Jedro

Pri nadomestilu stroškov za prehrano med delom gre za dodatek, ki je tesno povezan z dejanskim opravljanjem dela, ko se delavec ne more prehranjevati doma. Tožnici bi zato pripadalo nadomestilo stroškov za prehrano le, če bi delala in bi ji stroški dejansko tudi nastali. Ker pa je bila v bolniškem staležu, ji niso nastali (zato tudi ne škoda) in do njihovega povračila ni upravičena.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka razveljavi v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 878,87 EUR s pripadki iz naslova plačanih prispevkov in v celoti v III. točki izreka ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka spremeni tako, da se prisojeni znesek odškodnine zmanjša za 896,76 EUR, tako da je tožena stranka dolžni tožeči stranki plačati 8.556,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2016 dalje do plačila in za zakonske zamudne obresti od zneska 3.000,00 EUR za čas od 30. 8. 2016 do 15. 11. 2016. III. V preostalem delu se pritožbi kot neutemeljeni zavrneta in se izpodbijana sodba v nerazveljavljenem oz. nespremenjenem delu potrdi.

IV. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da mora tožnici plačati v 15 dneh 9.453,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 8. 2016 in zakonske obresti od zneska 3.000,00 EUR za čas od 30. 8. 2016 do 15. 11. 2016 (I. točka izreka). V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka), toženi stranki pa je naložilo v plačilo tudi 1.749,58 EUR pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnica vlaga pritožbo zoper II. in III. točko izreka in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in ji prizna celotno vtoževano odškodnino, podredno pa, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da ji je sodišče prve stopnje priznalo prenizko odškodnino in da je upravičena do celotnega vtoževanega zneska. Ne strinja se s tem, da ji ni bila priznana odškodnina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V zvezi s tem, ko je sodišče prve stopnje zapisalo, da je začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti upoštevalo v okviru nevšečnosti, ki jih je tožnica prestala med zdravljenjem, pa glede na prisojeno odškodnino meni, da tega sodišče očitno ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje po mnenju tožnice ni ustrezno ovrednotilo ugotovitev sodne izvedenke medicinske stroke in tudi ne izpovedb tožnice glede posledic škodnega dogodka tako v smislu priznanih telesnih bolečin kot glede obstoja škode zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Opozarja, da je sicer sodišče prve stopnje zapisalo, da je upoštevalo bolečine, ki jih ima tožnica še vedno ob večjih obremenitvah, v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, vendar pa to iz obrazložitve odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ne izhaja, še posebej ne glede na višino dosojene odškodnine. Tožnica zato meni, da sodišče teh omejitev ni upoštevalo ali pa vsaj ne v zadostni meri. Tožnica se ne strinja s sodiščem prve stopnje, da ji poškodba ni pustila nobenih posledic, kot negovalka v domu starejših ima namreč večkrat bolečine, kar vse pomeni, da je tožničina aktivnost zmanjšana v primerjavi s časom pred nezgodo, ima pa tudi trajne posledice v anatomskem izgledu (brazgotina...). V zvezi z odškodnino za materialno škodo tožnica ne sprejema odločitve sodišča prve stopnje, da ji je iz naslova izgube na zaslužku priznalo samo 2.669,90 EUR, razliko pa je zavrnilo. Zavrnilo je namreč zahtevek za izgubo na zaslužku za maj in junij 2016, ker bi tožnica s. p. lahko zaprla že s 30. 4. 2016 in s tem preprečila izpad dohodka in da ni ravnala kot dober gospodar. Meni, da je upravičena tudi do izpada dohodka za oba navedena meseca v višini 2.388,32 EUR z zakonskimi obrestmi. Opozarja, da bi tudi v primeru, če bi bila v maju in juniju 2016 prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje, ne prejemala takšnega dohodka, kot ga je ugotovil izvedenec, poleg tega pa se s. p. ne da zapreti čez noč, končno pa je z zaprtjem čakala tudi zato, ker je še potekalo zdravljenje in je čakala na to, da se pokaže kakšno bo njeno stanje in zmožnost nadaljnjega opravljanja podjetniške dejavnosti. Ko je videla, da ne bo zmogla nadaljevati dela kot s. p., je s. p. 30. 6. 2016 zaprla. Tožnica je tako izključno zaradi škodnega dogodka ostala brez ustreznega nadaljnjega dela, s čimer ji je nastala škoda v dolgoročnem pogledu, ki je še bistveno višja od tiste, ki jo je ugotovil izvedenec. Glede tožbenega zahtevka plačnih prispevkov 878,87 EUR, ki jih je tožnica tudi vtoževala in glede katerih je v spis vložila dokazila, pa sodišče ni odločalo, o tem zavrnitvenem delu tudi ni obrazložitve. Meni, da je do tega vsekakor upravičena, saj je morala te prispevke plačati sama, bolniško nadomestilo je namreč v skladu z veljavnimi določili s področja zdravstvenega zavarovanja začela prejemati šele 31. delovnega dne po nastopu bolniškega staleža, prispevki pa so šli v breme tožnice, pri čemer gre za škodo nastalo kot posledico škodnega dogodka. Tožnica je po njeni oceni upravičena do odškodnine višje do prisojene, zato je njen uspeh v pravdi višji od 41 %, kar pomeni, da je upravičena do ustrezno višjega zneska pravdnih stroškov. Opozarja tudi na napako pri odmeri stroškov izvedenine izvedenke medicinske stroke: dopolnitev izvedeniškega mnenja se je poplačala samo iz BPP priznane tožnici, ne pa tudi iz predujma, ki ga je založila tožena stranka. Glede na določbe ZBPP bo morala tožnica stroške BPP povrniti, zato naj pritožbeno sodišče navedeno upošteva pri odmeri stroškov.

