Jedro

Ker je služeča nepremičnina do omenjenega datuma predstavljala družbeno sredstvo družbene pravne osebe (do takrat se zato stvarna služnost ni mogla priposestvovati), do dne, ko je toženka pričela nasprotovati izvrševanju služnosti (8. 11. 2006), pa tudi ni mogla preteči niti 10-letna priposestvovalna doba, ki je eden izmed pogojev za priposestvovanje služnosti, je sodišče tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

Do prekluzije ne more priti, če je sodišče opustilo (dolžno) materialno procesno vodstvo na prvem naroku. V tem primeru je treba stranki omogočiti, da naknadno navede nova dejstva in predlaga nove dokaze.

Omejitev priposestvovanja, ki jo je določala kogentna določba 55. člena ZTLR (v skladu s katero se na nepremičnini, ki je družbeno sredstvo družbene pravne osebe, stvarna služnost ne more priposestvovati), predstavlja tako pomembno materialnopravno omejitev, da dopušča materialno procesno vodstvo in s tem naknadno navajanje dejstev ter dokazov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da obstaja za potrebe gospodujočih nepremičnin parc. št. 857/8, 857/7 in 857/6 k.o. X ter posameznih delov stavbe - št. 5, 8 in 1 v stavbi št. 1428, v korist vsakokratnih lastnikov teh nepremičnin, služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vrstami motornih vozil po dovozni poti, ki poteka po južnem robu nepremičnine parc. št. 844/1 k.o. X, in sicer po tistem delu, ki meji na nepremičnino parc. št. 857/1 k.o. X, kot služeče nepremičnine. Odločilo je še, da so prvo, četrto, peto in šestotožeča stranka dolžne povrniti toženki njene pravdne stroške, in sicer prvo in četrtotožeča stranka vsaka v znesku 365,30 EUR, peto in šestotožeča stranka pa vsaka v znesku 182,67 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je hkrati z navedeno izpodbijano sodbo izdalo še sklep, s katerim je zavrglo tožbo drugo in tretje tožeče stranke ter ustavilo postopek v tistem delu tožbenega zahtevka, s katerim so tožeče stranke od toženke zahtevale izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, zoper katerega pa se nihče ne pritožuje.

2.Zoper sodbo se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožujejo prvo, četrto, peto in šestotožeča stranka (v nadaljevanju tožniki). Uveljavljajo vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglašajo stroške pritožbenega postopka. Sodišču prve stopnje očitajo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z 286. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker je štelo navedbe in dokaz, ki jih je toženka podala na glavni obravnavi dne 29. 3. 2012 oziroma v vlogi z dne 27. 3. 2012, za pravočasne in jih je upoštevalo pri svoji odločitvi. Toženka niti ni obrazložila, da tega brez svoje krivde ni mogla že prej storiti (najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo). Poleg tega ni šlo za neka nova dejstva ali dokaze, saj je bila toženka z dejstvom, da je bila nepremičnina parc. št. 844/1 k.o. X družbena lastnina v lasti družbeno pravne osebe, in v zvezi s tem predloženim dokazom – zgodovinskim zemljiškoknjižnim izpiskom vsekakor že prej seznanjena oziroma bi lahko bila seznanjena, če bi se skrbno pripravila na obravnavo zadeve. Menijo, da je sodišče prve stopnje upoštevanje teh navedb in dokaza napačno opravičilo z določilom 285. člena ZPP o materialno procesnem vodstvu. Menijo namreč, da sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opozarjati toženke oziroma raziskovati, ali so v času, ko so tožniki zatrjevali priposestvovanje sporne služnosti, obstajale kakršnekoli omejitve glede priposestvovanja, saj bi s takšnim ravnanjem poseglo v razpravno načelo in preseglo meje nepristranskosti. Nadalje se jim zdi zmotno stališče sodišča prve stopnje, da tožnikom ni uspelo dokazati, da toženka v času sklenitve kupoprodajne pogodbe ni bila v dobri veri, da zemljiškoknjižno stanje izkazuje realno stanje, ter da zato proti njej kot dobroverni pridobiteljici lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 844/1 k.o. X ne učinkuje služnost, katere obstoj se uveljavlja v tem postopku. Menijo, da je dokazni postopek pokazal, da se je toženka pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe z dne 25. 10. 2005 o nakupu nepremičnine parc. št. 844/1 k.o. X morala oziroma mogla seznaniti s stanjem nepremičnine v naravi, torej z obstojem sporne dovozne poti. Tožniki in priči B. ter L. so skladno izpovedali o vsakodnevni uporabi sporne dovozne poti, ki je bila in je še vedno jasno vidna tudi v naravi. Najmanj, kar se od vsakega povprečno skrbnega kupca nepremičnine pričakuje, je, da si nepremičnino, ki jo kupuje, v naravi ogleda. Če bi si toženka nepremičnino pred nakupom ogledala, bi se seznanila z dejstvom, da po njenem delu poteka sporna dovozna pot, česar pa očitno ni storila, kar potrjujeta tudi izpovedbi prič R. in A.. Navedeno kaže na hudo malomarnost toženke pri nakupu nepremičnine, zato ni mogoče pritrditi sodišču prve stopnje, da je bila toženka v dobri veri. Dejstvo, da sta bili toženka in njena pravna prednica pravni osebi, v ničemer ne zmanjšuje njune raziskovalne oziroma poizvedovalne dolžnosti, kot je to očitno menilo sodišče prve stopnje.

