Jedro

V tej zvezi sodišče druge stopnje potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da toženec v obdobju od 20. 7. 2017, ko je bil seznanjen s terjatvijo tožnice na podlagi pravnomočne delne zamudne sodbe Okrožnega sodišča na Ptuju I Pg 5/2017 z dne 25. 5. 2017, do 15. 11. 2017, ko je bila družba A. d.o.o. izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije (2. točka prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP), namenoma oziroma z hudo malomarnostjo ravnal v nasprotju s 34. členom ZFPPIPP ter ni pravočasno opravil dejanj iz 38. člena ZFPPIPP. Sodna praksa je namreč zavzela enotno stališče, da je huda malomarnost podana takrat, ko je iz okoliščin primera mogoče sklepati, da bi toženec na dolžno ravnanje moral sklepati že z nižjo stopnjo skrbnosti, ne torej strokovnjaka ampak povprečnega človeka, ki bi mu bil zaupan nadzor nad takšnim gospodarskim subjektom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v točkah I in III izreka potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžna v 15 dneh tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) plačati 363.555,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 8. 2018 do prenehanja obveznosti (točka I izreka), v presežku, to je za zakonske zamudne obresti od zneska 377.024,74 EUR od 1. 1. 2005 do plačila ter za zakonske zamudne obresti od zneska 6.530,92 EUR od 16. 6. 2017 do plačila, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka) in odločilo, da mora toženec tožnici povrniti njene stroške postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom (točka III izreka).

2. Zoper točki I in III izreka citirane sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje toženec, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter smiselno predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za tožnico.

