Jedro

Kaj še (poleg zagotovitve varovalne obutve) bi moral tožnikov delodajalec ukreniti pri organizaciji delovnega procesa, da bi tožnika zavaroval pred poškodbo, tožnik v pritožbi, niti v postopku na prvi stopnji, ni konkretiziral. Tožnik, ki bi se nezgodi lahko izognil, če bi bil pri delu previdnejši, krivdo za nezgodo in nastalo škodo neupravičeno pripisuje toženkinemu zavarovancu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov odškodninski zahtevek za plačilo 4.610,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 2. 2007 dalje. Tožniku pa je naložilo, da mora toženki povrniti 1.851,51 EUR pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožil tožnik, ki se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje drugemu sodniku sodišča prve stopnje. Meni, da je pri izdaji izpodbijane sodbe prišlo do absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Zaključki sodišča so očitno protispisni, saj nasprotujejo nesporno ugotovljenim dejstvom in izvedenim dokazom. Ni dvoma, da je tožnik v obravnavani delovni nesreči utrpel zatrjevano nepremoženjsko škodo. Vzročna zveza ni sporna, obseg nastale škode pa je bil dokazan. Tožnikov delodajalec je ravnal protipravno, ker tožniku ni zagotovil obutve z varnostno kapico, ki bi obvarovala stopalo in prste pred padci težkih bremen. Tožnik poudarja, da je prenašanje 30 kg težkih profilov ali njihovo zlaganje na višino že samo po sebi "nevarna dejavnost in nevarna stvar". Tako se v tožnikovem primeru lahko ugotavljajo predpostavke odškodninske odgovornosti bodisi po pravilih subjektivne, bodisi objektivne odgovornosti.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožniku odreklo zahtevano odškodnino, ker je po izvedenem dokaznem postopku ocenilo, da delo, ki ga je tožnik opravljal v času škodnega dogodka, ni bilo nevarno. Poleg tega je podvomilo o vzročni zvezi med sicer protipravno opustitvijo tožnikovega takratnega delodajalca, ki tožniku ni zagotovil delovne obutve z varovalno kapico, in poškodbo tožnikovega mezinca na nogi. Dva izvedenca (medicinske stroke in za varstvo pri delu) sta namreč potrdila, da varovalna kapica ne zaščiti petega prsta, zato bi tožnik kljub ustreznemu obuvalu s kovinsko zaščito utrpel enako poškodbo. Tožnik te ugotovitve s pritožbeno trditvijo o domnevno nesporni vzročni zvezi ne more izpodbiti. Zaščitna kapica na čevlju gotovo ublaži silo udarca, ne more pa preprečiti takšne poškodbe, kot je nastala v tožnikovem primeru. Kaj še (poleg zagotovitve varovalne obutve), bi moral tožnikov delodajalec ukreniti pri organizaciji delovnega procesa, da bi tožnika zavaroval pred poškodbo, tožnik v pritožbi, niti v postopku na prvi stopnji, ni konkretiziral. Tožnik, ki bi se nezgodi lahko izognil, če bi bil pri delu previdnejši, krivdo za nezgodo in nastalo škodo neupravičeno pripisuje toženkinemu zavarovancu. V tem primeru pa ni pogojev niti za zatrjevano objektivno odškodninsko odgovornost. Pobiranje odpadnih profilov s tal in njihovo zlaganje na 12 cm visoko paleto, ki je stala na tleh, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne predstavlja povečane nevarnosti za nastanek škode, seveda ob pogoju, da je delavec pri takšnem zlaganju dovolj skrben in pazljiv. Čeprav je bil profil, ki je tožniku padel na nogo, težak 30 kg, ne gre za nevarno stvar, ki je kljub zadostni skrbnosti ne bi bilo mogoče imeti pod nadzorom. Tako se pokaže, da je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, pravilno pa je bilo uporabljeno udi materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev navedlo jasne in izčrpne razloge, zato je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti. Ker je tudi vsebino izvedenih dokazov korektno povzelo, ni upravičen posplošen pritožbeni očitek o protispisnosti sodbe. Absolutni bistveni kršitvi, ki ju uveljavlja pritožba, nista podani. Drugih procesnih ali materialnih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, pa v postopku na prvi stopnji ni bilo.

7. Po navedenem pritožbeni razlogi niso podani, zato je sodišče druge stopnje tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo.

8. Stroški pritožbenega postopka niso bili priglašeni.