Jedro

V fazi odločanja, ali naj se zoper določeno osebo začne preiskava, je treba izhajati iz njenega namena, in sicer, da se med njeno izvedbo zberejo dokazi in podatki, ki so potrebni za odločitev, ali naj se vloži obtožnica ali ustavi postopek.

Izrek

Ugotovi se, da je bila s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 18223/2010 z dne 12. 10. 2011 kršena določba tretjega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 254. člena Kazenskega zakonika.

Obrazložitev

1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom I Kpr 18223/2010 z dne 23. 9. 2011 po določbah prvega odstavka 167. člena in prvega odstavka 169. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odločila, da se opravi preiskava zoper J. Š. zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 254. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter zoper P. P. zaradi utemeljenega suma kaznivega dejanja pomoči pri storitvi kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 254. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ.

2. Senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom I Ks 18223/2010 z dne 12. 10. 2011 sklep preiskovalne sodnice o opravi preiskave I Kpr 18223/2010 z dne 23. 10. 2011 razveljavil ter zahtevo za preiskavo zoper obdolžena J. Š. zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 254. člena KZ ter P. P. zaradi utemeljenega suma kaznivega dejanja pomoči pri storitvi kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 254. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ na podlagi določila šestega odstavka 169. člena ZKP zavrnil. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je glede stroškov, ki so nastali v zvezi s kazenskim postopkom iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ter potrebnih izdatkov obeh osumljenih ter nagrade zagovornika J. Š., odvetnika S. Z. odločil, da ti obremenjujejo proračun.

3. Vrhovna državna tožilka je zoper navedeni pravnomočni sklep vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve iz 1. in 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP ter predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter skladno z določbo prvega odstavka 426. člena ZKP ugotovi kršitev zakona.

4. Zagovornik obdolženega J. Š. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, nasprotuje vloženi zahtevi in se zavzema za njeno zavrnitev.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti napada izpodbijani pravnomočni sklep z očitki, da so kršene določbe 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, prvega odstavka 167. člena ZKP ter tretjega v zvezi s prvim odstavkom 254. člena KZ v povezavi s 27. členom ter desetim odstavkom 40. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1). Po stališču vložnice je obrazložitev izpodbijanega sklepa nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju, tako da je ni mogoče preizkusiti. Sodišče namreč navaja, da naj bi bil davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) po računu 1/06 z dne 7. 8. 2006 obračunan zakonito ter plačan, zaradi česar ni podan utemeljen sum, da bi J. Š. v korist družbe C. d. d. ravnal s preslepitvenim namenom, hkrati pa citira odločbo Posebnega davčnega urada z dne 12. 7. 2007, v kateri se ugotavlja, da je bil DDV po navedenem računu obračunan nezakonito, v nasprotju s 27. členom ZDDV ter nikoli vplačan v proračun Republike Slovenije, zaradi česar ga C. d. d. ne bi smel odbiti kot vstopni DDV. Pri tem se je izvenobravnavni senat spustil v presojo verodostojnosti dokazov, zato je glede na uveljavljeno prakso Vrhovnega sodišča (sodba I Ips 10349/2009) postavil previsok pravni standard za obstoj utemeljenosti suma. Odločitev, da v ravnanju obdolženega niso izpolnjeni znaki očitanega kaznivega dejanja je posledica nepravilne uporabe materialne zakonodaje (desetega odstavka 40. člena ZDDV-1 v povezavi z določbo tretjega odstavka 27. člena, po kateri se izkazani DDV, ki se po določbah ZDDV-1 ne sme izkazati, ne sme odbiti kot vstopni DDV).