3.Toženka je po svojem pooblaščencu na pritožbo odgovorila. Meni, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Stališče (pri)tožnikov je, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati toženkinih trditev in dokaza (zgodovinskega zemljiškoknjižnega izpiska) o tem, da je bila služeča nepremičnina parc. št. 844/1 k.o. X do 25. 7. 1997 družbeno sredstvo družbene pravne osebe, ker so bile te trditve (in dokaz) podane že po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje je namreč te trditve in dokaz pri odločitvi upoštevalo, bile so celo odločilnega pomena za zavrnitev tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja služnostne pravice na podlagi priposestvovanja, saj prav zato, ker je služeča nepremičnina do omenjenega datuma predstavljala družbeno sredstvo družbene pravne osebe (do takrat se zato stvarna služnost ni mogla priposestvovati – 55. člen Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih – v nadaljevanju ZTLR), do dne, ko je toženka pričela nasprotovati izvrševanju služnosti (8. 11. 2006), ni mogla preteči niti 10-letna priposestvovalna doba, ki je eden izmed pogojev za priposestvovanje služnosti (prvi in drugi odstavek 217. člena Stvarnopravnega zakonika).

6.Stranka mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke (prvi odstavek 286. člena ZPP). Stranke lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku (četrti odstavek 286. člena ZPP). Dejstva in dokazi, ki so navedeni v nasprotju s tema določiloma, se ne upoštevajo (prekluzija - šesti odstavek 286. člena ZPP). Vendar pa do prekluzije ne more priti, če je sodišče opustilo (dolžno) materialno procesno vodstvo na prvem naroku (285. člen ZPP).V tem primeru je treba stranki omogočiti, da naknadno navede nova dejstva in predlaga nove dokaze (saj prekluzija negativno vpliva na materialnopravno pravilnost sodbe).

7.Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da bi bilo dolžno že na prvem naroku za glavno obravnavo v okviru materialnega procesnega vodstva raziskati, ali so bile v relevantnem obdobju (tožniki so zatrjevali uporabo sporne služnostne poti že od leta 1980 dalje, torej še v času veljavnosti ZTLR) podane omejitve priposestvovanja sporne stvarne služnostne pravice. Omejitev priposestvovanja, ki jo je določala kogentna določba 55. člena ZTLR (v skladu s katero se na nepremičnini, ki je družbeno sredstvo družbene pravne osebe, stvarna služnost ne more priposestvovati), namreč predstavlja tako pomembno materialnopravno omejitev (ki nikakor ni primerljiva z ugovorom zastaranja, ki ga kot primer, ki presega dolžno materialno procesno vodstvo, navaja pritožba), da dopušča materialno procesno vodstvo in s tem naknadno navajanje dejstev ter dokazov.

8.Ker je torej sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo toženkine trditve in dokaz o tem, da je služeča nepremičnina do uveljavitve Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini dne 25. 7. 1997 predstavljala družbeno sredstvo družbene pravne osebe, in posledično (ker zaradi omejitve priposestvovanja ni potekla priposestvovalna doba, ki je predpisana za priposestvovanje stvarne služnosti) pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, so nerelevantne preostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo na nedobrovernost toženke, zato pritožbeno sodišče na njih ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9.Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbije sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10.Ker tožniki s pritožbo niso uspeli, krijejo sami svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Ker ni odgovor na pritožbo v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek, krije tudi toženka sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).