Bistvo pritožbene graje je, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog toženca z zaslišanjem priče C. C., ki je bila sicer vabljena na narok za glavno obravnavo z dne 10. 11. 2020, vendar je svoj izostanek pravočasno opravičila in sodišču prve stopnje posredovala pisno izjavo priče, ki jo je v skladu z 236.a členom ZPP treba šteti kot izjavo priče o dejstvih, o katerih bi lahko izpovedala na naroku. V nadaljevanju pritožba izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je odškodninska odgovornost toženca podana tako na podlagi določil o spregledu pravne osebnosti (8. člen Zakona o gospodarskih družbah - v nadaljevanju ZGD-1), kakor tudi na podlagi določil o odškodninski odgovornosti organov vodenja (263. člen ZGD-1) in določil o odškodninski odgovornosti poslovodstva (42. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - v nadaljevanju ZFPPIPP). V tej zvezi pritožba dodaja, da je bilo o tožbenem zahtevku na podlagi 8. člena ZGD-1 že pravnomočno odločeno s sklepom sodišča druge stopnje I Cp 632/2021 z dne 21. 9. 2021, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega dostavka 339. člena ZPP. Ne glede na navedeno pa pritožba še navaja, da družba A. d.o.o. že od leta 2010 dalje ni poslovala in od leta 2012 dalje ni imela odprtega transakcijskega računa, zato toženec kot direktor družbe ni imel nobenega razloga, da bi dne 19. 9. 2016 vrnjeno aro v višini 214.797,29 EUR pustil v sferi družbi. Posledično so bila ta sredstva nakazana na fiduciarni račun pooblaščenca imenovane družbe odvetnika A. A., ki je po nalogu vsakokratnega imetnika sredstev vršil odrejena nakazila. Družba A. d.o.o. je namreč ta sredstva zaradi insolventnosti preusmerila v družbo B. d.o.o. in je v ta namen z njo sklenila posojilno pogodbo z dne 23. 9. 2016, pri čemer so vsa sredstva ostala na fiduciarnem računu odvetnika, z njimi pa je razpolagala navedena družba, in sicer tudi po tem, ko je bila družbi A. d.o.o. vročena dela zamudna sodba Okrožnega sodišča na Ptuju I Pg 5/2017 z dne 25. 5. 2017. Obveznost toženca, da sredstva vrnjene are preusmeri nazaj v družbo A. d.o.o. je tako nastala šele z vročitvijo navedene delne zamudne sodbe dne 20. 7. 2017, saj je slednji šele tedaj izvedel za tožničino terjatev. Vendar toženec tudi s tovrstnim ravnanjem ne bi vplival na obstoječo insolventnosti družbe A. d.o.o., saj sredstva vrnjene are niso zadoščala za celotno poplačilo tožničine terjatve, zato ni podana vzročna zveza med neizpolnitvijo predmetne obveznosti in dejanskim stanom spregleda pravne osebnosti po 8. členu ZGD-1. V tej zvezi pritožba izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bila kreditna pogodba med družbo A. d.o.o. in B. B. z dne 2. 3. 2004 sklenjena zgolj za potrebe predmetnega pravdnega postopka in opozarja na listinski dokaz z dne 31. 12. 2014 (priloga spisa B30), ki je bil sestavljen skoraj 4 leta pred uvedbo tega postopka in ki dokazuje, da sporno posojilo ni bilo fiktivno, kot to zmotno zaključuje sodišče prve stopnje. Pritožba izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bil del sredstev vrnjene are v višini 90.000,00 EUR nakazan tožencu in poudarja, da je ta znesek dejansko predstavljal plačilo po dogovoru o plačilu terjatve z dne 5. 12. 2017, ki sta ga sklenila (novi) upnik A. A. in dolžnik B. d.o.o. V nadaljevanju pritožba izpodbija še zaključek sodišča prve stopnje, da je odškodninska odgovornost toženca podana tudi na podlagi 263. člena ZGD-1 in poudarja, da sodišče prve stopnje pri presoji ni upoštevalo v sodni praksi izoblikovanega pravila podjetniške presoje, v skladu s katerim vsaka podjetniška odločitev, ki se kasneje izkaže za škodljivo, ne more pomeniti ravnanja v nasprotju z zahtevanim standardom skrbnosti. Sklenitev posojilne pogodbe z dne 23. 9. 2016 je bila namreč sprejeta v dobri veri, saj družba A. d.o.o. tedaj ni imela znanih upnikov, toženec kot poslovodja pa tudi ni mogel pričakovati, da bo 10 mesecev po sklenitvi posojilne pogodbe prišlo do spremenjenih okoliščin. Sodišče prve stopnje bi tako tudi v primeru toženčeve odškodninske odgovornosti po 263. členu ZGD-1 moralo slednjo omejiti na znesek vrnjene are, zmanjšan za razpolaganja v času od sklenitve sporne posojilne pogodbe z dne 23. 9. 2016 do dne 20. 7. 2017, k je bila tožencu s fikcijo vročitve naposled vročena delna zamudna sodba Okrožnega sodišča na Ptuju I Pg 5/2017 z dne 25. 5. 2017. Glede odškodninske odgovornosti toženca na podlagi 42. člena ZFPPIPP pritožba navaja, da odločitev sodišča prve stopnje po temelju že pravnomočna, izpodbija pa zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana omejitev odškodninske odgovornosti toženca po prvem odstavku 44. člena ZFPPIPP. V tej zvezi pritožba navaja, da je insolventnost družbe A. d.o.o. trajala že vsaj od leta 2010 dalje, ko je družba prenehala s poslovanjem in je zato leta 2012 tudi zaprla transakcijski račun. Toženec se je tako na dan vračila are zavedal insolventnosti družbe, pisnega poročila o ukrepih finančnega prestrukturiranja iz 35. člena ZFPPIPP pa ni pripravil zato, ker je šlo za majhno družbo, ki ni imela nadzornega sveta, torej organa, kateremu bi tovrstno poročilo bilo namenjeno. Je pa toženec kot poslovodja družbe sam ugotovil, da kratkoročne in dolgoročne sposobnosti družbe ne bo mogoče izvesti z nobenim ukrepom finančnega prestrukturiranja. V tej zvezi pritožba še navaja, da so se vzroki insolventnost družbe A. d.o.o. spremenili šele z izdajo sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru I 1377/2017 z dne 26. 9. 2017, saj družba v 60 dneh od pravnomočnosti navedenega sklepa ni bila sposobna poravnati obveznosti, ki izhajajo iz sklepa o izvršbi, zato bi moral toženec v skladu s 3. alinejo 1. točke drugega odstavka 14. člena v zvezi z 38. členom ZFPPIPP vložiti predlog za začetek stečajnega postopka. Tega pa toženec ni storil saj ni izkazano, kdaj je bil sklep o izvršbi družbi vročen in kdaj bi naj postal pravnomočen. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da je bila družba iz sodnega registra izbrisana še pred potekom roka za poravnavo obveznosti po sklepu o izvršbi, tožencu ni mogoče očitati ne namena ne hude malomarnosti pri opustitvi dejanj iz prvega odstavka 42. člena ZFPPIPP. Smiselno enako velja tudi za prejemanje pošte. Družba A. d.o.o. je imela namreč že od leta 2010 dalje urejeno preusmeritev pošte na drug naslov, toženec pa ni vedel, da ta preusmeritev ne velja za pisanja v sodnih in upravnih postopkih, zato tožencu tudi v tej zvezi ni mogoče očitati naklepa ali hude malomarnosti pri njegovem ravnanju.

