Jedro

Z gradbenim dovoljenjem je dovoljena le takšna gradnja, ki izhaja iz projekta, ki je sestavni del gradbenega dovoljenja. Za to, da so bile pri izdelavi PGD upoštevane vse bistvene zahteve objekta in da bo gradnja v skladu z njim zanesljiva, odgovarja vodja projekta, ki da o tem izjavo in je sestavni del PGD.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo A.A. (prizadeti stranki v tem upravnem sporu) izdala gradbeno dovoljenje za legalizacijo in dokončanje rekonstrukcije dela mansarde in izvedbe dveh balkonov večstanovanjskega objekta na zemljišču parc. št. ... k.o. ..., vse v tam navedenem obsegu in pod tam navedenimi pogoji.

Drugostopenjski upravni organ je tožničino pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnil. Ugotovil je, da se območje nameravane gradnje nahaja v morfološki enoti 2A/2 in se ureja na podlagi določil Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto Š1 Šiška (Uradni list SRS, št. 28/89 in naslednji, v nadaljevanju PUP). Po 9. členu PUP so v morfoloških enotah z oznako 2 dovoljene med drugim tudi dopolnilna gradnja stanovanjskih objektov, nadzidave in prizidave, rekonstrukcije in adaptacije obstoječih objektov, rušitve, nadomestne gradnje in tekoča vzdrževalna dela. Navedeni posegi so dovoljeni le, če so izpolnjene svetlobno tehnične zahteve. Prizadeta stranka želi rekonstruirati obstoječi objekt tako, da se bo spremenila višina slemena (povišala za 78 cm) in kap (povišala se bo za 157 cm). Po rekonstrukciji bo etažnost na S delu K+P+2N, na J delu pa bo ostala nespremenjena in sicer K+P+1N+M. Ohranjene bodo osnovne tlorisne dimenzije z dodatnim balkonom v nadstropjih. Drugostopenjski organ ugotavlja, da so zahteve iz prostorskega akta v konkretnem primeru upoštevane in je nameravana gradnja z njimi skladna. Drugostopenjski organ tudi ne dvomi, da je izpolnjena zahteva iz PUP glede svetlobno tehničnih pogojev. Pri tem se sklicuje na svetlobno tehnično oceno, iz katere je razvidno, da zaradi nameravane gradnje bivanjski pogoji v sosednjih objektih ne bodo poslabšani. Očitno je, da bo do določenih vplivov na tožničino nepremičnino z vidikov osenčenja sicer prihajalo, vendar bodo ti vplivi minimalni in zato povsem sprejemljivi. Tožnica tudi ne more uspeti s sklicevanjem, da naj bi šlo za zahtevni objekt in ne za manj zahtevni objekt, kot je to klasificiral prvostopenjski organ. Pri tem se sklicuje na obrazložitev odločbe prvostopenjskega organa, da iz projekta ne izhaja, da bi imel objekt globoko temeljenje oziroma da bi šlo za objekt s pasovnimi temelji, pri katerih je razmerje med njihovo globino in širino večje od 4. V zvezi z navedbami tožnice, da obstoji nevarnost, da se bo objekt porušil, pa pritožbeni organ pojasnjuje, da za zanesljivost objekta in izpolnjevanje njegovih bistvenih zahtev odgovarja odgovorni vodja projekta.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da obstaja utemeljen sum, da izpodbijana odločba temelji na ponarejeni listini. Prerez starejšega načrta obstoječega objekta, na katerega se sklicuje projektant, v originalu ni bil priložen projektni dokumentaciji, prav tako prvostopenjski organ ne navaja, da bi ga prizadeta stranka pokazala in s tem dokazala njegov obstoj. V projektni dokumentaciji se nahaja samo njegova kopija. Prizadeta stranka je v času od 11. 11. 2010 do 14. 11. 2010 brez gradbenega dovoljenja nadzidala obstoječi objekt. Ker je gradbena dela opravila v naglici in nestrokovno, predstavlja nevarnost za okolico, saj gre za statično labilno konstrukcijo, ki se v primeru horizontalne obtežbe zlahka podre. Ker se tožničin objekt nahaja le dva metra od nadzidanega objekta, to predstavlja resno grožnjo za zdravje in življenje ljudi, ki prebivajo v tožničinem objektu. Poleg tega v izdanem gradbenem dovoljenju prvostopenjski upravni organ ne omenja, da bi investitor dokazal nosilnost in stabilnost temeljnih tal in trdnost ter zanesljivost temeljev, kot to zahteva ZGO-1. Izdelana ni bila niti vrtina niti sondažni izkop, s katerim bi se ugotovilo dimenzije in stanje temeljev in temeljnih tal. Svetlobno tehnična ocena, ki jo je izdelal projektant, lažno prikazuje, da nadzidava objekta ne bo dodatno osenčila tožničinega objekta. Tožnica je preko svojega pooblaščenca dokazala, da vsako nadvišanje slemenske in kapne lege na objektu prizadete stranke pomeni poslabšanje bivanjskih pogojev na njenem objektu. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, tožniku pa odredi, da podre nevarno nadzidavo na objektu in vzpostavi prvotno stanje.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo med drugim navaja, da je o statiki in temeljih objekta pisal statik v projektni dokumentaciji ter pozneje g. B.B., sodni izvedenec za gradbeništvo v svojem izvedeniškem poročilu. Statik je bil mnenja, da zaradi nadzidave objekta ni potrebno ojačati temeljev, še posebno zaradi tega, ker so temeljna tla že konsolidirana. Tudi izjava tožnice, da obstaja utemeljen sum, da gradbeno dovoljenje temelji na ponarejeni listini, ni resnična. Vsa dokumentacija, ki je bila posredovana upravnemu organu, je pristna. Priznava, da je z gradnjo hitela, ker je mansardno stanovanje v uporabi, zato ni bilo mogoče dovoliti, da bi bila hiša odkrita, ko se začnejo padavine. Po zaslugi tožničinega pooblaščenca so se dela začela praktično v zadnjem vremensko primernem času. Dodaja, da so dela opravljena strokovno in skladno s projektno dokumentacijo. Glede osončenja pa navaja, da je sporna nadgradnja na tožničini S strani. Istočasno je tudi tožnica sama nelegalno nadgradila objekt na JZ strani njegovega objekta, kar bistveno bolj vpliva na njen objekt. Meni, da gre za zavestno nagajanje in poskus onemogočanja legalnega postopka, ker tudi sama zida nelegalno in se tega zaveda.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma navaja, da se v celoti strinja s pravnimi in dejanskimi razlogi za odločitev, ki sta jih v obrazložitvi svojih odločb navedla upravna organa obeh stopenj. Obrazložitev izpodbijane odločbe je popolna in jasna, zato sodišče nima nikakršnih pomislekov glede zakonitosti izdanega gradbenega dovoljenja ne glede opredelitve objekta, na katerem se bodo izvajala dela kot manj zahtevnega objekta, kot tudi ne glede ugotovitve, da se zaradi predmetnih del ne bodo poslabšali bivanjski pogoji na tožničinem objektu, ki temelji na oceni osončenja.

