Jedro

Sodišče po pregledu ureditve v ZZavar-1 in ZPIZ-2 pritrjuje toženi stranki, da pokojninska družba ne opravlja in ne sme opravljati dejavnosti opravljanja zavarovalnih poslov, temveč v skladu z drugim odstavkom 330. člena ZPIZ-2 opravlja posle upravljanja pokojninskega sklada in storitev izplačevanja pokojninske rente. Zgolj podobnost glede vsebine ter načina poslovanja pokojninske družbe in zavarovalnice tako še ne pomeni, da je tožeča stranka z zaposlitvijo v pokojninski družbi pridobila izkušnje s področja zavarovalnih poslov, kot jih v 7. členu opredeljuje ZZavar-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

_Iz izpodbijane odločbe_

1. Z izpodbijano odločbo je Agencija za zavarovalni nadzor zavrnila zahtevo vložnice A. A. za izdajo dovoljenja za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja, ker je ugotovila, da vložnica ne izpolnjuje pogoja po 2. točki tretjega odstavka 561. člena Zakona o zavarovalništvu (v nadaljevanju: ZZavar-1). V skladu z navedeno določbo se dovoljenje za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja (ob sočasnem izpolnjevanju drugih zakonskih pogojev) izda osebi, ki ima najmanj trimesečne izkušnje s področja zavarovalnih poslov, ki jih je pridobila na podlagi zaposlitve ali drugega pravnega razmerja z zavarovalnico, zavarovalno zastopniško družbo, zavarovalno posredniško družbo, zastopnikom dopolnilnih zavarovanj iz tretjega odstavka 558. člena ali banko iz osmega odstavka 558. člena ZZavar-1. 2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je vložnica dokazovala, da ima najmanj trimesečne izkušnje s področja zavarovalnih poslov na podlagi zaposlitve kot vodja sektorja pokojninskih zavarovanj v B. pokojninska družba d.d. in ne pri zavarovalnici, zavarovalno zastopniški družbi, zavarovalno posredniški družbi, zastopniku dopolnilnih zavarovanj iz tretjega odstavka 558. člena ali banki iz osmega odstavka 558. člena ZZavar-1, kot je določeno v 2. točki tretjega odstavka 561. člena ZZavar-1. _Tožbene navedbe_

3. Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je B. pokojninska družba d.d. iz ... ena izmed pokojninskih družb, ki ima dovoljenje tožene stranke za izvajanje poslov prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja. V skladu z 2. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2) prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje obsega vključitev v kolektivno in individualno dodatno zavarovanje ter pravice in obveznosti iz zavarovanja za primer starosti in smrti, določene na podlagi vplačil v to obliko zavarovanja. Nadalje drugi odstavek 329. člena ZPIZ-2 določa, da se za poslovanje pokojninske družbe uporablja zakon, ki ureja zavarovalništvo, in predpisi, izdani na njegovi podlagi, glede kvalificiranega deleža in udeležbe, nadrejene in podrejene družbe, obvladovanja in razmerij povezanosti, statusnih določb zavarovalnice, razen določb, ki se nanašajo na vzajemno delniško družbo, upravljanja tveganj, varovanja zaupnih podatkov in nadzora nad zavarovalnicami. Sama pokojninska družba pa na podlagi 333. člena ZPIZ-2 potrebuje dovoljenje za opravljanje poslov pokojninske družbe, glede katerega se uporabljajo določbe o dovoljenju za opravljanje zavarovalnih poslov zakona, ki ureja zavarovalništvo.

4. V nadaljevanju tožbe se tožeča stranka sklicuje na obrazložitev amandmaja k 316. členu ZPIZ-2, v katerem je zapisano, da je „pokojninska družba po svoji vsebini in načinu svojega poslovanja podobna zavarovalniški delniški družbi, zato se za pridobitev dovoljenja za opravljanje dejavnosti prostovoljnega dodatnega zavarovanja pokojninske družbe določa enak postopek, kot ga za pridobitev dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov zavarovalne delniške družbe določa zakon, ki ureja zavarovalništvo.“ Opozarja tudi na stališče teorije, ki pokojninsko družbo razume kot posebno obliko „specializirane zavarovalnice“, ki je specializirana ali pa ima dovoljenje za opravljanje in nudenje „določene vrste zavarovalnih poslov“.

