Jedro

Dokazno breme v sporu o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je na strani tiste stranke, ki je odpoved podala. To pomeni, da mora dokazati, da so v odpovedi navedeni očitki resnični, poleg tega mora dokazati še, da je postopek pred odpovedjo izpeljala zakonito oziroma da je spoštovala formalne zahteve, ki so za zakonito odpoved predpisane z ZDR, ter ne nazadnje, da so podane okoliščine in interesi, zaradi katerih ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 2. 3. 2010, za poziv nazaj na delo in za obračun bruto plače, ki bi jo tožnik prejel, če bi delal, za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi od 17. 2. 2010 dalje, za obračun in plačilo z zakonom določenih prispevkov za socialno varnost in dohodnine ter za izplačilo neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu do plačila (1. točka izreka). Odločilo je, da stranki sami krijeta svoje stroške postopka (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo (razen zoper odločitev o stroških postopka tožene stranke) se je iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožil tožnik. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijani del sodbe spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedel je, da je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna, saj tožniku ni mogoče očitati, da je z dela izostal neopravičeno. Takšen zaključek temelji na ugotovitvi, da letni dopust ni bil odobren v obsegu, kot je zapisano v vlogi z dne 2. 2. 2010, in je v nasprotju z izvedenimi dokazi. V obrazložitvi je sodišče prve stopnje le povzelo izpovedi prič, pri čemer ni navedlo, katere dokaze (katere izpovedi) je upoštevalo pri presoji, da je tožena stranka podala zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz tega razloga izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. V kolikor bi sodišče prve stopnje pretehtalo vse navedbe, ki so bile podane v postopku, in vse dokaze, ki so bili izvedeni, bi ugotovilo, da je bil letni dopust odobren. V kolikor tožena stranka postopka odobritve letnega dopusta ni imela pravilno in pregledno urejenega, to ne more iti v škodo tožnika. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na izpoved priče P.K. (ki naj bi tožnika seznanil, da nima odobrenega letnega dopusta v želenem obsegu, in ki naj bi pričakoval, da se bo tožnik 16. 2. 2010 oglasil pri njemu, da bi dosegla dogovor o koriščenju dopusta), ni pa pojasnilo, iz česa je sklepalo, da tožnik pred nastopom letnega dopusta dne 17. 2. 2010 ni imel odobritve, ker to iz izpovedi priče ne izhaja, izhaja le, da so bile določene nejasnosti glede trajanja letnega dopusta. Pri oceni izpovedi te priče bi moralo sodišče prve stopnje tudi upoštevati, da gre za odgovornega delavca tožene stranke, ki je zainteresiran za izid spora, saj bi moral v primeru, da bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljavljena, za to prevzeti odgovornost. Sodišče prve stopnje je pri presoji zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi upoštevalo le nedokazane navedbe tožene stranke, do nekaterih izvedenih dokazov, na primer dokazov, iz katerih je razvidno, da tožena stranka v spornem obdobju ni imela povečanega obsega dela, se ni opredelilo. Priči R.K. (delavec tožene stranke) in S.L., ki sta neodvisni, sta izpovedali, da je bila v tem času „mrtva“ sezona, kar je ne nazadnje razvidno iz dejstva, da je za 11. 2. 2010 tožena stranka tožniku zaradi pomanjkanja dela odredila dopust. Da ni bilo povečanega obsega dela, je potrdila še priča G.Š. (eden od vodilnih delavcev tožene stranke), priča S.L. pa je obrazložila, da se je razvoz kontejnerjev v ... že končal. Tega dela, ki naj bi ga po navedbah tožene stranke moral opraviti tožnik, ni bilo, kar je logično, saj se ne bi opravljalo v zimskih pogojih. Tožnik je v letu 2009 približno v istem času koristil letni dopust, pri toženi stranki so ga šteli za dobrega delavca (kot je potrdila priča A.P.), tako da je očitek sodišča prve stopnje, da je bil nezanesljiv, zmoten. Tožnik ni samovoljno koristil letnega dopusta. Zaključki sodišča prve stopnje, da se pred nastopom letnega dopusta ni dogovoril z nadrejenimi, da je v času od 17. 2. 2010 do 1. 3. 2010 z dela izostal neopravičeno in da je nezanesljiv delavec, na katerega se ni mogoče zanesti, so protispisni, saj ne temeljijo na izvedenih dokazih. Poleg tega so neživljenjski, saj tožnik v sedanjih težkih časih ne bi z dela neopravičeno izostal. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da tožena stranka delavcem ni odobrila letnega dopusta pisno, ampak le ustno, pri čemer se je štelo, da lahko letni dopust koristijo, kot so zapisali na delovni nalog, v kolikor ni nasprotovanj vodilnih delavcev. Tako je tudi tožnik v spornem času upravičeno menil, da so mu odobrili letni dopust in da lahko izostane z dela. Vlogo je podal že 14 dni prej, vse do predvidenega izostanka mu ni nihče rekel, da letnega dopusta ne sme koristiti. Še več, P.K. mu je ustno odobril koriščenje letnega dopusta. Dan pred nastopom letnega dopusta je imel tožnik odrejeno delo na sedežu tožene stranke, drugače je opravljal terensko delo. Običaj je bil, da je delavec pred daljšo planirano odsotnostjo vozilo pripeljal na sedež, kjer ga je očistil, da se je lahko predalo drugemu delavcu. Ves čas postopka je tožnik konsistentno izpovedoval, njegove navedbe so se izkazale za resnične in podprte z listinami, o čemer se sodišče prve stopnje ni izreklo. Upoštevalo pa je navedbe tožene stranke, ki so se spreminjale, najprej je zatrjevala, da tožnik ni imel pisne odobritve koriščenja letnega dopusta, nato je trdila, da je bil organiziran sestanek tožnika z nadrejenimi (A.P., G.Š. in P.K.), ki so mu povedali, da letnega dopusta ne more koristiti. Zadnje se je izkazalo za neresnično. Sestanka ni bilo in tožniku niso nikoli omenili, da letnega dopusta ne sme koristiti. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do dejstva, da je tožena stranka prirejala dokumente v zvezi z zapisnikom z zagovora. Tožnik je bil dne 2. 3. 2010 ob nastopu dela povabljen, da poda zagovor. A.P. je prikrojil zapisnik, vanj je zapisal nekaj, česar tožnik ni izjavil, zaradi česar ga ta ni podpisal. Naknadno so pri toženi stranki sestavili drugačen zapisnik. Dejstvo je, da je bila tudi odpoved že vnaprej pripravljena. Prav tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi priče A.P. (ki je drugačna od izpovedi P.K. in G.Š.), da se je ustrašila, da je tožnik 16. 2. 2010 po koncu delovnega dne odšel na letni dopust. Vprašanje je, zakaj bi se priča ustrašila, če je bila prepričana, da tožniku koriščenja letnega dopusta ni odobrila. Tožnik je kot vedno preusmeril telefonske klice na telefon sodelavca R.K., ki je ob zaslišanju izpovedal, da v času od 17. 2. 2010 do 2. 3. 2010 niso preverjali, kje je tožnik. Po 17. 2. 2010 zanj niso pošiljali delovnih nalogov po faksu. Tožnik je bil vesten delavec, le opozarjal je na določene nepravilnosti, zaradi česar se je zameril A.P.. V spornem času je bil prepričan, da lahko koristi letni dopust, sicer ne bi izostal z dela. Odgovornosti se je zavedal, vodilni delavci so bili seznanjeni, da je na sejmu v tujini, v nasprotnem primeru mu ne bi vročali vabila na zagovor preko vročevalske službe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljal tožnik v pritožbi, in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, vendar je zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja tožbeni zahtevek najmanj preuranjeno zavrnilo.

