Jedro

Če bi bil odmor zaradi prihoda potnika prekinjen, bi ga tožnik lahko koristil kasneje ali pa v več delih, saj intenzivnost prehajanja meje ni bila takšna, da odmora ne bi mogel koristiti. Tega mu ni preprečevala niti naloga opazovanja okolice niti obhodi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa toženke z dne 12. 9. 2019 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 20. 11. 2019 ter plačila nadomestila za neizkoriščen odmor v skupni višini 1.137,54 EUR (v določenih zneskih od decembra 2014 do decembra 2018) z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter povrnitev stroškov predpravdnega postopka v višini 186,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožniku je naložilo povrnitev stroškov toženke v znesku 970,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Tožnik se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper navedeno sodbo. Uveljavlja bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 6. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni navedel, da je na mejnem prehodu A. čakal več kot pol ure na vozilo, kot nepravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Podana je tudi kršitev iz 8. točke citirane določbe, ker ni preverljiva obrazložitev, da je glede naključno izbranih mesecev sodišče ugotovilo, da je na vseh mejnih prehodih šlo za manjše število prehodov na izmeno. Zaradi nepravilne dokazne ocene je kršen 8. člen ZPP. Navaja, da mora delavec imeti zagotovljen odmor, ki se glede na Direktivo 2003/88/ES (v nadaljevanju: Direktiva) in Razlagalno sporočilo o Direktivi 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa z dne 24. 5. 2017 (v nadaljevanju: Razlagalno sporočilo) enači s počitkom in ne z delovnim časom. Iz stališč Sodišča EU (v nadaljevanju: SEU) in Razlagalnega sporočila izhaja, da sta to pojma prava skupnosti, ki ju je v vseh članicah potrebno tolmačiti glede na objektivne značilnosti, ob upoštevanju sistema in namena Direktive, da se zagotovi njena enotna uporaba. Odstopanja od ureditve počitka in delovnega časa niso dopustna, oba pojma pa se med seboj izključujeta. Čeprav se odmor po ZDR-1 všteva v delovni čas in je plačan, delodajalec ne more delavcu narekovati drugačnega načina koriščenja odmora, ki delavcu omogoča regeneracijo. Stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 54/2021, da pojem počitka ni povsem enak pojmu odmora, je v nasprotju z določbami in namenom Direktive ter stališči SEU. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je moral med opravljanjem kontrole prometa v vmesnem času opazovati in varovati mejni prehod z okolico, zaradi česar ni mogel prenehati z delom. Onemogočeno mu je bilo koriščenje odmora na podlagi nalog iz 2. člena Zakona o nadzoru državne meje in 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije, ki zahtevata nenehno nadzorovanje celotnega območja mejnega prehoda in takojšnje reagiranje zaradi zavarovanja življenja in zdravja ljudi in preprečevanje ilegalnih prehodov na območju mejnega prehoda. Koriščenje odmora mu ni bilo omogočeno na način, da bi bilo izpolnjeno njegovo bistvo. Ves čas je moral biti v položaju stalne pozornosti. Intenzivnost mejnih prehodov je bila tolikšna, da je bil nepretrgoma obremenjen z izvajanjem mejne kontrole; izpostavlja zlasti mejni prehod A. Odmora ni mogel koristiti skladno z njegovim namenom, ne da bi dobil zamenjavo za ta čas, kar potrjuje dopis z dne 9. 6. 2010. Napačno je sodišče ugotovilo, da iz njegovih trditev ne izhaja, katere dneve in na katerih prehodih je delal ter kdaj naj bi bili na mejnem prehodu A. trije zaposleni in kdaj manj. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Ta je podana, če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona oprlo odločbo na nedovoljena razpolaganja strank, vendar okoliščin o tem pritožba sploh ne konkretizira. Podana ni niti bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke citirane določbe ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik na mejnem prehodu A. čakal na vozilo več kot pol ure, čeprav tega ni povedal. Tožnik je na vprašanje pooblaščenke toženke v zvezi s frekvenco prehodov v nočni izmeni na navedenem mejnem prehodu potrdil, da se zgodi, da čaka na vozilo tudi pol ure (prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 19. 11. 2021, str. 5), kar potrjuje pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o možnosti koriščenja odmora.