5. Tožeča stranka še izpostavlja, da med storitve upravljanja pokojninskega sklada, ki jih opravlja pokojninska družba po 258. členu ZPIZ-2, sodi tudi trženje pokojninskih skladov, kar pomeni, da morajo imeti osebe, ki se s tem ukvarjajo, dovolj strokovnega znanja in se redno izobraževati. Upoštevaje ZZavar-1 pa je jamstvo za to, da ima oseba ustrezna znanja in izkušnje, pridobitev t. i. licence oziroma dovoljenja za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja. Zavarovalni zastopnik namreč v imenu pokojninske družbe obvešča zavarovanca in delodajalca, mu svetuje, opravlja dejavnosti, povezane s pripravo na sklenitev zavarovalne pogodbe, sklene zavarovalno pogodbo, zavarovanca in delodajalca obvešča med trajanjem zavarovanja, mu pomaga pri uveljavljanju pravic iz zavarovalne pogodbe, še zlasti pri odločanju o vključitvi v sklade življenjskega cikla, pri uveljavljanju pravic do rente in izbire tipa rente ali spremembah oziroma prekinitvi zavarovalne pogodbe. Prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje je specialni zavarovalni produkt, na podlagi katere zavarovana oseba ob upokojitvi pridobi dodatno pokojninsko rento, in je kot tako izjemnega pomena, zato je po mnenju tožeče stranke na mestu zaključek, da ima oseba, ki je več kot tri mesece zaposlena v pokojninski družbi, vsekakor izkušnje s področja zavarovalnih poslov, ta posel pa tudi razume in vsebinsko obvlada. Smisel 2. točke tretjega odstavka 561. člena ZZavar-1 torej ni v taksativnem naštevanju statusnopravnih oblik subjektov, pri katerih mora biti oseba, ki vloži zahtevo za izdajo dovoljenja za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja, v delovnem ali v drugem pravnem razmerju, pač pa da pridobi in izkazuje najmanj trimesečne izkušnje s področja zavarovalnih poslov.

6. Tožeča stranka tako meni, da je potrebno namesto jezikovne razlage uporabiti teleološko razlago in vsebinsko aplikacijo pravne norme, saj je bil zakonodajalec očitno nedosleden in je verjetno pri naštevanju subjektov v 2. točki tretjega odstavka 561. člena ZZavar-1 pomotoma izpustil obliko subjekta, ki sicer opravlja eno izmed podvrst zavarovalnih poslov, t. j. pokojninsko družbo.

7. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da Agencija za zavarovalni nadzor izda A. A. dovoljenje za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja, podredno pa, da se izpodbijana odločba razveljavi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov.

_Navedbe tožene stranke_

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je razlog, zakaj zakonodajalec med subjekte, pri katerih se lahko pridobi izkušnje s področja zavarovalnih poslov, ni navedel pokojninskih družb, v dejstvu, da le-te ne opravljajo zavarovalnih poslov. Pokojninska družba namreč ne opravlja dejavnosti opravljanja zavarovalnih poslov v smislu določbe 7. člena ZZavar-1, temveč, skladno z drugim odstavkom 330. člena ZPIZ-2, opravlja posle upravljanja pokojninskega sklada in storitev izplačevanja pokojninske rente. Posledično izkušnje, ki jih posameznik pridobi pri pokojninski družbi, ne pomenijo opravljanja zavarovalnih poslov.

9. Tožena stranka poudarja, da zavarovalnica sicer lahko opravlja tudi dejavnost upravljanja pokojninskih skladov, kot to določa deveti odstavek 26. člena ZZavar-1, medtem ko obratno ne velja. Če bi pokojninska družba opravljala zavarovalne posle, bi bila podana kršitev 21. člena ZZavar-1, v kateri so določno opredeljeni subjekti, ki smejo opravljati zavarovalne posle v Republiki Sloveniji. V takšnem primeru bi morala Agencija za zavarovalni nadzor pokojninski družbi izdati odredbo o prenehanju opravljanja zavarovalnih poslov.