3. Tožnica se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev le - te kot neutemeljene in predlaga potrditev izpodbijanih delov sodbe, pri tem pa ponavlja svoja, že v postopku na prvi stopnji zastopana stališča, in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je neutemeljena.

5. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena izmed uradoma upoštevnih ali s pritožbo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

6. Pritožba uvodoma neutemeljeno graja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog toženca z zaslišanjem priče C. C. Pregled zadeve namreč pokaže, da je bila imenovana priča pravilno vabljena na narok za glavno obravnavo z dne 10. 11. 2020, katerega pa se zaradi slabega zdravstvenega stanja ni udeležila in je svoj izostanek opravičila (list. št. 169), sodišču prve stopnje pa je posredovala svojo pisno izjavo (list. št. 170), katero je sodišče prve stopnje pravdnima strankama na naroku tudi vročilo (list. št. 171 - 172) in ju pozvalo, da po pregledu pisne izjave po potrebi posredujeta še pisna vprašanja za pričo. Nobena izmed pravdnih strank vprašanj za pričo ni posredovala, niti ni predlagala njenega zaslišanja, zato je sodišče prve stopnje vse preostale dokazne predloge na naroku za glavno obravnavo z dne 16. 3. 2021 zavrnilo kot nepotrebne, čemur toženec ni nasprotoval. Posledično so vse pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

7. Glede temelja odškodninske odgovornosti toženca po 42. členu ZFPPIPP sodišče druge stopnje izpostavlja, da je pritožbeno nesporno, da je odločitev o tem že postala pravnomočna s sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju I Pg 96/2021 z dne 17. 8. 2022 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Cp 908/2022 z dne 14. 2. 2023, zato so vse pritožbene navedbe1 v tej smeri neutemeljene in se sodišče druge stopnje do njih ne po podrobneje opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da za ugoditev tožbenemu zahtevku zadostuje zgolj ena podlaga odškodninske odgovornosti toženca, se sodišče druge stopnje ne bo opredeljevalo niti do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na temelj odškodninske odgovornosti toženca po 8. in 263. členu ZGD-1. 8. Prav tako je pritožbeno nesporna višina prisojene odškodnine, kot izhaja iz pravnomočne in izvršljive delne zamudne sodbe Okrožnega sodišča na Ptuju I Pg 5/2017 z dne 25. 5. 2017, saj toženec uveljavlja zgolj omejitev odškodninske odgovornosti po 3. točki prvega odstavka 44. člena ZFPPIPP, v skladu s katero se odškodninska odgovornost posameznega člana poslovodstva majhne družbe po po prvem odstavku 42. člena ZFPPIPP omeji do višine dvakratnega skupnega zneska vseh njegovih prejemkov za opravljanje funkcije člana poslovodstva ali nadzornega sveta v letu, v katerem je bilo izvedeno ali opuščeno dejanje iz prvega odstavka 42. člena ZFPPIPP, vendar ne manj kot 20.000,00 EUR.

9. Oprto tako ostaja samo še vprašanje omejitve toženčeve odškodninske odgovornosti, katere pa ni mogoče omejiti, če je bilo dejanje izvedeno ali opuščeno namenoma ali iz hude malomarnosti (drugi odstavek 44. člena ZFPPIPP).

10. V tej zvezi sodišče druge stopnje potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da toženec v obdobju od 20. 7. 2017, ko je bil seznanjen s terjatvijo tožnice na podlagi pravnomočne delne zamudne sodbe Okrožnega sodišča na Ptuju I Pg 5/2017 z dne 25. 5. 2017, do 15. 11. 2017, ko je bila družba A. d.o.o. izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije (2. točka prvega odstavka 427. člena ZFPPIPP), namenoma oziroma z hudo malomarnostjo ravnal v nasprotju s 34. členom ZFPPIPP ter ni pravočasno opravil dejanj iz 38. člena ZFPPIPP. Sodna praksa2 je namreč zavzela enotno stališče, da je huda malomarnost podana takrat, ko je iz okoliščin primera mogoče sklepati, da bi toženec na dolžno ravnanje moral sklepati že z nižjo stopnjo skrbnosti, ne torej strokovnjaka3 ampak povprečnega človeka, ki bi mu bil zaupan nadzor nad takšnim gospodarskim subjektom. Iz sodne prakse4 dalje izhaja, da je prezadolženost oziroma stanje, ko je vsota obveznosti družbe višja od njenega premoženja, predstavlja stanje, ko je povprečnemu človeku jasno, da mora sprejeti določene ukrepe za izboljšanje takega stanja.