Še zlasti pa teh pomislekov nima z vidika varstva tožničinih pravic in pravnih interesov, ki jih je ta v skladu z določbo 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) varovala v postopku kot stranska udeleženka in ki ji je bil navedeni procesni položaj priznan kot lastnici zemljišča v vplivnem območju gradnje.

Navedeno pomeni, da lahko tožnica varuje le svoje pravice in pravne koristi, ki so vezane na njeno nepremičnino, zaradi katere je dosegla položaj stranske udeleženke, in vplivov nanjo. To izhaja iz določbe 1. in 2. odstavka 43. člena ZUP, po katerih oseba vstopi v postopek kot stranski udeleženec zaradi varstva svojih pravnih koristi, te pa so neposredne, na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi - torej ne javne koristi ali koristi tretjih oseb. Enako velja tudi za tožbene ugovore, ki jih lahko stranski udeleženec kot tožnik učinkovito uveljavlja v upravnem sporu, v katerem se po določbi 1. odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1) odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj. Taka razlaga določb 43. člena ZUP temelji tudi na ustaljeni upravno sodni praksi Upravnega sodišča RS (sodba opr. št. U 2250/2008 z dne 18. 12. 2008, opr. št. I U 2171/2009 z dne 6. 5. 2010, sodba opr. št. I U 726/2010 z dne 23.12.2010).

