Jedro

Tožnik - delavec lahko za obdobje pred 1.4.1992, ko je začel veljati Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 - 54/98) zahteva, da se mu pri izračunu pokojninske osnove upošteva plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa, če je bila izplačana za delo, ki se je po (takratnih) predpisih štelo kot posebni delovni pogoj. Pri izračunu pokojninske osnove se ne upoštevajo vse nadure, od katerih so bili plačani prispevki, saj navedeno velja le za obdobje po sprejemu ZPIZ.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče je razsodilo, da se sklep toženca, št. I-908.574, z dne 8.11.1995, spremeni tako, da se predlog za obnovo postopka zavrne kot neutemeljen.

V zvezi z izrekom sodbe sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da le-to v izrek ni povzelo tožbenega predloga, kar pa na zakonitost sodbe nima vpliva. Predlog je namreč v celoti povzelo v 1. odstavku obrazložite. Iz predzadnjega odstavka obrazložitve izpodbijane sodbe pa jasno izhajajo razlogi, zaradi katerih ga je kot neutemeljenega zavrnilo. Ne gre torej za stanje iz 13. točke, 2. odst., 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ, št. 4/77-35/91), ki se na podlagi zakona uporablja v R Sloveniji in glede na določbo 1. odst. 14. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS, št. 19/94) tudi v postopku pred temi sodišči. Zoper sodbo se pritožuje tožnik, smiselno zaradi napačne uporabe materialnega prava.

Toženec v odgovoru na pritožbo vztraja, da je pravilno postopal s tem, ko je tožnikov predlog za obnovo postopka zavrgel. Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče razčistilo bistvena dejstva, od katerih je odvisna odločitev v zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot s pravnimi razlogi. Zato pritožbeno sodišče glede na pritožbena izvajanja povdarja naslednje.

Iz dne 14.3.1989 pravnomočne odločbe takratnega Sodišča združenega dela pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SRS, št. Sp 191/88, z dne 9.2.1989 (v spisu toženca, št. I-908.574, ki ga je pribavilo že sodišče prve stopnje) izhaja, da je sodišče tožniku (tedaj predlagatelju) priznalo pravico do ponovne odmere invalidske pokojnine ob upoštevanju osebnega dohodka, izplačanega za delo, opravljeno preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1966 do 1979 v pokojninsko osnovo v zneskih za posamezna leta, navedenih v izreku, ki so identični zneskom, navedenim v potrdilu delodajalca z dne 17.6.1988 in ki so za nekatera leta bistveno nižji od zneskov, navedenih v potrdilu delodajalca, z dne 2.10.1987. Tega je tožnik priložil tožencu k vlogi, imenovani "ponovna odmera invalidske pokojnine", vloženi pri tožencu dne 29.11.1994. Ob primerjanju obeh potrdil se izkaže, da je za tista leta, ko so v potrdilu z dne 2.10.1987, navedeni višji zneski od tistih v potrdilu z dne 17.6.1988 in v potrdilu z dne 2.10.1987 navedeno tudi bistveno višje število nadur. Iz obrazložitve navedene sodne odločbe izhaja tudi, kar tožnik sam povdarja v že navedeni vlogi pri tožencu, da je tedaj sodišče v pokojninsko osnovo štelo samo tiste nadure, ki so morale biti opravljene kot interventne ure in za taka dela, ki so morale biti z ozirom na specifičnost tožnikovega dela opravljene v času, ko je dogodek nastopil (smrt). Ostalih nadur, ki jih je tožnik v navedenih letih opravil, pa ni upoštevalo pri ponovni odmeri invalidske pokojnine.

V že navedeni vlogi tožnika, na podlagi katere se je pri tožencu začel sedaj obravnavani postopek, je izrecno navedeno, da tožnik uveljavlja ponovno odmero pokojnine z ozirom na dejstvo, da je pri strokovni službi toženca dobil ustne informacije, da je bil pred kratkim sprejet nov predpis, ki določa, da se pri odmeri pokojnine upoštevajo vse nadure, za katere so bili plačani prispevki ter da tožnik predlaga obnovo postopka z oziroma na to novo dejstvo, za katerega je izvedel pred dnevi. S tem je imel torej očitno v mislih določbo 3. odst. 47. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS, št. 12/92-54/98), ki velja od 1.4.1992 dalje in ki določa, da se plača za delo preko polnega delovnega časa za ugotovitev pokojninske osnove upošteva v celoti, če so bili od nje plačani prispevki. Pri tožnikovi vlogi, vloženi pri tožencu 29.11.1994, gre torej za novo zahtevo za novo odmero pokojnine ob upoštevanju vseh nadur in izplačanih osebnih dohodkov zanje po potrdilu z dne 2.10.1987, ki ga je tožnik vlogi tudi priložil, vloženo zato, ker je tožnik očitno menil, da je sedaj veljavni zakon zanj ugodnejši v primerjavi z zakonskimi in podzakonskimi določbami, veljavnimi do 31.3.1992. Pri tem pa tožnik očitno ni upošteval določbe 312. člena veljavnega zakona. Ta določa, da se plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa do uveljavitve tega zakona, upošteva pri izračunu pokojninske osnove, če je bila izplačana za delo, ki se je po predpisih o delovnih razmerjih štelo kot poseben delovni pogoj. Tožnik pa je delo preko polnega delovnega časa opravljal do leta 1979, zaradi česar glede na vse že obrazloženo zanj ne pride v poštev določba 3. odst. 47. člena zakona, saj ta velja le za plače preko polnega delovnega časa, izplačane od uveljavitve zakona dalje, torej od 1.4.1992. Zaradi vsega obrazloženega bi po stališču pritožbenega sodišča toženec moral že navedeno tožnikovo vlogo obravnavati kot novo vlogo za novo odmero pokojnine, vloženo zaradi tega, ker je tožnik domneval, da je novi zakon zanj ugodnejši ter zahtevek, ker zanj ni podlage v določbi 3. odst. 47. člena ZPIZ, zavrniti kot neutemeljen.

