Jedro

Pravno relevantna podlaga dovoljenega vpisa je Pogodba o brezplačnem prenosu nepremičnin, s katero je Komunalno podjetje V., na katerega je bila v času odločanja o vpisu v zemljiški knjigi vpisana pravica uporabe, dovolilo vknjižbo lastninske pravice na tri občine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep zemljiškoknjižnega sodnika.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje delno razveljavilo sklep zemljiškoknjižne sodniške pomočnice (prej referentke) z dne 11.3.2003 glede vpisov, opravljenih pri parc. št. 336/2 k.o. V. in parc. št. 55/4 k.o. K., glede vpisov, opravljenih pri parc. št. 601/1 in 606 k.o. Š. pa je odločilo, da sklep z dne 11.3.2003 ostane v veljavi. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila uporaba Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti (ZLNDL) kot pravne podlage za odločitev o dovolitvi vpisa napačna, vendar pa iz potrdila Občine Š. z dne 4.8.1999 jasno izhaja, da imata parceli št. 601/1 in 606 k.o. Š. status stavbnega zemljišča in da sta bili v omenjeni status opredeljeni na podlagi dolgoročnega družbenega plana Občine V. za obdobje 1986 do 2000 in Srednjeročnega družbenega plana Občine V. za obdobje 1986 do 1990. Sodišče poleg tega še ugotavlja, da je tudi po podatkih Geodetske uprave namenska raba teh dveh parcel opredeljena kot stavbno zemljišče in da na njiju stojijo številni objekti gospodarske javne infrastrukture. Zemljišči sta bili torej že pred uveljavitvijo Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov (ZSKZ) opredeljeni kot stavbni zemljišči in zato ne moreta biti podvrženi zakonskim določbam o lastninjenju kmetijskih zemljišč.

2. Zoper zavrnilni del navedenega sklepa se pritožuje Republika Slovenija in v pritožbi navaja, da razpolaga s Potrdilom Občine Š. z dne 22.9.2007 o namenski rabi zemljišča, iz katerega je razvidno, da sta bili sporni parceli po stanju na dan 10.3.1993 opredeljeni kot kmetijsko zemljišče. Glede na to sta obe parceli v skladu s 14. členom ZSKZ postali ex lege lastnina Republike Slovenije. Pritožba nadalje navaja, da se sodišče v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do pravne podlage ZLNDL, ki jo je pritožnica prerekala že v ugovoru. Kmetijska zemljišča ne morejo biti predmet lastninjenja po ZLNDL, pač je pravna podlaga za njihovo lastninjenje ZSKZ, ki je stopil v veljavo z dnem 10.3.1993. Zaradi tega nasprotne udeleženke niso imele pravne podlage, da bi ti dve nepremičnini vnesle v pogodbo o brezplačnem prenosu z dne 8.6.1999 in so njihova razpolaganja v tem delu nična.

3. Na pritožbo sta odgovorili tako predlagateljica (občina V.) kot druga udeleženka (Občina Š.), pri čemer sta podali svojo razlago zapisa na Potrdilu o namenski rabi z dne 22.9.2007, na katerega se sklicuje pritožba in predlagali, da pritožbeno sodišče pritožbo Republike Slovenije zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni zemljiškoknjižni zadevi je Občina V. leta 2002 predlagala vknjižbo lastninske pravice na večjem številu nepremičnin na podlagi Pogodbe o brezplačnem prenosu nepremičnin, ki so jo dne 8.6.1999 sklenili Komunalno podjetje V. d.o.o. (kot pravna naslednica družbe Komunalno podjetje V. p.o., ki je imela pri nepremičninah vpisano pravico uporabe) ter občina V., Občina Š. in Občina Šm., sklicujoč se na določbo 69. člena Zakona o gospodarskih javnih službah, po kateri so postali last Občine V. vsi objekti in naprave Komunalnega podjetja p.o. Sestavni del te pogodbe je bilo tudi Potrdilo Občine Š. z dne 4.8.1999, iz katerega izhaja, da imata sporni parceli 601/1 in 606 k.o. Š. status stavbnega zemljišča na podlagi Dolgoročnega družbenega plana občine V. za obdobje 1986-2000 in Srednjeročnega družbenega plana občine V. za obdobje 1986-1990. 6. Zemljiškoknjižni postopek je formalni postopek, kar pomeni, da zemljiškoknjižno sodišče v zemljiškoknjižnem postopku odloča le o tem, ali so podani pogoji za dovolitev vpisa v zemljiško knjigo in sicer na podlagi listin, za katere zakon določa, da so podlaga za vpis in na podlagi stanja vpisov v zemljiški knjigi v trenutku začetka zemljiškoknjižnega postopka (147. in 148. člen Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1, Ur. l. RS št. 58/03 in naslednji). Vsebinsko enaki določbi (tretji odstavek 85. člena in 86. člen) je vseboval tudi Zakon o zemljiški knjigi, objavljen v Ur. l. RS št. 33/95 (v nadaljevanju ZZK/95), ki se uporablja v predmetni zadevi, ker je bilo o vpisu odločeno pred uveljavitvijo ZZK-1, kot je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče. V predmetni zadevi je bil predlagani vpis lastninske pravice dovoljen na podlagi listine (Pogodbe o brezplačnem prenosu nepremičnin z dne 8.6.1999) ter na podlagi 2. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti (ZLNDL). Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da je sklicevanje zemljiškoknjižnega sodniškega pomočnika na navedeni zakon sicer napačno, vendar pa na pravilnost odločitve o dovolitvi vpisa na sporni nepremičnini nima nobenega vpliva. Pravno relevantna podlaga dovoljenega vpisa je namreč Pogodba o brezplačnem prenosu nepremičnin, s katero je Komunalno podjetje V., na katerega je bila v času odločanja o vpisu v zemljiški knjigi vpisana pravica uporabe, dovolilo vknjižbo lastninske pravice na tri občine in sicer občino V., Občino Š. in Občino Šm. kot pravne naslednice nekdanje Občine V. Kot je bilo že zgoraj navedeno, je priloga k navedeni pogodbi Potrdilo o namenski rabi Občine Š. z dne 4.8.1999, iz katerega izhaja, da imata sporni nepremičnini status stavbnega zemljišča. Glede na vse navedeno je po oceni pritožbenega sodišča povsem pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da sporni parceli nista mogli biti predmet lastninjenja po Zakonu o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov (ZSKZ), ki je urejal lastninjenje kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov. Glede Potrdila Občine Š. z dne 27.9.2007 (ki naj bi prikazovalo stanje na dan 10.3.1993), na katerega se sklicuje pritožba, pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (drugi odstavek 362. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi z drugim odstavkom 120. člena ZZK-1 (63. člen ZZK/95) in 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP)). To Potrdilo namreč izkazuje stanje na dan 10.3.1993, pri čemer pritožnica ni navedla, zakaj ga ni mogla predložiti že v ugovornem postopku. Vprašanje pravilnosti zapisa na obeh predloženih potrdilih in s tem veljavnosti Pogodbe o brezplačnem prenosu nepremičnin, pa tudi sicer presega izvedbeno naravo zemljiškoknjižnega postopka.

7. Zaradi vsega navedenega je bilo potrebno pritožbo Republike Slovenije kot neutemeljeno zavrniti ter potrditi izpodbijani del sklepa zemljiškoknjižnega sodnika (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1). Skladno z določbo prvega odstavka 35. člena ZNP (v zvezi z drugim odstavkom 120. člena ZZK-1 oziroma 63. člena ZZK/95) vsak udeleženec trpi svoje stroške postopka.