11. Upoštevajoč citirana materialnopravna izhodišča in pritožbeno nesporno dejstvo, da je bila imenovana družba že od leta 2010 dalje insolventna; da je njena izguba v letu 2012, skupaj s prenesenimi izgubami, znašala 67.479,00 EUR in je 7 krat presegala osnovni kapital družbe; da družba od dne 2. 4. 2012 dalje ni imela odprtega poslovnega transakcijskega računa; da družba v letih od 2013 do 2016 sploh ni poslovala in da je bila v letu 2017 zoper njo izdana še pravnomočna delna zamudna sodba Okrožnega sodišča na Ptuju I Pg 5/2017 z dne 25. 5. 2017, je sodišče druge stopnje prepričano, da bi moralo biti tožencu tudi kot povprečnemu človeku jasno, da mora sprejeti določene ukrepe za izboljšanje takega stanja, česar pa, kot sam priznava, zavedno ni storil. Toženec je bil s tožničino judikatno terjatvijo seznanjen še preden je bila družba A. d.o.o. izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije, zato bi moral vsaj takrat postopati v skladu z navedenimi določbami ZFPPIPP, saj se je zavedal insolventnosti družbe in njenih dolgov. Nasprotno pa je v nasprotju z določbo prvega odstavka 34. člena ZFPPIPP prevzemal nove obveznosti5 in namerno dopustil izbris družbe iz sodnega registra brez likvidacije, zato je v skladu z drugim odstavkom 44. člena ZFPPIPP odgovoren za celotni vtoževani znesek, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

12. V tej zvezi pritožba še neutemeljeno navaja, da so se vzroki insolventnost družbe A. d.o.o. spremenili z izdajo sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru I 1377/2017 z dne 26. 9. 2017, za katerega ni izkazano, kdaj je postal pravnomočen in ali je sploh bil vročen tožencu, saj tovrstne pritožbene navedbe predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ne glede na navedeno pa sodišče prve stopnje pojasnjuje, da so tovrstne pritožbene navedbe tudi kontradiktorne in neutemeljene. Vzroki insolventnosti družbe A. d.o.o. se namreč z izdajo navedenega sklepa o izvršbi niso v ničemer spremenili, saj je pritožbeno nesporno, da je bila družba insolventna že od leta 2010 naprej, kot je to že pojasnjeno zgoraj. Družba tako že pred izdajo sklepa o izvršbi ni bila sposobna poravnati svojih obveznosti do tožnice na podlagi delne zamudne sodbe Okrožnega sodišča na Ptuju I Pg 5/2017 z dne 25. 5. 2017 in do upnika na podlagi kreditne pogodbe z dne 2. 3. 2004 (priloga spisa B26), za katero pritožba vztraja, da ni bila sklenjena zgolj za potrebe predmetnega pravdnega postopka, zato bi moral toženec že tedaj izdelati poročilo o ukrepih finančnega prestrukturiranja (35. člen ZFPPIPP) in vložiti predlog za začetek postopka zaradi insolventnosti (prvi odstavek 38. člena ZFPPIPP).

13. Upoštevajoč obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijana dela sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Toženec s pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

15. Navedbe tožnice v odgovoru na pritožbo niso z ničemer prispevale k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato so stroški odgovora na pritožbo nepotrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Npr., da toženec ni pripravil poročila o ukrepih finančnega prestrukturiranja po 35. členu ZFPPIPP, saj družba A. d.o.o. ni imela nadzornega sveta, kateremu bi bilo takšno poročilo namenjeno; da tožencu ni mogoče očitati, da v nasprotju z dolžno profesionalno skrbnostjo pri opravljanju poslovodne funkcije ni zagotovil, da bi družba prejemala pošto, saj ni vedel, da preusmeritev pošte na drug naslov ne velja za pisanja v sodnih in upravnih postopkih, itd. 2 Glej sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 9/2019 z dne 10. 5. 2019 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 650/2021 z dne 6. 4. 2022. 3 V skladu s prvim odstavkom 263. člena ZGD-1 mora član organa nadzora delovati s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Predpisana je torej skrbnost strokovnjaka, ki mora poznati strokovna pravila poslovodenja oziroma upravljanja gospodarskih subjektov. Ugotovitev opustitve takšne skrbnosti pri delovanju pomeni kršitveno ravnanje, za katero se domneva, da je storjeno z navadno malomarnostjo, če se ne dokaže težje oblike krivde. 4 Glej sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 650/2021 z dne 6. 4. 2022. 5 Kreditna pogodba z dne 2. 3. 2004 (priloga spisa B26).