Jedro

V okviru varstva služnosti, kršitelj, ki vznemirja lastnisko pravico drugega, nima pravice do samovoljnih posegov v to lastninsko pravico.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na tožbo v znesku 373,30 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tako določenega paricijskega roka.

Obrazložitev

1. S sodbo, opr. št. P 2/2021 z dne 17. 7. 2023 je sodišče prve stopnje razsodilo: ″I. Tožena stranka A. A. je dolžan v roku 15 dni od pravnomočnosti te sodbe odstraniti: približno 7 metrov dolgo jekleno cestno varnostno ograjo, k je postavljen na treh stebričih in stoji ob asfaltirani dovozni cesti na jugozahodnem delu zemljišča parcela številka 1136 k.o. ... in pod izvršbo. II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 911,64 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za izpolnitev dalje do plačila in pod izvršbo.″

2. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je toženec na zemljišču parc. št. 1136 k.o. ... v začetku novembra 2020 postavil jekleno cestno varnostno ograjo in to na zemljišču last tožnika. Sodišče je z vpogledom v fotografije iz spisa ugotovilo, da je toženec s postavitvijo ograje na parceli tožnika, s tem protipravno vznemirjal lastnika, saj mu je onemogočal prehod na tem delu zemljišča. Takšen poseg je imel za posledico, da je otežil lastniku (tožniku) rabo njegove nepremičnine oziroma ga je oviral pri izvrševanju njegove lastninske pravice. S tem, ko je toženec na tožnikovem zemljišču postavil ograjo dolgo približno 7 metrov, je s tem aktivno vznemirjal tožnika. Vznemirjanje je protipravno, saj za postavitev ograje toženec ni imel tožnikovega dovoljenja, takšno motenje pa nima podlage, ker toženec na parc. št. 1136 k.o ... nima nobene stvarne ali obligacijske pravice. Do takšne postavitve ograje toženec ni imel pravice, sodišče pa je ugotovilo, da do današnjega dne (na dan zadnjega naroka za glavno obravnavo) ograja ni odstranjena, saj je stanje v naravi takšno kot je na fotografijah iz spisa. Sodišče je še zaključilo, da služnostni upravičenec zgolj na podlagi dejstva, da obstoji služnostna ali nujna pot, nima pravice izvajati del v zvezi z realizacijo služnostne poti. Služnostni upravičenec lahko le uporablja nujno pot, nima pa pravice izvajati del, ki bi spreminjala obstoječe stanje v naravi, kot je postavitev ograje. Ker je tožena stranka v predmetni zadevi neupravičeno posegla v lastninsko pravico tožeče stranke, je tožeča stranka upravičena, da obvaruje svojo lastninsko pravico z negatorno tožbo. S to negatorno tožbo lastnik varuje svoj položaj, če ga kdo drug ovira pri izvrševanju lastninske pravice. Dokazni postopek je pokazal, da je toženec ograjo postavil samovoljno, brez dovoljenja tožnika z izgovorom, da bo z ograjo ščitil, da voda ne bo tekla po parceli, na kateri ima služnostno dovozno pot do svoje hiše. Sodišče pa je z vpogledom v fotografije v spisu ugotovilo, da ograja ne ščiti pred odtekanjem vode na parcelo kjer poteka služnostna oziroma nujna pot, temveč je postavljena zgolj kot ovira, ki preprečuje dostop na in iz tožnikove parcele. Ker ima na nepremičnini kjer je postavljena ograja, tožnik nesporno lastninsko pravico, toženec pa ga v tej njegovi pravici s postavitvijo ograje protipravno vznemirja, je tožbeni zahtevek utemeljen. Sodišče je zato odločilo, da mora toženec odstraniti približno 7 metrov dolgo jekleno cestno varnostno ograjo, ki je postavljena na treh stebričkih in stoji ob asfaltni dovozni cesti na jugozahodnem delu zemljišča parc. št. 1136 k.o. ..., ki je last tožnika. To mora storiti v roku 15 dni, pod izvršbo. Sodišče prve stopnje je kot materialnopravno podlago za svojo odločitev uporabilo določbo 99. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki v prvem odstavku določa, da če kdo tretji protipravno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika, in sicer kako drugače, ne pa o odvzemu stvari, lahko lastnik oziroma domnevni lastnik s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji in je pri tem uporabilo določbo prvega odstavka 154. člena ZPP.

