Jedro

Za primere, ko že obstaja pravnomočna odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča, peti odstavek 30. člena ZVEtL izključuje možnost določitve pripadajočega zemljišča po kriterijih iz 7. člena ZVEtL, po katerih se sicer določa pripadajoče zemljišče. Namen postopka za določitev pripadajočega zemljišča po ZVEtL je v primerih, ko že obstaja pravnomočna odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča, le pridobitev sodne odločbe, ki bo omogočala zemljiškoknjižno realizacijo upravne odločbe.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (v tč. 3 izreka sklepa in izpodbijanem delu tč. 5 izreka sklepa) razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je parc. št. 761/5 k.o. X pripadajoče zemljišče stavbe št. 1097.ES na naslovu Z.., ki stoji na parc. št. 763/5 k.o. X in se vknjiži kot skupni del te stavbe ter pri parc. št. 761/5 k.o. X vknjiži solastninska pravica v korist vsakokratnih lastnikov v izreku navedenih posameznih delov stavbe (1. točka izreka). V 2. točki izreka sklepa je ugotovilo, da je parc. št. 761/16 in 761/17 k.o. X pripadajoče zemljišče stavbe št. 1098.ES na naslovu Z. 4, K, ki stoji na parc. št. 761/8 k.o. X in se vknjiži kot skupni del te stavbe ter pri parc. št. 761/16 in 761/17, obe k.o. X vknjiži solastninska pravica v korist vsakokratnih lastnikov v izreku navedenih posameznih delov stavbe. Kar zahtevajo predlagatelji več, je sodišče prve stopnje zavrnilo (3. točka izreka sklepa). Odredilo je, da se vknjižba v skladu s 1. in 2. točko izreka opravi v vrstnem redu vpisane zaznambe tega postopka po uradni dolžnosti (točka 4. izreka) in da se po pravnomočnosti tega sklepa pri parc. št. 761/5, 761/16, 761/17, 763/4, 763/31, 1470/4, 1470/3, 743/5, 744/16, 743/4, 744/15, 743/3, 744/14, 744/7, 743/1, 744/2, 744/5, 745/4 in 746/15, vse k.o. X, izbriše zaznamba uvedbe predmetnega postopka (5. točka izreka).

