Jedro

Tožena stranka ni dokazala trajnega prenehanja potrebe po delu tožnice, ki bi narekovalo odpoved pogodbe o zaposlitvi kot skrajni ukrep, niti ni dokazala pravilnosti uporabe kriterija večopravilnosti pri izbiri tožnice kot delavke, katere pogodbo o zaposlitvi se odpove.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 15. 4. 2020 (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in ji z vsemi pravicami še traja (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožnici vzpostavi delovno razmerje z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja, ki jih je imela neposredno pred odpovedjo, ter jo pozove nazaj na delo (III. točka izreka). Naložilo ji je še povračilo stroškov tega postopka v višini 391,99 EUR tožnici, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožena stranka. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma njeno razveljavitev in vračilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Zatrjuje, da je izkazala trajno prenehanje potrebe po delu tožnice iz pogodbe o zaposlitvi. Sklicuje se na 25-odstotni upad naročil, nižji dobiček in višji strošek direktnega dela v obdobju od januarja do marca 2020 v primerjavi z letom 2019. Sklicuje se na svojo gospodarsko odločitev, da zaradi prenizkega dobička zmanjša število proizvodnih delavcev za manj zahtevna dela v oddelku kondenzatorski motorji. Meni, da odpoved ni nezakonita zato, ker ni bila podana marca, takoj ko so bili znani rezultati. Trdi, da se je zaradi brutalnega poslabšanja razmer na trgu od 13. 4. 2020 dalje zaradi gospodarnosti in odgovornosti poleg ukrepov vlade odločila še za ukrep odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sklicuje se na odpoved enega največjih kupcev izdelkov kondenzatorskega oddelka A., ki je odpovedal vse dobave za maj 2020, kasneje pa še za junij in julij 2020, zaradi česar je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Pove, da je to potrdil kot priča zaslišani B.B.. Trdi, da se turbulentne razmere še niso spremenile. Sklicuje se na izpoved priče C.C. glede upada števila izdelkov na kondenzatorskem programu, največji upad naročil je bil prav na liniji B, na kateri je največ delala tožnica. Trdi da vsega navedenega tožnica ni prerekala. Navaja, da v času odpovedi ni šlo le za začasno prenehanje potrebe po delu tožnice, temveč za trajen padec. Sodišču prve stopnje očita, da ni obrazložilo, zakaj kot poslovni razlog ni štelo zatrjevanih previsokih stroškov dela v strukturi stroškov (dvig s 7,19 % na 8,42 %). Meni, da je substancirano pojasnila stroškovni razlog. Dalje navaja, da je izkazala, da ukrepi države ne bi v zadostni meri odpravili njenih poslovnih težav ter zakaj niso zadostovali v primeru tožnice. Sklicuje se na odpoved dobav kupca A., kar je ogrozilo poslovanje enote D., zato je bila prisiljena odpovedati pogodbo tožnici. Sklicuje se na 22. člen ZIUZEOP o možnosti napotitve delavca na začasno čakanje na delo (le) do 31. 5. 2020, naročila glavnega kupca pa so bila odpovedana do julija 2020, zato čakanje do 31. 5. 2020 ne bi bilo gospodarno. Stališču sodišča prve stopnje, da splošno znane posledice epidemije niso zadostna podlaga za odpoved, očita kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vztraja, da je dokazala, da je bila tožnica v skupini sodelavcev najmanj večopravilna. Trdi, da je presežne delavce izbrala med delavci, ki so pretežno delali na liniji B, na kateri je bil neprerekano največji upad naročil, in sicer glede na zmožnost dela na več montažnih in statorskih linijah (večopravilnost). Sklicuje se na delež tožničinega dela na montažni liniji B (89,6 %) in zanemarljiv obseg dela na drugih linijah. Navaja, da priči E.E. in F.F. nista časovno opredelili tožničinega dela na drugih linijah, zato sta izpovedi nedoločljivi in neprepričljivi. Dokazni oceni sodišča prve stopnje očita, da je odločilo v nasprotju s statistikami izpisa iz LN, iz katerih izhaja, da je tožnica manj kot drugi delavci delala na drugih montažnih linijah in nič na statorskih. Trdi, da dokaza o delu na drugih linijah ni mogla predložiti, ker tam tožnica ni delala. Nasprotuje ugotovitvi o nejasnosti in neusklajenosti podatkov iz statistike izpisa iz LN in matriko