8. 12. 2005

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku za rešitev spora glede pristojnosti, začetem z zahtevo Policijske postaje Idrija, na seji dne 8. decembra 2005

odločilo:

1.Za odločanje v postopku o prekršku zoper A. A. zaradi prekrška iz prve alineje opisa dejanja v obdolžilnem predlogu Policijske postaje Idrija št. 44/11-442010 z dne 28. 2. 2005 je pristojna Policijska postaja Idrija.

2.Zahteva za rešitev spora glede pristojnosti med Policijsko postajo Idrija in Okrajnim sodiščem v Idriji zaradi prekrška iz druge alineje opisa dejanja obdolžilnega predloga Policijske postaje Idrija št. 44/11-442010 z dne 28. 2. 2005 se zavrže.

Obrazložitev

A.

1.Policijska postaja Idrija je na podlagi prvega odstavka 103. člena Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 7/03 in nasl. – v nadaljevanju ZP-1) pri Okrajnem sodišču v Idriji vložila obdolžilni predlog zaradi prekrškov po petem odstavku 25. člena[1] v zvezi z 234. členom Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 83/04 in nasl. – v nadaljevanju ZVCP-1) in po točki d) četrtega odstavka v zvezi s petim in z drugim odstavkom 130. člena ZVCP-1.

2.Okrajno sodišče v Idriji se je izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o prekršku, ki se nanaša na opis dejanja po prvi alineji obdolžilnega predloga[2]. V tem delu je obdolžilni predlog odstopilo Policijski postaji Idrija. Pri tem je navedlo, da ne gre za prometno nesrečo II. kategorije, saj je obdolženec sam sebe lahko telesno poškodoval in sam sebi povzročil materialno škodo na lastnem osebnem avtomobilu. Sodišče je še navedlo, da je na podlagi 210. člena ZP-1 stvarno nepristojno za odločanje o tej zadevi, da naj o njej odloči prekrškovni organ, to je Policijska postaja Idrija, in naj na podlagi petega odstavka 25. člena ZVCP-1 izda plačilni nalog.

3.Policijska postaja Idrija je pred Vrhovnim sodiščem sprožila spor o pristojnosti med Okrajnim sodiščem v Idriji in Policijsko postajo Idrija. V vlogi navaja, da je v prvem odstavku 134. člena ZVCP-1 določeno, da je prometna nesreča tista nesreča na javni cesti ali nekategorizirani cesti, ki se uporablja za javni promet, v kateri je bilo udeleženo vsaj eno premikajoče se vozilo in je v njej najmanj ena oseba umrla, ali je bila telesno poškodovana ali je nastala materialna škoda. V zvezi s tem še navaja, da je odločitev sodišča, "da v predmetni zadevi ne gre za prometno nesrečo II. kategorije", v nasprotju s prvim odstavkom 134. člena in z drugo alinejo drugega odstavka 134. člena ZVCP-1. Policijska postaja Idrija meni, da prva alineja drugega odstavka 52. člena ZP-1 in 134. člen ZVCP-1 ne ločita telesnih poškodb glede na vrsto udeležene osebe v dogodku. Slednje naj bi upravičevalo sklepanje, da Okrajno sodišče v Idriji pri svoji odločitvi ni upoštevalo ne določb ZP-1 in ne določb ZVCP-1. Policijska postaja Idrija v vlogi še navaja, da je v obdolžilnem predlogu obdolžencu očitala tudi storitev prekrška po točki d) četrtega odstavka v zvezi s petim odstavkom 130. člena ZVCP-1, saj naj bi bilo z alkoholimetrično analizo ugotovljeno, da je imel obdolženec v krvi od 2,48 do 2,51 g/kg alkohola in v urinu od 3,50 do 3,52 g/kg alkohola. Ker naj bi bila za očitani prekršek predvidena globa v znesku najmanj 120.000 SIT in izrek stranske sankcije 18 kazenskih točk v cestnem prometu in s tem tudi prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, Policijska postaja Idrija meni, da za odločanje o prekršku, ob upoštevanju druge alineje drugega odstavka 52. člena ZP-1, ni pristojna.

4.Vrhovno sodišče je Ustavnemu sodišču odstopilo zahtevo Policijske postaje Idrija za odločitev o sporu glede pristojnosti. Navedlo je, da je po drugem odstavku 83. člena ZP-1 za odločitev o sporu glede pristojnosti med sodišči in prekrškovnimi organi sicer pristojno Vrhovno sodišče. Ker pa gre v konkretnem primeru za spor o stvarni pristojnosti med sodiščem in policijsko postajo, ki je po 4. členu Zakona o policiji (Uradni list RS, št. 49/98 in nasl. – ZPol) sestavni del policije kot državnega organa v sestavi Ministrstva za notranje zadeve, je po mnenju Vrhovnega sodišča za odločitev o sporu glede pristojnosti (med sodiščem in drugim državnim organom) skladno z določbo osme alineje prvega odstavka 160. člena Ustave pristojno Ustavno sodišče.