3. Zoper takšno odločitev podaja pritožbo tožena stranka po pooblaščencu. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Po mnenju tožene stranke je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec neupravičeno v začetku meseca novembra 2020 postavil jekleno cestno varnostno ograjo na zemljišču, ki je v lasti tožeče stranke, ker naj bi takšen poseg tožnika oviral pri izvrševanju lastninske pravice. Navaja, da sta nepremičnini, na kateri prebiva tožena stranka in nepremičnina, na kateri ima tožena stranka služnost sosednji nepremičnini, ki ležita na precej strmem pobočju. Cesta, ki vodi do tožene stranke je strma in ozka. Hrib oziroma travnik, ki je v lasti tožeče stranke na parc. št. 1136 k.o. ... pa je precej namočen, obstaja pa tudi večja nevarnost plazenja. Ker je travnik solidno - dobro utrjen, večjega plazenja tal v preteklosti ni bilo pričakovati, zlasti vsled dejstva, ker je toženec redno čistil obcestne jarke in je redno vzdrževal cesto. Ko je tožnik nasul gramoz in ustvaril dovoz na svojo nepremičnino, pa je s tem primarno uničeval cestišče, saj so po cesti vozila tovorna vozila, kar pa ni bilo predvideno. Z izkopi in nasutjem gramoza je tožnik omogočil vodi, da se v bistveno večji količini zadržuje v predelu cestišča oziroma zanj predstavlja plazovito, ogrožajoče stanje. Tožnik ima dostop do svojega travnika z druge strani zemljišča, s posegom postavitve ograje je toženec zasledoval zgolj cilj preprečitve nadaljnjega povzročanja škode, ki bi jo povzročila kmetijska mehanizacija na cestišču, ko bi vozila vozila proti spornemu dovozu na travnik in je zato s tem dodatno utrdil ta del zemljišča, da ga voda slučajno ne bi splazila. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je zapisalo, da iz fotografij ni razvidno, da bi ograja ščitila cesto pred vodo. Res je, da ne gre za ograjo, ki bi zadrževala vodo, gre pa brez dvoma za utrditev zemljišča tako, da voda ne bo povzročila plazenja tal in ne drži ugotovitev sodišča, da toženec s postavitvijo ograje ovira dostop tožnika do njegove nepremičnine, saj je iz listin spisa razvidno, da lahko tožnik popolnoma ustrezno dostopa do svojega travnika z druge strani zemljišča, kakor je to počel ves čas do leta 2020. Sodišče se ni opredelilo do dejstva, da tožena stranka z ograjo varuje cestišče, ker bi ga tožeča stranka uporabljala za vožnjo s težko mehanizacijo, s tem pa bi poslabševala stanje cestišča in obcestnih jarkov. Sodišče je napačno zaključilo, da toženec ni dokazal, da ima na tožnikovi stvari kakšno pravico, ki bi mu dajala pravico postaviti konkretno ograjo. Takšna pravica izhaja iz stvarne pravice služnosti, v okviru katere ima toženec ne le pravico, ampak tudi dolžnost zavarovati služnost pred nastankom škode oziroma pred poslabšanjem stanja, čemur je tožena stranka sledila. Toženčevo dejanje ni bilo protipravno, saj je tožena stranka zgolj preprečevala nastajanje potencialne (verjetne) bodoče škode na služnosti in tudi zato, to dejanje ni bilo protipravno. Tožena stranka podaja tudi pritožbeno novoto, do katere je prišlo ob nedavnem deževju in na kar je ves čas opozarjala. Del zemlje, neposredno nad gramozom, ki ga je ustvaril tožnik, se je pričel plaziti. Splazilo se je za približno en tovorni avto zemlje, glede na bližajočo se zimo in padavine obstaja nevarnost, da se bo plazenje nadaljevalo v večjem obsegu ter doseglo cestišče, ki ga kot edini za dostop do svoje hiše uporablja tožena stranka. V primeru, da do tega pride, tožena stranka sploh ne bo mogla dostopati do svojega doma. Nujno je, da se gramozni dovoz očisti gramoza in se nato dodatno utrdi z zemljo, da ne bi prišlo do hujše škode. Pa ne le plazenje, predmetni gramozni dovoz pozimi predstavlja nevarnost poledice, saj se, kakor je vseskozi postopka opozarjal toženec iz gramoza, ki je napojen z vodo, le-ta steka po zemljišču, na katerem v zimskih mesecih zmrzuje in povzroča poledico in nevarnost zdrsa. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je lastninski pravici tožeče stranke dala absolutno moč. Drži sicer, da lastninska pravica absolutno omejuje pravico drugega, to pa je služnost tožene stranke. Po mnenju tožene stranke pa je kršeno tudi določilo pravdnega postopka, saj je sodišče neustrezno uporabilo 8. člen Zakona o pravdnem postopku, ker dejstev in dokazov ni vestno in skrbno presojalo. Neustrezno je namreč presodilo vsa dejstva, ki jih je navedel toženec in dokaze – fotografije ograje, travnika in cestišča. Posledično je tudi napačno odločilo o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Toženec zato predlaga, da se pritožbi ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke oziroma, da se sodba razveljavi in se zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša še pritožbene stroške.

4. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Po mnenju tožeče stranke je pritožba tožene stranke v celoti neutemeljena, odločitev sodišča prve stopnje pa je v celoti pravilna in utemeljena. Niso podani pritožbeni razlogi, iz katerih toženec izpodbija sodbo. Bistvo zadeve in neizpodbitno dejstvo je, da je tožeča stranka lastnik zemljišča parc. št. 136 k.o. ... , na kateri je tožena stranka nezakonito in brez soglasja tožeče stranke samovoljno postavila obcestno ograjo. Povsem irelevantne so pritožbene navedbe tožene stranke glede tega, kako naj bi imela tožeča stranka druge dostope do zemljišča, ter o tem, kako naj bi se varovalo cestišče, glede na to, da ima tožena stranka na le-tem služnost. Tožena stranka sicer kakršnekoli varovanja cestišča (pred vodo in plazenjem), ni z ničemer dokazala. Že po sami naravi stvari glede tovrstne ograje pa je dejstvo, da obcestna ograja takšna kot je, ne varuje ne pred vodo in ne pred plazenjem. To pa je tudi nedovoljena pritožbena novota, saj bi lahko to trditev tožena stranka postavila že v postopku na prvi stopnji. Takšna varnostna ograja kvečjemu lahko služi preprečitvi izlet vozil s cestišča. V konkretnem primeru pa to predstavlja oviro tožeči stranki, do dostopa do svojega zemljišča. Ta ovira pa ne varuje objekta z ograjo, s čimer bi se lahko preprečevalo plazenje in zadrževanje vode. Tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji ni dokazala, ne izkazala ogrožanja ali motenja njene služnosti. Do tega, do sedaj ni prišlo. Stanje cestišča je ves čas enako in tožena stranka v izvrševanju svoje služnosti v vseh letih, nikoli ni bila ogrožena. Iz fotografij, ki jih pritožbeno vlaga tožena stranka pa sploh ni razvidno, kdaj naj bi nastale in tudi ni razvidno, da bi ograja zadrževala plaz in da bi sploh naj plazilo. Tudi, če bi tožena stranka bila res ogrožena v izvrševanju svoje služnosti nujne poti, ji to ne daje enostranskih upravičenj poseganj v lastninsko pravico tožeče stranke in postavljanje preprek in ograj, brez soglasja lastnika in nenazadnje tudi brez vsakršnih strokovnih, kakor tudi pravnih podlag. Po 212. členu SPZ je varstvo služnosti v primeru motenja, le to mogoče uveljavljati s tožbo, ne pa z enostranskimi in samovoljnimi posegi v lastninsko pravico. Pri tem pa tožeča stranka še poudarja, da pravica nujne poti, ki jo ima toženec, ne upravičenje postavljati ograje na objektu, na služečem zemljišču. Zgrešeno je naziranje tožene stranke o tem, da ji v okviru varstva služnosti, pripada upravičenje do samovoljnih posegov v lastninsko pravico tožeče stranke in še to zaradi predvidevanja negotovih bodočih dogodkov. Takšna pritožbena navajanja tožene stranke, po prepričanju tožeče stranke, ne morejo vzdržati sodne presoje in so popolnoma zgrešena in neutemeljena. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno ugotovilo, da je tožena stranka z postavitvijo ograje protipravno vznemirjala tožečo stranko v njeni lastninski pravici in je tožbeni zahtevek utemeljen, pri čemer pa je sodišče pravilno ugotovilo, da ta ograja predstavlja zgolj oviro, ki preprečuje dostop do tožnikove parcele. Zato predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je kot dejansko stanje zadeve ugotovilo, da je toženec na zemljišču parc. št. 136 k.o. ... v začetku meseca novembra 2020 postavil jekleno cestno varnostno ograjo in da je to ograjo postavil na zemljišče last tožnika. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec s postavitvijo ograje na parceli tožnika s tem protipravno vznemirjal lastnika - tožnika in je s tem onemogoča prehod na ta del zemljišča. Takšen poseg je imel za posledico, da otežuje tožniku rabo njegove nepremičnine oziroma ga ovira pri izvrševanju njegove lastninske pravice. Takšnemu dejanskemu zaključku toženec v prvem delu pritožbe ne nasprotuje, kot opravičilo postavitvi ograje pa v tem delu pritožbeno navaja, da je toženec zasledoval zgolj cilj preprečitve nadaljnjega povzročanja škode, ki bi jo povzročila kmetijska mehanizacija na cestišču, ko bi vozila proti spornemu dovozu na travnik. S takšnimi pritožbenimi navedbami pa je toženec dejansko potrdil tožbene navedbe in zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik s postavitvijo kovinske ograje dejansko želel preprečiti dostop tožnika na njegovo parcelo in je s postavitvijo te ograje preprečil dovoz vozil iz služnostne poti na parcele last tožnika. Za takšno postavitev ograje in za preprečevanje dostopa tožniku na njegovo parcelo pa tožnik ni imel nobenega pooblastila, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje in je s postavitvijo te ograje dejansko vznemirjal tožnika pri njegovi uporabi nepremičnine parc. št. 1136 k.o. .... Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je s postavitvijo ograje na tožnikovi parceli toženec postavil trajno oviro, kar otežuje in onemogoča dostop do tožnikove parcele. Očitno je bil torej glavni namen toženca, da s postavitvijo te ograje onemogoči dostop težjih vozil (kot to sam navaja), na zemljišče last tožnika. To oviro pa je postavil na parc. št. 1136 k.o. ... , ki pa je v lasti tožnika in ker je toženec postavil to ograjo samovoljno, z namenom, da prepreči tožnikov dostop do njegove lastne parcele, je s tem njegovim ravnanjem postalo dejanje postavitve ograje protipravno in je tako tožnik upravičen do pravnega varstva na podlagi določbe prvega odstavka 99. člena SPZ. Toženec nadalje navaja, da je to ograjo namestil na ta del zemljišča, da se voda iz tega dela zemljišča ne bi izlivala na njegovo služnostno pot. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do takšne navedbe tožene stranke in je ugotovilo, da ograja niti ne ščiti služnostni poti pred odtekanjem vode na parcelo, kjer poteka služnostna nujna pot, postavljena je zgolj z namenom ovirati tožnika in preprečevati njegov dostop na in iz tožnikove parcele. Sodišče prve stopnje je tudi kot neprimerno za zavarovanje toženčeve služnostne pravice ocenilo postavitev železne ograje, kajti takšna ograja je pritrjena s tremi količki in ne more varovati služnostne poti pred plazenjem zemljišča na služnostno pot. Kot izhaja iz narave same stvari, to je železne ograje, takšna železna ograja ne more preprečevati izliva vode na služnostno pot. S tem, ko je toženec na tožnikovo zemljišče postavil ograjo dolgo približno 7 metrov, je s tem aktivno vznemirjal tožnika, to vznemirjanje je protipravno, saj za postavitev ograje toženec ni imel tožnikovega dovoljenja in takšno motenje nima pravne podlage, saj toženec na parceli št. 1136 k.o. ... nima nobene stvarne ali obligacijske pravice za postavitev ograje. Toženec v pravdi ni dokazal, da ima na tožnikovi stvari pravico, ki bi mu dajala pravico postaviti konkretno ograjo, sama ograja pa ne more služiti preprečevanju plazenja in preprečevanja doteka vode na služnostno pot. Tudi iz tega razloga je dejanje toženca protipravno. Toženec v nadaljnjem delu pritožbe sam priznava, da ograja ne bo preprečevala dotoka vode, gre le za utrditev zemljišča, tako da voda ne bo povzročila plazenja tal. Kot že obrazloženo je sodišče prve stopnje ugotovilo, kakšen je bil bistven namen toženca za postavitev te ograje in da kovinska ograja, ki je pritrjena z nekaj količki v zemljino ne more zadržati, že po naravi stvari manjše ali večje količine eventualnega plazu, ki bi lahko splazil na služnostno pot. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se sodišče ni opredelilo do tega, da tožena stranka z ograjo varuje cestišče, ki bi ga tožeča stranka uporabljala za vožnjo s težko mehanizacijo in bi se s tem poslabševalo stanje cestišča in obcestnih jarkov. Toženec, tekom postopka na prvi stopnji ni dokazal, da je zaradi uporabe cestišča s kamioni prišlo do poslabšanja samega cestišča in kot je obrazloženo, je hotel toženec s postavitvijo ograje preprečiti dovoz tožnikovih vozil do njegove nepremičnine, kar pa je protipravno kot je to zaključilo sodišče prve stopnje in je zato tožnik bil upravičen, da obvaruje svojo lastninsko pravico z negatorno tožbo. Z negatorno tožbo lastnik varuje svoj položaj, če ga kdo drugo ovira pri izvrševanju lastninske pravice. Toženec je namreč s postavitvijo ograje na tožnikovi parceli postavil trajno oviro, ki otežuje dostop do tožnikove parcele. Dejstvo, da ima morda tožnik dostop do te parcele tudi iz drugih smeri, pa na samo dejstvo protipravnosti postavitve ograje ne vpliva. Zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je zapisalo, da toženec ni dokazal, da ima na tožnikovi stvari kakšno pravico, ki bi mu dajala pravico postaviti konkretno ograjo. Neutemeljeno toženec navaja, da takšna pravica izvira iz njegove služnostne pravice, s katero bi imel to pravico in tudi dolžnost zavarovati služnost pred nastankom škode oziroma pred poslabšanjem stanja. Toženec, tekom postopka na prvi stopnji ni dokazal kot že obrazloženo, da je prišlo do poslabšanja stanja služnostne poti, tožeča stranka pa je v odgovoru na pritožbo pravilno opozorila, da ima po 212. členu SPZ služnostni upravičenec varstvo služnosti v primeru motenja na takšen način, da takšno varstvo služnosti uveljavlja s tožbo, ne pa z enostranskimi in samovoljnimi posegi v lastninsko pravico. Pravica nujne poti, ki jo ima toženec, njemu ne daje upravičenj postavljati ograje ali objekte na služečem ali drugem zemljišču last tožeče stranke. V okviru varstva služnosti kršitelj, ki vznemirja lastninsko pravico drugega, nima pravice do samovoljnih posegov v to lastninsko pravico. Toženec to utemeljuje s tem, da bo mogoče prišlo v bodočnosti do takšnih dogodkov, ki bodo povzročili škodo ali poslabšano stanje služnostne poti. Takšno bodoče dejstvo tožencu kot je to obrazložilo sodišče prve stopnje, ne daje nobenih upravičenj za poseg v lastninsko pravico tožeče stranke. Kot že obrazloženo pa je sodišče prve stopnje ocenilo, da postavitev ovire, kot jo je postavil toženec ne more preprečevati nastajanja bodoče, potencialne škode na služnosti in zato je takšno vznemirjanje protipravno.

