Jedro

Pri prisoji ni odločilna zgolj dolžina trajanja izbrisa, temveč njegov vpliv na duševne bolečine, ki jih je trpela oškodovanka in ki niso nujno v koleraciji s trajanjem izbrisa.

Ob splošni negotovosti na trgu dela ni mogoče trditi, da je bil položaj delavcev tujcev povsem izenačen z delavci, ki so imeli slovensko državljanstvo in delovnega dovoljenja niso potrebovali.

Dvig tožbenega zahtevka ni vplival na nastanek dodatnih stroškov postopka, potrebnost pravde je povzročila toženka, postopek se nanaša na kršitev osebnostnih pravic, ki bi jih kot država morala spoštovati, zato je glede na dosežen uspeh v postopku pravično, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

Izrek

I. Pritožbi toženke se delno ugodi in se sodba v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti, tako spremeni, da te tečejo od zapadlosti posameznega obroka dalje (in ne od 16. 6. 2017), sicer se pritožba toženke ter v celoti pritožba tožnice zavrneta ter se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka tožnici zaradi nezakonitega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva dolžna plačati odškodnino v višini 4.050 EUR, v petih enakih zaporednih letnih obrokih po 810 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2017 do plačila (I.). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II.) in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka (III.).

2. Zoper sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

3. Tožnica izpodbija zavrnilni del sodbe ter izrek o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP1. Ne strinja se, da premoženjske škode ni izkazala. Ponovno povzema trditve glede stroškov s pridobitvijo potnih listov in vizumov. Sodišče bi jih moralo upoštevati, saj so bile potrjene z izpovedjo tožnice in prič. Neutemeljeno je bil zavrnjen zahtevek iz naslova nepridobljenega lastninskega certifikata. Splošni kriterij za razdelitev certifikatov ni upošteval dejstva, da je v Sloveniji živela skupina ljudi, ki niso bili njeni državljani, a so bili z njimi izenačeni v pravicah in dolžnostih, ob izpolnjenih pogojih, da so na dan plebiscita 23. 12. 1990 imeli prijavljeno stalno prebivališče v RS in so tukaj dejansko živeli ter so po 40. členu ZDRS2 zaprosili za slovensko državljanstvo. To je želela tudi tožnica, a je bila s strani uradnikov UE zavedena. Rečeno ji je bilo, da prošnja ni potrebna, ker ima slovenski EMŠO, česar ji sodišče, kljub temu, da je to potrdil A. A., ni verjelo. Tudi zahtevek za odkup stanovanja je bil zavrnjen neutemeljeno.

4. Sodišče je prenizko odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo. Iz odločitve ni razvidno, ali je bila priznana odškodnina le za škodo med izbrisom ali tudi za duševne bolečine, ki se tožnici še vedno pojavljajo. Pri tožnici je šlo za hudo psihotično dekompenzacijo v obliki pretiranih občutkov ogroženosti, strahu in eksistenčnih skrbi, kar je vplivalo na njeno materinsko vlogo. Njen primer je primerljiv z zadevo VSM I Cp 87/2020, pri čemer dolžina izbrisa ni edino upoštevno merilo.

5. Sodišče je nepravilno odločilo o stroških postopka, saj ni upoštevalo, da sta bila sporna tako temelj kot višina odškodnine in se je polovica dokazovanja izvajala glede podlage odgovornosti tožene stranke.

6. Toženka izpodbija odločitev o prisojeni odškodnini za nepremoženjsko škodo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Ocenjuje, da sodba ne vsebuje razlogov, iz katerih bi bilo razvidno, zakaj prav dosojeni znesek predstavlja pravično zadoščenje in katere so oporne točke, ki tožnico upravičujejo do višje odškodnine, kot jo je prejela v upravnem postopku. Sodišče je oškodovanki, upoštevajoč odškodnino, prejeto v upravnem postopku, priznalo 153,84 EUR na mesec, kar odstopa od ustaljene sodne prakse. Ne gre namreč za primer, ko bi šlo za najhujšo obliko škode, temveč izbris ni bil dolgotrajen in je bil v svojih posledicah intenziven le eno leto. K višjemu ovrednotenju škode je prispevalo dejstvo, da je sodišče dogodek z zamrzovalno skrinjo upoštevalo dvakrat, najprej v luči ogroženosti v domačem okolju in nato v luči družinskega življenja, dogodek s prestopom državne meje pa je ocenjevalo v luči škode, nastale v sferi tožnice in v sferi njene hčerke. Sodišče je prekoračilo tožbene navedbe v delu, ko se je opredelilo do izvrševanja materinske funkcije. S tem, ko je odločilo mimo trditev, je kršilo določila pravdnega postopka. Sodba nima razlogov, zakaj je tožnica zmogla delo v službi, ne pa materinske funkcije. Neobrazložena je tudi glede strahu pred izgubo zaposlitve, ob tem, da je imela tožnica delovno dovoljenje.