S sklicevanjem na absolutne bistvene kršitve določb postopka tožnik v pritožbi po vsebini uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in graja dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Ta pritožbena graja je po oceni pritožbenega sodišča utemeljena.

Tožena stranka je podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 3. 2010 iz razloga po 1. odstavku 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadaljnji). To pomeni, da je bila za zakonitost odpovedi dolžna spoštovati določbe ZDR, ki urejajo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, predvsem 2. in 3. odstavek 83. člena ZDR, ki urejata pravico delavca do zagovora, ter v sodnem postopku dokazati utemeljen zakonsko določeni razlog iz 1. odstavka 111. člena ZDR in skladno s 1. odstavkom 110. člena ZDR okoliščine oziroma interese, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Po 2. odstavku 83. člena ZDR mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu zagovor omogoči, kot na primer v primerih, ko je delodajalec sam žrtev kršitve, v primeru neuspešno opravljenega poskusnega dela oziroma v primeru, ko delavec zagovor izrecno odkloni ali se neopravičeno ne odzove vabilu na zagovor. V pisnem vabilu na zagovor mora biti po 3. odstavku istega člena ZDR naveden obrazložen razlog, zaradi katerega namerava delodajalec odpovedati pogodbo o zaposlitvi, ter datum, ura in kraj zagovora. Vabilo mora biti delavcu vročeno skladno s 87. členom ZDR (osebno, praviloma v prostorih delodajalca oziroma na naslovu, določenem v pogodbi o zaposlitvi, po pravilih pravdnega postopka).