Pri presoji zahtevka po citirani določbi 312. člena zakona, ki torej za plače, izplačane za delo preko polnega delovnega časa do 31.3.1992, ohranja identično ureditev, kot v predpisih, veljavnih do tega dne, pa bi moral upoštevati, da je bilo o tem že odločeno z že navedeno pravnomočno sodno odločbo. Vendar pa glede na vse že obrazloženo za tožnika izid takega postopka pri tožencu ne bi mogel biti v ničemer ugodnejši od izida postopka, končanega s sklepom z dne 8.11.1995 o zavrženju predloga za obnovo postopka. Zaradi vsega obrazloženega je tudi prvostopenjsko sodišče napačno pojmovalo, da gre v sedaj obravnavanem predhodnem postopku pri tožencu za postopek po določbi 2. alinee 1. odst. 270. člena zakona ter posledično spremenilo navedeni toženčev sklep tako, da se glasi, da se predlog za obnovo postopka kot neutemeljen zavrne. Za stanje po že navedeni zakonski določbi gre samo v primeru, ko toženec o kakšnem pravnem vprašanju kasneje zavzame stališče, ki je za zavarovanca ugodnejše, ne pa v primeru, ko nov zakon materijo drugače uredi. A četudi bi prvostopenjsko sodišče postopek pri tožencu presojalo z vidika že razloženega stališča pritožbenega sodišča, za tožnika ne izid postopka pri tožencu, ne izid postopka pred sodiščem prve stopnje ne bi mogel biti ugoden, zaradi česar pritožbeno sodišče ni spreminjalo izreka prvostopenjske sodbe.

Glede na pritožbeno stališče, da bi moral tožnik za čas pred 1.4.1992 za izračun pokojninske dobe upoštevati celotni osebni dohodek za delo preko polnega delovnega časa, ker se je, kot navaja, po samoupravnem splošnem aktu organizacije z dne 22.4.1966, štelo kot poseben delovni pogoj in ker so bili, kot navaja, plačani prispevki, pa pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da tako že citirana določba 312. člena veljavnega zakona, kot do uveljavitve zakona veljavne določbe statuta ZPIZ, ki jih je že citiralo prvostopenjsko sodišče, zahtevajo presojo ob upoštevanju delovno pravnih zakonskih določb, veljavnih v času tožnikovega dela preko polnega delovnega časa. Zakon o delovnih razmerjih (Ur.l. RS, št. 24/77-18/88), pa je enako kot pred tem veljavni delovno-pravni zakoni, v določbi 81. člena izrecno določal, da dela preko polnega delovnega časa niti po določbah 79. in 80. člena zakona (po teh se je v njih določeno delo štelo kot poseben delovni pogoj), delavci ne smejo uvesti, če ga je mogoče opraviti z ustrezno smotrno organizacijo in delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa, z uvajanjem novih izmen ali z zaposlitvijo novih delavcev in da delo preko polnega delovnega časa lahko traja največ 30 ur na mesec. Zato je prvostopenjsko sodišče z že navedeno pravnomočno sodno odločbo z 9.2.1989 očitno tožniku štelo v pokojninsko osnovo samo tisti del osebnega dohodka za delo preko polnega delovnega časa, ki je bil všteven po določbah tedaj veljavnih delovnopravnih zakonov, ostalega pa ne. Glede na navedene delovno pravne zakonske določbe je tudi irelevantno, ali je bilo delo v samoupravnih splošnih aktih delovne organizacije opredeljeno kot poseben delovni pogoj, če je bilo kot tako opredeljeno v nasprotju z zakonskimi delovno-pravnimi določbami, saj so morali biti samoupravni splošni akti v skladu z zakoni, v delih, kjer niso bili v skladu z zakoni, pa niso mogli biti upoštevni. Glede na že obrazloženo je za vprašanje vštevnosti v pokojninsko osnovo irelevantno tudi, ali so bili od osebnih dohodkov plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter s to dodatno obrazložitvijo potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.