4. Tožena stranka pa se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov v ugoditvenem delu sodbe (I. točka izreka) nad zneskom 4.556,31 EUR. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni prvostopenjsko sodbo in ustrezno zniža odškodnino ter jo spremeni tudi v stroškovnem delu. Meni, da bi bila stopnji telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ustrezna odškodnina med 3.000,00 EUR in 4.000,00 EUR. Tožena stranka meni, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo objektivne medicinske dokumentacije in da je pri odmeri nekritično upoštevalo le načelo individualizacije odškodnine. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnica oseba, ki so jo okoliščine obravnavane prometne nesreče prizadele bistveno bolj kot povprečnega človeka, saj smo ljudje različni: eni ekstrovertirani, drugi introvertirani. Dejstvo, da je tožnica doživeto in prizadeto govorila o svojih občutjih po mnenju tožene stranke ne more pomeniti, da bi se odškodnina zvišala. Opozarja, da z medicinskega vidika uporaba bergel ni bila indicirana, zato uporab bergel ne more biti upoštevna kot nevšečnost pri zdravljenju. Tudi dejstvo, da je po porodu prejela antitrobotično zaščito ne sme vplivati na višino odškodnine. Tožnica je imela v anamnezi po obravnavani prometni nesreči zapisano flebotrombozo, kar pomeni nagnjenost k trombozi, preventivna antitrombotična zaščita je zato kvečjemu preprečila zaplete, ki bi se lahko pojavili po porodu, če bi se tožnici flebotromboza pojavila prvič. Po mnenju tožene stranke je previsoka tudi odškodnina za strah, saj bi zadoščala v višini 1.000,00 EUR. Glede odškodnine za izgubljeni dohodek pa tožena stranka meni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati izgube neplačanih stroškov prehrane. Tožena stranka opozarja še na dejstvo, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo valorizacije že plačanega zneska odškodnine, zaradi česar je napačno uporabilo materialno pravo. V konkretnem primeru valorizirana vrednost izplačane odškodnine znaša 3.144,00 EUR. Končno pa tožena stranka oporeka tudi izračunu pravdnih stroškov. Ni jasno, kako je sodišče prve stopnje izračunalo znesek stroškov tožeče stranke 5.007,43 EUR, saj bi po izračunu tožene stranke ti lahko znašali kvečjemu 4.436,25 EUR. Meni še, da se kot pravdne stroške ne bi smelo priznati stroškov odškodninskega zahtevka, dopustnost tožbe namreč ni pogojena z njegovo vložitvijo.