B. – I.

5.Ustavno sodišče je na podlagi osme alineje prvega odstavka 160. člena Ustave pristojno, da odloča o sporih glede pristojnosti med sodišči in drugimi državnimi organi. Po določbi drugega odstavka 61. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) lahko, če pride do spora o pristojnosti zato, ker več organov zavrača pristojnost v posamezni zadevi, zahteva rešitev spora o pristojnosti organ, ki mu je bila zadeva odstopljena, pa meni, da zanjo ni pristojen.

6.Po prvem odstavku 52. člena ZP-1 odloča o prekrških prekrškovni organ po hitrem postopku, razen v primerih, ko zakon določa drugače. Drugi odstavek istega člena določa izjeme, ko hitri postopek ni dovoljen. Po drugi alineji drugega odstavka 52. člena ZP-1 hitri postopek ni dovoljen, če je za prekršek poleg globe predpisana stranska sankcija oziroma če prekrškovni organ ali predlagatelj postopka glede na naravo kršitve oceni, da so podani pogoji za izrek stranske sankcije. Po petem odstavku 25. člena ZVCP-1 se z globo 10.000 tolarjev kaznuje za prekršek tisti voznik, ki ravna v nasprotju s tretjim odstavkom istega člena. Po prvem odstavku 234. člena ZVCP-1 se udeleženec cestnega prometa, ki s prekrškom iz tega zakona ogrozi drugega udeleženca cestnega prometa ali povzroči prometno nesrečo, razen prometne nesreče z neznatno nevarnostjo, kaznuje za prekršek z najmanj 30.000 tolarji. Vozniku motornega vozila se izreče tudi najmanj tri kazenske točke. Glede na navedeno, je za izvedbo postopka o prekršku po petem odstavku 25. člena ZVCP-1 pristojen prekrškovni organ, za izvedbo postopka o prekršku po prvem odstavku 234. člena ZVCP-1 pa okrajno sodišče.

7.Ustavno sodišče je v odločbi št. P-21/05 z dne 16. 6. 2005 (Uradni list RS, št. 62/05) sprejelo stališče, da mora v primeru, ko je pristojnost za odločanje v postopku o prekršku odvisna od pravne opredelitve prekrška glede na določbe ZVCP-1, Okrajno sodišče, kadar postaja prometne policije skladno s 103. členom ZP-1 vloži obdolžilni predlog na sodišče, ker ocenjuje, da je treba prekršek opredeliti po strožji pravni kvalifikaciji, tak predlog tudi obravnavati. Obravnavani primer pa ni takšen.

8.Kot je razvidno iz zahteve za rešitev spora glede pristojnosti, je do zavračanja stvarne pristojnosti za odločanje v konkretni zadevi pripeljala zgolj različna razlaga pojma prometna nesreča, ki je v ZVCP-1 opredeljena kot kvalifikatorna okoliščina, zaradi katere temeljni prekršek postane hujši. Stvarna pristojnost za odločanje o konkretnem prekršku je torej odvisna od odločitve, ali gre pri obdolženčevemu ravnanju za prometno nesrečo, zaradi katere je treba prekršek pravno opredeliti po prvem odstavku 234. člena ZVCP-1, ali ne gre.

9.Iz obdolžilnega predloga Policijske postaje Idrija je razvidno, da se obdolžencu očita, da je v desnem nepreglednem delu ovinka zapeljal naravnost in trčil v zaščitno ograjo, od tu pa ga je odbilo v skalno brežino in se je vozilo obrnilo na desni bok na levem smernem vozišču. Obdolženi je utrpel lahko telesno poškodbo. Na njegovem avtomobilu je nastala materialna škoda, saj je bil slednji poškodovan po bočni strani. Po stališču Policijske postaje Idrija je obdolženi tako povzročil prometno nesrečo II. kategorije po drugi alineji drugega odstavka 134. člena v zvezi s prvim odstavkom 134. člena ZVCP-1, saj je bila najmanj ena oseba lahko telesno poškodovana. Po razlagi Policijske postaje je lahko poškodovana oseba tudi sam obdolženec, saj ZP-1 in ZVCP-1 ne ločita telesnih poškodb glede na vrsto udeležene osebe v dogodku oziroma ne določata, da mora biti poškodovan drug udeleženec.