Sodišče prve stopnje je presojalo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka, ker tožnik od 17. 2. 2010 do 1. 3. 2010 (več kot pet dni zaporedoma) ni prišel na delo in je o razlogih za izostanek ni obvestil, čeprav bi to moral in mogel storiti. Odločitev, da je odpoved zakonita, je sprejelo na podlagi ugotovitev, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega razloga za odpoved in da je odpoved podala pravočasno. Do drugih formalnih zahtev, ki se zahtevajo za zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (vročanja pisne obdolžitve z vabilom na zagovor, zagovora), se ni opredelilo.

Iz obrazložitve presojane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je razbrati, da je podana, ker delavec (tožnik) najmanj pet dni zaporedoma ni prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti, torej iz razloga po 3. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Vendar odpoved iz tega razloga ne more biti zakonita, saj se tožniku ne očita, da je z dela izostal, ne da bi toženo stranko o tem obvestil, ampak se mu očita, da je samovoljno koristil letni dopust oziroma da je koristil letni dopust, čeprav mu tega tožena stranka ni odobrila. Le v primeru, če bi tožnik iz toženi stranki neznanega razloga neopravičeno izostal z dela, bi bila pogodba o zaposlitvi zakonito odpovedana iz razloga po 3. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR in bi prenehala s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela.

Zaradi očitka, da je delavec (tožnik) samovoljno koristil letni dopust, lahko delodajalec (tožena stranka) odpoved poda po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Ker tožena stranka v presojani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni navedla, na katero alineo se nanaša oziroma točno iz katerega razloga je podana, je treba zakonitost presojati v tem okviru in sicer je treba presoditi, ali je tožnik naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ko je od 17. 2. 2010 do 1. 3. 2010 izostal z dela. Poleg tega je treba upoštevati, da lahko tožniku iz tega razloga delovno razmerje preneha šele z dnem vročitve odpovedi (5. 3. 2010) in ne s prvim dnem neopravičenega izostanka z dela (17. 2. 2010), kot je zmotno štela tožena stranka.

Že iz tega razloga je izpodbijana odločitev najmanj preuranjena, četudi štejemo, da je tožena stranka dokazala utemeljen razlog za odpoved, kot je navedeno v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Tudi s takšno presojo sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče ne strinja, ampak dvomi v pravilnost sprejete dokazne ocene, ki ni prepričljiva niti posebej pojasnjena.

V zvezi z utemeljenostjo razloga za odpoved (torej za odgovor na vprašanje, ali je tožnik od 17. 2. 2010 do 1. 3. 2010 izostal z dela, pa o razlogih za izostanek ni obvestil tožene stranke, čeprav bi to moral in mogel storiti) je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzelo izpovedi tožnika, zakonitega zastopnika tožene stranke V.G. in prič A.P., P.K., T.G., R.K. in S.L.. Pri presoji je – kot je nadalje razvidno iz obrazložitve – v največji meri upoštevalo izpoved priče P.K., da tožniku letnega dopusta ni bilo mogoče odobriti v želenem obsegu in da je bilo pričakovano, da se bo tožnik pred odhodom na letni dopust zglasil v pisarni, pa se ni, niti ni bil kasneje dosegljiv po telefonu. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik z dela izostal neopravičeno in da o razlogih za odsotnost tožene stranke ni obvestil. Dodalo je še ugotovitev, da se tožnik pred začetkom letnega dopusta z vodilnimi delavci ni dogovoril, ali in v kakšnem obsegu lahko koristi letni dopust. Takšna ugotovitev je – upoštevaje izpovedi preostalih prič, ki so povzete v obrazložitvi izpodbijane sodbe in ki so razvidne iz zapisnikov z narokov za glavno obravnavo – po oceni pritožbenega sodišča vprašljiva.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo z dne 22. 4. 2010 navedla, da ji je tožnik posredoval vlogo za koriščenje letnega dopusta na obrazcu, ki je predviden za ta namen, o odobritvi letnega dopusta je tožena stranka premišljevala, o tem je želela pred zaključkom delovnega dne (zadnjega pred predvidenim začetkom letnega dopusta) s tožnikom opraviti razgovor. Razgovora ni bilo, ker je tožnik predčasno zapustil svoje delovno mesto. V prvi pripravljalni vlogi z dne 19. 5. 2010 je navedbe dopolnila, navedla je, da so se tožnik, A.P., G.Š. in P.K. sestali na sedežu tožene stranke, na tem sestanku so vodilni delavci tožniku povedali, da letnega dopusta ne more koristiti (v želenem obsegu). Glede tega sestanka so domnevni udeleženci, ko so bili zaslišani kot priče, izpovedali različno: priča A.P. je izpovedala, da je sestanek bil, le da ne razpolaga z zabeležko s sestanka (razvidno iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo z dne 24. 5. 2010), priča G.Š. pa je izpovedala (enako kot tožnik, razvidno iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo z istega dne), da sestanka, na katerem bi bili skupaj s tožnikom, A.P. in P.K., ni bilo (razvidno iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo z dne 1. 7. 2010).

Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da mu je koriščenje letnega dopusta ustno odobril P.K., navedel je, da mu vodilni delavci niso sporočili, da letnega dopusta v želenem obsegu ne more koristiti. Praksa pri toženi stranki je bila, da se je napisalo vlogo za koriščenje letnega dopusta in nato – v kolikor ni bilo nasprotovanj vodilnih delavcev – se je štelo, da je koriščenje letnega dopusta odobreno, potrdilo pa se je dobilo šele naknadno. Navedbe tožene stranke glede načina odobritve koriščenja letnega dopusta so bile podobne: navedla je, da se na vlogo zapiše želeno število dni letnega dopusta, o vlogi odločajo vodilni delavci. Iz izpovedi priče A.P. je razvidno, da odločitve ne sprejmejo v pisni obliki, ampak le ustno sporočijo, ali in koliko letnega dopusta je mogoče koristiti (razvidno iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo z dne 24. 5. 2010). Enako izhaja iz izpovedi priče T.G., drugače pa iz izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke V.G.. Izpovedal je, da mora delavec pred odhodom na letni dopust dvigniti listek, na katerem je zapisana odobritev (oboje razvidno iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo z dne 13. 9. 2010). Drugačna je izpoved tožnika, da je bilo treba le izpolniti vlogo za koriščenje letnega dopusta. Iz njegove izpovedi izhaja še, kot je bilo že navedeno, da mu za sporno obdobje nihče ni rekel, da letnega dopusta ne more koristiti, še več, da se je pogovarjal s P.K., ki mu je dovolil koriščenje letnega dopusta (razvidno iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo z dne 24. 5. 2010). P.K. pa je, ko je bil zaslišan kot priča, izpovedal, da je tožniku, ko se je zglasil pri njemu v pisarni, rekel, da se bo potrudil za odobritev in da mu je zadnji dan pred predvidenim začetkom letnega dopusta odredil delo v skladišču, da bi se lahko dogovorila. Do tega dogovora ni prišlo, ker tožnika malo po 14.00 uri, ko sta ga z A.P. iskala, ni bilo več v službi (razvidno iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo z dne 1. 7. 2010).

Do opisanih nasprotij v izpovedih prič se sodišče prve stopnje ni opredelilo (na primer z izvedbo dokaza s soočenjem tožnika in priče P.K.), tako da ni odgovorilo na bistveno vprašanje, kaj so vodilni delavci tožniku sporočili v zvezi s koriščenjem dopusta. Za odgovor na to vprašanje bi moralo predhodno natančno ugotoviti, kakšna je bila praksa v zvezi z odobravanjem koriščenja letnega dopusta pri toženi stranki (ali je bil uveljavljena praksa, da je delavec lahko koristil letni dopust, če je predhodno izpolnil vlogo in če temu vodilni delavci niso nasprotovali), kaj je tožniku v zvezi z vlogo za koriščenje letnega dopusta povedal P.K. in ne nazadnje, ali bi moral tožnik zadnjega dne pred začetkom predvidenega letnega dopusta (16. 2. 2010) ostati v službi po 14.00 uri oziroma ali bi se moral zglasiti v pisarni. Kot je razbrati iz njegove izpovedi, je do 14.00 ure končal z delom, očistil vozilo, kot je bil običaj, ter nato odšel domov, drugače pa sta izpovedali priči G.Š. (da bi se pričakovalo, da se bo tožnik pred začetkom letnega dopusta poslovil; razvidno iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo z dne 1. 7. 2010) in P.K. (da je A.P. iskal tožnika, ker ni opravil vsega dela, in da bi se tožnik ob zaključku dela moral zglasiti v pisarni; razvidno iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo z istega dne).