Tožnica bi torej v tem upravnem sporu uspela in dosegla odpravo izpodbijanega gradbenega dovoljenja, v ponovnem postopku pa zavrnitev zahteve za njegovo izdajo le, če bi gradnja objekta posegla v njene pravno priznane pravice in interese, v konkretnem primeru torej z vidika varstva pred nedovoljenimi vplivi načrtovanih objektov nanjo oz. na njeno nepremičnino.

V obravnavanem primeru iz tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na vprašanje pravilnosti opredelitve objekta, na katerem so predvidena dela, ki so predmet predmetnega gradbenega dovoljenja, ni razvidno, da so usmerjeni v vzpostavitev oz. ohranitev tožničinega pravno varovanega položaja kot lastnice nepremičnine v vplivnem območju gradnje. Poleg tega iz njih niti ni razvidno, kako naj bi opredelitev objekta, ki se bo delno rekonstruiral, delno pa prizidal, vplivala na odločitev. Zgolj s pavšalnim izrekanjem dvoma v pristnost dokumenta „prerez starejšega načrta objekta“, na katerem temelji načrt arhitekture, pa tudi sicer tožnica ne bi mogla izpodbiti ugotovitev, ki izhajajo iz njega, samo zato, ker ni predložen tudi njegov original. Prav tako iz tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na nepopolnost projektne dokumentacije v delu, ki se nanaša na preveritev stabilnosti in trdnosti tal, ni razvidno, da so usmerjeni v vzpostavitev oz. ohranitev tožničinega pravno varovanega položaja kot lastnika nepremičnine v vplivnem območju gradnje.

V kolikor pa tožnica s temi ugovori uveljavlja, da je zaradi spornih del ogrožena varnost njenega objekta in ljudi, ki prebivajo v njem, pa bi morala to nevarnost konkretno izkazati. Zgolj pavšalne navedbe o sumu, da so poškodovani temelji in je zmanjšana nosilnost in stabilnost temeljnih tal zaradi izjav sosedov o poplavah v kleti in vprašanju njene potresne varnosti zaradi načina gradnje ne morejo izpodbiti ugotovitve statika iz načrta gradbenih konstrukcij, da ojačitev temeljev ni potrebna še posebej iz razloga, ker so temeljna tla pod objektom že konsolidirana in ker je dodatna obtežba zaradi nadgradnje majhna.

Sodišče še pripominja, da je s spornim gradbenim dovoljenjem dovoljena le takšna gradnja, ki izhaja iz projekta, ki je sestavni del gradbenega dovoljenja. Objekte je treba projektirati in zgraditi oziroma rekonstruirati s takšnimi gradbenimi proizvodi in materiali in na takšen način, da bo objekt zanesljiv kot celota (15. člena ZGO-1). Poleg tega so z gradbenimi predpisi za posamezne vrste objektov določene njihove tehnične značilnosti tako, da ti objekti glede na svoj namen izpolnjujejo bistvene zahteve, med drugim tudi mehansko odpornost in stabilnost. Za to, da so bile pri izdelavi PGD upoštevane vse bistvene zahteve objekta in da bo gradnja v skladu z njim zanesljiva, odgovarja vodja projekta, ki da o tem izjavo in je sestavni del PGD. V kolikor pa gradnja dejansko ni izvedena v skladu s PGD in zato za njeno zanesljivost odgovorni vodja projekta ne odgovarja oziroma je nevarna, pa je to stvar gradbenega inšpektorja.

Prav tako tožnica ne more uspeti s pavšalnimi tožbenimi navedbami o „lažnivosti in goljufivosti“ priložene svetlobno tehnične ocene, saj tožnica v tožbi ničemer ne pojasni, zakaj naj bi bila ocena „lažniva in goljufiva“. Kot je pravilno pojasnil drugostopenjski upravni organ, vsaka gradnja oziroma drugačen poseg v prostor povzroči tudi določene vplive. Razmejitev med dopustnimi in nedopustnimi vplivi praviloma izhaja iz določb prostorskih aktov, na primer določb o minimalnih odmikih, dopustni etažnosti in podobno. Poleg tega iz priložene ocene osončenja izhaja, da bodo vplivi z vidika osončenja minimalni in zato povsem sprejemljivi, kar je drugostopenjski upravni organ tudi podrobno obrazložil. Tožnica pa v tožbi ni konkretno navedla niti, kakšni naj bi bili ti vplivi na njeno nepremičnino, niti v čem naj bi ti vplivi presegli običajno mero.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnica, niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).