Jedro

Razlagati je potrebno samo pogodbene določbe, ki glede na besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem so izoblikovane, objektivno vzeto omogočajo več različnih razlag.

Smisel pravil o zastaranju je v tem, da nasprotna stranka ni v negotovosti, ali bo upnik zoper njo vložil tožbo. Za presojo zastaranja „zvišanega dela“ zahtevka je v obravnavanem primeru odločilno, da je šlo za „isto(vrstno) terjatev“, tj. za plačilo pogodbeno dogovorjene provizije, za katero je bila tožba že vložena in je tožena stranka vedela, da tožeča sodno zahteva izpolnitev terjatve po tej podlagi. „Zvišani del“ tožbenega zahtevka torej ni zastaral.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišče prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe in razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 26940/2012 z dne 13. 3. 2012 v prvem in tretjem odstavku izreka ter odločilo, da se postopek nadaljuje kot po tožbi. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati 7.442,54 EUR s pripadajočimi obrestmi od 24. 1. 2012 do plačila in toženi naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče v višini 666,00 EUR (III. točka izreka).

2. Sodbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava pravočasno izpodbija tožena stranka, ki kot bistveno navaja, da je prvostopenjsko sodišče v nasprotju z načelom enakovrednosti dajatev (8. člen OZ) prisodilo plačilo provizije za neopravljeno delo. Meni, da obveznost tožeče stranke ni bila zgolj sklenitev pogodbe, kar naj bi izhajalo iz 1. in 2. člena pogodbe in kar bi potrdile priče, katerih zaslišanje je sodišče zavrnilo. Nadalje očita, da je sodišče nepravilno, v nasprotju z drugim odstavkom 82. člena in 83. členom OZ, razlagalo pogodbo o medsebojnem sodelovanju, ker je kljub dejstvu, da je pogodbo sestavila tožeča stranka, upoštevalo maksimalno vrednost pogodbe za izračun dolgovane provizije in ne toženi stranki dejansko izplačanih zneskov. Opozarja, da je sodišče prisodilo previsok znesek provizije, saj vsota obveznosti po računih, na podlagi katerih je bil vložen predlog za izvršbo, znaša 23.040,00 EUR in upoštevaje delno plačilo 17.581,00 EUR dolguje zgolj 5.459,00 EUR. Sodišče je prisodilo več oziroma nekaj drugega od tožbenega zahtevka. Nasprotuje zavrnitvi ugovora zastaranja za znesek glavnice 983,32 EUR, ki ga je tožeča stranka uveljavljala s spremembo tožbe na naroku 11. 5. 2015, in pojasnjuje, da je z izvršilnim predlogom pretrgano zastaranje le glede zneska glavnice 6.459,22 EUR, ki ga je tožeča stranka uveljavljala s tožbo pred njeno spremembo. Prvostopenjskemu sodišču očita, da ni obrazložilo datuma zapadlosti oziroma zamude ter teka zakonskih zamudnih obresti. Izpodbija tudi stroškovni del in predlaga ustrezno spremembo sodbe.

3. Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi tožeča stranka zahteva plačilo provizije po pogodbi o medsebojnem sodelovanju (v nadaljevanju: pogodba, priloga A 1), sklenjeni s toženo stranko, s katero se je tožeča stranka kot izvajalec za toženo zavezala opraviti storitve pridobivanja subvencioniranja nadomestil plač delavcem na čakanju in subvencioniranja usposabljanja delavcev na čakanju, podrobneje opredeljene v 1. členu pogodbe. Sporno je, ali je treba pogodbeno dogovorjeno plačilo provizije obračunati od celotne vrednosti zagotovljenega financiranja s strani Zavoda za zaposlovanje (v nadaljevanju Zavod), tj. od 147.000,00 EUR, ali od sredstev, ki jih je tožena stranka dejansko prejela, tj. od 97.672,32 EUR.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi bilo delo tožeče stranke neopravljeno. Iz 4. člena Pogodbe o medsebojnem sodelovanju izhaja, da se šteje posel za opravljenega, ko Zavod podpiše z naročnikom (toženo stranko) pogodbo, do česar je nesporno prišlo. S tem je bilo delo tožeče stranke opravljeno, saj iz besedila citirane pogodbe ne izhaja, da bi bila ta za toženo stranko dolžna opravljati še kakšne storitve po sklenitvi pogodbe v zvezi s pridobivanjem sredstev. Stališče, da je tožeča stranka izpolnila svojo pogodbeno obveznost že s sklenitvijo pogodbe med Zavodom in toženo, potrjuje tudi opredelitev del tožeče stranke v 1. členu pogodbe(1). Ker iz celotne pogodbe izhaja, da so bile obveznosti tožeče stranke izpolnjene že s podpisom pogodbe med Zavodom in toženo stranko, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje prič.