6. Po določbi prvega odstavka 169. člena ZKP preiskovalni sodnik po prejemu zahteve za preiskavo pregleda spise in če se strinja z zahtevo, izda sklep o preiskavi, v katerem morajo biti podatki iz tretjega odstavka 168. člena ZKP. V tej določbi je predpisano, da je v zahtevi za preiskavo treba navesti: osebo, zoper katero se zahteva preiskava, opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja, zakonsko označbo kaznivega dejanja, okoliščine, iz katerih izhaja utemeljenost suma in že zbrane dokaze. Zato mora tudi sklep, s katerim preiskovalni sodnik uvede kazensko preiskavo, vsebovati vse navedene podatke.

7. Kaznivo dejanja zatajitve finančnih obveznosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 254. člena KZ-1 stori, kdor z namenom, da bi se sam ali kdo drug popolnoma izognil plačilu davkov, prispevkov ali drugih predpisanih obveznosti fizičnih ali pravnih oseb, da lažne podatke o zakonito pridobljenih dohodkih, stroških, predmetih ali drugih okoliščinah, ki vplivajo na ugotovitev davkov in drugih predpisanih obveznosti, ali na drug način preslepi organ, pristojen za odmero ali za nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem teh obveznosti, pa je bila dosežena velika premoženjska korist in je storilcu šlo za to, da doseže takšno premoženjsko korist. Gre torej za dve izvršitveni obliki, od katerih prva obsega dajanje krivih podatkov, ki vplivajo na ugotovitev predpisanih obveznosti, druga pa se nanaša na druge načine preslepitve davčnega organa. Iz take vsebine zakonske določbe je razvidno, da je izvršitveno dejanje v eni ali drugi obliki usmerjeno v preslepitev pristojnega davčnega organa, kar pomeni, da storilec z različnimi oblikami lažnih navedb prikaže glede dohodkov, stroškov; predmetov ali glede drugih okoliščin, ki vplivajo na odmero davka, dejansko stanje, ki je drugačno od pravega, tako, da ga davčni organ dojame kot takega. V konkretnih zadevah mora opis dejanja v izreku vsebovati eno izmed izvršitvenih oblik.

8. Izrek sklepa za opravo preiskave vsebuje navedbe, da je J. Š. organiziral in izvedel prodajno pogodbo o prodaji in nakupu nepremičnin S. d. d. v stečaju, ki jih je prodala družba I. d. o. o. zastopana po P. P., ta prodajna pogodba pa naj bi bila namenjena temu, da se v računu družbe I. d. o. o. št. 1/2006 izkazani DDV v višini 399.800.000,00 SIT oziroma 1.668.335,84 EUR, na predloženem obrazcu DDV-O družbe C.d. d. za avgust 2006 odbije kot vstopni DDV, čeprav družbi C. d. d. in I. d. o. o. nista podali skupne izjave po drugem in tretjem odstavku 27. člena ZDDV-1, s čimer je ravnal v nasprotju z določili desetega odstavka 40. člena omenjenega zakona ter družbi C. d. d. omogočil, da se je v avgustu 2006 izognila plačilu DDV in si pridobila veliko premoženjsko korist v obliki neplačanega DDV v že navedeni višini.

9. Iz opisa obdolženemu očitanega kaznivega dejanja z vsemi ostalimi v njem navedenimi dejstvi in okoliščinami izhaja izvršitvena oblika dejanja, ki sama po sebi že pomeni preslepitev davčnega organa tako glede izpolnjenosti z ZDDV-1 predpisanih pogojev za obdavčitev z DDV sicer oproščenega prometa (taka prodaja starih objektov namreč šteje za oproščen promet v smislu 27. člena ZDDV-1) kot upravičenostjo uveljavitve odbitka vstopnega DDV, izkazanega po računu I. d. o. o. št. 1/2006 z dne 7. 8. 2006, v smislu desetega odstavka 40. člena istega zakona. Pritrditi je zahtevi vrhovne državne tožilke v zahtevi za varstvo zakonitosti, da izrek sklepa o uvedbi preiskave vsebuje konkretizacijo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja iz tretjega in prvega odstavka 254. člena KZ, ki je v fazi postopka, v katerem se odloča o uvedbi preiskave ustrezna in zadostna. Vrhovna državna tožilka zato utemeljeno uveljavlja, da so z izpodbijanim sklepom kršene določbe tretjega v zvezi s prvim odstavkom 254. člena KZ na način iz 1. točke prvega odstavka 372. člena ZKP.

