Jedro

Tožnik se ne strinja z izidom dokazovanja, kar pa ne pomeni, da sme izvedencu zato odrekati pravico do plačila za izvedensko delo. Brez podlage in za povrh žaljiv je tudi pritožbeni dvom o izvedenčevi strokovnosti. Izvedenec namreč po 5. členu Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih brez dokazil o ustreznem strokovnem znanju in praktičnih izkušnjah na svojem strokovnem področju sploh ne bi mogel biti imenovan za izvedenca.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izvedencu medicinske stroke mag. M. V. s sklepom z dne 18. 9. 2017 za pisno izvedensko mnenje odmerilo nagrado v skupnem znesku 884,34 EUR, s sklepom z dne 17. 4. 2018 pa še nagrado za podajo ustnega mnenja na naroku v skupnem znesku 249,39 EUR. Obakrat je od nagrade odmerilo predpisani prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter prispevek za poškodbe pri delu in poklicne bolezni; sklenilo je še, da se nagrada izplača iz tožnikovega predujma.

2. Zoper oba navedena sklepa se je pritožil tožnik. Prvenstveno predlaga, naj sodišče druge stopnje oba sklepa spremeni in zavrne izvedenčev predlog za odmero nagrade. Podrejeno predlaga, naj nagrado v prvem sklepu zniža za pribitek, ki odpade na izjemno zahtevnost mnenja, drugi sklep pa naj razveljavi in naj zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožnik v prvi pritožbi poudarja, da mora izvedenec kot vrhunski strokovnjak svoje delo opraviti tako dobro, da praviloma dopolnitve in dodatna zaslišanja niso potrebna, saj podaljšujejo trajanje sodnega postopka in povečujejo stroške postopka. Izvedenec v tem primeru ni pojasnil, kaj je metoda psihološke avtopsije in kako jo je pri svojem delu uporabil. V svojem mnenju se ni soočil z izvedenskim mnenjem hrvaške izvedenke, poleg tega pa je kar za dve stopnji zgrešil diagnozo zapustnikove lečeče zdravnice. Izvedensko mnenje nasprotuje samemu sebi in spisovni dokumentaciji. Ker ne dosega pričakovanega standarda vrhunskega strokovnjaka, izvedenec ni upravičen do zahtevane nagrade za pisno mnenje. V drugi pritožbi tožnik izpostavlja, da izvedenec doslej, ne pisno in ne ustno, ni odgovoril na vprašanje, ki mu ga je zastavilo sodišče. Njegova stališča glede oporočne sposobnosti, tako na splošno kot v konkretnem primeru, niso sprejemljiva, ker temeljijo na „šarlatanski metodiki“, nasprotujejo pa tudi osnovnim načelom logičnega sklepanja in povezovanja pojavov.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Izvedenec, ki na zahtevo sodišča v dokaznem postopku poda svoj izvid in mnenje, ima za to delo po prvem odstavku 249. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) med drugim pravico do nagrade in do povračila materialnih stroškov. Pravico do plačila pridobi, ko izdela izvedensko mnenje, torej ko odgovori na vsa vprašanja, ki mu jih je zastavilo sodišče. Presoja, ali je izvedenec opravil svojo nalogo, je vedno v rokah sodišča. Enako velja za oceno dokazne vrednosti izvedenskega mnenja.

6. Očitno se tožnik ne strinja z izidom dokazovanja, kar pa ne pomeni, da sme izvedencu zato odrekati pravico do plačila za izvedensko delo. Brez podlage in za povrh žaljiv je tudi pritožbeni dvom o izvedenčevi strokovnosti. Izvedenec namreč po 5. členu Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (v nadaljevanju: pravilnik) brez dokazil o ustreznem strokovnem znanju in praktičnih izkušnjah na svojem strokovnem področju sploh ne bi mogel biti imenovan za izvedenca.

7. Dokaz z izvedencem se praviloma izvede ustno, sodišče pa lahko odloči, da naj izvedenec mnenje izdela tudi pisno pred obravnavo (prvi odstavek 253. člena ZPP). Zaslišanje izvedenca torej ni bilo namenjeno dopolnjevanju domnevno nepopolnega ali nejasnega in z napakami obremenjenega izvedenskega mnenja, kot si zmotno razlaga tožnik, ampak zagotovitvi načela neposrednosti in kontradiktornosti postopka (4. in 5. člen ZPP).

8. Sodišče prve stopnje je v obeh izpodbijanih sklepih izvedenčevo storitev in priglašene stroške ovrednotilo v skladu s prej navedenim pravilnikom in pri tem upoštevalo tudi pojasnilo izvedenca, ki je prepričljivo utemeljil, zakaj je bila izdelava pisnega mnenja izjemno zahtevna. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bilo delo, ki ga je opravil izvedenec, obsežno, zamudno, kompleksno in strokovno zahtevno. Kljub pritožbenim pomislekom zato ni tehtnih razlogov za predlagano znižanje izvedenine.

9. Jasno je tudi, da je bil dokaz z izvedencem potreben. Za odgovor na vprašanje, kako je zapustnikovo duševno in telesno stanje vplivalo na njegov razum in voljo, torej na sposobnost za razsojanje in s tem na oporočno sposobnost, je potrebno strokovno znanje, ki ga sodišče nima (243. člen ZPP).

10. Po navedenem pritožbeni razlogi niso podani. Zatrjevanih procesnih kršitev (v drugi pritožbi) tožnik ni obrazložil, medtem ko uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev v postopku na prvi stopnji ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo oba sklepa sodišča prve stopnje.