Priča A.P. je izpovedala še, da je zadnji dan pred predvidenim začetkom letnega dopusta poslala tožniku SMS sporočilo, naj jo nujno pokliče po telefonu. Po petih dneh odsotnosti so mu s strani tožene stranke poslali vabilo na zagovor pred odpovedjo, ker ga niso mogli poklicati po telefonu in ker se ni javljal, tako da niso vedeli, kje je (razvidno iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo z dne 24. 5. 2010). Priča G.Š. je izpovedala, da je tožnika po telefonu obvestila, da letnega dopusta ne bo mogel koristiti v želenem obsegu, da so tožnika klicali v času, ko ga ni bilo na delo, in da niso vedeli, da je preusmeril klice na sodelavca R.K. (razvidno iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo z dne 1. 7. 2010). Priča P.K. pa je izpovedala, da sta na službeni telefon tožnika klicala tako ona kot A.P. (zapisnik z naroka za glavno obravnavo z dne 1. 7. 2010). Nasprotno opisanim izpovedim je pričanje R.K., ki je izpovedal, da v času odsotnosti tožnika za tožnika ni prišlo nobeno sporočilo ali klic, niti se pri njem nihče ni pozanimal, kje je tožnik (razvidno iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo z dne 13. 9. 2010). Dejstvo, ali so tožnika iskali po telefonu, bi bilo razvidno iz izpiska klicev, vendar tožena stranka izvedbe tega dokaza ni predlagala, tožnik pa je izpisek klicev sicer predložil, vendar je iz tega izpiska (priloga A13) razvidno le, da je bil v času od 17. 2. 2010 do 1. 3. 2010 v tujini, ne pa, ali so ga s strani tožene stranke klicali. Dokazno breme s tem v zvezi je na toženi stranki, ki mora dokazati, da so tožnika klicali in da se ni javljal, kot mu očita v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Skladno z 2. odstavkom 82. člena ZDR je dokazno breme na strani tiste stranke, ki je odpoved podala. To pomeni, da mora tožena stranka v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 3. 2010 dokazati, da so v odpovedi navedeni očitki tožniku (da je od 17. 2. 2010 do 1. 3. 2010 izostal z dela, pa o razlogih za izostanek ni obvestil tožene stranke, čeprav bi to moral in mogel storiti) resnični, poleg tega mora dokazati še, da je postopek pred odpovedjo izpeljala zakonito oziroma da je spoštovala formalne zahteve, ki so za zakonito odpoved predpisane z ZDR, ter ne nazadnje, da so podane okoliščine in interesi, zaradi katerih ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Pritožbeno sodišče je – ker je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo – pritožbi ugodilo in po določbi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri (predvsem z izvedbo dokaza s soočenjem tožnika in priče P.K., tako da bo ugotovilo, kaj je bilo tožniku sporočeno v zvezi s koriščenjem letnega dopusta) in nato – ob upoštevanju pravila o dokaznem bremenu in po oceni vseh izvedenih dokazov – ponovno presoditi, ali je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo in reparacijo utemeljen.

355. člen ZPP sicer določa, da pritožbeno sodišče, le če glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti, razveljavi sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, kadar je dejansko stanje nepopolno (in zmotno) ugotovljeno. V konkretnem primeru je opisana situacija podana, ker sodišče prve stopnje glede formalnih zahtev, ki morajo biti izpolnjene za zakonito odpoved, dokaznega postopka niti ni izvedlo, glede vsebinske utemeljenosti odpovedi pa je dejansko stanje zmotno ugotovilo, saj je v tem delu sprejelo dokazno oceno, ki ni prepričljiva. Navedeno pomeni, da bi pritožbeno sodišče, v kolikor bi pomanjkljivost želelo samo odpraviti, izvedlo nove dokaze, poleg tega bi moralo ponovno oceniti že izvedene dokaze, saj bi šele tako popolno ugotovilo dejansko stanje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.