Jedro

Res je upnik 8. 3. 2022 podal zahtevek za povrnitev stroškov izvršiteljice v višini 594,98 EUR. Vendar sodišče teh še ni odmerilo in o upnikovem zahtevku še ni odločilo. Ker v času izdaje izpodbijanega sklepa sodišče stroškov izvršiteljice še ni odmerilo in tudi ne naložilo v plačilo dolžniku (kot to v zahtevku z dne 8. 3. 2022 predlaga upnik), njihova izterjava še ni bila predmet obravnavanega postopka. Sodišče prve stopnje jih zato utemeljeno ni (moglo upoštevati) upoštevalo pri obračunu poplačila z dne 9. 2. 2022, 2. 3. 2022 in 5. 4. 2022 plačanimi zneski, temveč je pravilno upoštevalo le stroške, ki so bili v postopku dolžniku že naloženi v plačilo in je bila njihova izterjava že predmet obravnavane izvršbe.

Dejstvo, da je izvršiteljica od plačanega zneska 800,00 EUR upniku prenakazala le 205,02 EUR, na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve ne vpliva. Prostovoljna izpolnitev izvršitelju, kot je primer v obravnavani zadevi, ima namreč značaj sodnega pologa (84.a člen ZIZ). To pomeni, da se šteje, da je dolžnikova obveznost prenehala za znesek, ki ga je dolžnik izročil izvršitelju s trenutkom izročitve izvršitelju in ne šele takrat, ko upnik prejme denar. Dejstvo, da si je izvršiteljica zadržala del plačanega zneska, na izpolnitev dolžnikove obveznosti upniku nima nobenega vpliva.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v delu II. točke izreka spremeni tako, da se postopek izvršbe ustavi v delu, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti od glavnice v znesku 1.457,59 EUR od 1. 1. 2002 dalje.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v I. točki in v nespremenjenem delu II. točke izreka potrdi.

III. Stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izvršbo, dovoljeno s sklepom Ig 879/1997 z dne 6. 10. 1999, delno ustavilo za plačila: z dne 9. 2. 2022 v znesku 500,00 EUR, 2. 3. 2022 v znesku 800,00 EUR in 5. 4. 2022 v znesku 700,00 EUR na račun izvršilnih stroškov v znesku 917,29 EUR, zakonskih zamudnih obresti od teh stroškov (od 145,18 EUR, 588,38 EUR in 24,00 EUR), v znesku 983,98 EUR ter zakonskih zamudnih obresti od glavnice v znesku 98,73 EUR (I. točka izreka). Postopek izvršbe je ustavilo še v delu, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti od glavnice v znesku 1.457,59 EUR ter izvršilnih stroškov v znesku 145,18 EUR z dnem, ko dosežejo višino glavnice oziroma izvršilnih stroškov (II. točka izreka).

2. V pravočasni pritožbi upnik priznava, da je sodišču sporočil plačila dolžnika, za katera je postopek ustavilo, vendar je pri plačilu v višini 800,00 EUR eksplicitno navedel, da je prejel le 205,02 EUR, razliko 594,98 EUR pa si je zadržala izvršiteljica A. A. na podlagi obračuna stroškov z dne 2. 3. 2022. Upnik je odmero stroškov zahteval že 7. 3. 2022, vendar sodišče o tem še ni odločilo. Očita, da je navedba o delni ustavitvi "na račun izvršilnih stroškov v znesku 917,29 EUR" preohlapna, saj upnik na podlagi takšnega zapisa ne more sklepati, kateri stroški in v kakšni višini so zajeti v 917,29 EUR. Prav tako sodišče tudi v obrazložitvi izvršilnih stroškov ne navede. V nadaljevanju graja v II. točki izreka sklepa sprejeto odločitev. Navaja materialne določbe in ustavno odločbo U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006. Opozarja, da je treba tudi za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), za čas po 1. 1. 2002 uporabljati določilo 376. člena OZ. To pomeni, da obresti od terjatev, nastalih pred uveljavitvijo OZ sicer lahko presežejo višino glavnice, vendar je upnik upravičen zahtevati znesek obresti, kolikor je ta znašal na dan 31. 12. 2001. Po 1. 1. 2002 pa je potrebno upoštevati veljavno zakonodajo 376. člen OZ. Sodišče prve stopnje je napačno ustavilo izvršbo v delu, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti od glavnice in izvršilnih stroškov v znesku 145,18 EUR z dnem, ko dosežejo višino glavnice oziroma izvršilnih stroškov. Predlaga spremembo sklepa in priglaša pritožbene stroške.

