Jedro

Plačilni nalog ni odločba.

ZST-1 pritožbe zoper sklep o ugovoru zoper plačilno nalog ne ureja, smiselna uporaba določb ZPP pa ni možna. Gre za pravno praznino, ki je ni mogoče zapolniti z uporabo določb ZPP, in gre za situacijo, ko pritožba zoper izpodbijani sklep v tem postopku ni dovoljena. Slednja ugotovitev pa je v smislu 1. odstavka 363. člena ZPP narekovala zavrženje pritožbe tožeče stranke kot nedovoljenega pravnega sredstva.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožeče stranke zoper izdani plačilni nalog, s katerim je sodišče prve stopnje tožeči stranki naložilo, da v roku 15 dni plača sodno takso za razširitev tožbe v višini 165,00 EUR.

Zoper navedeno odločitev se tožnik po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni in razveljavi izdani nalog za plačilo takse za razširitev tožbe. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna, saj bi v primeru izraženega stališča v izpodbijanem sklepu to pomenilo, da bi bila tožnica dolžna plačati dvakratno takso tudi v primeru, ko bi že v sodbi zahtevala sodno varstvo za dve motitveni ravnanji. V konkretnem primeru pa je razlika le v tem, da je tožnica nekaj dni kasneje zahtevala sodno varstvo za še eno motitveno dejanje, torej takrat, ko je toženec ravnal protipravno, pri čemer pa se tudi drugo motitveno dejanje nanaša na isto toženo stranko. Opozarja, da Zakon o sodnih taksah ne določa večkratnika plačila sodne takse, temveč določa le plačilo takse za postopek pred sodiščem prve stopnje.

Pritožba ni dovoljena.

Postopek za plačilo in izterjavo neplačane sodne takse je urejen v 34. in 35. členu Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1). Sodišče v postopku za plačilo sodne takse izda plačilni nalog. Zoper plačilni nalog lahko stranka vloži ugovor, iz razloga, da je taksa že plačana ali da je napačno odmerjena. O ugovoru odloči sodišče prve stopnje s sklepom, pri čemer lahko ugovoru ugodi, ga zavrže ali pa zavrne, kot je storilo v tem primeru.

V obravnavanem primeru gre za vprašanje, ali je mogoče plačilni nalog šteti za odločbo o odmeri sodne takse. Vsebina plačilnega naloga, ki jo določa 35. člen ZST-1, kaže na to, da plačilni nalog ni odločba o odmeri sodne takse, saj določa zgolj način izpolnitve taksne obveznosti. Prav tako besedilo ZST-1 ne vsebuje določila, da je plačilni nalog odločba o odmeri sodne takse. Tudi določba, da o ugovoru zoper plačilni nalog vedno odloča sodišče prve stopnje, torej tudi v primerih, ko plačilni nalog izda Vrhovno sodišče (npr. v postopku za dopustitev revizije), kaže na to, da plačilni nalog ni odločba. O veljavnosti odločbe Vrhovnega ali višjega sodišča namreč ne more odločati sodišče prve stopnje, saj iz 25. člena Ustave RS izhaja zahteva po instančnem sojenju. Nenazadnje tudi sodišče v pravdnem postopku na podlagi ugovora zoper plačilni nalog odloča zgolj o veljavnosti plačilnega naloga, pri tem pa ne odloča o pravnem sredstvu v smislu prej citirane odločbe 25. člena Ustave RS. Slednje pomeni, da je šele sklep o ugovoru zoper plačilni nalog dejansko odločba o odmeri sodne takse, plačilni nalog pa je po naravi poziv na plačilo sodne takse, ugovor pa kot zahteva po izdaji odločbe o odmeri sodne takse. Ker pa pritožba zoper navedeni sklep v ZST-1 ni urejena, se postavlja vprašanje, na kateri podlagi bi lahko stranka lahko vložila pritožbo zoper navedeni sklep.

Uporaba 1. odstavka 363. člena ZPP v konkretnem primeru ne pride v poštev iz treh razlogov. Kot prvič, ZST-1 nikjer ne določa smiselne uporabe določb ZST, kot to določajo ostali civilni procesni zakoni. Drugič, postopek plačila sodne takse tudi po naravi ni civilni postopek, ki bi omogočal kljub izostanku določbe o smiselni uporabi določb ZPP njihovo uporabo, temveč je prej podoben upravnem postopku. Ta postopek namreč poteka med stranko ter državo – sodiščem, ki odloča o obveznosti plačila po naravi javne dajatve te stranke, ne glede na vrsto oziroma vsebino spora med strankami. In tretjič, prvi odstavek 363. člena ZPP lahko velja le za sklep, ki ga sodišče izda na podlagi določb ZPP ali drugega civilnega procesnega zakona, ki glede pritožbe zoper sklep ne določa drugače, ne pa kar za vse sklepe, ki jih sodišče prve stopnje izda med pravdnim postopkom.

Iz gornjih ugotovitev torej izhaja, da ZST-1 pritožbe zoper navedeni sklep ne ureja, smiselna uporaba določb ZPP pa ni možna. Gre za pravno praznino, ki je ni mogoče zapolniti z uporabo določb ZPP, in gre za situacijo, ko pritožba zoper izpodbijani sklep v tem postopku ni dovoljena. Slednja ugotovitev pa je v smislu 1. odstavka 363. člena ZPP narekovala zavrženje pritožbe tožeče stranke kot nedovoljenega pravnega sredstva.