Jedro

Po presoji pritožbenega sodišča je v konkretni zadevi, ko toženec zatrjuje nepravilno vročitev tožbe in tudi zamudne sodbe, za pravočasnost vloženega predloga za obnovo postopka iz razlogov po 2. točki 394. člena ZPP in 2. točki 396. člena ZPP odločilna okoliščina o tem, kdaj se je toženec seznanil z vsebino pravnomočne zamudne sodbe in izvedel za obnovitveni razlog, ne pa datum 23. 1. 2019, ko je bila zamudna sodba vročena toženčevi pooblaščenki. Ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 396. člena ZPP bi stališče pritožbe, da je pravno odločilen trenutek vročitve pravnomočne zamudne sodbe 23. 1. 2019, v praksi pomenilo, da bi stranka, ki ji je bila zamudna sodba vročena s fikcijo in je postala pravnomočna, lahko kadarkoli (časovno neomejeno) zahtevala vročitev pravnomočne zamudne sodbe in nato od dneva te vročitve v roku 30 dni predlagala obnovo postopka s trditvijo, da ji zaradi nevročene, oziroma nepravilno vročene tožbe v odgovor in nevročene, ali nepravilno vročene zamudne sodbe ni bila dana možnost obravnavanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo toženčev predlog za obnovo postopka z dne 22. 2. 2019 (točka I izreka) in naložilo tožencu dolžnost povrniti tožniku 447,98 EUR stroškov pravdnega postopka v roku 15 dni po prejemu sklepa, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka). Toženec je s pritožbo izpodbijal sklep sodišča prve stopnje z uveljavljanjem vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagal je, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in obnovo postopka dovoli, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Zahteval je tudi povrnitev stroškov. Navajal je, da je 22. 2. 2019 vložil predlog za obnovo postopka in s to pritožbo vztraja, da je ta popolnoma utemeljen in bi mu sodišče moralo ugoditi. V nadaljevanju pritožbenih navedb je povzel vsebino predloga za obnovo postopka in še navajal, da ne sprejema zaključka sodišča prve stopnje, da bi moral pri sodišču vložiti predlog za razveljavitev potrdila o izvršljivosti, kot to navaja sodišče, saj s tem ne bi dosegel cilja, ki ga zasleduje, to pa je vrnitev postopka v fazo, ko bo lahko odgovoril na tožnikovo tožbo. Sodišče prve stopnje v točki 6 obrazložitve navaja, da je toženec vložil le predlog za obnovo postopka in ne predloga za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti, ki ga sodišče lahko obravnava le glede kršitev v zvezi s pravilno vročitvijo tekom postopka, torej do pravnomočnosti sodbe, to je nepravilno vročitev tožbe, pri čemer je takšen predlog mogoče vložiti v roku 30 dni od dneva, ko je bila odločba vročena stranki in po mnenju pritožbe to drži. Nato sodišče govori o fikciji vročitve sodbe na naslov T. dne 18. 10. 2018, za kar je tožnik izkazal, da je bilo popolnoma nezakonito, saj že davno prej ni imel tam prijavljenega naslova, nikoli tam ni živel in tudi ni imel na nabiralniku izpisanega svojega imena in priimka. Sodišče prve stopnje je nato s kršitvijo pravil postopka, napačno uporabo materialnopravnih pravil in tudi neugotovljenega in nepojasnjenega dejanskega stanja, torej mimo vseh pravil in brez vsakih dokazil o vročitvi sploh zaključilo, da je tožencu zamudna sodba bila vročena prej kot 23. 1. 2019, da mu je bila vročena že s predlogom za izvršbo (v postopku istega prvostopnega sodišča pod opr. št. I 602/2018), ki ga je zoper njega vložil tožnik (za plačilo sodnih stroškov), saj naj bi, kot sodišče zapiše kot nesporno, da mu je bila priložena tudi predmetna zamudna sodba s klavzulo pravnomočnosti in izvršljivosti. Ta izvršilni spis je sodišče vpogledalo in iz njega povzelo, da je tožencu (tam dolžniku) vročen sklep o izvršbi s predlogom o izvršbi, zamudno sodbo in drugimi prilogami že dne 19. 12. 2018 in da je bil torej takrat toženec seznanjen z vsebino predmetne zamudne sodbe. Sodišče s pošiljanjem zamudne sodbe, kot priloge v drugem sodnem postopku, celo druge vrste postopku, enači z vročanjem po ZPP, kar je popolnoma nesprejemljivo, arbitrarno in protizakonito in pomeni okrnitev ustavno zajamčenih procesnih pravic stranke v sodnem postopku. V izvršilnem postopku je sodišče vročalo izvršilni sklep in ne predmetne sodbe, iz izvršilnega spisa ni moč povzeti, da je dejansko predmetna zamudna sodba bila kot priloga v celoti poslana tožencu (lahko bi izpadla iz dokumentacije, lahko bi ne bila kopirana v celoti, tisoč razlogov obstoji, da bi kot priloga bila nepopolna, takšne stvari se dogajajo in jih ni mogoče izključiti, če je nekaj navedeno kot priloga, potem pač ni moč z gotovostjo trditi, da je bilo tudi priloženo). V najboljšem primeru se je toženec, kot sodišče tudi napiše, lahko z vročitvijo izvršilnega sklepa in prej plačilnega naloga seznanil z izpodbijano zamudno sodbo, to dejstvo pa še ne pomeni, da mu je bila ta vročena, v členu 142 ZPP je jasno in nedvoumno izrecno zapisano, da se med drugim tožba in sodna odločba vročajo osebno stranki in ne morebiti kot priloga, pri čemer tudi noben drug zakon česa takega ne določa. V členu 276 ZPP je določeno, da se tožba z vsemi prilogami vroči nasprotni stranki in ne da se nasprotno stranko na kakršenkoli način z njeno vsebino zgolj seznani. Smisel vročitve je ta, da se stranka ima možnost ravnati po pravnem pouku iz vročene sodne odločbe, te možnosti toženec ob vročitvi izvršilnega sklepa zoper predmetno sodbo ni imel, imel je le možnost se ravnati po pravnem pouku, veljavnem in zapisanem v izvršilnem sklepu, enako velja za omenjani plačilni nalog. Za pravilno, zakonito vodenje postopka ter posledično za dejansko pridobitev procesnih jamstev je pomembna resnična vročitev in ne le seznanitev z nekim sodnim pisanjem kot priloge neki drugi sodni odločbi, ne gre enačiti vročitve sodne odločbe s poslanjem le-te kot priloge v kateremkoli drugem postopku. V predmetnem postopku tožencu ni bila vročena niti tožba s pozivom na odgovor niti sodba s pravnim poukom, torej ni imel zagotovljenih nobenih zakonitih pravnih jamstev, niti ni mogel v postopku pred njegovim pravnomočnim zaključkom sodelovati. Edina pot, da toženec pridobi možnost sodelovati v postopku in poslužiti se ustavno zajamčenih pravnih sredstev, je obnova postopka, s tem pa vrnitev postopka v fazo vročanja tožbe. Tožencu je v resnici bila zamudna sodba vročena po zahtevi njegove pooblaščenke, ki jo je za toženca prejela 23. 1. 2019, kar je izkazano v sodnem spisu in zato nesporno. Za izredno pravno sredstvo ″obnova postopka″ teče rok od vročitve sodne odločbe dalje, sodna odločba, torej sodba v predmetni zadevi, je bila tožencu vročena nesporno in izkazano, torej nedvomno 23. 1. 2019 na naslov njegove pooblaščenke, morebitne poprejšnje seznanitve toženca s to isto sodno odločbo so za vročitev, kot jo zahteva ZPP za zakonitost postopanja sodišča, povsem brez pomena.

2. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. S sodno odločbo pravnomočno končan postopek se lahko obnovi, če stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem (2. točka 394. člena ZPP). Predlog za obnovo postopka, predlagano na podlagi 2. točke 394. člena ZPP se vloži v 30. dneh od dneva, ko je bila odločba vročena stranki (2. točka prvega odstavka 396. člena ZPP). Torej je pogoj za vsebinsko obravnavanje predloga za obnovo postopka iz razlogov po 2. točki 394. člena ZPP, da je postopek končan s pravnomočno odločbo in da je predlog vložen pravočasno, to je v roku 30 dni, ta rok pa začne teči z dnem, ko je stranka izvedela za obnovitveni razlog, oziroma ko se je stranka seznanila z dejstvom, da se je postopek končal in je bila izdana zamudna sodba. Namen vročitve je, da se stranka seznani z zamudno sodbo, s seznanitvijo z zamudno sodbo pa tudi izve za obnovitveni razlog.

Nasprotno stališče pritožbe je po presoji pritožbenega sodišča neutemeljeno.

Pritožbeno sodišče na podlagi podatkov v spisu še dodaja, da vsebina navedenega toženčevega ugovora (listna št. 24a spisa) brez najmanjšega dvoma potrjuje, da je toženec ob njegovi sestavi vedel za zamudno sodbo in za njeno vsebino, s tem pa je izvedel tudi za obnovitveni razlog. V ugovoru zoper plačilni nalog je namreč navedel, da je v točki 5 zamudne sodbe pojasnjeno, da mora biti toženi stranki pravilno vročena tožba, da pa se to ni zgodilo, da mu je kot tožencu bila onemogočena obramba, tožbe sploh ni prejel ali prevzel in tudi zamudne sodbe ni mogel prejeti, niti se nanjo pritožiti. Če toženec namreč zamudne sodbe ne bi prejel in se z njeno vsebino ne bi seznanil, ne bi mogel navesti teh dejstev. Pritožbeno sodišče zato ne sprejema pritožbene trditve, da gre v konkretni zadevi zgolj za domnevo, da se je toženec seznanil z zamudno sodbo, temveč je to dejstvo, ki ga potrjuje tudi toženec.