10. Tožena stranka nadalje navaja, da je po primerjavi različnih določb ZZavar-1 utemeljen zaključek, da gre pri sporni določbi dejansko za taksativno navajanje statusnopravnih oblik subjektov. V drugem odstavku 57. členu ZZavar-1, ki ureja pogoje za člana uprave zavarovalnice, je namreč določeno, da se šteje, če se ne dokaže drugače, da ima član uprave zadostno teoretično in praktično znanje za vodenje zavarovalnih poslov, če ima oseba najmanj petletne izkušnje pri vodenju poslov zavarovalnice oziroma družbe primerljive velikosti in dejavnosti kot zavarovalnica oziroma drugih primerljivih poslov. Smiselno enako določa tudi 67. člen ZZavar-1. V primerih, ko zakonodajalec navedeno ocenjuje kot potrebno, se torej širi krog subjektov, pri katerih je mogoče pridobiti zahtevane izkušnje, z dikcijo „drugi primerljivi posli“. Glede na dejstvo, da ZZavar-1 v več delih ureja primerljivo materijo na navedeni način, je po mnenju tožene stranke edino dopustno sklepati, da bi, v kolikor bi zakonodajalec to ocenil kot potrebno, na takšen način uredil tudi 561. člen ZZavar-1. Izpostavlja še, da zakonodajalec ni uporabil besede „zlasti“, ki bi kazala na naštevanje primeroma, in gre tudi po jezikovni razlagi za taksativno naštevanje. Namen zakonodajalca je tako jasno razviden že iz same zakonske določbe in zato ni potrebe po tem, da bi zakonodajalčevo nedoslednost zapolnjevali z ustrezno teleološko razlago, pri čemer tožeča stranka tudi ni predložila in citirala nobenega predloga zakona iz poročevalca, iz katerega bi izhajal ta namen. Po presoji tožene stranke o sami nedoslednosti v konkretnem primeru sploh ni mogoče govoriti.

11. Kar se tiče drugega odstavka 329. člena ZPIZ-2, ki v zvezi s poslovanjem pokojninske družbe napotuje na uporabo določb ZZavar-1 o zavarovalni delniški družbi, tožena stranka opozarja, da se sporni 561. člen ZZavar-1 nahaja v 15. poglavju zakona z naslovom „opravljanje distribucije zavarovalnih produktov“, uporaba tega poglavja pa za pokojninske družbe ni predvidena in se ne uporablja. Prav tako pa ZPIZ-2 nima posebnih določb glede distribucije in pridobitve dovoljenj, kar pomeni, da za sklepanje ali posredovanje pri prostovoljnem dodatnem pokojninskem zavarovanju oziroma za trženje pokojninskih skladov ni potrebno pridobiti dovoljenja tožene stranke za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja.

12. V zvezi z uporabo 333. člena ZPIZ-2 pa tožena stranka pojasnjuje, da gre v primeru izdaje dovoljenja za posle upravljanja pokojninskega sklada in storitve izplačevanja pokojninskih rent pri pokojninski družbi (za kar se uporabljajo določbe ZZavar-1) za popolnoma drugačen postopek, kot so pogoji za opravljanje zavarovalnih poslov, pri čemer se na koncu ne izda dovoljenje za opravljanje zavarovalnih poslov, ampak dovoljenje za posle upravljanja pokojninskega sklada in storitve izplačevanja pokojninskih rent. Tega postopka zato ne gre enačiti z izdajo dovoljenja za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja fizični osebi.

**K točki I izreka:**

13. Tožba ni utemeljena.

14. Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka od 1. 7. 2018 naprej zaposlena pri družbi B. pokojninska družba d.d., kot direktorica sektorja pokojninskih zavarovanj, in da ta družba opravlja dejavnost pokojninskih skladov (šifra SKD 65.300). Nadalje ni sporno, da je tožeča stranka dne 8. 9. 2020 pri toženi stranki vložila popolno zahtevo za izdajo dovoljenja za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja po 561. členu ZZavar-1, v kateri je dokazovala izpolnjevanje pogoja najmanj trimesečnih izkušenj s področja zavarovalnih poslov z zaposlitvijo v družbi B. pokojninska družba d.d. 15. Med strankama v obravnavani zadevi je sporna (le) razlaga 2. točke tretjega odstavka 561. člena ZZavar-1, in sicer, ali tožeča stranka kot vlagateljica zahteve za izdajo dovoljenja za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja z zaposlitvijo v pokojninski družbi izpolnjuje pogoj najmanj trimesečnih izkušenj s področja zavarovalnih poslov, ki jih je pridobila na podlagi zaposlitve ali drugega pravnega razmerja z enim ob subjektov, naštetih v tem členu.

16. V 2. točki tretjega odstavka 561. člena ZZavar-1 je določeno, da Agencija za zavarovalni nadzor izda dovoljenje za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja, če ima oseba najmanj trimesečne izkušnje s področja zavarovalnih poslov, ki jih je pridobila na podlagi zaposlitve ali drugega pravnega razmerja z zavarovalnico, zavarovalno zastopniško družbo, zavarovalno posredniško družbo, zastopnikom dopolnilnih zavarovanj iz tretjega odstavka 558. člena ali banko iz osmega odstavka 558. člena.

