Jedro

Sodišče obdolžencu ni kršilo pravice do obrambe, saj je sicer obrazložena dokazna predloga, ki se nanašata na pravno relevantna dejstva, utemeljeno zavrnilo, ker je sprejelo svoje zaključke na podlagi drugih dokazov, predvsem pa tudi lastne zaznave, ki predstavlja močnejši dokaz (gre za neke vrste eksperiment), predlog za izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca pa je bil zgolj zavlačevalne narave.

Izrek

Zahtevi obsojenega I.L. in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Po členu 98.a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati kot stroške, nastale pri odločanju v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, 150.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kranju je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo I.L. za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ in kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. in 3. odstavku 256. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo enotno kazen devet mesecev zapora ter preizkusno dobo tri leta, določilo pa mu je tudi dodatni pogoj, da mora v roku osemnajst mesecev po pravnomočnosti sodbe plačati oškodovancu družbi M.d.d. znesek 3.228.492,00 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 17.12.2003 pritožbo zagovornika obdolženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V plačilo je obdolžencu naložilo stroške kazenskega postopka, in sicer na 80.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Vrhovno sodišče RS je v tej zadevi že enkrat odločalo, in sicer je s sodbo, opr. št. I Ips 80/2004 z dne 2.2.2006 zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil zagovornik obsojenca, odvetnik B.H. Zoper isto pravnomočno odločbo, s katero je bil I.L. pravnomočno spoznan za krivega, sta kasneje, vendar še v roku, vložila zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenec in drug zagovornik, odvetnik A.S. Uveljavljata kršitev določb ZKP in predlagata razveljavitev izpodbijanih sodnih odločb ali pa spremembo in oprostitev obsojenca.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP meni, da zatrjevane kršitve zakona niso podane in da zahtevi za varstvo zakonitosti zato nista utemeljeni.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Kot izhaja iz obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti obsojenec očita sodišču kršitev pravice do obrambe, ker sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Tako ni angažiralo izvedenca okulista ali oftalmologa, ki bi lahko edini pojasnil, ali se je bil obsojenec v tistem času sposoben podpisati točno na črto, prav tako pa tudi ni angažiralo izvedenca za sodno medicino, ki bi lahko po oceni vseh obsojenčevih telesnih okvar podal mnenje, ali se je ta sposoben prosto gibati.

Glede navedenih očitkov je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče v sodbi I Ips 80/2004 oziroma je presodilo, da sodišče obsojencu ni kršilo pravice do obrambe. Gre sicer za obrazložena dokazna predloga, ki se nanašata na pravno relevantna dejstva (zmožnost hoje oziroma samostojnega gibanja ter orientiranja pri podpisovanju dokumentov na razdalji 50 cm), vendar pa je sodišče dokazna predloga utemeljeno zavrnilo, saj je tako glede zmožnosti obsojenčevega samostojnega gibanja in njegove zmožnosti podpisati se na ravno črto sprejelo svoje zaključke na podlagi drugih dokazov, predvsem pa tudi lastne zaznave. Sodišče je namreč za ugotovitev zmožnosti samostojnega gibanja poleg številnih prič, postavilo tudi izvedenca abdominalne stroke, katerega mnenje je strokovno in logično in ga je v celoti sprejelo. Ob tem gre za tako močan dokaz, podkrepljen tudi z izpovedbami ostalih prič, predvsem obeh zaslišanih zdravnikov, da bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov v zvezi s tem dejstvom očitno nepotrebno oziroma bi pomenilo zavlačevanje postopka (kršitev 15. člena ZKP). Jasno in razumno pa je sodišče obrazložilo tudi zakaj ni postavilo izvedenca okulista, saj je dejstvo, ali se je obdolženec sposoben podpisati na ravno črto v formularju ugotovilo z zaslišanjem neposredne priče Josipa Josipoviča - vročevalca sodnih pisem, ki je jasno povedal, da nikdar ni bilo nobenih problemov v tem smislu, da se obdolženec ne bi videl podpisati in je vročitev sam vedno opravil povsem normalno. Predvsem pa se je sodišče, kot je bilo že povedano, o tej obsojenčevi zmožnosti prepričalo samo med postopkom. Gre torej za očitno dejstvo in je postavljanje izvedenca glede okoliščine, ki je evidentna, povsem nepotrebno za nadaljnji potek kazenskega postopka, torej tudi neekonomično. Sicer pa je dejstvo, da se je sodišče samo prepričalo, da je obsojenec zmožen tovrstnega podpisovanja, močnejši dokaz (gre za neke vrste eksperiment), predlog za izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca okulista oziroma oftalmologa pa je zgolj zavlačevalne narave.

Obsojenec nadalje sodišču očita kršitev določb 8. člena ZKP ter posledično kršitev 3. točke 1. odstavka 371. člena tega zakona, ker sodišče obsojencu, glede na njegovo invalidnost in nezmožnost slediti glavni obravnavi ni dovolilo uporabe Braillove vrstice, uporabe ojačevalca ali določilo spremljevalca, da mu ta ponavlja na glas potek obravnave. Tudi ta kršitev ni podana. Obsojenec namreč izhaja iz drugačnega procesno-pravno relevantnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče (2. odstavek na strani 8 sodbe sodišča prve stopnje - obsojenec je hodil povsem samostojno, nosil je leče, celotna komunikacija s sodnico in ostalimi strankami v postopku je potekala povsem normalno). Obsojenčeve navedbe v zahtevi pa tudi ob upoštevanju podatkov v spisu (zapisniki o glavni obravnavi, obdolženčeve vloge ipd.) niso takšne narave, da bi vnesle dvom v pravilnost presoje procesno-pravno relevantnega dejstva (da je obsojenec bil zmožen biti subjekt v postopku oziroma se uspešno braniti, ter da je imel povsem enakopraven položaj z državnim tožilcem, saj se je branil tudi s pomočjo zagovornika).

Obsojenčev zagovornik sicer v zahtevi uveljavlja kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ter 2. odstavka 355. člena ZKP, vendar pa kot na to upravičeno opozarja že vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, izraža le nestrinjanje s strani sodišča ugotovljenega dejanskega stanja. Tako ne soglaša z dokazno oceno glede izpovedbe priče P.Ž., kakor tudi ne z mnenjem izvedenca grafološke stroke D.K. Sodišče je svojo presojo logično in argumentirano obrazložilo tako, da Vrhovno sodišče pri tem ne najde napak, ki bi narekovale razveljavitev. Zahteve za varstvo zakonitosti pa iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujeta vložnika v zahtevah, zahteva pa je kot je bilo povedano, deloma vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških temelji na v izreku te odločbe citiranih določil ZKP, pri čemer je sodišče pri odmeri povprečnine upoštevalo zapletenost obravnavane kazenskega zadeve, in dejstvo, da je o določenih sedaj uveljavljenih kršitvah Vrhovno sodišče že zavzelo stališče ter obsojenčeve premoženjske razmere (3. odstavek 92. člena ZKP).