Jedro

Davčna izvršba je bila začeta na podlagi plačilnega naloga sodišča za plačilo sodne takse s klavzulo izvršljivosti, na katerega je davčni organ, ki opravlja izvršbo, vezan. V postopku davčne izvršbe in posledično v tem upravnem sporu ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova in tudi ne pravilnosti klavzule o njegovi izvršljivosti.

Prav tako niso podani pogoji za izrek ničnosti izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi. Za nično se namreč skladno z zakonom lahko izreče le odločba, pa še ta le iz razlogov, ki so našteti v 279. členu ZUP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi je Carinski urad Sežana sklenil, da je dolžnik A.A. dolžan plačati na podlagi plačilnega naloga št. I P 249/2009 z dne 19. 11. 2010, ki ga je izdalo Okrožno sodišče v Kranju in ki je postal izvršljiv 10. 2. 2012, sodno takso v znesku 33 EUR ter stroške izdaje tega sklepa v višini 25 EUR. V izreku je tudi odločil, da se opravi izvršba z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik na transakcijskih računih pri banki oziroma hranilnici. V obrazložitvi se sklicuje na 146. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Pojasnjuje, da v skladu z določbo 156. člena ZDavP-2, davčni organ izvaja postopek davčne izvršbe tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti. V nadaljevanju se sklicuje na relevantne določbe ZDavP-2. Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 498-2-86/2013-2 z dne 22. 1. 2014 pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnilo. Ugotavlja, da je carinski urad ravnal pravilno in zakonito, ko je izdal izpodbijani sklep, saj so bile za začetek izvršbe izpolnjene procesne predpostavke. Pojasnjuje, da je na podlagi prejetega predloga Okrožnega sodišča v Kranju ter plačilnega naloga, opremljenega s potrdilom o izvršljivosti, carinski urad poslal tožniku opomin pred izvršbo s pozivom, da dolgovani znesek v 8 dneh plača. Do dneva izdaje sklepa o izvršbi pritožnik sodne takse ni prostovoljno plačal, niti ni bil oproščen njenega plačila, oziroma imel dovoljenje obročnega plačila. Izpodbijani sklep je sestavljen v skladu z določbo 151. člena ZDavP-2. Tožena stranka se sklicuje tudi na 143., 146. in 156. člen ZDavP-2. Navaja, da skladno z določbo petega odstavka 157. člena ZdavP-2, s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova. Podani tudi niso pogoji za izrek ničnosti sklepa. Pri tem se davčni organ sklicuje na 279. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

V zvezi z očitki, da mu je carinski urad povzročil dodatne stroške, ker ni združil dveh postopkov, ki imata isto opravilno številko zadeve, to je I P 249/2009, pritožbeni organ pojasnjuje, da se upravni postopek praviloma vodi ločeno za vsako posamezno upravno zadevo. Pomeni namreč odločanje o posamezni pravici ali obveznosti stranke.

Tožnik vlaga tožbo v tem upravnem sporu, saj se z odločitvijo davčnih organov ne strinja. Pojasnjuje, da je sodišče v zadevi I P 249/2009 Okrožnega sodišča v Kranju izdalo plačilni nalog, ki je bil napačno odmerjen. Zoper njega se je tožnik pritožil. Sodišče bi zato v tej zadevi lahko izdalo plačilni nalog šele meseca januarja 2010, ko je sklep o umiku tožbe v zadevi I P 441/2008 postal pravnomočen. Plačilni nalog je bil izdan v zadevi I P 249/2009 pred pravnomočnostjo sklepa I P 441/2008. Zato je neutemeljen oziroma ničen. Tožnik se sklicuje tudi na 4. točko 10. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1). Meni, da je izterjava taks neutemeljena. Prav tako je tožena stranka tožniku povzročila neupravičene stroške izvršbe. V konkretnem primeru je tožena stranka na podlagi iste opravilne številke, na katero se nanaša plačilni nalog, vodila kar dva postopka in s tem tožniku neupravičeno povzročila prekomerne stroške izvršbe. Okrožno sodišče v Kranju je s ponareditvijo potrdila o izvršljivosti prikrilo svoje nezakonito dejanje, ki je v konkretnem primeru v tem, da plačilni nalogi sploh še niso bili pravnomočni, niti izvršljivi. Tožnik tudi meni, da mu je kršena ustavna pravica enakosti varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Tožena stranka je po njegovem s svojim postopanjem v omenjeni zadevi naklepno in namerno kršila ustavna določila in človekove pravice.

Tožnik sodišču zato predlaga, naj izpodbijano odločbo v celoti razveljavi in razglasi za nično. Sodišče naj toženi stranki tudi naloži, da v kolikor bo prišlo v nadaljevanju do novih predlogov za izvršbo, postopek izvršbe združi v en postopek. Od sodišče tudi zahteva, naj preizkusi tožnikove navedbe v tožbi z vidika zatrjevanih kršitev človekovih temeljnih pravic in poseganja tožene stranke v pravice tožnika. Priglaša tudi stroške upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijani sklep je po presoji sodišča pravilen in skladen z določbami ZDavP-2, na katere se upravni organ v njem sklicuje. Sodišče se prav tako strinja z razlogi, s katerimi njegovo pravilnost in zakonitost potrdi pritožbeni organ in z razlogi, s katerimi obrazloži svojo odločitev ter zavrnitev pritožbenih ugovorov. Pritožbeni organ je v celoti in vsebinsko presodil vse navedbe tožeče stranke, ki so za odločitev v zadevi relevantne. Navedb, za katere upravni organ v svoji odločbi ugotovi, da na odločitev ne morejo vplivati, pa vsebinsko ni dolžan presojati.

V danem primeru je bila izvršba začeta na podlagi izvršilnega naslova s klavzulo izvršljivosti, ki jo je podalo Okrožno sodišče v Kranju in na katerega je davčni organ, ki opravlja izvršbo, vezan. Zato slednje ni predmet presoje v postopku davčne izvršbe. Posledično zato tožnik ne more uspešno izpodbijati izvršilnega naslova, saj mu to prepoveduje peti odstavek 157. člena ZDavP-2. Enako velja tudi za upravni spor, katerega predmet je pravilnost in zakonitost sklepa o izvršbi. Zoper izvršilni naslov so namreč dopustna pravna sredstva v postopku, v katerem je izdan, in ne v tem postopku. V konkretnem primeru je izvršilni naslov plačilni nalog št. I P 249/2009 z dne 19. 11. 2010, ki ga je izdalo Okrožno sodišče v Kranju in ki je postal izvršljiv dne 10. 2. 2012, nanaša pa se na neplačilo sodne takse v znesku 33 EUR. Ker tožnik dolžne sodne takse ni plačal, je sodišče kot predlagatelj izvršbe ravnalo po 35. členu Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) in poslalo plačilni nalog, opremljen s potrdilom o izvršljivosti, v postopek izterjave. Na podlagi prejetega predloga je carinski urad 17. 9. 2012 tožniku poslal tudi opomin pred izvršbo s pozivom, da dolgovani znesek plača v 8 dneh, ki pa je ostal neuspešen. Navedene ugotovitve so skladne s podatki upravnega spisa. Prav tako ni sporno, da tožnik obveznosti, ki so mu bile naložene z izvršilnim naslovom, ni izpolnil. Tožnikovo stališče, da je predlog za prisilno izterjavo predlagatelj izvršbe vložil neupravičeno, zato ni utemeljeno. Sodišče glede na navedeno tudi ne najde zatrjevanih kršitev pravic iz 22. člena Ustave RS.

Podani tudi niso pogoji za izrek ničnosti izpodbijanega sklepa. Za nično se skladno z zakonom lahko izreče le odločba, pa še ta le iz razlogov, ki so določno našteti v 279. členu ZUP. Tudi podlaga za naložitev stroškov postopka je pravilno navedena v razlogih izpodbijanega sklepa. Po 152. členu ZDavP-2 plača dolžnik vse stroške davčne izvršbe. Da bi bila predlagana izvršba neutemeljena, pa iz podatkov v spisu ne izhaja.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je v zadevi odločilo na seji v skladu z določbo 59. člena ZUS-1. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.