7. Zmotno je pritožbeno stališče, da je za izračun zneska dolgovane provizije relevanten znesek, ki je bil toženi stranki dejansko izplačan s strani Zavoda. Po 3. členu Pogodbe o medsebojnem sodelovanju se je tožena stranka zavezala tožeči za opravljene storitve plačati 15 % (ter pripadajoči DDV) od vrednosti zagotovljenega financiranja s strani Zavoda, in sicer 5 % pogodbene vrednosti ob podpisu pogodbe z Zavodom, ostalih 10 % pa ob prvem nakazilu sredstev oziroma najkasneje do 20. 6. 2010. Iz pogodb, sklenjenih med Zavodom in toženo stranko(2) , izhaja, da vrednost zagotovljenega financiranja s strani Zavoda ni bila določena v fiksnem znesku, temveč je bila odvisna od različnih dejavnikov, določenih v pogodbi. Pri tem je bil določen le maksimalen znesek pogodbene vrednosti, ki ga je tudi po presoji pritožbenega sodišča treba šteti za vrednost zagotovljenega financiranja. To stališče potrjuje besedilo 2. člena pogodbe, v katerem sta pravdni stranki zapisali, da tožeča stranka ne odgovarja za kasnejše izvajanje pogodbe med Zavodom in toženo stranko. Da se vrednost zagotovljenega financiranja ne nanaša zgolj na dejansko izplačana sredstva, nenazadnje izhaja tudi iz 3. člena pogodbe o medsebojnem sodelovanju, ki se nanaša na zapadlost plačila provizije. Po njem je tožeča stranka upravičena do 5 % provizije ob podpisu pogodbe z Zavodom, do ostalih 10 % pa ob prvem nakazilu sredstev oziroma najkasneje 20. 6. 2010, kar pomeni, da je plačilo provizije zapadlo v plačilo še pred potekom obdobja, v katerem bi se ugotovilo, koliko denarnih sredstev bo tožena stranka sploh dejansko prejela od Zavoda(3). Razlaga pritožnice je torej nelogična in v nasprotju tako z določilom 2. člena pogodbe kot z določbo glede zapadlosti provizije. V takšnem primeru bi namreč provizija zapadla v plačilo še preden bi se ugotovila njena višina.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek zmotne uporabe drugega odstavka 82. člena OZ, ki ga je treba upoštevati pri razlagi spornih pogodbenih določb. Kot take je namreč treba razumeti le tiste določbe, ki glede na besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem so izoblikovane, objektivno vzeto omogočajo več različnih razlag(4). Za tak primer v obravnavni zadevi ne gre, saj je razlaga, kot jo ponuja tožena stranka, v protislovju s siceršnjim besedilom pogodbe. Posledično pritožnica ne more uspeti s sklicevanjem na 83. člen OZ, saj je nejasno določilo le tisto, katerega pomena ni mogoče opredeliti po primarnem obveznem razlagalnem pravilu iz drugega odstavka 82. člena OZ, niti z uporabo metod razlage(5), kar pa se je v obravnavanem primeru dalo storiti.