usposobljenosti, iz katere izhaja, da je tožnica usposobljena le za delo in kontrolo na linijah A in B. Navaja, da je zaradi največjega upada na liniji B to linijo iz primerjave večopravilnosti izvzela. Pojasnjuje rezultate primerjave med delavci. Trdi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi prič C.C., G.G. in F.F., da je bila tožnica manj usposobljena od drugih delavcev, zaradi česar zatrjuje kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sklicuje se na izpoved tožničinega prvega nadrejenega F.F., ki je razporejal delavce po linijah, da je tožnica manj krožila po operacijah in linijah ter da jo je bilo treba k temu vzpodbujati. Sklicuje se na izpoved G.G., da je tožnica celo zavrnila predloge za delo na drugih linijah. Sodišču prve stopnje očita kršitev 8. člena v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, saj ni obrazložilo, na podlagi katerih dokazov je te navedbe štelo za nedokazane in izjave prič za neupoštevne. V obliki tabele navaja podatke statistike izpisa iz LN – montažne linije – primerjava po izvajalcih, iz katere izhaja, da je skupni vrstni red (seštevek vseh vrstnih redov pri linijah A, F in EMK) tožnice slabši od ostalih sodelavcev, na liniji B pa ima največ ur in je prva, vendar je bil tu največji upad naročil in je bil to poslovni razlog za odpuščanje. Ponavlja, da je po matriki usposobljenosti tožnica neusposobljena za delo na linijah F in EMK. Meni, da manjše nedoslednosti, ko je določenim delavcem (H.H., I.I. in J.J.) priznana usposobljenost v matriki, čeprav imajo malo ur dela po statistiki, in ko določenim delavcem (K.K., L.L., M.M. in I.I.) ni bila priznana usposobljenost, čeprav imajo opravljene ure po statistiki, ne bi smele vplivati na odločitev sodišča oziroma utemeljevati dvoma v pravilnost matrike. Dalje navaja, da je 25. 1. 2021 ustno izvedela, da je tožnica od 1. 1. 2021 kot brezposelna prijavljena na zavodu za zaposlovanje in prejema denarno nadomestilo. Meni, da gre za novo dejstvo, nastalo 1. 1. 2021, ki ga tožena stranka brez svoje krivde ni mogla navajati do konca glavne obravnave. Trdi, da bo v primeru pravnomočne odločitve tožnica dvakrat upravičena do plačil, saj bo tožena stranka morala tožnici plačati reparacijo in vrniti nadomestila plač med brezposelnostjo zavodu za zaposlovanje. Glede na to predlaga, naj tožnica predloži podatek o višini in trajanju prejemanja nadomestila med brezposelnostjo, ter posledično spremembo sodbe v reparacijskem delu.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev ter naložitev stroškov odgovora na pritožbo v plačilo toženi stranki. Navaja, da je prerekala trditve tožene stranke glede poslovnega razloga in svoje usposobljenosti za delo. Trdi, da tožena stranka kljub navedbam o upadu proizvodnje zaradi odpovedi naročil v posledici epidemije ni dokazala trajnega prenehanja potrebe po njenem delu. Meni, da odpoved kot skrajni ukrep ni bila potrebna. Zatrjuje diskriminatorno ravnanje v razmerju do drugih delavcev, ki so bili kot sprva tožnica napoteni na čakanje na delo. Zatrjuje neprepričljivost in neenotnost pojasnil o usposobljenosti po posameznih delavcih. Izpostavlja, da je na liniji F delala 152 ur, tožena stranka pa ni pojasnila, zakaj ji za to linijo usposobljenosti ni priznala. Opozarja na še manj opravljenih ur drugih delavcev na določenih linijah, usposobljenost pa jim je bila priznana. Trdi, da tožena stranka neskladnosti ni pojasnila. Dalje navaja, da tožena stranka očitno pri izbiri delavcev ni uporabila kriterija večopravilnosti, saj je bila pogodba odpovedana še N.N., ki je v tabeli kljub seštevku vrstnega reda 22, boljšem od treh drugih delavcev, navedena zadnja. Ponovno oporeka statističnim podatkom, saj ne vsebujejo podatka opravljenih ur tožnice na linijah F, G in EMK, čeprav so to priče potrdile. Glede preglednice v pritožbi zatrjuje, da je nedovoljena pritožbena novota. V zvezi s prejemanjem nadomestila plače na zavodu za zaposlovanje meni, da bosta zavod in tožena stranka plačila uskladila, v nasprotnem primeru pa bo tožena stranka nadomestila vrnila zavodu, tožnici pa plačala le razliko. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev je materialno pravno pravilna.

6. Pritožba na več mestih uveljavlja, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Ta kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP bi bila podana, če sodba ne bi vsebovala razlogov o odločilnih dejstvih, kar pa ne drži. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, ki tudi ni storilo kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se ni dolžno opredeliti do vsake strankine navedbe, ampak le do (najbolj) relevantnih navedb. To so tiste, iz katerih ob pravilni uporabi materialnega prava razbere zatrjevanje odločilnih dejstev, katerih obstoj preveri v dokaznem postopku ter jih nato v sodbi še dokazno oceni, kar je sodišče prve stopnje storilo. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek kršitve 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa se enako kot prej navedeni postopkovni kršitvi prekriva z uveljavljanjem pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ta pa kot je razvidno iz nadaljnje obrazložitve te sodbe prav tako ni podan.

7. Tožena stranka v zvezi z dokazno oceno sodišča prve stopnje zatrjuje tudi kršitev 8. člena ZPP, ki vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, ta pa je bistveno kršen le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. V obravnavani zadevi dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. O tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotovilo dejansko stanje in tudi navedlo, zakaj je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita. Nasprotovanje dokazni oceni je uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

8. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi za delo na delovnem mestu proizvodni delavec za manj zahtevna dela, ki jo je na podlagi 1. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. – ZDR-1) tožnici podala tožena stranka 15. 4. 2020. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo na podlagi ugotovitve, da tožena stranka ni dokazala trajnega prenehanja potrebe po delu tožnice, ki bi narekovalo odpoved pogodbe o zaposlitvi kot skrajni ukrep, niti ni dokazala pravilnosti uporabe kriterija večopravilnosti pri izbiri tožnice kot delavke, katere pogodbo o zaposlitvi se odpove.

9. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je izkazala trajno prenehanje potrebe po delu tožnice iz pogodbe o zaposlitvi in manjši obseg tožničine večopravilnosti od primerjalnih delavcev. V zvezi s tem kot bistveno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in strank. Sodišče prve stopnje je tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče oziroma stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je štelo, da tožena stranka ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena v zvezi s trajnostjo prenehanja potrebe po tožničinem delu niti glede tožničine usposobljenosti za operacije na različnih linijah (večopravilnosti). Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene ter se sklicuje na navedene razloge v izpodbijani sodbi, v katere nima dvoma. Okoliščina, da sodišče na podlagi izvedenih dokazov ni sprejelo enakih zaključkov kot tožena stranka, pa ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno.

10. V pritožbi tožena stranka vztraja, da gre pri izbiri ukrepa redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi za njeno gospodarsko odločitev v okviru svobodne gospodarske pobude, vendar pa je v zvezi s tem sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da bi tožena stranka morala dokazati, da je glede na vse ugotovljene okoliščine tožničino delo pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi postalo trajno nepotrebno. Pritožbeno sodišče soglaša, da glede na okoliščine, v katerih je bila odpoved podana (razglašena epidemija, sprejem interventne zakonodaje s strani države, upad naročil s strani največjega kupca tožene stranke na kondenzatorskem programu) tožena stranka ni dokazala, da ni šlo zgolj za začasno situacijo znižane potrebe po delu delavcev v tožničinem oddelku zaradi izjemnih okoliščin, nastalih zaradi epidemije koronavirusne bolezni. Tožena stranka v pritožbi ni ugovarjala ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka sama dala v javnost podatek o pridobitvi novih poslov v vrednosti 3 milijone EUR.

11. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je tožena stranka s predložitvijo listin (matrike usposobljenosti in izpisa statistike LN) dokazala, da je bila tožnica izmed delavcev njenega oddelka najmanj večopravilna. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe zelo natančno pojasnilo, v čem so razhajanja med obema listinama, pravilno pa je podvomilo v objektivnost izbire tožnice kot najmanj večopravilne delavke na podlagi ugotovitve o odločilnih nedoslednostih pri priznavanju usposobljenosti na različnih linijah delavcem, ne da bi obstajala dosledna korelacija med priznano usposobljenostjo za delo in/ali kontrolo na posamezni liniji in številom opravljenih ur dela posameznega delavca na tej liniji. Tožena stranka niti z dodatnimi pojasnili v pritožbi teh nedoslednosti in nejasnosti ni obrazložila, zgolj sklicevanje na izpovedi prič, ki so izpovedovale o kvaliteti in kvantiteti tožničinega dela, pa pri pritožbenem sodišču ni vzbudilo dvoma v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je pravilno zaključilo, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da je pravilno uporabila kriterij večopravilnosti ter da je bila zato izbira tožnice kot delavke, katere pogodba o zaposlitvi se odpove, objektivna.

12. Do pritožbenih navedb, s katerimi tožena stranka v preglednici natančneje pojasnjuje, zakaj je bila tožnica med delavci iste delovne skupine najmanj večopravilna, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, ker gre za nedopustne pritožbene novote. Tožena stranka jih namreč prvič podaja šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla v taki obliki navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).

13. Glede na vse navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, zato je ta nezakonita. Posledično je pravilno ugotovilo trajanje delovnega razmerja tožnice ter toženi stranki naložilo vzpostavitev delovnega razmerja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja, ki jih je imela tožnica pri toženi stranki neposredno pred odpovedjo, ter poziv na delo. Zavrniti je treba tudi sklicevanje tožene stranke na prijavo tožnice kot brezposelne osebe na zavodu za zaposlovanje, zaradi česar bi po njenem mnenju moralo sodišče prve stopnje prejeta denarna nadomestila med brezposelnostjo upoštevati pri odločitvi, da ne bi prišlo do obogatitve tožnice. Glede na to, da je izrek izpodbijane sodbe opisen, bo tožena stranka tožnici v primeru obveznosti vračanja denarnega nadomestila med brezposelnostjo dolžna zgolj razliko med tem nadomestilom in pripadajočim nadomestilom plače, kot to pravilno opozarja tožnica v odgovoru na tožbo. Višina pripadajočega nadomestila plače ali razlike med nadomestilom med brezposelnostjo in nadomestilom plače pa niti ni bila predmet tega postopka.

14. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

15. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožnica sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).