7. Sodišče je tožničine duševne stiske cepilo na pet življenjskih dogodkov, ki so jih doživljali tudi ostali izbrisani prebivalci, pri čemer je škodo ovrednotilo previsoko in je ni objektiviziralo glede na primerljive primere iz sodne prakse. Ob tem ni ocenilo dejstva, da v času prvih treh mesecev tožnica ni vedela, da je izbrisana, in ji je torej škodo mogoče priznati le za 36 mesecev. Možnosti izgube službe se je tožnica zavedala le dva meseca in pol, saj je že 10. 8. 1992 pridobila delovno dovoljenje. Zgolj izvedensko mnenje ne more biti razlikovalni znak, ki upravičuje višjo odškodnino, kot so jo prejeli ostali oškodovanci v primerljivih položajih. Primera, na katera se je oprlo sodišče, nista uporabna v konkretni zadevi, saj je izbris tam trajal 76 mesecev. V eni od zadev tožnik ni bil zaposlen 13 mesecev in ne drži, da je bil zaposlen ves čas, nepremoženjska škoda se tudi ni ugotavljala z izvedencem. Prisoja enakega zneska odškodnine (6.000 EUR) za bistveno različno dobo izbrisa ni utemeljena. Tožena stranka izpostavlja hujše primere, s katerimi je sodišče prve stopnje izenačilo tožničin primer, ter izkazuje, da je višina odškodnine odmerjena previsoko in ima kot takšna penalni namen.

8. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je obresti dosodilo od posameznega obroka odškodnine, ki bo zapadel v nadaljnjih štirih letih. Odločitev v tem delu ni obrazložena. Napačno je odločeno tudi o pravdnih stroških, saj sodišče ni upoštevalo uspeha po višini glede na vtoževani znesek po spremembi tožbe.

9. Obe stranki sta odgovorili na pritožbi nasprotne stranke ter predlagali njuno zavrnitev.

10. Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba toženke je delno utemeljena..

**O ozadju zadeve:**

11. Tožnica zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo na podlagi ZPŠOIRSP3, saj ocenjuje, da ji v upravnem postopku priznana odškodnina (1.950 EUR) ni nadomestila celotne škode, nastale zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v obdobju od 26. 2. 1992 do 23. 6. 1995. 12. Skladno s prvim odstavkom 11. člena ZPŠOIRSP se za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja (torej ZOR4, za škodo, nastalo pred 1. 1. 2002). Na tožnici je dokazno breme za obstoj škode in vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo, pri čemer sodišče nepremoženjsko škodo odmeri glede na okoliščine primera, upoštevajoč načelo pravične denarne odškodnine (200. člen ZOR). V sodni praksi je sprejeto enotno stališče, da v primeru izbrisa iz registra stalnega prebivalstva pravno priznano škodo predstavljajo predvsem pretrpljene duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice, pri čemer se nepremoženjska škoda zaradi medsebojne prepletenosti in povezanosti duševnih bolečin in strahu ter težav pri ločenem ocenjevanju posameznih oblik škode odmeri v obliki enotne odškodnine, ki zajema vse negativne posledice, izhajajoče iz obdobja, ko oškodovančev pravni status ni bil urejen. Pravno priznana je tudi premoženjska škoda, za katero oškodovanec izkaže vzročno zvezo z izbrisom in njeno višino.

13. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica v času izbrisa skupaj z možem in sedemletno hčerko živela v Sloveniji ter bila stalno zaposlena v cinkarni. Za izbris je izvedela v maju 1992 ter si takoj uredila dovoljenje za začasno prebivanje. Od takrat jo je bilo strah negotove prihodnosti. Kljub temu, da je osebno delovno dovoljenje za nedoločen čas pridobila že 10. 8. 1992, jo je skrbelo za izgubo zaposlitve, vznemirjali so jo izrazi nestrpnosti, ki so se odražali v telefonskih klicih ali zapisih na stenah bloka, bala se je za eksistenco in imela občutek, da ji okolica želi slabo. Tožnica je bila že pred izbrisom (leta 1990) psihiatrično obravnavana zaradi depresivne simptomatike in anksioznosti ter je bila po naravi povečano občutljiva na stres. V času izbrisa je doživljala akutne stresne reakcije, ki so privedle do prehodne psihotično motene presoje realnosti, kar je vplivalo tudi na njeno funkcioniranje v odnosu do hčerke. Kljub izbrisu je tožnica potovala v tujino, pri tem pa enkrat doživela stresni dogodek z zavrnitvijo na mejnem prehodu, obdržala je zaposlitev in ni bila ločena od družine.

**O premoženjski škodi:**

14. Iz trditev tožbe in prve pripravljalne vloge tožnice izhaja, da se njen tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v višini 10.000 EUR nanaša na nepremoženjsko škodo, ki jo glede na že plačani znesek odškodnine v upravnem postopku zahteva še v znesku 8.050 EUR5. Tožnica je sicer podala tudi trditve tudi o premoženjski škodi, ki ji je nastala zaradi kritja stroškov za izdelavo dokumentov, prikrajšanja zaradi nezmožnosti odkupa stanovanja in stroškov zaradi opravljanja izpita iz slovenščine, a zahtevka v tej smeri ni specificirala, zato o njem ni bilo mogoče odločiti. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom iz 16., 17., 18. in 24. točke sodbe, v katerih je sodišče (kljub odsotnosti konkretnega zahtevka) analiziralo posamezne navedbe tožnice o premoženjski škodi in se do njih vsebinsko opredelilo. Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da bi sodišče tožnici moralo priznati povračilo stroškov za pridobitev dokumentov, saj ti po višini niso bili izkazani niti z izpovedjo tožnice. Stroški izpita iz slovenskega jezika niso v vzročni zvezi z izbrisom, temveč pridobitvijo državljanstva, prav tako tožnica ni izkazala vzročne zveze med izbrisom in nespecificirano škodo zaradi nezmožnosti odkupa stanovanja, na katerem ni imela stanovanjske pravice.

15. Edini določno postavljen zahtevek za povračilo premoženjske škode je tožnica oblikovala v spremembi tožbe s 15. 6. 2021, ko je zahtevala povračilo škode zaradi nepridobitve lastninskega certifikata v višini 6.269,90 EUR. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnica ni z verjetnostjo izkazala trditev, da je bila s strani delavke upravne enote zavedena, da ji prošnje za pridobitev državljanstva ni potrebno vložiti, ker ima ustrezen EMŠO. Njena izpoved in izpoved njenega moža nedvomno nista zadostna dokaza, sploh ob dejstvu, da se je tožnica sklicevala na konkretno uslužbenko upravne enote, pa je ni predlagala za zaslišanje. Ker je tožnica navedla, da je s strani upravne enote dobila vsa pojasnila, bi nedvomno lahko vložila tudi prošnjo za sprejem v državljanstvo, saj se je zavedala, da ni slovenska državljanka, a te vloge pred izbrisom ni podala. Dokazna ocena sodišča, da so njene sedanje trditve, s katerimi vzroke za svoje ravnanje pripisuje drugim, prilagojene interesom te pravde, je glede na opisano prepričljiva in življenjska ter je nasprotne pavšalne pritožbene navedbe ne ovržejo. Ker tožnica ni izkazala, da lastninskega certifikata ni pridobila zaradi nedopustnega ravnanja toženke, še manj, da bi bilo to dejstvo posledica izbrisa, do odškodnine iz tega naslova ni upravičena.

**O nepremoženjski škodi:**

16. Pritožbeno sodišče uvodoma zavrača očitke obeh pritožnikov, da sodba glede prisoje odškodnine za nepremoženjsko škodo ne vsebuje zadostnih razlogov o odločilnih dejstvih in da je ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je obširno povzelo bistvene okoliščine, specifične za konkreten primer, ki jih je kot pomembne upoštevalo pri odločitvi o višini odškodnine. Vsak življenjski primer je drugačen, zato je sodišče moralo iskati ravnovesje med individualnimi značilnostmi zadeve in okvirom, ki ga je izoblikovala sodna praksa. Pritožbeno sodišče soglaša, da pri prisoji ni odločilna zgolj dolžina trajanja izbrisa, temveč njegov vpliv na duševne bolečine, ki jih je trpela oškodovanka in ki niso nujno v koleraciji s trajanjem izbrisa. Tako je mogoče, da zaradi posebne občutljivosti kratkotrajni stres povzroči v duševnosti prizadetega hujše posledice kot bi jih povzročil daljši stres pri povprečnem oškodovancu. Pritožbene navedbe toženke, s katerimi relativizira trpljenje tožnice, s poudarjanjem da je trajalo "le" tri leta oziroma celo "le do pridobitve delovnega dovoljenja", zato niso odločilne za odmero pravične denarne odškodnine..

17. Sodišče prve stopnje je o intenzivnosti tožničinih duševnih bolečin odločalo po pridobitvi mnenja izvedenke psihiatrične stroke, ki je potrdila, da je tožnica ob izbrisu zaradi krhke osebnostne strukture doživela akutno stresno reakcijo, ki je privedla do prehodne psihotično motene presoje realnosti. Ta se je odražala v neracionalnih dejanjih, ko tožnica v odsotnosti moža ni dvigovala telefona in je pred vrata postavljala hladilno skrinjo, pri čemer je bila prepričana, da ji okolica želi slabo. Občutki pretirane ogroženosti, strahu in skrbi za eksistenco so tožnico preokupirali in vplivali na izvrševanje njene materinske vloge. Pri tem ne drži pritožbeni očitek toženke, da tega vpliva tožnica ni zatrjevala, saj je nanj opozorila že v tožbi. Čeprav primer tožnice glede posledic, povzročenih z izbrisom, ne sodi med hujše primere glede trajanja izbrisa, povezanosti družine, izgube zaposlitve ali omejitve v gibanju, je pustil v duševnosti tožnice močne posledice. To je izvedenka ugotovila ob osebnem pregledu, kjer je zaznala, da prav spomini iz obdobja izbrisa pri oškodovanki še vedno sprožajo intenzivne neprijetne občutke nemoči in jokavost, kar se pri drugih stresnih faktorjih (bolezen, težave v družini) ni odrazilo v takšni meri.

18. Sodišče odškodnino za duševne bolečine zaradi kršitve pravic osebnosti v primeru izbrisa odmeri enotno, upoštevajoč okoliščine primera. Tako je pravilno ravnalo tudi v konkretnem primeru in ne drži pritožbeni očitek, da je posamezne dogodke ocenjevalo dvakrat. Postavljanje zamrzovalne skrinje pred vhodna vrata ni škodni dogodek (kot navaja toženka), temveč okoliščina, pomembna tako za presojo ogroženosti tožnice v domačem okolju kot za izkaz njene preokupiranosti s skrbmi za lastno varnost in varnost njene družine, kar je nedvomno vplivalo na njeno manjšo sposobnost razvijanja pristnega odnosa s hčerko. Tudi dogodek na meji je sodišče pravilno vrednotilo v sferi tožnice in ne v sferi njene hčerke, pri čemer je povsem nebistveno, kdo je (ali bi lahko) poklical delavke v šoli, da hčerke ne bo pravočasno k pouku. Okoliščina, da to ni bila tožnica, ampak deklica sama, le ilustrira, da tožnica zaradi burnega stresnega odziva ni zmogla polno opravljati svoje materinske vloge.

19. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče ni navedlo razlogov glede tožničinega strahu pred izgubo zaposlitve. Ti so razvidni iz 35. točke obrazložitve sodbe, pri čemer je sodišče pravilno upoštevalo tožničino psihološko ranljivejšo osebnostno strukturo, zaradi katere se je počutila pretirano ogroženo tudi na eksistenčnem področju, čeprav je imela delovno dovoljenje tujca. Ob splošni negotovosti na trgu dela ni mogoče trditi, da je bil položaj delavcev tujcev povsem izenačen z delavci, ki so imeli slovensko državljanstvo in delovnega dovoljenja niso potrebovali, do česar se je sodišče ustrezno opredelilo tudi s primerjavo pravne ureditve po ZZT6 in ZDR7. 20. Sodišče prve stopnje si je pri umestitvi škodnega primera med ostale odškodninske zadeve s tega področja pomagalo s sodno prakso, povzeto v 45. točki sodbe. Povsem primerljivega primera ni našlo in ga pri pregledu sodne prakse ni zasledilo niti pritožbeno sodišče. Bistveno je, da je sodišče ustrezno pojasnilo, zakaj je tožnici prisodilo enak znesek odškodnine, kot je bil dosojen v zadevah VSL II Cp 374/20208 in VSC Cp 369/2017, čeprav je bilo tam obdobje izbrisa daljše (76 mesecev). Ker je tožnica izkazala intenzivnejše duševne bolečine (kot je potrdila izvedenka psihiatrične stroke, so se pojavile značilnosti prehodnih psihotičnih simptomov, torej izkrivljenega doživljanja realnosti), ki se še vedno prehodno kažejo v občutkih tesnobe in jokavosti ob spominu na to obdobje, je tudi zanjo primerna odškodnina v višini 6.000 EUR oziroma 5 povprečnih plač v času sojenja. Toženkin očitek, da gre za penalno odškodnino, ni utemeljen, saj manjši znesek ne bi predstavljal primernega zadoščenja za tri leta trajajoče doživljanje hudega stresa in dosojena odškodnina nima kaznovalne funkcije. Prav tako je neutemeljen očitek tožnice, da bi ji sodišče moralo priznati višjo odškodnino, njen primer namreč razen po izkazani intenzivnosti doživljanja duševnega trpljenja objektivno ne sodi med hujše primere škod, ki so nastale izbrisanim osebam. Dosojena odškodnina je visoka, kar izkazuje tudi toženka s citiranjem primerov, a matematično ugotavljanje povprečne višine po mesecu izbrisa ne more biti merilo prisoje. Upoštevajoč tudi dvig povprečne plače, pritožbeno sodišče ocenjuje, da dosojeni znesek predstavlja pravično zadoščenje za vso prestano škodo in je še znotraj okvirov, ki jih je oblikovala sodna praksa po ZPŠOIRSP9. **O zakonskih zamudnih obrestih:**