5. Tožena stranka na pritožbo tožnice ni odgovorila, tožnica pa je odgovorila na pritožbo tožene stranke in nasprotuje njenim pritožbenim navedbam.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Izvedenka medicinske stroke je ugotovila, da je tožnica utrpela v prometni nezgodi zvin vratne hrbtenice, rano na levem stegnu, udarnino obeh stegen, zaradi udarnine levega stegna pa tudi globoko vensko trombozo. Izrecno pa je ugotovila, da poškodbe tožnici niso zapustile funkcionalnih posledic – ni trajnega zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti, delovne sposobnosti in prostočasnih aktivnosti. Na tej podlagi je prvostopenjsko sodišče zavrnilo zahtevek iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kar je povsem skladno z ustaljeno sodno prakso. Odškodnina za začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti se namreč prisodi le izjemoma, ko gre za takšno zmanjšanje, ki je močnejše intenzivnosti in daljšega trajanja ali ko to opravičujejo posebne okoliščine1. Skladno s sodno prakso je tudi, da je sodišče prve stopnje bolečine, ki se tožnici občasno še vedno pojavijo ob večjih obremenitvah, upoštevalo pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti v trajanju treh mesecev po škodnem dogodku, ki sovpada z ugotovljenim bolečinskim obdobjem in ostalimi nevšečnostmi med zdravljenjem ne more predstavljati posebne odškodninske postavke, poleg tega pa nikjer ni ugotovljeno, da bi šlo za posebej intenzivno začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Gre namreč za eno od nevšečnosti, ki jih je tožnica prestajala neposredno po škodnem dogodku. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, je sodišče prve stopnje to škodo (kljub drugačnim pritožbenim navedbam) tudi v zadostni meri upoštevalo pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti zaradi zdravljenja. Ko pa tožnica navaja, da ima trajne posledice v anatomskem izgledu, pri čemer izrecno omenja brazgotino, pa je potrebno pojasniti, da brazgotina ne more pomeniti zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ampak bi ob obstoju vseh potrebnih pogojev lahko šlo za skaženost, vendar tovrstne škode tožnica ni uveljavljala.

8. Po ugotovitvah izvedenke, ki so povzete v 10. točki obrazložitve, je tožnica trpela dva dni hude telesne bolečine, tri tedne je trpela srednje hude telesne bolečine in nato štiri do šest tednov lahke bolečine. Hospitalizirana je bila 3 dni. Ob tem je med zdravljenjem trpela nevšečnosti, kot izhajajo iz navedene točke obrazložitve prvostopenjske sodbe. Pritožbeno sodišče je primerjalo priznano odškodnino za to vrsto škode s podobnimi primeri iz sodne prakse2 in ugotovilo, da priznana odškodnina 7.000,00 EUR ustrezna škodi, ki jo je utrpela tožnica iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem3. Poleg tega objektivnega kriterija4 je sodišče prve stopnje pri priznanju odškodnine pravilno upoštevalo tudi subjektivni kriterij - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo se prisoja na podlagi kombinacije obeh kriterijev. Pritožbeno sodišče ob že navedeni primerjavi odškodnin ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni pretirano upoštevalo subjektivnih kriterijev (pri tem gre zlasti za odraz subjektivne prizadetosti tožnice, ki se kaže skozi njeno doživljanje telesnih bolečin), ampak v ustreznem sorazmerju z objektivnimi kriteriji. Prisojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin se res bliža gornji meji, a je še vedno primerljiva odškodninam priznanim v podobnih primerih.

9. Sodišče prve stopnje je za strah tožnici priznalo 2.000,00 EUR. Pri tem je ugotovilo, da je ob škodnem dogodku utrpela intenziven primarni strah v pravem pomenu besede. Ni bila nezavestna, zato je spremljala dogajanje. Tožnica je izpovedala, da je nepričakovano zagledala pred sabo luči nasproti vozečega avtomobila, uspelo ji je zaviti desno, potem opisuje trčenje, kako je zakričala, kako je avto vrglo v desno, pod cesto. Ko se je ta ustavil je pomislila, če je sploh še živa. Dreveneti so ji začele roke, noge in usta, občutek je imela, da bo avto zagorel, iz avtomobila ni mogla, spomnila se je, ko so prišli reševalci in gasilci in jo začeli rezati iz avta. Kasneje med zdravljenjem pa se je tri mesece bala posledic globoke venske tromboze. Vse te ugotovitve kažejo, da je pri tožnici res šlo za hud primarni strah, kasneje med zdravljenjem pa je bil utemeljen tudi sekundarni strah (še posebej zaradi zapleta z vensko trombozo). Tudi po oceni pritožbenega sodišča dovoljujejo, da se tožnici prizna odškodnina iz naslova strahu v višini 2.000,00 EUR, ki je primerljiva s podobnimi primeri iz sodne prakse5. 10. Glede priznane odškodnine za nepremoženjsko škodo torej pritožbi nista utemeljeni.