5. Po presoji pritožbenega sodišča je v konkretni zadevi, ko toženec zatrjuje nepravilno vročitev tožbe in tudi zamudne sodbe, za pravočasnost vloženega predloga za obnovo postopka iz razlogov po 2. točki 394. člena ZPP in 2. točki 396. člena ZPP odločilna okoliščina o tem, kdaj se je toženec seznanil z vsebino pravnomočne zamudne sodbe in izvedel za obnovitveni razlog, ne pa datum 23. 1. 2019, ko je bila zamudna sodba vročena toženčevi pooblaščenki. Ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 396. člena ZPP bi stališče pritožbe, da je pravno odločilen trenutek vročitve pravnomočne zamudne sodbe 23. 1. 2019, v praksi pomenilo, da bi stranka, ki ji je bila zamudna sodba vročena s fikcijo in je postala pravnomočna, lahko kadarkoli (časovno neomejeno) zahtevala vročitev pravnomočne zamudne sodbe in nato od dneva te vročitve v roku 30 dni predlagala obnovo postopka s trditvijo, da ji zaradi nevročene, oziroma nepravilno vročene tožbe v odgovor in nevročene, ali nepravilno vročene zamudne sodbe ni bila dana možnost obravnavanja.

6. Sodišče prve stopnje je predlog za obnovo postopka zavrglo, ker je presodilo, da je vložen prepozno, ker je vložen 22. 2. 2019, to pa je po preteku subjektivnega roka 30 dni, torej roka, odkar je toženec bil seznanjen z vsebino zamudne sodbe.

V izpodbijanem sklepu so ugotovljena dejstva: da je bila tožencu zamudna sodba z dne 27. 9. 2018 vročena 18. 10. 2018 s fikcijo vročitve (po četrtem odstavku 142. člena ZPP) in nato še kot priloga sklepu o izvršbi v izvršilnem postopku I 602/2018 dne 31. 12. 2018, ko je že bila opremljena s klavzulo pravnomočnosti in izvršljivosti z dnem 17. 11. 2018, ter da je bil najkasneje 31. 12. 2018 seznanjen z vsebino zamudne sodbe, da pa mu je bila vsebina zamudne sodbe znana že prej, ker iz njegovega ugovora zoper plačilni nalog, ki ga je vložil 18. 12. 2018 v predmetnem pravdnem postopku in je v njem povzel vsebino zamudne sodbe, prav tako pa mu je bila znana vsebina zamudne sodbe tudi še 5. 1. 2019, ko je vložil ugovor zoper sklep o izvršbi v izvršilni zadevi I 602/2018. Toženec v pritožbi ne izpodbija pravilnosti teh ugotovljenih dejstev, zato pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da vsa ta dejstva nedvomno kažejo, da je bil z vsebino zamudne sodbe seznanjen že prej in ne šele 23. 1. 2019, ko je bila vročena zamudna sodba opremljena s klavzulo pravnomočnosti in izvršljivosti njegovi pooblaščenki na izrecno zahtevo, vloženo na sodišče prve stopnje 18. 1. 2019. 7. Pritožbeno sodišče je presodilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbe 394. in 396. člena ZPP, zato je pravilno in v skladu z določbo prvega odstavka 398. člena ZPP toženčev predlog za obnovo postopka zavrglo kot prepozen.

8. V točki 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa ni zaključka, da bi toženec moral vložiti predlog za razveljavitev potrdila o izvršljivosti zamudne sodbe na podlagi 42. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, temveč iz tega dela obrazložitve izhaja, da ima stranka na voljo vložitev takega predloga v primeru, kadar zatrjuje, da ji ni bila vročena sodba, oziroma da ji je bila vročena nepravilno.

Brezpredmetna in neutemeljena je zato pritožbena trditev, da pritožba ne sprejema zaključka, da bi moral toženec vložiti zahtevo za razveljavitev potrdila o izvršljivosti.

9. Sodišče prve stopnje je v nadaljnji obrazložitvi pojasnilo, da je toženec v predlogu za obnovo postopka zatrjeval nepravilno vročitev tožbe in tudi nepravilno vročitev zamudne sodbe in zavzelo pravilno stališče, da mora biti v takem primeru predlog za obnovo postopka vložen v roku 30 dni od dneva, ko je bila odločba vročena stranki. Nato pa je v nadaljevanju obrazložitve, kot je povzeto že zgoraj, ugotovilo pravnorelevantna dejstva in pravilno presodilo, da je predlog za obnovo postopka vložen prepozno.

10. Preostale pritožbene trditve pomenijo glede na zgoraj obrazloženo zgolj ponavljanje pravno zmotnega stališča toženca, da je v predmetni zadevi pri presoji pravočasnosti vloženega predloga za obnovo pravno upošteven le trenutek, ko je toženčevi pooblaščenki bila vročena zamudna sodba s klavzulo pravnomočnosti in izvršljivosti, to je datum 23. 1. 2019. 11. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo, ker je neutemeljena in je potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

12. Ker toženec s pritožbo ni uspel, mora sam kriti stroške pritožbenega postopka, ki so mu nastali z vloženo pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZPP).