo prekinilo s dosedanjo (šablonsko) sodno prakso ter doseže, da se bodo začele upoštevati okoliščine, v katerih so bili zakoni sprejeti in njihove posledice, ki jih njihova formalno pravna uporaba prinaša v slovenske družine.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je toženi stranki poveljstvo garnizije Ajdovščina dodelilo sporno stanovanje 14.8.1991. To pa je, kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, edino pravno odločilno.

Revizijsko sodišče se namreč pridružuje stališčem sodišč prve in druge stopnje, ki se nanašajo na razlago osamosvojitvenih aktov Republike Slovenije in njihovih pravnih posledic v zvezi s pravicami na premoženju, s katerim so upravljali zvezni organi, poveljstva, enote in zavodi JLA na ozemlju Republike Slovenije. Na drugačno presojo ne more vplivati izjemnost situacije, do katere je prišlo z osamosvojitvijo Republike Slovenije. Sodišča sodijo po ustavi in zakonih.

Ker po uveljavitvi Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS poveljstvo garnizije, ki je dotlej upravljalo z vojaškim stanovanjskim fondom, ni bilo več upravičeno izdajati odločb, s katerimi je razpolagalo z vojaškimi stanovanji, kot sta to že pravilno razložili sodišči prve in druge stopnje, sporni sklep z dne 14.8.1991 ni pravni naslov za pridobitev stanovanjske pravice. Tako je potrebno šteti, da tožena stranka ni pridobila stanovanjske pravice in zaseda zato sporno stanovanje nezakonito (50. čl. ZSR, ki ga je v konkretnem primeru potrebno uporabiti na podlagi 2. odst. 159. čl. SZ).

Na tako razložen pojem nezakonite vselitve ne more vplivati odgovor na vprašanje, ali se je tožena stranka v sporno stanovanje vselila v dobri veri, ali ne. Nezakonitosti vselitve tudi ne morejo sanirati trditve o tem, da naj bi tožeča stranka s svojimi konkludentnimi ravnanji, t.j. pobiranjem stanarine, toženi stranki priznavala status imetnika stanovanjske pravice. Tudi tisti, ki stanovanje uporablja brez pravnega naslova, mora plačati odmeno za njegovo uporabo. Zato zgolj pobiranje stanarine še ne more pomeniti priznavanja statusa imetnika stanovanjske pravice. Prav tako tožeči stranki ni moč naložiti, da bi prevzela obveznosti bivše SFRJ do oseb, ki so imeli pravico do pridobitve stanovanja iz vojaškega stanovanjskega fonda. Pravice do razširitve stanovanja po Pravilniku o dodeljevanju stanovanj iz vojaškega stanovanjskega fonda bivšega Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo, na katero se tožena stranka sklicuje, namreč ni moč enačiti s pridobljeno stanovanjsko pravico, za pridobitev katere je morala obstajati pravnomočna odločba o dodelitvi stanovanjske pravice (prim. 10. čl. ZSR). Republiki Sloveniji že zato v okviru razglašenega prevzema dolžnosti, ki so bile z ustavo Republike Slovenije in ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ (3. odst. I. tč. Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS) ni moč naložiti, da bi spoštovala tudi morebitne uvrstitve upravičencev po omenjenem Pravilniku pred osamosvojitvijo RS, ker ti s samo uvrstitvijo še niso pridobili stanovanjske pravice in s tem veljavnega pravnega naslova za izročitev stanovanja. Odločitvi sodišč sta tedaj tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilni (50. čl. ZSR v zvezi z 2. odst. 159. SZ). Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (393. čl. ZPP).