8. V nadaljevanju pritožbe toženec neutemeljeno uveljavlja pritožbeno novoto, v kateri navaja, da je del zemlje, neposredno nad gramoznim dovozom, ki ga je ustvaril tožnik, le-to pričelo plaziti in da se je splazilo za približno en tovorni avto zemlje. Toženec s temi pritožbeni navedbami ni dokazal, da je prišlo dejansko do plazenja materiala iz tožnikove nepremičnine na služnostno pot, saj navaja, da je zgolj vprašanje časa kdaj bo prišlo do tega. Kot že obrazloženo zgoraj takšna ovira, kot jo je postavil toženec služi zgolj preprečevanju izletom vozil iz cestišča, nikakor pa že po naravi stvari ne more preprečevati vdora zemlje, to je plazu na služnostno pot. Toženec bi zato moral uporabiti druga pravna sredstva, da bi od tožnika zagotovil varstvo njegove služnosti, nikakor pa to ni postavitev ovire, v obliki kot jo je postavil toženec in ki je v svojih navedbah tudi potrdil, da je to oviro postavil prvenstveno zaradi preprečevanja dovoza tožnika na njegovo parcelo, na kateri ima izključno lastninsko pravico. Pravilno v tej zvezi tožeča stranka navaja, da tudi če bi tožena stranka bila res ogrožena v izvrševanju svoje služnostne nujne poti, ji to ne daje stvarnih upravičenj posegati v lastninsko pravico tožeče stranke. Toženec je postavil te prepreke in ograjo brez soglasja lastnika in tudi brez kakršnihkoli strokovnih ali pravnih podlag. Prav tako toženi stranki predvidevanje za oviranja služnostne pravice, ne daje upravičenj do samovoljnih posegov v lastninsko pravico tožeče stranke. Te pritožbene navedbe ne glede, da predstavljajo pritožbeno novoto, ki po členu 337 ZPP ni dovoljena, ne omajajo pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje o protipravnem ravnanju tožene stranke.

9. Sodišče prve stopnje je tako na pravilno ugotovljeno dejansko stanje v katerem je ugotovilo, da je toženec s tem, ko je na tožnikovem zemljišču postavil ograja dolgo približno 7 m aktivno vznemirjal tožnika v njegovi lastninski pravici, da je to vznemirjanje protipravno, saj za postavitev ograje toženec ni imel tožnikovega dovoljenja, takšno motenje pa nima podlage, saj toženec na parcelni številki 1136 k.o. ... nima nobene stvarne ali obligacijske pravice, pravilno uporabilo materialno pravo. Do takšne postavitve ograje toženec ni imel pravice, sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da do današnjega dne (na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje) ograja še ni odstranjena, saj je stanje v naravi takšno kot ga je ugotovilo na dan sojenja na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da služnostni upravičenec zgolj na podlagi dejstva, da obstoji služnost ali nujna pot, nima pravice izvajati del v zvezi z realizacijo služnostne poti. Služnostni upravičenec lahko le uporablja nujno pot, nima pa pravice izvajati del, ki bi spreminjale obstoječe stanje v naravi kot je vzpostavitev ograje. Temeljno pravno načelo izključnosti lastninske pravice namreč določa, da je za poseg v tujo lastnino potreben pravni naslov, s katerim pa toženec ne razpolaga, zato je tožnik bil upravičen, da obvaruje svojo lastninsko pravico z negatorno tožbo, kateri je sodišče prve stopnje tudi pravilno materialnopravno ugodilo. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi pravilno uporabilo določbo 99. člena SPZ, ki v prvem odstavku določa, da če kdo tretji protipravno vznemiri lastnika ali domnevnega lastnika, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, lahko lastnik oziroma domnevni lastnik s tožbo zahteva, da z vznemirjanji preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje.

10. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, tako glede glavne stvari, kakor tudi glede odločitve o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji (člen 154 ZPP v zvezi s členom 165 ZPP). Sodišče prve stopnje je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje, pravilno uporabilo prej citirano materialno pravo. Sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in tudi ne tistih, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

11. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške za obrazložen odgovor na tožbo. Tožeča stranka je kot potrebne stroške za odgovor na pritožbo priglasila 450 odvetniških točk, ki so utemeljeni v tar. št. 22 OT, ter 50 točk za poročilo stranki. K temu je potrebno prišteti še 2 % materialnih stroškov, kar ob vrednosti odvetniške točke, skupaj z 22 % DDV znaša 373,30 EUR. Te pritožbene stroške mora tožena stranka povrniti tožeči na način, kot je to odločeno v točki II. izreka sodbe sodišča druge stopnje.