6. Tožnik neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi nepreverljivosti prvostopenjske obrazložitve, da je glede naključno izbranih nekaj mesecev vsakega koledarskega leta sodišče ugotovilo, da je na vseh mejnih prehodih šlo za manjše število prehodov na izmeno policista. Pritožbeno sodišče se strinja, da iz tega zaključka ni mogoče razbrati, katere mesece je sodišče prve stopnje preverilo in kaj konkretno je za njih ugotovilo. Kljub temu očitana bistvena kršitev ni podana, saj izpostavljeni del obrazložitve ne predstavlja odločilnega razloga (tudi sodišče prve stopnje je ta del obrazložitve opredelilo le kot dodaten argument). Dokazno oceno o manjšem številu prehodov je namreč oprlo že na konkretno ugotovljena dejstva v izpodbijani sodbi, ki jih je ugotovilo iz izpovedi prič in evidenc.

7. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnika o bistveni kršitvi 8. člena ZPP v zvezi z zagotovitvijo pravice do odmora. Dokazna ocena ustreza zahtevam iz tega člena in ni pomanjkljiva. Iz argumentacije sodišča prve stopnje je razvidno, kateri dokazi so bili podlaga ugotovljenim dejstvom. Okoliščina, da sodišče na podlagi izvedenih dokazov ni prišlo do enakih zaključkov kot tožnik, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno in skrbno.

8. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tožbenim zahtevkom, ki se nanaša na neizkoriščeni odmor v času od decembra 2014 do vključno decembra 2018 na Postaji mejne policije B., kjer je tožnik opravljal dela in naloge mejne kontrole, med drugim na mejnih prehodih C., D., E., A. in F., pravilno izhajalo iz določb 154. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) in 18. člena Kolektivne pogodbe za policiste (Ur. l. RS, št. 41/2012 in nasl.), ki urejata pravico do odmora. Pravilno je presodilo, da je bila narava in intenzivnost tožnikovega dela (mejne kontrole in ostale tožnikove naloge, ki jih je izvajal v delovnem času) ter frekvenca delovne obremenitve oziroma prehodov meje takšna, da je omogočala koriščenje odmora med delovnim časom.

9. Nestrinjanje pritožbe z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da iz tožnikovih trditev niti ne izhaja, katere dneve in na katerih prehodih je delal, ni relevantno. Ključni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka je namreč ta, da je sodišče na podlagi vsebinske presoje pravice do odmora med delovnim časom zaključilo, da ta tožniku ni bila kršena, ne pa ta, da ni moglo ugotoviti, kdaj in na katerem mejnem prehodu je delal. 10. Pritožba neutemeljeno izpostavlja razloge Vrhovnega sodišča RS iz sklepa VIII Ips 54/2021. Vrhovno sodišče RS v citirani zadevi odmora ni umestilo v "vmesno kategorijo" med počitkom in delovnim časom. Poudarilo je, da ima odmor naravo počitka, vendar se od njega v nekaterih vidikih tudi razlikuje (npr. v trajanju, možnosti zagotovitve več krajših odmorov, plačilu). V sklepu VIII DoR 74/2022 je dodatno pojasnilo, da navedbe o umeščenosti odmora (počitek ali delovni čas) zgrešijo bistvo zadeve, ki je v vprašanju, ali delovni proces (narava in intenzivnost dela) omogoča realizacijo pravice do odmora. Zato tožniku tudi nista bili kršeni pravici do sodnega varstva (23. člen Ustave RS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nasl.) in do poštenega sojenja (6. člen EKČP), kot to zmotno očita pritožba.

11. Zadevi Sodišča EU C-107/2019 in C-344/19, na kateri se sklicuje tožnik v pritožbi, za konkretni spor nista uporabljivi; v prvi navedeni zadevi je šlo za vprašanje, ali je odmor delovni čas, če mora biti delavec v dveh minutah pripravljen na intervencijo, v drugi navedeni zadevi pa za vprašanje, ali pripravljenost za delo oziroma razpoložljivost za delo šteje v delovni čas. Narava dela tožnika je bila po ugotovitvah sodišča prve stopnje bistveno drugačna in mu po pravilni presoji ni preprečevala koriščenja odmora.