2. Predlagatelji so vložili pritožbo zoper 3. in 5. točko sklepa iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1) in pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu v celoti ugodi, podrejeno pa, da sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navajajo, da je potrebno določbo petega odstavka 30. člena ZVEtL tolmačiti drugače, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Odločba Upravne enote Kamnik določa zgolj minimum funkcionalnega zemljišča k stanovanjskim blokom, ne predstavlja pa ovire, da sodišče predlagateljem ne bi določilo tudi dodatna zemljišča, v kolikor utemeljenost izhaja iz predloženih listin in predlaganih dokazov. Nadaljujejo z navajanjem razlogov, ki utemeljujejo določitev pripadajočega zemljišča v skladu s kriteriji iz 7. člena ZVEtL. Sodišču prve stopnje očitajo, da se do teh navedb sploh ni opredelilo, glede na svoje materialnopravno stališče pa bi se moralo. Glede odločbe UE Kamnik poudarjajo, da je bila vročena le Občini, predlagatelji pa, čeprav so bili solastniki, na ta postopek niso imeli vpliva. V odnosu do njih tako sporna odločba sploh še ni postala pravnomočna, zato sodišče tudi ni vezano na takšno odločbo. O pravicah predlagateljev bi tako sodišče moralo upoštevati tudi dejstvo, da v postopku določitve funkcionalnega zemljišča sploh niso sodelovali. Nasprotujejo tudi napotitvi na pravdo, saj je za dosego njihovega cilja po ZVEtL-u pristojno nepravdno sodišče. 3. Zoper 3. in 5. točko izreka se v ločeni pritožbi pritožuje etažni lastnik I. V. iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje ter da odloči, da se pritožniku povrne strošek plačila sodne takse. Kot eden od etažnih lastnikov objekta na naslovu Z. 4 navaja, da so bili v predlogu predlagateljev našteti številni razlogi, zakaj je na parc. št. 763/4, 763/31, 1470/4, 1470/3, 743/5, 744/16, 743/4, 744/15, 743/3, 744/14, 744/7, 743/1, 744/2, 744/5, 745/4, 746/15, vse k.o. X, ki v naravi predstavljajo parkirišča in zaklonišče, treba vzpostaviti lastnino predlagateljev, oziroma ta zemljišča določiti kot pripadajoča zemljišča k stavbama Z. 2 in Z. 4. Do teh razlogov se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka in kršitev 22. člena Ustave. Sodišče ni ugotavljalo dejstev v zvezi z uporabo parkirišč, trajanjem njihove redne rabe, njihovim obstojem v zazidalnem načrtu, njihovim dejanskim plačilom s strani etažnih lastnikov, ter drugih dejstev, pomembnih za uporabo kriterijev iz četrtega odstavka 7. člena ZVEtL. Sodišče prve stopnje zmotno meni, da obstoj pravnomočne odločbe o določitvi funkcionalnega zemljišča pomeni, da sodišče v nepravdnem postopku po ZVEtL ne sme določiti novih, drugih parcel, kot funkcionalno zemljišče. Upravna odločba učinkuje sama po sebi in ne potrebuje potrjevanja. Naloga sodišča v postopku po ZVEtL je, da pretehta vse okoliščine, dokončno reši sporno razmerje in določi pripadajoče zemljišče po kriterijih, ki jih določa ZVEtL. Sodišče prve stopnje zavrača zahtevek predlagateljev zaradi obstoja odločbe, ki predlagateljem nikoli ni bila vročena in zato v upravnem postopku niso mogli braniti svojih interesov. Odločbe UE Kamnik ni mogoče šteti kot odločbe o funkcionalnem zemljišču. Sodišče bi moralo zavrniti uporabo upravne odločbe, ki nikoli ni bila vročena predlagateljem.

4. V odgovoru na pritožbo nasprotna udeleženka predlaga zavrnitev pritožbe in navaja, da je bila odločba UE Kamnik z dne 10. 12. 2011 oprta na določbo 46. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, na katerega se je nasprotna udeleženka v postopku že sklicevala. Odločba je pravnomočna. V odgovor pritožbi etažnega lastnika nasprotna udeleženka navaja, da določbe ZVEtL jasno določajo predpostavke določitve funkcionalnega zemljišča, v konkretnem primeru gre za upravno odločbo.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Pritožbi nista utemeljeni v delu, s katerim je izpodbijano na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje in pravilnost uporabe materialnega prava. Kriterije po katerih se ugotavlja, kaj predstavlja pripadajoče zemljišče res določa 7. člen ZVEtL v četrtem odstavku. Vendar je v obravnavanem primeru odločilno, da gre za določitev pripadajočega zemljišča k stavbam, zgrajenim pred 1. 1. 2003, h katerim se pripadajoče zemljišče določi po pravilih, ki jih določa 30. člen ZVEtL. V petem odstavku tega člena zakon za določitev pripadajočega zemljišča k stavbam, zgrajenim pred 1. 1. 2003 uvaja posebno pravilo, če je bila do uveljavitve ZVEtL že izdana pravnomočna odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča ali gradbene parcele k tem stavbam. V takšnih primerih se, ne glede na druge določbe tega zakona, v postopku za določitev pripadajočega zemljišča po tem zakonu šteje, da je pripadajoče zemljišče k stavbi oziroma k več stavbam tisto zemljišče, ki je bilo določeno kot funkcionalno zemljišče ali kot gradbena parcela po pravnomočni odločbi o določitvi funkcionalnega zemljišča ali gradbene parcele k posamezni stavbi ali več stavbam.

7. Kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, je bilo s pravnomočno odločbo Upravne enote Kamnik z dne 10. 12. 2001 k stavbam na Z. 2 in 4 v K., funkcionalno zemljišče že določeno. Upoštevajoč prej citirani peti odstavek 30. člena ZVEtL pa je dalje tudi pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da kriteriji, ki jih določa 7. člen ZVEtL, za presojo utemeljenosti obravnavanega predloga niso več odločilni.

Besedilo zakona v petem odstavku 30. člena „ne glede na druge določbe tega zakona“, ni mogoče razumeti drugače, kot da zakon za primere, kot je obravnavani, izključuje možnost določitve pripadajočega zemljišča po kriterijih iz 7. člena ZVEtL, po katerih se sicer določa pripadajoče zemljišče. Da je temu tako, pa izhaja tudi iz samega namena zakonodajalca, ki v primerih, ko je bilo funkcionalno (pripadajoče) zemljišče že pravnomočno ugotovljeno (določeno) po takrat veljavnih predpisih, potrebe po določitvi pripadajočega zemljišča v postopku po ZVEtL ni videl. Takšno možnost je zaradi vezanosti civilnih sodišč na pravnomočne upravne odločbe izključil. Namen postopka za določitev pripadajočega zemljišča po ZVEtL je v primerih, ko že obstaja pravnomočna odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča, le pridobitev sodne odločbe, ki bo omogočala zemljiškoknjižno realizacijo upravne odločbe(2).

9. Ker je uporaba drugih določb ZVEtL v obravnavanem primeru izključena, se sodišče prve stopnje do navedb predlagateljev, s katerimi utemeljujejo določitev pripadajočega zemljišča na drugih zemljiščih, sklicujoč se na kriterije iz 7. člena ZVEtL, ni bilo dolžno opredeljevati.

10. Ob dejstvu, da so predlagatelji v postopku na prvi stopnji predlog utemeljevali med drugim tudi na podlagi upravne odločbe, ki ji sedaj v pritožbi odrekajo učinek pravnomočnosti v razmerju do njih bi bilo navedbe v zvezi njeno nepravnomočnostjo, potrebno zavrniti kot pritožbene novote, ki zato na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ne bi mogle vplivati (337. člen ZPP). Tudi sicer neutemeljeno potrdilo o pravnomočnosti razveljavi organ, ki ga je izdal. 11. Pritožbene očitki usmerjeni v dejansko podlago izpodbijane odločitve in pravilnost uporabe materialnega prava so tako neutemeljeni. Je pa pritožbeno sodišče na podlagi uradnega pritožbenega preizkusa ugotovilo, da je izpodbijani sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo postopka. Drugi odstavek 350. člena ZPP nalaga pritožbenemu sodišču, da po uradni dolžnosti preizkusi, ali ni podana (med drugim) kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po njej gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, če se je postopka udeleževal kot tožnik (predlagatelj) ali toženec (nasprotni udeleženec) nekdo, ki ne more biti pravdna stranka. Izpodbijana odločitev se glasi na „etažne lastnike stavb na naslovu...“. ZPP, ki se smiselno uporablja v obravnavanem postopku, v prvem odstavku 76. člena določa, da je lahko stranka postopka vsaka fizična ali pravna oseba. Predlagatelj označen kot "etažni lastniki stavb na naslovu..." ni niti fizična oseba niti pravna oseba, zato nima sposobnosti biti stranka oziroma udeleženec v postopku. V obravnavanem primeru predlagatelju tudi ni bila priznana lastnost stranke s sklepom sodišča na podlagi tretjega odstavka 76. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče ni sprejelo ukrepov za odpravo navedene pomanjkljivosti. Tako se izpodbijana odločitev glasi na neobstoječo osebo. Navedena kršitev nalaga pritožbenemu sodišču razveljavitev sklepa v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (v nadaljevanju: ZVEtL) v drugem odstavku 26. člena v postopkih za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi določa uporabo pravil nepravdnega postopka (Zakon o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP)). ZNP pa v 37. členu za vprašanja, ki v njem niso rešena, napotuje na smiselno uporabo določb pravdnega postopka – ZPP.

(2) Prim. besedilo Predloga zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi, objavljen v Poročevalcu Državnega zbora št. 20/2008.