21. Tožnica je v spremembi tožbe ponovno podala tožbeni zahtevek, s katerim je enako kot v tožbi zahtevala plačilo zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti posameznega obroka do plačila. Sodišče prve stopnje, ki je obresti prisodilo že od dneva vložitve tožbe, je tožbeni zahtevek prekoračilo, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi toženke ugodilo in obresti dosodilo od dneva zapadlosti posameznega obroka odškodnine do plačila.

**O stroških postopka:**

22. Obe stranki grajata stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Tožnica se neutemeljeno zavzema za upoštevanje ločenega uspeha po podlagi in višini, saj temelj odškodninske odgovornosti toženke ni bil sporen. Sporno je bilo zgolj, ali je tožnica v upravnem postopku že prejela izplačano celotno odškodnino, torej višina nastale škode. Toženka pa v pritožbi upravičeno opozarja, da je sodišče uspeh tožnice ugotavljalo, ne da bi upoštevalo povišanje tožbenega zahtevka. Kljub temu pritožbeno sodišče v stroškovno odločitev ni posegalo, saj je skladna s sodno prakso10, ki v podobnih primerih odstopa od doslednega upoštevanja načela uspeha s tožbenim zahtevkom in vrednoti tudi druge okoliščine primera. V konkretni zadevi dvig tožbenega zahtevka ni vplival na nastanek dodatnih stroškov postopka, potrebnost pravde je povzročila toženka, postopek se nanaša na kršitev osebnostnih pravic, ki bi jih kot država morala spoštovati, zato je glede na dosežen uspeh v postopku pravično, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP).

**Sklepno:**

23. Pritožbeno sodišče je pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje, da je zaradi protipravnega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva tožnica utrpela škodo, ki z izplačilom pavšalne odškodnine v upravnem postopku ni bila v celoti pokrita. Dosojena odškodnina predstavlja ustrezno zadoščenje, sodišče pa je prezrlo, da tožnica obresti zahteva le od zapadlosti posameznega obroka odškodnine do plačila. V tem delu je pritožbeno sodišče sodbo spremenilo na podlagi šeste alineje 358. člena ZPP, v preostalem delu je pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, toženka pa je uspela le v nebistvenem delu glede stranske terjatve, stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS 73-3965/07 z dopolnitvami. 2 Zakon o državljanstvu Republike Slovenije, Ur. list 1/91-1 z dopolnitvami. 3 Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, Ur. list RS št. 99/2013, s spremembo. 4 Zakon o obligacijskih razmerjih, Ur. list SFRJ, št. 29/78, s spremembami in dopolnitvami. 5 Da se tožbeni zahtevek na plačilo 8.050 EUR v celoti nanaša na nepremoženjsko škodo, izhaja tudi iz pritožbe, kjer tožnica vztraja še pri plačilu odškodnine za prestane duševne bolečine v višini 4.000 EUR. 6 Zakon o zaposlovanju tujcev, Ur. list RS 33-1625/1992. 7 Zakon o delovnih razmerjih, Ur. list RS 14-696/1990. 8 Toženka v pritožbi utemeljeno opozarja, da tožnik v tej zadevi določen čas ni bil zaposlen, vendar pa iz odločbe izhaja, da je sodišče kot okoliščino, povezano z izbrisom, štelo le obdobje do ureditve dokumentov v marcu 1993, v preostalem delu pa ne. 9 V zadevi VSM I Cp 87/2020 je oškodovanec za 7 let in 9 mesecev izbrisa prejel 10 povprečnih neto plač v času sojenja, ni bil ločen od družine, imel je dovoljenje za začasno prebivanje in delovno dovoljenje. 10 Tako tudi odločbe VSL II Cp 1191/2020, II Cp 921/2020, II Cp 1934/2019, II Cp 1359/2020.