10. Nadalje vrhovna državna tožilka utemeljeno navaja, da je z izpodbijanim pravnomočnim sklepom kršena določba 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kar utemeljuje z navajanji, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju, tako da je ni mogoče preizkusiti. Sodišče namreč pri utemeljevanju svoje odločitve v razlogih izpodbijanega sklepa povzema vsebino odločbe Posebnega davčnega organa, št. DT-0610-3172007-0203-33 z dne 12. 12. 2007, s katero je bilo C. d. d. naloženo plačilo 1.668.335,84 EUR DDV, ter mnenje davčnega organa, da je bil omenjeni davek glede na določbe 27. člena ZDDV-1 obračunan ter izkazan nezakonito zaradi česar kupec (C. d. d.) ni imel pravice do odbitka izkazanega DDV. Hkrati pa sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa v nasprotju z vsebino citirane upravne odločbe ter mnenjem davčnega organa navaja, da je bil omenjeni DDV obračunan zakonito ter plačan, ter je torej C. d. d. svojo obveznost zakonito izpolnila v celoti. Ker je glede na navedeno v obrazložitvi podano nasprotje glede odločilnih dejstev (upravičenosti odbitka vstopnega DDV od prometa z nepremičninami), je obrazložitev nerazumljiva in je ni mogoče preizkusiti. Še zlasti kot navaja vrhovna državna tožilka, ker je tožilstvo zatrjevalo, da bi moral biti sporni davek plačan v korist proračuna RS, kar pa ni možno opraviti s kupljenimi navadnimi delnicami družbe N. d. d. kot tudi ne z nakazilom denarnih sredstev na transakcijski račun družbe I. d. o. o. 11. Po določbi prvega odstavka 167. člena ZKP je eden od pogojev za začetek preiskave obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Gre za pravni standard, za katerega zakon ne predpisuje meril, prav tako ne predpisuje dokaznih standardov. V fazi odločanja ali naj se začne zoper določeno osebo preiskava je treba izhajati iz njenega namena predpisanega v drugem odstavku 167. člena ZKP, in sicer, da se med njeno izvedbo zberejo dokazi in podatki, ki so potrebni za odločitev, ali naj se vloži obtožnica ali ustavi postopek. Že v sodbi I Ips 10349/2009 z dne 14. 7. 2011 je Vrhovno sodišče zapisalo, da pri presoji utemeljenega suma preiskovalni sodnik upošteva vsebino dokazov ter iz njih izhajajoča dejstva in na njihovi podlagi sklepa, ali je izkazana potrebna stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Ne more pa presojati verodostojnosti posameznih nasprotujočih si dokazov, ker je takšna ocena vselej pridržana glavni obravnavi, če v nadaljnjem postopku pride do njene izvedbe. Ker se je sodišče v zvezi z ugotavljanjem preslepitvenega namena kot zakonskega znaka obravnavanega kaznivega dejanja spustilo v presojo verodostojnosti nasprotujočih si dokazov, kot je to navedeno že pod prejšnjo točko, je postavilo previsok pravni standard za to fazo postopka. Zato ima vložnik zahteve za varstvo zakonitosti prav, da je z izpodbijanim sklepom kršena tudi določba prvega odstavka 167. člena ZKP.

12. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je sodišče z izpodbijanim pravnomočnim sklepom kršilo določbe tretjega v zvezi s prvim odstavkom 254. člena KZ. Ugotovljeni kršitvi procesnega zakona pa na drugačno odločitev ne vplivata. Ker je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti v škodo obdolžencev, ni posegalo v pravnomočni sklep (prvi odstavek in drugih odstavek 426. člena ZKP).