17. Iz jezikovne razlage navedene zakonske določbe je, kot je ugotovila že sama tožeča stranka, jasno razvidno, da pokojninska družba ni vključena med subjekte, pri katerih je mogoče pridobiti najmanj trimesečne izkušnje s področja zavarovalnih poslov. Zakonska dikcija namreč izkazuje taksativno naštevanje subjektov, ki so medsebojno povezani z veznikom „ali“. Naloga jezikovne razlage je, da v skladu z besedoslovnimi, slovničnimi in stilističnimi pravili jezika rekonstruira besedni pomen pravne norme, ne da bi bilo potrebno, da se besedni pomen ujema tudi s pravim pomenom pravne norme. V tem pomenu je jezikovna razlaga le prva stopnja, ki določa možni besedni pomen pravne norme, a hkrati stopnja, ki določa zunanjo mejo, ki je razlagalec ne sme prestopiti. Razlagalčeva dolžnost pa je, da jezikovno razlago dopolni in preveri še z drugimi metodami, kot so logična, sistematična, zgodovinska in teleološka (namenska) razlaga. 1

18. V zvezi s teleološko (namensko) razlago, za uporabo katere se v predmetni zadevi zavzema tožeča stranka, je treba nadalje pojasniti, da mora biti pravno gledano pot od namena do dokončne pomenske določitve pravnega pravila, v tolikšni meri določena, da izhaja pomen pravnega pravila iz meril, ki so vsebovana v pravnem besedilu, to je iz meril, ki jih lahko aktiviramo z ustaljenimi metodami razlage. Če v pravnem besedilu ni opore, kako naj ga razumemo, ne moremo govoriti o razlagi zakona: v tem primeru tudi namenska razlaga ne more nadomestiti drugih metod razlage in kar iz same sebe (kot cilja) ustvariti pravno pravilo, ki naj kot sredstvo rabi določenemu cilju. V tem primeru utegne iti kvečjemu za pravno praznino, ki jo je treba kot takšno spoznati in jo tudi kot takšno vsebinsko napolniti s sredstvi, ki so na voljo za zapolnjevanje pravnih praznin. Tudi pri teleološki redukciji pa velja, da moramo ravnati striktno v mejah možnega jezikovnega pomena, ki ga pravno besedilo ima.2

19. Pri ugotavljanju pomena 2. točke tretjega odstavka 561. člena ZZavar-1 je treba uvodoma ugotoviti, da so bili pogoji za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja že od dne 3. 3. 2000 naprej urejeni v Zakonu o zavarovalništvu (ZZavar). Trenutno veljavna zakonska dikcija je bila sprejeta z novelo ZZavar-1A (Uradni list RS, št. 9/19), s katero je bila v naš pravni red med drugim prenešena Direktiva (EU) 2016/97 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. januarja 2016 o distribuciji zavarovalnih produktov (prenovitev).

20. Iz Poročevalca Državnega zbora Republike Slovenije (RS) k predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zavarovalništvu (novela ZZavar-1A) izhaja, da je področje dejavnosti oseb, ki kakorkoli posredujejo med zavarovalnico in zavarovalci, v RS urejeno v ZZavar-1. ZZavar-1 poleg oseb, katerih glavna dejavnost je zavarovalno zastopanje oziroma zavarovalno posredovanje, to so zavarovalni zastopniki in zavarovalni posredniki, ureja tudi poslovanje drugih oseb, ki lahko opravljajo delo zavarovalnih zastopnikov – tako imenovani _ad hoc_ zastopniki, in delovanje bank, kadar opravljajo posle zavarovalnega posredovanja. Ključni cilj novele zakona je opredeljen kot zagotavljanje varstva zavarovancev kot potrošnikov, ki mora biti zagotovljeno kljub različnim distribucijskim kanalom. Med načeli, ki so bila podlaga za sprejem novele ZZavar-1A, pa je med drugim tudi načelo zagotavljanja visoke ravni strokovnosti in usposobljenosti zavarovalnih zastopnikov ter zavarovalnih posrednikov.