3. Dolžnik v odgovoru na pritožbo meni, da upnik neupravičeno zahteva poračun stroškov izvršiteljice ter da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo ustavno odločbo in veljavno zakonodajo glede teka obresti. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena.

**K pritožbi zoper I. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje:**

5. Za upnika ni sporno, da je dolžnik plačal 9. 2. 2002 znesek 500,00 EUR, 2. 3. 2022 znesek 800,00 EUR in 5. 4. 2022 znesek 700,00 EUR. Za te zneske je dne 18. 5. 2022 tudi podal umik predloga za izvršbo (prvi odstavek 43. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ) in sodišče prve stopnje je njegovemu umiku skladno s tretjim odstavkom 43. člena ZIZ tudi pravilno sledilo.

6. Res je upnik 8. 3. 2022 podal zahtevek za povrnitev stroškov izvršiteljice v višini 594,98 EUR. Vendar sodišče teh še ni odmerilo in o upnikovem zahtevku še ni odločilo. Ker v času izdaje izpodbijanega sklepa sodišče stroškov izvršiteljice še ni odmerilo in tudi ne naložilo v plačilo dolžniku (kot to v zahtevku z dne 8. 3. 2022 predlaga upnik), njihova izterjava še ni bila predmet obravnavanega postopka. Sodišče prve stopnje jih zato utemeljeno ni (moglo upoštevati) upoštevalo pri obračunu poplačila z dne 9. 2. 2022, 2. 3. 2022 in 5. 4. 2022 plačanimi zneski, temveč je pravilno upoštevalo le stroške, ki so bili v postopku dolžniku že naloženi v plačilo in je bila njihova izterjava že predmet obravnavane izvršbe. Iz listin v spisu je razvidno, da so bili dolžniku naloženi stroški s sklepi: Ig 879/1997 z dne 6. 10. 1999 v višini 34.792,00 SIT oziroma 145,18 EUR, Ig 879/1997 z dne 15. 6. 2006 v višini 141.000,00 SIT oziroma 588,38 EUR, I 398/2007 z dne 7. 3. 2007 v višini 159,73 EUR, I 398/2007 z dne 8. 3. 2021 v višini 24,00 EUR,1 skupaj 917,29 EUR.

7. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, je plačane zneske poračunalo z uporabo pravila iz 288. člena OZ, po katerem se najprej odplačajo stroški, obresti in končno glavnica. Skladno s tem pravilom je poplačalo v postopku priznane in dolžniku naložene stroške v višini 917,29 EUR,2 kot tudi pripadajoče zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznih stroškov do plačila s strani dolžnika plačanih zneskov, v skupni višini 983,98 EUR, in sicer zakonske zamudne obresti od stroškov 145,18 EUR, 588,38 EUR in 24,00 EUR, ne pa od stroškov 159,73 EUR. S sklepom I 398/2007 z dne 7. 3. 2007 so bili namreč priznani le stroški brez zakonskih zamudnih obresti. S preostankom plačila 98,73 EUR je poplačalo del zakonskih zamudnih obresti od glavnice v skladu z vrstnim redom poplačil po 288. členu OZ.

8. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sklepa preciziralo višino in vrsto terjatve, ki jo je poračunalo, natančno navedlo od katerih stroškov je poračunalo zakonske zamudne obresti in v kakšni višini ter v kakšni višini od glavnice in v obrazložitvi pojasnilo način obračuna. Po pojasnjenem vsebina izpodbijanega sklepa strankam kot tudi sodišču omogoča preizkus in opredelitev do razlogov, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje sprejelo odločitev. Pritožbene očitke o preohlapnih, nekonkretiziranih navedbah v izreku in nezadostni obrazložitvi sodišče druge stopnje po navedenem zavrača kot neutemeljene.