11. Tožnica je bila samostojna podjetnica, imela je trafiko in sklenjeno pogodbo s A., d. o. o., zaradi škodnega dogodka ji je nastala tudi škoda iz naslova izgube na dobičku. Sodišče prve stopnje je za izračun izgube na dobičku v postopek pritegnilo izvedenca finančne stroke in na tej podlagi tožnici priznalo odškodnino za čas od decembra 2015 (torej od škodnega dogodka) do aprila 2016 (ko je bil zaključen bolniški stalež). Pri tem se je sodišče prve stopnje oprlo na mnenje izvedenca, ki je opozoril, da bi tožnica lahko sama prispevala k zmanjšanju škode in bi ob zaključku bolniškega staleža 25. 4. 2016 s koncem aprila 2016 zaprla s. p. Na ta način ne bi imela več izdatkov za prispevke in drugih fiksnih stroškov podjetja, pridobila pa bi pravico do denarnega nadomestil za brezposelne in še nekatere druge bonitete. Tožnica se s takšno ugotovitvijo ne strinja in opozarja, da se s. p. ne da zapreti v enem dnevu in da je pri tem potrebno urediti še različne druge aktivnosti. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi po oceni pritožbenega sodišča v tem delu pravilna. V odškodninskem pravu namreč velja, da mora oškodovanec storiti vse, da je škoda čim nižja (compensatio lucri cum damno). Gre za temeljno načelo odškodninskega prava. In ravno zaradi tega bi tožnica morala sprejeti ustrezno poslovno odločitev in poskrbeti za pravočasno zaprtje s. p. (da bi torej kot s. p. prenehala opravljati dejavnost do konca meseca v katerem ji je prenehal bolniški stalež). Še posebej, ker je kmalu po škodnem dogodku franšizno trafiko kot svojo edino dejavnost zaprla, prav tako pa je že od prej vedela kakšne so finančne zahteve za ponoven začetek poslovanja , za plačilo varščine pa po koncu bolniškega staleža ni imela finančnih sredstev (vse to izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje – 17. točka obrazložitve). Pritožba tožnice v tem delu torej ni utemeljena.

12. Kot pa je bilo že rečeno, pa sta obe pritožbi tudi delno utemeljeni. Pritožba tožene stranke je tako delno utemeljena v delu, ko je sodišče prve stopnje priznalo tožnici tudi nadomestilo stroškov za prehrano med delom. V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da gre pri tem za dodatek, ki je tesno povezan z dejanskim opravljanjem dela, ko se delavec ne more prehranjevati doma6. Tožnici bi zato pripadalo nadomestilo stroškov za prehrano le, če bi delala in bi ji stroški dejansko tudi nastali. Ker pa je bila v bolniškem staležu, ji niso nastali (zato tudi ne škoda) in do njihovega povračila ni upravičena. Zato je v tem delu bilo treba ugoditi pritožbi tožene stranke in priznani znesek odškodnine za materialno škodo znižati za 752,76 €, koliko znaša nadomestilo stroškov za prehrano (za čas od decembra 2015 do aprila 2016), kot ga je izračunal izvedenec finančne stroke.

13. Prav tako je utemeljena pritožba tožene stranke v delu, ko opozarja, da sodišče ni valoriziralo že plačanega nespornega zneska odškodnine v višini 3.000,00 EUR. Ker je tožena stranka s tem del odškodnine plačala, preden je sodišče odločilo o tožbenem zahtevku, je treba ugotoviti, kolikšen delež je s tem plačala, pri čemer se plačani znesek valorizira na dan sodbe (upoštevaje pri tem drugi odstavek 168. člena OZ). Tožena stranka je pritožbi priložila izračun valorizacije, ki ga je pritožbeno sodišče preverilo7 in ugotovilo, da je pravilen. Na dan 15. 11. 2016 plačanih 3.000,00 EUR ob upoštevanju valorizacije na dan sodbe 31. 5. 2019 znaša 3.144,00 EUR, kar je pritožbeno sodišče upoštevalo in za 144,00 EUR zmanjšalo znesek odškodnine, ki jo je tožena stranka dolžna plačati tožnici.

