Jedro

Zavrnjen je bil le ugotovitveni del zahtevka, ki je nepotreben. Ta del zahtevka spada pod navedbe, ki niso sestavni del zahtevka, marveč je funkcija tega dela, da nosilni del zahtevka jasneje opredeli. Nosilni del zahtevka predstavljata dajatveni in prepovedni del zahtevka, ki jima je prvostopenjsko sodišče v celoti ugodilo, zato je tudi odločitev, da stroške postopka v celoti nosi toženec, pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče je tožencu naložilo, da v roku osmih dni vzpostavi prejšnje stanje tako, da odstrani nanošene plastificirane bale s tistega dela parcelne št. 99.S in 502/1, obe k. o. x., ki jo predstavlja ploskev, odmaknjena 2,20 m od stanovanjske hiše, stoječe na parcelni št. 99.S, k. o. x. v smeri proti zahodu, po vsej dolžini parcelne št. 99.S in 502/1, obe k. o. x., gledano iz smeri JZ proti SV. Tožencu je prepovedalo s takimi ali podobnimi ravnanji posegati v neposredno posest prej navedenega dela nepremičnine. Ugotovitveni del tožbenega zahtevka je zavrnilo, tožencu pa je naložilo, da tožnikoma plača pravdne stroške v višini 564,12 EUR, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo toženec iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju: ZPP). Ugovarja, da v postopku ni pasivno legitimiran, ker je z notarskim zapisom izročilne pogodbe z opr. št. SV 169/2011 z dne 23. 2. 2011 nepremičnino z ID znakom 000, k. o. x izročil svojemu sinu R. C., s čimer je prenehal biti neposredni lastniški posestnik, pa tudi motilnega dejanja ni storil. Tožnica D. M. je, zaslišana kot stranka, celo sama izpovedala, da je v maju 2010 bale na spodnji del zemljišča navozil R. C.. Enako kot tožnica je izpovedala tudi priča R. C., zaradi česar je dejansko stanje v konkretnem primeru napačno ugotovljeno, posledično je bilo napačno uporabljeno materialno pravo, storjene pa so bile tudi absolutne bistvene kršitve določb postopka. V pritožbi poudarja, da tožnika sploh nista bila posestnika spornega dela zemljišča, zato tudi nimata posestnega varstva. Sporni del zemljišča je imel ves čas v posesti (in tudi v lasti) toženec. Zmotna in nepravilna je ugotovitev sodišča, da je imel toženec nepremičnino s parc. št. 503, k. o. x. v posesti le do roba, ki je viden v naravi. Do tam se je namreč njiva orala, sporni pas pa je predstavljala površina, po kateri se je toženec ob oranju vozil s traktorjem. Toženec je tožnika preko svojega pooblaščenca, odvetnika D. M., v dopisu z dne 12. 10. 2009 opozoril in tudi izrecno prepovedal kakršnokoli poseganje v zemljišče s parc. št. 503, k. o. x.. Na to dejstvo je toženec opozarjal že v odgovoru na tožbo, vendar prvostopenjsko sodišče v zvezi s tem ni zavzelo nobenega stališča. V nadaljevanju pritožnik poudarja, da tožnika sama priznavata, da je toženec zlagal bale na isto mesto že v preteklih letih, kar pomeni, da je imel sporni del nepremičnine ves čas v posesti. Po mnenju pritožnika je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Glede na to, da je bil del zahtevka zavrnjen, je odločitev prvostopenjskega sodišča, da mora toženec tožnikoma v celoti povrniti stroške postopka, materialnopravno zmotna.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po določbi 426. člena ZPP se obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Izključeno je odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih. V tem postopku je zato povsem nepomembno lastništvo spornega dela nepremičnine; je pa bistveno, kdo je motilno dejanje izvršil. 5. Neutemeljena in v nasprotju s prepričljivo dokazno oceno prvostopenjskega sodišča je pritožbena trditev, da motilnega dejanja ni storil toženec. Ta je že v odgovoru na tožbo priznal, da je zvišal teren s tem, ko je navozil material, nato pa je poleg obstoječih bal zložil še ostale bale. Navedba v odgovoru na tožbo, da je navedeno dejanje opravil na nepremičnini sina R., je za predmetni postopek glede na zgoraj pojasnjeno povsem irelevantna. Zaslišan kot stranka je toženec ponovno potrdil, da je navozil zemljo in v letu 2011 tudi bale. Njegovemu dodatnemu pojasnilu, da jih je navozil po naročilu sina R., prvostopenjsko sodišče pravilno ni sledilo, saj navedenega toženec ni s prepričljivostjo izkazal. Izpovedba toženčevega sina R. je v delu glede navoza bal v nasprotju s toženčevo izpovedbo, saj je R. izpovedal, da je bale tako v letu 2010 kot tudi v letu 2011 pripeljal on. Pritožnik nepravilno povzema izpovedbo tožnice D. M. v delu glede navoza bal. Tožnica ni trdila, kot napačno ugotavlja pritožnik, da je toženčev sin R. bale v letu 2010 postavil na sporni del zemljišča, marveč je jasno izpovedala, da so bile postavljene do tako imenovanega „zoba“ oziroma roba, ki naj bi predstavljal mejo. Njena izpovedba je skladna s tožbenimi navedbami, da so bile bale v letu 2010 zložene tik ob robu, pri čemer je bilo upoštevano zatrjevano posestno stanje, tako da sta lahko imela tožnika sporni del zemljišča v širini 2,20 m, gledano od stanovanjske hiše, stoječe na parc. št. 99.S, k. o. x., v posesti. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča o neutemeljenosti ugovora pasivne legitimacije je tako pravilna in podprta tudi s tožnikovim priznanjem.

