Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka na podlagi navedenega naročila nima terjatve do tožeče stranke, saj je bilo naročilo dano družbi L. d.o.o. Ker se lahko pobotata lahko le vzajemni terjatvi, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da v tem primeru niso izpolnjeni pogoji za pobot (prvi odstavek 311. člena Obligacijskega zakonika). Višje sodišče pa še ugotavlja, da pritožnik ni trdil, da je podana izjema (313. OZ), ki dovoljuje pobot tudi, če ni izpolnjen pogoj vzajemnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožeči stranki naložilo: (I.) da mora toženi stranki plačati 5.997,72 EUR s pripadki, (II.) da se je dolžna v roku 15 dni izseliti iz nepremičnine - posamezni del stavbe št. 11 v stavbi ... k. o. 0000-X, ID znak 000, ID ..., na naslovu ..., in nepremičnino, prosto oseb in stvari, izročiti tožeči stranki ter (III.) toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. V pritožbi zoper sodbo je tožena stranka uveljavljala pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev ter priglasila stroške, ki jih je imela z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da v zvezi z zatrjevanim dogovorom o sklenitvi najemne pogodbe ni (v skladu z dokaznim predlogom tožene stranke) zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke A. A., pri tožeči stranki zaposlenega B. B. in tudi ne župana Občine ...

6. Višje sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje do predlaganih dokazov opredelilo, saj je v dokaznem postopku vpogledalo listinske dokaze, ki sta jih predložili pravdni stranki, preostale dokazne predloge pa je kot nepotrebne zavrnilo. Pojasnilo je, da mora biti najemna pogodba sklenjena v pisni obliki (12. člen Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih, ZPSPP), zato je dokazovanje obstoja ustnega dogovora grede sklenitve oziroma nameravane sklenitve najemne pogodbe (kot je to zatrjevala tožena stranka) ocenilo kot nepotrebno. Tožeča stranka je lokalna skupnost, ki jo zastopa župan in je le ta pooblaščen za sklepanje pogodb. Višje sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da zvedeni dokazi dajejo zadostno podlogo za odločitev v sporu in da zato izvajanje nadaljnjih dokazov ni bilo potrebno. Takšna možnost sodišča izhaja iz 213. člena ZPP, ki določa, da dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev, o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, pa odloča sodišče. 7. Iz sodnega registra izhaja, da je bila družba L. d.o.o. izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije, tožena stranka pa ni z ničemer izkazala (niti vsaj pojasnila) svojih trditev, da je pravna naslednica izbrisane družbe, s katero je imela tožeča stranke sklenjeno najemno pogodbo za sporni poslovni prostor.

8. Prav tako je, kot je poudarilo sodišče prve stopnje, iz dopisa tožeče stranke toženi stranki (Odpoved in poziv na izpraznitev poslovnih prostorov, Priloga B4) razvidno, da tožeča stranka ni imela namena skleniti najemne pogodbe s toženo stranko. Ker je ugotovilo, da tožena stranka poslovne prostore zaseda brez pravnega naslova (brez pisne najemne pogodbe), je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo zahtevku tožeče stranke na izpraznitev poslovnih prostorov.

9. Glede na navedeno so za odločitev v tej zadevi nepomembne navedbe tožene stranke, da se je tožena stranka zavezala od izbrisane družbe (katere zakoniti zastopnik je bil prav tako zakoniti zastopnik tožene stranke) prevzeti vse pravice in obveznosti.

10. Tožena stranka zahtevku iz naslova uporabnine na podlagi neupravičene obogatitve (190. člen Obligacijskega zakonika) ni nasprotovala niti po temelju niti po višini, temveč je želela to terjatev (delno) pobotati s svojo terjatvijo do tožeče stranke, ki naj bi nastala na podlagi naročilnice tožeče stranke za čiščenje rezervoarjev (Priloga B6). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka na podlagi navedenega naročila nima terjatve do tožeče stranke, saj je bilo naročilo dano družbi L. d.o.o. Ker se lahko pobotata lahko le vzajemni terjatvi, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da v tem primeru niso izpolnjeni pogoji za pobot (prvi odstavek 311. člena Obligacijskega zakonika). Višje sodišče pa še ugotavlja, da pritožnik ni trdil, da je podana izjema (313. OZ), ki dovoljuje pobot tudi, če ni izpolnjen pogoj vzajemnosti.

11. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Glede na navedeno zaključuje, da uveljavljani pritožbeni razlogi tožene stranke niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožeča stranka je priglasila stroške odgovora na tožbo. Ker pa njenih stroškov glede na vsebino odgovora ni mogoče šteti za stroške, potrebne za pravdo (prvi odst. 165. člena ZPP v zvezi s prvim odst. 155. člena ZPP), jih bo morala nositi sama.