21. Glede na podano obrazložitev zakonodajalca ob spremembi sporne zakonske določbe, se je sodišče pri razlagi določbe 2. točke tretjega odstavka 561. člena ZZavar-1 oprlo na sistemsko ureditev ZZavar-1. V 4. členu tega zakona je zapisano, da so v oddelku 1.2. tega zakona opredeljeni pomeni pojmov za namen njihove uporabe v tem zakonu, če ni v zvezi s posameznim pojmom določeno, da je namen njegove opredelitve ožji. V prvem odstavku 7. členu ZZavar-1, ki je umeščen v pododdelek 1.2.2. tega zakona s podnaslovom „Pojmi v zvezi z zavarovalnimi in pozavarovalnimi posli“, je podana definicija zavarovalnih poslov, ki so opredeljeni kot sklepanje in izvrševanje pogodb o premoženjskem in življenjskem zavarovanju ali pozavarovanju, razen obveznih socialnih zavarovanj. V nadaljnjih odstavkih istega člena so opredeljene tudi zavarovalne vrste, skupine in podskupine, obvezna zavarovanja v prometu in dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Sodišče ugotavlja, da dejavnost dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki jo skladno z določbami ZPIZ-2 opravljajo pokojninske družbe, pri tem ni zajeta.

22. Sodišče po pregledu ureditve v ZZavar-1 in ZPIZ-2 nadalje pritrjuje toženi stranki, da pokojninska družba ne opravlja in ne sme opravljati dejavnosti opravljanja zavarovalnih poslov, temveč v skladu z drugim odstavkom 330. člena ZPIZ-2 opravlja posle upravljanja pokojninskega sklada in storitev izplačevanja pokojninske rente. Zgolj podobnost glede vsebine ter načina poslovanja pokojninske družbe in zavarovalnice tako še ne pomeni, da je tožeča stranka z zaposlitvijo v pokojninski družbi pridobila izkušnje s področja zavarovalnih poslov, kot jih v 7. členu opredeljuje ZZavar-1. Že sam zakon namreč podaja definicijo tega pojma, ki ga v nadaljevanju le še konkretizira z navedbo subjektov, ki lahko opravljajo zavarovalne posle v skladu z določbami ZZavar-1, med temi pa pokojninska družba ni navedena.

23. Sodišče še pojasnjuje, da četudi ZPIZ-2 glede določenih vprašanj napotuje na uporabo določb ZZavar-1, to ne velja za izdajo dovoljenja za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja. ZPIZ-2 namreč v 333. členu predvideva izdajo dovoljenja za opravljanje dejavnosti pokojninske družbe pravni osebi, medtem ko je med kadrovskimi zahtevami za zaposlene v pokojninski družbi v prvem odstavku 334. člena ZPIZ-2 opredeljen le kriterij „ustrezna strokovna znanja in izkušnje s področja financ“. Tožena stranka pa je v odgovoru na tožbo tudi izrecno pojasnila, da za sklepanje ali posredovanje pri prostovoljnem dodatnem pokojninskem zavarovanju oziroma za trženje pokojninskih skladov ni potrebno pridobiti dovoljenja tožene stranke za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja.

24. Prav tako je treba pritrditi stališču tožene stranke, da bi lahko zakonodajalec, če bi navedeno ocenil kot potrebno, razširil krog subjektov, pri katerih je mogoče pridobiti zahtevane izkušnje, kot je to na primer storil v primeru pogojev za člane uprave zavarovalnice v drugem odstavku 57. člena ZZavar-1, vendar se za takšno dikcijo v primeru zavarovalnih zastopnikov in zavarovalnih posrednikov ni odločil. 25. Sodišče tako ugotavlja, da tožeča stranka z zaposlitvijo v pokojninski družbi ni izkazala izpolnjevanja pogoja po 2. točki tretjega odstavka 561. člena ZZavar-1 in je posledično tožena stranka njeno vlogo za izdajo dovoljenja za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja utemeljeno zavrnila.

26. Sodišče je, skladno z določbo 448. člena ZZavar-1, v zadevi odločilo brez glavne obravnave. Prav tako je šlo v predmetni zadevi za presojo pravnega vprašanja tolmačenja zakonske določbe, medtem ko relevantno dejansko stanje med strankama ni sporno, kot je pojasnjeno v točki 14. te sodbe.

27. Glede na vse navedeno, sodišče zaključuje, da tožba ni utemeljena in jo je zato, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo.

**K točki II izreka:**

28. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 prim. Marijan Pavčnik, Argumentacija v pravu, Cankarjeva založba, 1998, str. 54-55. 2 ibid., str. 76 in 152.