9. Dejstvo, da je izvršiteljica od plačanega zneska 800,00 EUR upniku prenakazala le 205,02 EUR, na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve ne vpliva. Prostovoljna izpolnitev izvršitelju, kot je primer v obravnavani zadevi, ima namreč značaj sodnega pologa (84.a člen ZIZ). To pomeni, da se šteje, da je dolžnikova obveznost prenehala za znesek, ki ga je dolžnik izročil izvršitelju s trenutkom izročitve izvršitelju in ne šele takrat, ko upnik prejme denar. Dejstvo, da si je izvršiteljica zadržala del plačanega zneska, na izpolnitev dolžnikove obveznosti upniku nima nobenega vpliva. Sodišče prve stopnje je plačilo izvršitelju pravilno obračunalo kot plačilo upniku v znesku 800,00 EUR.

10. Po pojasnjenem je sodišče prve stopnje pritožbo zoper I. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Odločitev je sprejelo potem, ko tudi uradni preizkus (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) ni pokazal kršitev.

**K pritožbi zoper II. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje:**

11. Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje razlagi pritožbe o teku zakonskih zamudnih obresti oprti na ustavni odločbi U-I-300/4 in Up-699/05. Skladno z njima je tudi sodišče prve stopnje utemeljilo odločitev v obrazložitvi, in sicer, da v primeru, če so zapadle pa neplačane obresti dosegle ali presegle znesek glavnice ob uveljavitvi OZ dne 1. 1. 2002, s tem dnem prenehajo teči in v primeru, če zakonske zamudne obresti na dan uveljavitve OZ še niso dosegle glavnico, nehajo teči z dnem, ko dosežejo višino glavnice. Prvostopenjsko sodišče je s programom za izračun obresti pravilno ugotovilo, da so obresti od glavnice presegle višino le- te ob uveljavitvi OZ (1. 1. 2002), od izvršilnih stroškov (145,18 EUR) pa do dneva uveljavitve spremembe OZ dne 22. 5. 2007 in v času veljave 376. člena OZ. Na podlagi teh ugotovitev je v izreku sklepa utemeljeno ustavilo izvršbo za zakonske zamudne obresti od izvršilnih stroškov v znesku 145,18 EUR z dnem, ko te dosežejo višino izvršilnih stroškov, nepravilno pa tek zakonskih zamudnih obresti od glavnice v znesku 1.457,59 EUR, ko dosežejo višino glavnice. Skladno z odločbo U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 je tudi za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ uporabljati določilo 376. člena OZ in v njem uzakonjeno pravilo ne ultra alterum tantum. Navedeno pomeni, da obresti od terjatev, nastalih pred uveljavitvijo OZ, prenehajo teči z dnem uveljavitve OZ (1. 1. 2002) v primeru, če so dosegle ali presegle terjatev, upnik pa je upravičen do izterjave vseh nateklih zakonskih zamudnih obresti do 1. 1. 2002. V konkretnem primeru to pomeni, da je upnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od glavnice 1.457,59 EUR, ki so natekle do 1. 1. 2002. Ker so do tega datuma že presegle glavnico, so na podlagi veljavnega materialnega prava prenehale teči. 12. V posledici ugotovljene napačne ustavitve izvršbe zakonskih zamudnih obresti od glavnice, je drugostopenjsko sodišče prvostopenjsko odločitev spremenilo tako, da se izvršba ustavi za zakonske zamudne obresti od glavnice v znesku 1.457,59 EUR od 1. 1. 2002 dalje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v ostalem delu pa se odločitev iz II. točke izreka sklepa sodišča prve stopnje potrdi (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Upnik je s pritožbo dosegel spremembo zgolj glede dela zakonskih zamudnih obresti od glavnice, kar predstavlja sorazmerno majhen del uspeha glede na ostale zahteve s pritožbo. Pritožbene stroške zato krije sam (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena istega zakona in 15. členom ZIZ). Dolžnik, ki je v odgovoru na pritožbo pritrjeval razlogom prvostopenjskega sodišča, z navedbami k pritožbeni presoji ni pripomogel. Kot nepotrebne zato nosi sam svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Dolžniku so bili naloženi še stroški s sklepom In 49/2002 z dne 26. 11. 2004, ki pa so bili poplačani s sklepom In 22/1998 z dne 28. 12. 2006. 2 Seštevek 145,18 EUR + 588,38 EUR + 159,73 EUR + 24,00 EUR.