Jedro

Kolikor bi na zemljiščih tožeče stranke prenehala lastninska pravica s pravnomočno odločbo, izdano na podlagi ZR in bi bili izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 26. člena tega zakona, bi tožeča stranka imela pravno podlago za odpravo pravnomočne razlastitvene odločbe. Ker pa pravna podlaga v konkretnem primeru ni bil ZR, ampak ZPLPDP (ZNKG) - (Ur.l. SRS, št. 19/76), torej drug zakon, ki zaradi načina prenehanja lastninske pravice take možnosti ne predvideva, je odločitev tožene stranke zakonita (zavrnitev pritožbe zoper sklep prvostopnega organa o zavržbi zahtevka tožeče stranke).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti sklepu Sekretariata za splošne gospodarske zadeve, drobno gospodarstvo in turizem občine Nove Gorica št. 464-1/93-1/PKs z dne 24.2.1993, s katerim je navedeni prvostopni organ zavrgel tožničin zahtevek za uvedbo postopka po 26. členu zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe (ZR) in za odpravo odločb Komiteja za urbanizem, gradbene in komunalne zadeve občine Nova Gorica št. 465-48/82-10/Am z dne 14.6.1982 o dovolitvi izvedbe parcelacije oboda zazidalnega načrta "Močila I" po 14. členu ZR in št. 463/A-37/85-10/Av z dne 13.3.1986 o izročitvi tožničinih zemljišč občini Nova Gorica na podlagi 13. člena v zvezi z 64. členom zakona o stavbnih zemljiščih (1. točka izreka); in zavrnil tožničin predlog za izdajo začasnega sklepa o zavarovanju po 292. členu zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) - (2. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka meni, da je prvostopni organ pravilno ugotovil, da je bil postopek glede navedene odločbe o parcelaciji in sprejetega odloka o določitvi zemljišč, namenjenih za stanovanjsko graditev po zazidalnem načrtu "Močila I" (Uradno glasilo občin Ajdovščina, Nova Gorica in Tolmin, št. 13/83 - Skupščina občine Nova Gorica je ta odlok sprejela na svoji seji dne 17.11.1983) izveden v skladu z zakonom o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev; ter postopek glede navedene odločbe o izročitvi zemljišč občini Nova Gorica v skladu z zakonom o stavbnih zemljiščih. Ker navedena zakona nimata določbe, ki bi bila podobna določbi 2. odstavka 26. člena ZR, po mnenju tožene stranke v konkretnem primeru sploh niso podani pogoji za uvedbo upravnega postopka po navedeni določbi 2. odstavka 26. člena ZR. Po mnenju tožene stranke tudi ni mogoče ugoditi tožničini pritožbi proti prvostopni odločbi glede razveljavitve pravnomočne odločbe o razlastitvi v primeru, če bi se jo obravnavalo ob danih pogojih v smislu obnove upravnega postopka, saj se ne more posegati v pravice tretjih oseb (Stanovanjska zadruga "Soča" Deskle), ki so na podlagi pogodbe o oddaji zemljišča (št. SK 464/1-8/86-10 z dne 25.6.1986) pridobile pravico uporabe. Tožena stranka je zavrnila tožničin predlog za izdajo začasnega sklepa o zavarovanju po 292. členu ZUP, ker meni, da v konkretnem primeru ni podana obveznost po tej določbi.

Tožnica v tožbi navaja, da so kljub razlastitvi in prepisu njenih zemljišč na občino Nova Gorica, ta ostala kmetijska zemljišča vse do danes. Na njih sadi koruzo in druge poljščine. Tudi vpis v zemljiško knjigo se od leta 1987 do danes ni spremenil. Meni, da je bil takratni postopek pred prvostopnim upravnim organom nezakonit. Po odločbi z dne 14.6.1982 gre za razlastitveni postopek. Vse nadaljnje odločbe pa so bile sprejete na podlagi citiranega občinskega odloka. Ta odlok pa ni bil usklajen z zakonom o stavbnih zemljiščih, ki je začel veljati v juniju 1984. leta. Na podlagi zakona o stavbnih zemljiščih bi morala občina prenesti njena zemljišča na sklad stavbnih zemljišč. Dejansko pa so ostale njene nepremičnine še vedno knjižene na občino Nova Gorica kot imetnika pravice uporabe. Upravni organ, ki je podržavljal njene nepremičnine, je v posameznih fazah postopka uporabljal določbe ZR, določbe zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev in določbe zakona o stavbnih zemljiščih. Skratka, upravni organ je uporabljal številne pravne in zakonske konstrukte za to, da bi podržavil njene nepremičnine. Prav zaradi tega ne morejo drugi zakoni izključevati možnost uporabe 26. člena ZR, zlasti, če so bile določbe tega zakona uporabljene za dosego končnega cilja. Stališči prvostopnega organa in tožene stranke pomenita formaliziranje konkretne zadeve in izogibanje vsebinskemu reševanju stvari. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka utemeljeno zavrnila tožničino pritožbo proti prvostopnemu sklepu in tožničin predlog za izdajo začasnega sklepa o zavarovanju po 292. členu ZUP in dala pravilne razloge za zavrnitev. Toženi stranki pa se sicer ni bilo potrebno ukvarjati z obravnavo konkretne zadeve v smislu obnove upravnega postopka, saj takšne zahteve v tej smeri tožnica ni podala niti v svojem predlogu po 26. členu ZR, niti v pritožbi proti prvostopnemu sklepu.

Tožena stranka je pravilno presodila, da je prvostopni organ s tem, ko je tožničin zahtevek zavrgel, odločil zakonito, saj ni sporno, da je na tožničinih zemljiščih prenehala lastninska pravica na podlagi citiranega občinskega odloka, izdanega v skladu z zakonom o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih, namenjenih za kompleksno graditev (Uradni list SRS, št. 19/76) in ne na podlagi ZR, na katerega določbo (26. člen) opira tožnica svoj zahtevek. Zato so neupoštevne tožničine tožbene navedbe. Kolikor bi na tožničinih zemljiščih prenehala lastninska pravica s pravnomočno odločbo, izdano na podlagi ZR in bi bili izpolnjeni pogoji iz 2.odstavka 26. člena tega zakona, bi tožnica imela pravno podlago za odpravo pravnomočne odločbe. Ker pa pravna podlaga za prenehanje lastninske pravice na teh zemljiščih ni bil ZR, ampak drug zakon, ki zaradi načina prenehanja lastninske pravice take možnosti ne predvideva, sta po presoji sodišča zakonita tako prvostopni sklep, kot tudi izpodbijana odločba.

Glede na navedeno je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).