14. Delno je utemeljena tudi pritožba tožnice in sicer v delu, v katerem je zahtevala povrnitev plačanih prispevkov 878,87 EUR. O tem sodišče prve stopnje ni zavzelo nobenega stališča, v obrazložitvi sodbe namreč o tem delu zahtevka ni prav ničesar zapisanega. Ker pa je v točki II. izreka zavrnjen tožbeni zahtevek v delu, ki ni zajet v točki I. izreka, pa ne gre za situacijo, da o tem delu zahtevka ne bi bilo odločeno, ampak je ta del tožbenega zahtevka zavrnjen brez obrazložitve. Glede na to je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, sodbe v opisanem delu namreč ni moč preizkusiti, saj ni razlogov o odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti postopka oziroma te (absolutne) bistvene kršitve odpraviti, saj izpodbijane sodbe zaradi formalnih pomanjkljivosti ni mogoče preizkusiti, zato je na podlagi 354. člena ZPP izpodbijano sodbo glede vtoževanega zneska plačanih prispevkov 878,87 EUR razveljavilo in v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker bo v ponovljenem postopku potrebno odgovoriti na strokovno vprašanje, glede katerega je tožnica predlagala kot dokaz izvedenca finančne stroke, bo potrebno dopolniti dokazni postopek tako, da bo sodišče prve stopnje izvedencu postavilo ustrezno vprašanje in mu naložilo, da ustrezno dopolni svoje izvedeniško mnenje, nato pa bo potrebno odločiti tudi o navedenem delu tožbenega zahtevka. Izostalih razlogov sodbe sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ne more sanirati s tem, da bi namesto sodišča prve stopnje dopolnilo dokazni postopek z izvedencem in samo presodilo v zadevi. S takšnim ravnanjem bi bilo na pritožbeni stopnji sojenja vsekakor prekomerno poseženo v pravico strank do pritožbe oziroma do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen URS). Ker se zadeva razveljavlja prvič, takšna odločitev tudi ne pomeni pretiranega posega v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

15. Pritožbeno sodišče je torej ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo razveljavilo v delu, v katerem je tožnica zahtevala povrnitev plačanih prispevkov 878,87 EUR, pritožbi tožene stranke pa je ugodilo v delu, v katerem je ta opozorila, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo valorizacije plačanega nespornega dela odškodnine (v tem delu je prisojeni znesek znižalo za znesek valorizacije 144,00 EUR) in za znesek 752,76 €, kolikor znaša nadomestilo stroškov za prehrano (za čas od decembra 2015 do aprila 2016). Tako je sodbo v preostalem (nerazveljavljenem) delu spremenilo tako, da je prisojeni znesek znižalo za 896,76 EUR.

16. Po četrtem odstavku 165. člena ZPP bo o pravdnih stroških v ponovljenem postopku odločalo sodišče prve stopnje, zato je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi stroškovni del sodbe. Opozoriti pa je potrebno, da naj bo sodišče prve stopnje pri odločanju o pravdnih stroških pozorno tudi na določbo tretjega odstavka 46. člena ZBPP.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika (člen 343/3 ZPP). Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Npr. VSRS sodba II Ips 723/2008, Sodba in VSRS sklep II Ips 205/2003 in druge 2 Npr. VS001791, VS002381 3 Nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje povzelo v tretjem odstavku 10. točke obrazložitve je ob upoštevanju začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pri tem pa je upoštevalo tudi trimesečno začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti ter tudi zaplet z globoko vensko trombozo in s tem povezane posledice 4 Podobnost s primeri iz sodne prakse 5 Npr. VS002305, VS002320, VS0022318, VS00004845 – pri čemer oškodovanec ni pretrpel primarnega strahu, VS00027611 in drugi 6 Npr. VSL I Cp 2230/2009, VSM I Cp 2031/2009, II Ips 298/2010 in druge 7 https://www.stat.si/preracuninew