9. Nadalje ne držijo pritožbene navedbe o prekoračitvi tožbenega zahtevka, ker naj bi prvostopenjsko sodišče prisodilo previsok znesek provizije glede na seštevek obveznosti po računih (ki znaša 23.040,00 EUR) in upoštevaje delno plačilo tožene stranke v višini 17.581,00 EUR. Tožeča stranka je namreč temelj in višino tožbenega zahtevka gradila na pogodbeni podlagi (in ne na izdanih računih), in sicer je na podlagi sklenjene pogodbe s toženo vtoževala 15 % celotne vrednosti zagotovljenega financiranja oziroma je zahtevala plačilo provizije v višini 7.442,54 EUR. Zato tudi ni mogoče pritrditi stališču pritožnice o utemeljenosti ugovora zastaranja za znesek glavnice v višini 983,32 EUR, ki naj bi ga tožeča stranka uveljavljala s spremembo tožbe. Smisel pravil o zastaranju je namreč v tem, da nasprotna stranka ni v negotovosti, ali bo upnik zoper njo vložil tožbo(6). Ta je bila za plačilo pogodbeno dogovorjene provizije že vložena, zato je tožena stranka vedela, da tožeča sodno zahteva izpolnitev terjatve, ki izhaja iz pogodbe. Za presojo zastaranja „zvišanega dela“ zahtevka je v obravnavanem primeru odločilno, da je šlo za „isto(vrstno) terjatev“, tj. za plačilo pogodbeno dogovorjene provizije, ki temelji na isti (pogodbeni) podlagi, kar pomeni, da v konkretnem primeru ni prišlo do spremembe istovetnosti zahtevka. Zastaranje pogodbene terjatve je bilo zato z vložitvijo tožbe pretrgano za celotno, na pogodbeni podlagi vtoževano terjatev v višini 7.442,52 EUR.

10. Nekonkretizirana je pritožbena navedba glede stroškov postopka, saj pritožnica niti ne obrazloži, v čem naj bi bil stroškovni sklep nepravilen.

11. Glede na navedeno pritožba neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njene pritožbe.

Op. št. (1): Po katerem so dela, ki so predmet pogodbe: priprava dokumentov za subvencioniranje, svetovanje toženi stranki, oddaja elektronske in pismene vloge s prilogami, in sicer vloge za delno povračilo plače in stroškov usposabljanja, opis poslovnega položaja delodajalca v okoliščinah gospodarske krize in program ohranitve in dviga kakovosti delovnih mest in razvoja človeških virov, vodenje aktivnosti koordinacije med toženko in Zavodom do podpisa pogodbe, dostava vzorca zapisnika delavcev, obvestilo za delavce na čakanju in vse potrebne obrazce za izpolnjevanje/usposabljanje delavcev in vnos prvega zahtevka za delno povračilo nadomestil plač v aplikacijo Zavoda.

Op. št. (2): 4. člena Pogodbe o delnem povračilu nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo (priloga B 20) in 3. členu pogodbe o povračilu stroškov usposabljanja delavcev na začasnem čakanju na delo (B 21).

Op. št. (3): Po pogodbah med toženko in Zavodom, je tožena stranka upravičena prejemati sredstva v obdobju od 1. 4. 2010 do 31. 3. 2011. Op. št. (4) Tako VSL v sodbi I Cpg 114/2014 z dne 16. 10. 2014. Op. št. (5) Plavšak, N., Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, Ljubljana 2003, str. 494. Op. št. (6): Institut zastaranja zasleduje več ciljev, in sicer zagotavlja pravno varnost in dokončnost ustaljenih razmerij med strankama, potencialne tožence varujejo pred zastarelimi zahtevki, zoper katere se je težko braniti in preprečujejo nepravilne sodbe o dogodkih, ki so se zgodili v oddaljeni preteklosti in o katerih bi sodišča odločala na podlagi nezanesljivih zaradi poteka časa nepopolnih, zbledelih dokazov.