10.Razlaga, ki jo je pojmu prometne nesreče v ZVCP-1 dala policijska postaja, je napačna. Že iz namena ZVCP-1 izhaja, da se prepoveduje ali hujše sankcionira predvsem tako ravnanje udeležencev cestnega prometa, ki ovira ali ogroža druge udeležence cestnega prometa ali jim povzroča škodo. Tudi iz določbe prvega odstavka 234. člena ZVCP-1 je razvidno, da je zakonodajalec postavil na isto raven kot povzročitev prometne nesreče tudi ogrozitev drugega udeleženca cestnega prometa. Iz navedenega tako izhaja, da je za storitev hujšega prekrška lahko relevantno le ogrožanje oziroma poškodovanje druge osebe (ali njenega premoženja) in ne domnevnega storilca prekrška. Navedena razlaga je bila podana tudi v načelnem pravnem mnenju Senata za prekrške, sprejetem že v odločbi št. 3441/83 z dne 6. 11. 1984, in v dne 27. 12. 1985 sprejetem načelnem stališču istega organa, iz katerega izhaja, da voznika, ki se je pri vožnji z motornim vozilom poškodoval, ker hitrosti svoje vožnje ni prilagodil prometnim razmeram na cesti, pri tem pa je bil ogrožen in poškodovan le sam ter je nastala škoda le na njegovem motornem vozilu, ni mogoče kaznovati za povzročitev prometne nezgode. Da je navedenemu stališču sledila tudi praksa organov za postopek o prekrških, pa je nenazadnje razvidno iz stališča, ki ga je do opredelitve pojma prometne nesreče zavzelo Okrajno sodišče v sklepu, s katerim se je izreklo za stvarno nepristojno.

11.Glede na zgoraj navedeno je v skladu s prvim odstavkom 52. člena ZP-1 za odločanje v postopku o prekršku zoper A. A. zaradi prekrška iz prve alineje opisa dejanja obdolžilnega predloga Policijske postaje Idrija št. 44/11-442010 z dne 28. 2. 2005 pristojen prekrškovni organ, tj. Policijska postaja Idrija. Navedena odločitev je tudi v skladu s temeljno usmeritvijo ZP-1 k poenostavitvi in pospešitvi postopka o prekršku in s tem spoštovanju načel učinkovitosti postopka in odločanja brez nepotrebnega odlašanja, ki odkazuje na restriktivno razlago določb o izjemnem obravnavanju prekrškov v rednem sodnem postopku.

12.Ustavno sodišče je zato odločilo, da je za odločanje v tem delu postopka o prekršku pristojna Policijska postaja Idrija.

B. – II.

13.Iz zahteve Policijske postaje Idrija je sicer razvidno, da zavrača svojo pristojnost za odločanje v obravnavani zadevi tudi v delu obdolžilnega predloga, v katerem je obdolžencu očitala storitev prekrška po točki d) četrtega odstavka v povezavi s petim odstavkom 130. člena ZVCP-1 (gre za prekršek po drugi alineji opisa dejanja iz obdolžilnega predloga). Iz sklepa Okrajnega sodišča je razvidno, da se je slednje izreklo za nepristojno za odločanje v postopku o prekršku le glede prekrška iz prve alineje opisa dejanja v obdolžilnem predlogu Policijske postaje Idrija št. 44/11-442010, z dne 28. 2. 2005. Glede na to je treba ugotoviti, da spor glede pristojnosti, o katerem bi bilo v skladu z določbo drugega odstavka 61. člena ZUstS pristojno odločiti Ustavno sodišče, ni nastal. Zato je Ustavno sodišče zahtevo v tem delu zavrglo.

C.

14.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi četrtega odstavka 61. člena in 25. člena v zvezi z 49. členom ZUstS ter četrte alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno.

Predsednik dr. Janez Čebulj

Opombe:

[1]Peti odstavek 25. člena ZVCP-1 se glasi: " Z globo 10.000 tolarjev se kaznuje za prekršek voznik, ki ravna v nasprotju s tretjim odstavkom tega člena." Tretji odstavek 25. člena ZVCP-1 pa določa: " Na smernem vozišču brez označenih prometnih pasov, morajo voziti vozniki po desni strani smernega vozišča na takšni oddaljenosti od njegovega roba, da poteka promet varno in neovirano.

[2]Okrajno sodišče v Idriji je v 1. točki izreka sklepa št. PR-86/2005 z dne 16. 5. 2005 napisalo: "Okrajno sodišče v Idriji ni pristojno za odločanje o prekršku po petem odstavku 25. člena ZVCP-1, ki naj bi ga storil obdolženec s tem, da naj bi kršil tretji odstavek 25. člena ZVCP-1 s tem, da je vozil dne 15. 2. 2005 ob 13.30 uri osebni avtomobil registrske tablice GO K2-081 po Glavni cesti II reda številka 102, iz smeri Idrije proti Godoviču in v desnem nepreglednem ovinku zapeljal naravnost in trčil v zaščitno ograjo, od tu pa ga je odbilo v skalno brežino in se je vozilo obrnilo na desni bok na levem smernem vozišču, pri tem pa je sam utrpel lažjo telesno poškodbo in povzročil materialno škodo na lastnem avtomobilu, saj je le to poškodovano po bočni strani."

[3]Glej na primer drugi odstavek 24. člena ZVCP-1.

[4]Zbirka načelnih stališč in načelnih pravnih mnenj Republiškega senata za prekrške v Ljubljani št. 3/86, str. 49/22 in 51/23.

[5]Navedena ugotovitev izhaja tudi iz številnih drugih podobnih sporov o pristojnosti, iz katerih je razvidno, da sodniki načeloma oporekajo svoji stvarni pristojnosti za odločanje v takšnih zadevah.