6. Pritožbena navedba, da tožnika nista bila posestnika spornega dela zemljišča in da je to zemljišče imel ves čas v posesti toženec, je neizkazana ter celo v nasprotju z izpovedbama prič A. in J. P.. Priči sta zatrdili, kar je ustrezno povzelo tudi prvostopenjsko sodišče, da je do tako imenovanega roba kosil in urejal zemljišče lastnik hiše (tožnik). Navedeno je potrdil tudi toženčev sin R. Zaslišan kot priča je povedal, da tožnik kosi del zelenice do tako imenovanega roba njive. Tudi toženec je priznal, da je tožnik brez njegovega vedenja na sporni površini kopal in kosil. Zato so pritožbene navedbe, da pravni predniki tožnika zemljišča niso uživali preko žičnate ograje, v nasprotju s prepričljivima izpovedbama prič A. in J. P.. Dejstvo, da sta tožnika postala lastnika nepremičnine s parc. št. 99.S, k. o. x. v letu 2008, pa ne izkazuje, da do motilnega dejanja nista mogla imeti posesti na spornem delu zemljišča. 7. Nepravilno je pritožbeno zatrjevanje o priznanju tožnikov, da je toženec bale zlagal na isto mesto tudi v preteklih letih. Tožnika sta v tožbi jasno zapisala, da je toženec v letu 2011 izničil rob med nepremičninama in začel voziti bale na tisti del nepremičnine, ki sta ga sicer imela v posesti onadva. Temu pritrjuje izpovedba toženčevega sina R., ki je zaslišan kot stranka izpovedal, da so se v letu 2011 bale vozile bližje k tožnikovi hiši, medtem ko je bil v preteklosti odmik od hiše večji. Navedeno sta potrdili tudi priči A. in J. P., zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno in da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo nikakršnih kršitev, ki jih toženec zatrjuje v pritožbi. Zaslišanje preostalih predlaganih prič je sodišče pravilno zavrnilo, saj je imelo v izvedenih dokazih zadostno podlago za odločitev o tožbenem zahtevku. Izpovedbe nekdanjih lastnikov in najemnikov nepremičnine s parc. št. 503, k. o. x. za konkretno zadevo ne bi bile uporabljive, saj bi se lahko nanašale le na obdobje pred letom 2008. V tej zadevi pa je pomembno le zadnje stanje posesti, ne pa uporaba sporne nepremičnine v preteklosti.

8. Prvostopenjskemu sodišču se ni bilo treba opredeljevati glede dopisa toženčevega pooblaščenca iz leta 2009, saj ta nima neposrednega vpliva na obravnavano zadevo. Sama prepoved uporabe še ne pomeni, da tožnik ni imel posesti na spornem delu nepremičnine.

9. Odločitev prvostopenjskega sodišča je pravilna tudi v stroškovnem delu. Zavrnjen je bil le ugotovitveni del zahtevka, ki je, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, nepotreben. Ta del zahtevka spada pod navedbe, ki niso sestavni del zahtevka, marveč je funkcija tega dela, da nosilni del zahtevka (1. in 2. točka izreka) jasneje opredeli. Nosilni del zahtevka tako predstavljata točki 1 in 2 (dajatveni in prepovedni del zahtevka), ki jima je prvostopenjsko sodišče v celoti ugodilo, zato je tudi odločitev, da stroške postopka v celoti nosi toženec, pravilna.

10. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, postopek na prvi stopnji in sklep sodišča pa tudi nista obremenjena s kršitvami postopka absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep. Odločitev ima podlago v 2. točki 365. člena ZPP.

11. Toženec s pritožbo ni uspel, zato mora na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP sam nositi pritožbene stroške. Odločitev v zvezi s tem je že zajeta v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.