12. Če tožnik meni, da mu toženka dolguje nadomestilo za neizkoriščeni odmor, mora navesti dejstva, ki to potrjujejo, in v potrditev teh dejstev ponuditi ustrezne dokaze (212. člen ZPP). Tožnik je trdil, da zahteva plačilo le za čas, ko sta na mejnem prehodu A. delala dva policista, vendar ni dokazal, da zahteva plačilo prav za dneve, ko sta bila v izmeni izjemoma dva policista. Tožnik ni navedel, kdaj so delo v izmeni opravljali trije policisti, ko je za čas odmora dobil zamenjavo, in kdaj dva, ko zamenjave ni dobil. Poleg tega je sodišče prve stopnje upoštevalo njegovo izpoved, da je zamenjavo za prehod A. včasih oziroma večinoma dobil. V izpovedi ni "problematiziral" pravice do odmora na mejnem prehodu A. Sicer pa do kršitve pravice do odmora med delovnim časom ne pride že zgolj zato, ker delavec za čas koriščenja odmora nima zagotovljene zamenjave; pri presoji o dolžnosti delodajalca, da delavcu zagotovi odmor med delovnim časom, je treba upoštevati tudi naravo delovnega mesta in dela delavca, njegovo obremenjenost oziroma dinamiko dela. Zato je neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da dopis komandirja policijske postaje z dne 9. 6. 2010 o tem, da vodja izmene z organiziranjem dela v posamezni izmeni zagotavlja tudi počitek med delovnim časom, potrjuje, da bi tožnik lahko odmor koristil le, če bi mu vodja izmene zagotovil zamenjavo.

13. Po navedbah pritožbe je mejni prehod A. v eni uri povprečno prestopilo 45 nepoznanih potnikov, kar ob opravljanju mejne kontrole v trajanju nekaj sekund do nekaj minut pomeni, da koriščenje odmora ni bilo mogoče (45 x povprečno 90 sekund znaša 67,5 minut). Priča G. G. je res izpovedal, da je bilo na tem, najbolj obremenjenem mejnem prehodu povprečno okrog 45 potnikov v eni uri, vendar pritožba spregleda njegovo pojasnilo, da je ta številka veljala za vstop in izstop skupaj (oziroma da se zato razdeli). Na mejnem prehodu A. je bil en policist kontrolor na liniji za vstop in en na liniji za izstop, kar je potrdil tudi tožnik. Zato pritožbeno sodišče soglaša, da tudi ta mejni prehod ni bil tako obremenjen, da tožnik med delovnim časom ne bi mogel izkoristiti pripadajočega odmora.

14. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je bilo tožniku onemogočeno koriščenje odmora na podlagi nalog iz 2. člena Zakona o nadzoru državne meje (ZNDM-2; Ur. l. RS, št. 60/2007 in nasl.) in 4. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol; Ur. l. RS, št. 15/2013 in nasl.), ki zahtevata nenehno nadzorovanje celotnega območja mejnega prehoda in takojšnje reagiranje zaradi zavarovanja življenja in zdravja ljudi ter preprečevanje ilegalnih prehodov na območju mejnega prehoda. Dejanskih primerov, ki bi zahtevali takšno reagiranje, tožnik ni konkretiziral. Sodišče je upoštevalo tožnikove trditve in izpoved o tem, da je imel tudi naloge, ki so bile povezane z nadzorom državne meje, a je glede na preostale izvedene dokaze pravilno zaključilo, da je tudi ob tem delu imel dovolj časa za odmor (in da ga je izrabil). Ta zaključek je pravilno utemeljilo z naslednjimi dejstvi: obremenjenost s prehodi meje ni bila velika; na obravnavanih mejnih prehodih problematike izmika kontroli oziroma ilegalne migracije ni bilo; prestopi "zelene meje" so bili v pristojnosti druge policijske postaje (H.); nadzor se je opravljal le vizualno.

15. Koriščenju pravice do odmora pritožba neuspešno oporeka s sklicevanjem na položaj stalne pozornosti, tj. da si je tožnik vzel čas za malico pod pritiskom, da mora kljub temu nadzorovati prehod in v primeru prihoda potnika ali poskusa nezakonitega prehoda državne meje malico prekiniti. Konkretni poskusi nezakonitega prehoda državne meje niso bili niti zatrjevani. Upoštevajoč ugotovljeno naravo dela tožnika oziroma njegovo obremenitev z nalogami pa tudi ne more biti odločilnega pomena, da se je lahko zgodilo, da je ravno v času malice na mejni prehod prišel potnik (prim. 22. točko sklepa Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 54/2021). Glede na navedeno pritožba tudi s sklicevanjem na Razlagalno sporočilo o Direktivi 2003/88/ES neutemeljeno uveljavlja, da je bil tožnik ves čas na razpolago toženki na način, ki mu je onemogočal koriščenje odmora. Če bi bil odmor zaradi prihoda potnika prekinjen, bi ga tožnik lahko koristil kasneje ali pa v več delih, saj intenzivnost prehajanja meje ni bila takšna, da odmora ne bi mogel koristiti. Tega mu glede na že pojasnjeno ni preprečevala niti naloga opazovanja okolice niti obhodi.

16. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspel (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP).